Sunday 27 May 2007

osnovna, srednja šola...

Danes je siv dan in zbudil sem se z glavobolom. Potem sem pri Kameleonki prebral zapis, kako se je grozno počutila v srednji šoli in sem se spomnil svojih travm osnovne šole.

V osnovno šolo sem hodil v našem naselju. Ne preveč daleč od doma. Ponavadi sem se zbudil ob 7:45 in divjal v šolo, ki se je začela ob 8h.

Prva leta sploh nisem vedel zakaj sem tam in kaj se v šoli počne. Baje sem vstajal kar med poukom, se postavil k oknu in gledal ven. Potem sem si dal na glavo knjigo in se španciral po razredu. Tovarišica je seveda izgubljala živce. In ker smo bili drugi povojni baby-boom, nas je bilo v razredu kar 35!! Povprečno sem na dan dobil 3 podpise: od jutranje, "ta glavne" in popoldanske tovaršice. Potem sem imel najboljšega prijatelja Alaina, s katerim sva se vsaj ene 2x na dan zravsala. Dokler foter ni popolnom znorel in sem se moral malo umiriti. Sem mu obljubil da se bom poboljšal, da sem lahko dobil knjige Čebelice Maje.
V 4. razredu smo imeli SUPER prfokso. Če odmislim svojo trenutno prijateljico in profesorico, skoraj edina ženska z izjemnim smislom in strastjo za učenje! Iz najhujšega razreda na šoli, kar je 4.c zagotovo bil, je naredila pevski zbor, ki je predstavljal šolo na proslavah, je naredila celo igro za 8. marec (neki z nekimi medvedi, saj se ne spomnem več) itn...

Potem so se začela pa težavna leta. Vedno bolj je postajalo očitno, da nisem tipičen mulo, ki bi ob vsakem prostem trenutki po hodniku brcal iz papirja narejeno žogo. Ampak je raje bral in se pogovarjal s puncami, ali pa kar enostavno sanjal; pri belem dnevu, z odprtimi očmi.
Povprečno so me namlatili enkrat na mesec. Toliko, da nisem več hotel v šolo. Sploh.
Bil sem drugačen, oblačil sem se drugače, govoril sem drugače in počel stvari, ki jih drugi niso. Ker nisem bil piflar, sem bil še lažja tarča... Piflarje so vsaj pustili na miru. Potem mi je enkrat prekipelo. Eden od tistih zlobnih mulcev, ki so me terorizirali mi je spet nekaj težil. Nakar ga na njegovo presenečenje odrinem in se začneva ravsat. Jasno, se sploh nisem znal tepst! Dokler ga nisem hotel brcniti in se je odmaknil ritensko... Ker sem takrat že plesal, sem bil precej gibčen in moja noga se je enostavno dvigovala in dvigovala, dokler ga ni z vso silo treščila v čeljust. Po tem problemov nisem več imel. A ker je bil to 7. razred, mir žal ni bil dolgotrajen.

Ni mi treba posebej poudarjat, da se s sošolci iz osnovne šole nikoli nismo dobili na obletnici valete...

Toliko o tem, kako so danes osnovne šole nevarne! Se mi zdi, da niso nič drugačne od tistih včasih... vključno s spolnim nadlegovanjem...

Srednjo šolo sem opravil z malo manjšimi travmami... Niso me tepl, sem bil pa v razredu, kjer so bili ali ljubljanski snobi al pa ljudstvo s periferije... Kjer je bil moj coming-out nemogoč. Čeprav so me vsi stalno zmerjali s pedrom. Saj ne, da nisem imel družbe, sploh ne. Celo dobro družbo sem imel. In življensko zelo vzgojno družbo! In moja prva punca je kako leto pred mano naredila coming-out kot lezbijka! WHAT A COUPLE!! hahaha...

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, a? Vsaj tako se tolažimo.

No, zdaj se je že malo zjasnilo... grem vadit...

Saturday 26 May 2007

dan današnji

Je bil zanimiv dan... zbudila sva se ob 1oh in se spokala iz postelje kakšne pol ure kasneje. S tem da je potrebno omenit, kako so sosednji Španci (grrrrr) veselo rajali in razgrajali tja do ene treh... Ampak jaz sem brez problema zaspal.

Pred tem sem razmišljal o nečemer, kar bi pred spanjem bilo bolje ne razmišljat. In sicer o tem, kako se naredijo misli. Kaj je fizikalno potrebno, da pride do misli. Preskočijo kake vezi, celice, elektroni v možganih? Katere? Je to energija, ki jo lahko čutimo? In ker seveda odgovorov na ta vprašanja nisem poznal, sem mislil o tem kako se misli... not good, before falling asleep! Potem sem s tem obremenil še Cmokota, ki mi je zaukazal, da naj mislim na temo in basta! Pa sem....

Točno vem, kateri vlak bom zjutraj vzel. Le da nanj vedno tečem. Ker sem imel karto že kupljeno sem si vzel čas in se do postaje bolj kot ne sprehodil. Vreme sončno in toplo... Dokler ne pridem do postaje in ugotovim, da je ura 11:24 in da vlak odpelje ob 11:25. Seveda, je bil vlak točen! Zagledam ga na peronu in se spustim v lahki drnec, kolikor so mi Versace flip-flopsi to sploh omogočali, vmes držim torbo, da mi ne opleta po ramah, se trudim bit karseda eleganten, medtem pa sprevodnik zažvižga tist usoden pisk.
Dvignem roko in mu maham v besu in razočaranju. Kaj sem jaz kriv, da vlak ne ustavi bližje podhodu? In kljub temu, da so se vrata brezpogojno zaprla, še kar flipflopam do vlaka. Upam, da me sprevodnik še vidi in se me usmili. A ko vstopi še on, slabih 10m pred vlakom neham skakljat. Gunđam (kot bi se izrazla moja mati) in počasi mi že vre, nakar vidim, da iz vlaka maha neka roka! Nevedoč kdo sploh je in kaj ta roka pomeni, se v nekem malodane življenskem boju instinktivno enostavno zapodim proti mahajoči roki. Bil ni nihče drug kot strojevodja, ki mi je mahal iz svoje kabine! Pritečem do vrat in mi požuga, naj vstopim. Jaz nemalo zmeden vprašam, če bo odprl vrata vagona, on pa meni: ne, ne sinko, kar noter! Vstopim v kokpit (saj se mi sanja ne, kako se temu reče v žargonu). Začnem se na dolgo in široko zahvaljevati in sem skratka popolnoma PAF! On se mi smeji in me vpraša, če imam karto. Ja ok, saj si prijazen, ampak nizozemc pa tud, ne?! Mu jo brez odlašanja pokažem, nakar mi reče, da naj se grem kar lepo usest v vagon. V momentu sem še pomislil, da bi ga vprašal, če sem lahko kar tam, da bi videl, kako se vozi vlak! Edinstvena priložnost! A sem si v naslednji stotinki sekunde premislil. Don't push your luck, boy, sem si mislil....
Izstopim iz kabine v vagon, kjer stoji nekaj ljudi, ki me začudeno gledajo. Verjamem, da niso pričakovali, da bo od tam izstopil nekdo oblečen Gucci majčko, Versace japanke in Gianfranco Ferré sončne špegle. Sam nisem pričakoval, da bo od tam prišel nekdo tak...
Vera v nizozemske železnice se mi je mirakulozno povrnila in obljubim, da ne pri naslednjih 5-tih zamudah ne bom popolnoma nič nergal...

Veselo sem preko vseh kanalov kolesaril po zelo lepem dnevu v Amsterdamu. Še to me ni znerviralo, da sem pred enim od mostov moral čakati ladjo. Jean-Sébastian je odpel lep diplomski izpit, čeprav nisem tako zelo prepričan nad glasom kontratenorja, ki poje Wolfa in Brahmsa... Mais, bon!

Vaja z dirigentko je šla tudi super in sem bil kar zadovoljen, čeprav ima še vedno par pripomb nad mojo francoščino... oh teli Francozi... kako so občutljivi. Saj razumem, da je tečnoba bit edini neFrancoz v zasedbi in da če je govorjeno besedilo, da se to pozna... vadim, vadim, vadim!

Lepo se vrnit potem domov (NS ni imel zamude!, jaz pa spet laufal na vlak), na super ribo, krompir in špinačko z belim vinom a la Cmoko! Mljac... Začela sva gledat en film z naslovom 300 (!?), ki nama ga je zapekel Tomo, a sva po 20 minutah obupala... vmes požrla cel "punding" - saj ne vem kako se temu reče po slovensko, Cmoko še Magnuma, jaz pa skor vse čokoladne piškote Zaans Huisje. Film ugasnila in začela gledat, ter pogledala Ime rože... klasika! Vmes kadila cigare (no, Cmoko ne). Ujela še zadnji del Jonathana Rossa, kjer je bil gost Ozzi Ozborne (ki se ga multi težko razume. Ne samo, da ima birminghamski naglas, še supermomla).
Trenutno Cmoko šnorka na kavču, TV kaže Rambota, ki ga oba z velikim veseljem ignorirava, jaz pa po netu panično iščem note super cikla Ralpha Vaughana-Williamsa za tenor, godalni kvartet in klavir. Brez uspeha... Eh, tud internet ni več to, kar je bil...

Slaap lekker allemaal en tot morgen!!

Thursday 24 May 2007

ko bom velik bom bil...

Rola se je začela pri Bastjaanu (pa če mi oprosti Nizozemsko varianto imena, hehe), nadaljevala pa pri Freychi.

Kot otrok sem naprej želel postati policaj. Oz. miličnik v tistih časih. Bohved kaj mi je bilo?

Nato se sicer zelo slabo spomnem, ker sem pri 7. letih že začel s plesom in sem imel bolj malo idej, ali pa časa o tem, kaj bi lahko postal. So me pa, kot Bastjana tudi privlačili avtobusi in avtomobili (ko še nisem bil čisto gej). Je pa res, da me avtomobili privlačijo še danes. A ne poklicno... samo sanjam o kakem starem jaguarčku ali pa novem C70 ali C30...

V zgodnjih najstniških letih sem sanjal o tem, da bom šel v London in postal del High Society. Kako mi bo to ratalo se mi niti ni sanjalo. Uf, mladost norost.

Potem sem nekaj časa imel idejo, da bi bil zdravnik. Dokler nisem moral vsak teden v osnovni hodit na Pediatrično po injekcije, kar se mi je malo zagravžalo, nakar sem se pogovarjal še z družinsko prijateljico, ki je otroški alergolog in je rekla, da moraš kot zdravnik včasih tudi delat za Novo leto in praznike. V momentu sem misel o nesebični pomoči ljudem opustil. Hja.

Potem je bilo tu obdobje FDV z Mednarodnimi odnosi.... razen tega, da sem spoznal par super ljudi, ki so postali moji dobri prijatelji, o tem obdobju ne bi izgubljal besed....

Nikoli si pa kot otrok nisem mislil, da bom poklicni glasbenik. (no, to dejstvo me včasih preseneča še danes). Čeprav so bili glasbeniki vse v naši družini: dve operni pevki, filharmonik, skladatelj... Staršem se je ideja sprva zdela popolnoma skregana z zdravo pametjo. Treba je imet' poklic! Poješ lahko v prostem času...

Tako kot Fetalij in Bastjan imam tudi sam infiniteto do jezika. Doma so me nenehno prepričevali, da bi šel študirat jezike. Kar se mi je zdela živa zguba časa... Zdaj jih govorim osem. Če bi šel študirati angleščino, bi morda le 2-3. Ne vem...
Včasih kaj zapišem... mogoče pa še dobim Nobelovo za literaturo :D.... saj je dovoljeno sanjat tudi odrasim, ne?

Tuesday 22 May 2007

The Weakest Link

BBC2, ravnokar! Pogovor med Ann Robinson in enim od tekmovalcev [oglati oklepaji so moje misli ob gledanju]:

Ann Robinson: So Glenn, what do you do in your life?

Glenn [male]: I work for a company that helps people in companies to get to know each other better.

AR: Aha, so what do you do?

Glenn: We take them to a nice spot in the country...

AR: Oh, can you find nice spots in this country?

Glenn: Yes, or we take them abroad...

AR: I see, where do you take them abroad?

Glenn: Slovenia [haha really?], Spain... [is rudely interrupted]

AR: Hang on! If I had a company and wanted my co-workers to get to know them better, why on earth would I take them to Slovenia? [what’s wrong with that!?]

Glenn: I don't know. It's -28 degrees and it's cold. I wouldn't take them there. [WTF?]

AR: ...


[Great!]

DO NOT PANIC!

Danes sem od svoje banke dobil pisemce. Sem mislil, da mi bodo težil, ker sem bil 14 dni 200€ čez limit. Nikoli se nisem posebej ubadal z zadevami banke, čeprav so tu zadnje čase stalno po TV. Tole je pa pisemce:NOW I'm concerned!!!

Saturday 19 May 2007

sinhronizacija

Pred mesecem sta na obisk prišla Živadinka in Tomo. Poleg tega, da sta naju seznanila z Damjanom Murkom in Borom Sojarjem Voglarjem, sta nama povedala tudi, da se ministrstvo za kulturo resno namenja spravit k sinhroniziranju filmov za odrasle (s tem seveda ne mislim xxx filmov). Torej starih dobrih celovečercev. Midva sva se malo režala, ker sva bila prepričana, da se šalita, dokler naju nista prepričala, da je ta velenamera MK obstoječa grožnja. Nakar zdaj preberem v slovenskih medijih, da se o tem reno govori. Ne samo to, MK bo namenilo 200.000€ (!!!!) za poskusno sinhronizacijo!

Veleum tega je slavist Dular. In kljub temu, da je večina kulturnikov proti temu, Dular in seveda moj favourite politik Grims trdita, da je to dobro in potrebno. Ne samo to, Grims je v svojem neponovljivem slogu povedal celo tole: Ljudje, ki a priori zavračajo vsako sinhronizacijo filmskih uspešnic in so pogovor o tej temi žal zbanalizirali do konca, so prezrli, da se s tem norčujejo iz maternega jezika, ki je temeljni konstitutivni element slovenskega naroda in vrednota, ki smo jo ohranili skozi stoletja. Prosim!!!

Sam sem popolnoma PROTI sinhronizaciji, sem tudi proti ideji sinhronizacije, in to a priori. Pa si ob tem dovolim, da me Grims obtoži, da se norčujem iz materinega jezika. Proti sem zaradi nekaj točk:

1. Slovenski prostor enostavno nima dovolj igralcev, da bi zasedli vse tiste, ki nastopajo v filmih. V Nemčiji nek igralec sinhronizira le enega igralca. Pa si predstavljaje Součka, ki sinhronizira De Nira, potem pa Jeremyja Ironsa. Ne samo to! Včasih v filmu že naglas, dialekt postavlja jasne osnose med karakterji...

2. S tem se drastično posega v umetniško stvaritev igralcev. Igranje ni le mimika in delanje grimas, ampak (predvsem) tehtno podajanje besedila na igralcu lasten način. Vsi poznamo govorne manire vsakega od igralcev. Nekateri nas motijo, nekateri so nam zaradi tega všeč.

3. Dialektalna različnost. Kako bomo sinhronizirali naglas cockney, Queen's English, gheto English iz predmestja New Yorka, angleščino ameriškega juga. Razliko med Hoch-Deutsch in bavarščino, med marsejskim dialektom in francoščino Pariza!?! Ali bomo vse sinhronizirali le v zborno slovenščino!? Prosim lepo!

4. Kako bomo sinhronizirali filme, kot so Babel, The Pillow Book, kjer je point celega filma to, da se med seboj prepletajo različni jeziki?

5. Glede na to, da govorim osem jezikov, se mi zdi naravnost debilno, da bomo izdaj izgubili to bogastvo poslušanja in razumevanja drugih jezikov. Koliko se nauči človek ob poslušanju in branju podnapisov!? Poglejte Francoze, Italijane, Špance. Katastrofa! V tujih jezikih so, razen redkih izjem, naravnost porazni. Nikoli ne slišijo melodike, naglasovanja tujega jezika. Nas želi vlada še na kulturnem podočju popolnoma poneumiti?

6. Filme sinhronizacija drastično podraži! Ne samo, da je potrebno plačati prevajalca, potrebno je plačati še igralce, tehnike, studio... Imamo res toliko denarja? Ne bi ta denar raje namenili skrbi za slovensko knjigo?! Če naše veleumne politike RES skrbi stanje slovenskega jezika...

Dular pravi, da podnapisi tudi uničujejo film. Ja, res je. A lahko jih ignoriraš. A veliko manj uničujejo umetniškost filma kot pa sinhronizacija. Oprostite, a želim slišati lep glas Elizabeth Taylor, govorno napako Brada Pitta, spakovanje Robina Williamsa....

Me pa zanima, kakšne so prednosti. Kakšni so PRO in KONTRA.... al sem sam jst tko grozen do materinega jezika!??!

Wednesday 16 May 2007

Poljaki


1. maj 2007 ni bil le navaden dan, navaden mednarodni praznik dela. Bil je dan, ko je Nizozemska odprla trg dela tudi za vse tise vzhodnjake, ki so želeli delati v tej državi blagostanja, ali pa tiste, ki so tu že tako ali tako delali na črno.

Za Slovence taka novica ni preveč vznemirljiva, ker se večina slovenskega živeža še vedno drži doma, če ne za kiklo mamice pa tisto partnerke. Večina Slovencev, ki tu študira tudi nima nobene želje tu ostati. Ampak iti lepo domov v nedrje Alp in Jadrana, kjer je raj na zemlji. Kar sploh ni slabo. (če izvzamemo trenutno politično situacijo, a o tem ne bom govoril).

Pač pa tako ne mislijo vsi vzhodnjaki. Predvsem ne Poljaki. Ob tem je potrebno dodat, da je bilo Poljakov že pred tem na Nizozemskem veliko. Največ je bilo (ne)kvalificiranih fizičnih delavcev - zidarjev, pleskarjev, vodovodarjev, toplovodarjev (joj to ne, je bil freudean slip), skratka vse za dom in hišo. Veljajo tudi kot dobri delavci, zanesljivi, delavni...

Zdaj pa ima sicer mirna in strpna (khm khm) nizozemska družba problem. Od prvega maja (to je 15 dni!) so Nizozemsko Poljaki dobesedno preplavili. Na enkrat so se namnožili in nimajo nobenega namena oditi. In res je, vedno več avtomobilov ima poljske registracijske tablice. A problem ni to, da tu delajo, problem je v tem, da so tako zelo drugačni. Tako nizozemci. Popivajo, razgrajajo, se obnašajo obsceno, so popolnima asocialni in moralno vprašljivi. In nenazadnje katoliki. Kar je še večji problem v UK.

Takšno obnašanje je razumljivo. Večina Poljakov, ki so prišli s trebuhom za kruhom, so mladi fantje, iz kmečkih ali ruralnih okolij, ki cele dneve trdo delajo in se ga ob koncu službe le še nasujejo, še posebej pa čez vikend. Želijo si le alkohola, trave in kake željne muce... fair enough.

A drug problem je, ker so se taki mladci z vsemi zgoraj naštetimi karakteristikami naselili v nekatere bivalne paradiže, kjer si ljudje ponoči želijo miru, ne pa divjanja s skuterji, kjer rastejo lepe pelargonije in seveda tulipani, ne pa da po vrtovih ležijo pločevinke poceni piva iz Aldija. Miljoni pločevink. To pač ne gre. Neka občina v Severnem Brabandu je ža sprejela odlok, da popivanje v javnosti ni dovoljeno. Zaradi Poljakov...

slika: www.nrc.nl

Potem pa je tu spet vera. V Haagu je vsako nedeljo cerkev Sv. Terezije popolnoma nabita. Poljakov in Slovakov. Maše so seveda v poljščini (kaj je o tem že imel za povedat Luther?).

Nizozemci se bojijo. Dokler so bili tu Portugalci, Španci, Grki, je bilo še ok. S tem, da so tu Turki in bivši koloniziranci, so se spijaznili. Zdaj pa, ko so prišli ti "nevzgojeni, smrdljivi vzhodnjaki", je pa to preveč. Kultrne razlike so prevelike, pravijo. In vsako leto jih bo več. Za lansko leto ocenjujejo, da jih je bilo 60.000. Le Poljakov. Nizozemska vlada upa na to, da bo poljska ekonomija kmalu boljša in migracija zaradi dela ne bo več potrebna.
A zdi se mi, da bo to trajalo še kar nekaj časa. Plače so tu šestkrat višje od tiste na Poljskem!! In ker živi v eni hiši 12 krepkih poljskih pobov lahko toliko prišparajo, da kaj pošljejo še domov v łodž. Zakaj bi se torej vračali domov v revščino?

Dokler so bili zahodnjaki lepo zaprti v stekleni zvonec in so s svojimi guldni, markami, franki in funti hodili zganjat hohštapleraj v vzhodnjo Evropo je bilo vse fino. Z železno zaveso bi bili zaščiteni in sprejemali so le top umetnike ter znanstvenike od katerih so imeli visoke koristi. Zdaj so se stvari spremenile in jokajo.

Monday 14 May 2007

luksuzni prevoz

Tole fotko je posnel nek bralec brezplačnega časopisa Sp!ts (kar pomeni prometna konica), ki ga dobimo na nizozemskih vlakih.

Na tovornjaku za živino, piše tole:

Business Class živinski prevoz
- ogrevanje - krasen razgled
- klimatska naprava - ležišča
- ventilacija - ohlajena pijača
- stranišče - prijazni potovalni vodiči


Olalala!! No, ovcam, pujskom in kravam je do klavnice omogočen res neverjeten luksuz!

Saturday 12 May 2007

Jugoslavija


Slava juga? Perhaps not.


Smeh me je spomnil, da sem v prejšnjem postu naredil vele-napako. In sicer srbsko tekmovalko na ESC sem poimenoval z Jugoslavija. Le zakaj?

Potem sva s Cmokotom mal debatirala o tem (med kosilom, za katerega sem preizkusil nov recept: koščki piščanca z bučkami in meto ter raznopisanimi makaroni; je kar uspelo). Ugotovil sem, da živijo danes otroci, ki so stari 15-16 let in niso Made in Jugoslavija!!
Ki v tej tvorbi nikoli niso živeli. Ki nikoli niso plačevali z dinarji (in jih verjetno tudi ne poznajo), niso se učili srbohrvaščine (posredno cirilice), ki niso na pisma in razglednice limali jugoslovanskih znamk. Ki se niso vozili na bone (mi smo imeli tudi to srečo, da smo imeli dva avtomobila, en par in en nepar), ki ne vedo kako je bilo kupovati devize na črnem trgu pred škofijo v Ljubljani.

Ko sem šel tam nekje 1988-89 na plesno tekmovanje v Blackpool, UK, se prav posebej spomnim, kako sta za mano gledali dve Angležinji, jaz pa tudi malo za eno od njih (Louise ji je bilo ime). Kaj sem pa takrat še vedel ... Potem sta se opogumili in prišli do mene in smo se malo pogovarjal. Obe sta se nasmihali kot za stavo.
Nakar me ena vpraša: Oh, where are you from?
In jaz: Yugoslavija.
Tišina.
Ne samo tišina, v momentu se jima je obraz pomračil, nasmeh je izginil.
Jaz pa kot v neko svojo obrambo: Well, not Yugoslavia! Slovenia!
Po čemer sta se obe na petah zavrteli za 180 stopinj in brez besed izginili. hja...


Danes te jugoslovanske vezi ostajajo. V tujini se, kljub temu da nismo v isti državi že 16 let, južni slovani takoj povežemo. Takoj imamo skupen jezik (pa s tem ne mislim srbohrvaščine) in teme za pogovor. Smo si veliko bliže od Avstrijcev in Italijanov, da Mađarov niti ne omenjam. Si ne predstavljam, da bi se z Avstrijcem pogovarjal samo zato, ker je moj severni sosed. Tudi po tem, ko nismo več skupaj, takšne vezi ostajajo. Politični problemi ne igrajo vloge, zamere do komunizma, ki nas je v to tvorbo spravil, tudi ne. To je za nami, mi gledamo naprej.

Beograd bo v moji percepciji še nekaj časa ostal glavno mesto Jugoslavije. Sedež CK KPJ. Mesto, kjer so oprli prvi McDonald's (kamor so hodili s Kompasom na izlet z busom!).
Kjer v Donavo Sava se bistra izlije...


Nisem jugonostalgik in ne želim si nazaj države, kot je bila. Všeč mi pa je, da z določenimi narodi čutim neko toplo bližino, ki je z drugimi ne. Malo imam prijateljev iz Hrvaške, Srbije ali Makedonije. Večinoma so Angleži, Nemci, Francozi... A z "Jugoslovani" imamo neko vez. Kar mi je všeč!
znameniti bankovec z rudarjem udarnikom Alijo Sirutanovićem

Dobra stara Juga se je sijano izkazala tudi na ravnokar končani Evroviziji 2007. Kako sva se režala, ko smo si lepo podelili najvišje pike. HAHA! No, Alenka ni dobila nobene 12-tke. Tant pis... Pa kaj. Se kdo čudi? Jaz ne... Bravo za Marijo, dober komad, dobro odpet! Naslednje leto pa v Beogradu... kako lepo se je zaključil tale, pred tekmovanjem napisan post. :D

Friday 11 May 2007

eurovision 2007!!

Tega glasbenega kiča ne spremljam že kar nekaj let. Stvari so šle iz slabega na slabše, dokler se nisem odločil, da imam tega sranja dovolj in da lahko svoj čas uporabim kako drugače. Potem sem prišel na Nizozemsko in 3 leta itak nisem imel televizije, ker je bilo popolnoma super. A sem z mednarodnimi prijatelji in znanci dvakrat vseeno gledal glavni izbor, ko smo na dolgo in široko komentirali vse od nemogočih outfitov, do pevcev in pevk in nenazadnje, ker je že ravno glasbeno tekmovanje, tudi glasbe in petja. Kar smo ponavadi slišali zelo slabo, saj je obakrat šlo za Eurovision party, z močnim poudarkom na party.

Včeraj sem prišel domov po zelo dolgem in napornem dnevu. Že na vlaku sem se odločil, da se bom počil na kavč pred TV in gledal nekaj popolnoma zabitega, nekaj, ob čemer mi ne bo potrebno popolnoma nič misliti. HA! Ob prihodu v najino ljubko stanovanjce, je Cmoko že objavil, da gleda Evrovizijo. Perfect! Začel sem s števiko 17, kar pomeni, da sem jih imel za "obdelat" še 11. In po celem dnevu Čajkovskega, Poulenca in sodobne ruske skladateljice, dragi moji, je bila tale glasba 1-5-1, eventualno (!) 1-4-5-1, pravi balzam za moja ušesa in načete živčne končiče.

Kar sem slišal pa sploh ni bilo tako slabo. Ok, priznam, govorim o Evroviziji in ocenjujem znotraj teh okvirov. DJ Bobo!?!? WTF? Nikoli mi ni bil všeč, a to je vseeno znan DJ. Zdaj pa tale drek. Da se mu je šlo na nekaj tako banalnega kot je ESC? Mu že ne gre preveč dobro.
Od tistih, ki so me presenetili so bili:

Nizozemska - ne, to ni indokrtrinacija, še celo sam sem bil presenečen. Totalno všečen ESC komad, zelo lepo odpeto, tako malo in style of Amanda Lear, ki sem jo kot otrok naravnost oboževal!
Jugoslavija - dober scenarij nastopa, lepo odpet dober komad.
Danska - predvsem zaradi Drag Showa, tip je pel popolnoma indisponirano, komad je pa ok.
Makedonija - najbrž zato, ker je napisan v 7/8 taktu in se mi je to dopadlo.
Madžarska - če moram recimo naštet 4, pa je bil tale res na repu všečnosti, en tak ameriški blues. Malo spominja na blagopokojno Janis...

Evo, to bi bilo to. Ostalo pa, dragi moji, poden. Falš petje na robu užitnega (Hrvaška, Malta!), komadi, ki so uspavanke (Norveška, Portugalska, Belgija), al pa čist mem (Češka, Hrvaška). Govorim le za tiste, ki sem jih slišal. No, v posebno kategorijo spadajo mulci iz Andore, ki so mal posnemal Brit punk-rock... ala Arctic Monkeys.

Pa naša žalost? Pela je malo bolje kot doslej, a še vedno falš, da se ti zmeša. Komad je čist brez veze, operno petje, jah lubčki, kaj naj rečem: men tole ne gre skup. Not quite my cup of tea! Predvsem pa je zgledala kot ena čarovnica! S tistimi lasmi in obleko, pa z nasmehom in pogledom. Sem se malo bal, me je moral Cmoko tolažit. Nizozemski komentator jo je predstavil kot operno divo. HAHA. Vsaka operna pevka pa še ni diva, exquise me (sic)!

Kdo je v finalu: jasno Slovenija!!?!?!? Go figure! Potem pa SAME VZHODNJAŠKE DRŽAVE. Niti ene zahodne! Vse so odpadle od Belgije do Avstrije... Zanimivo, ne? Še celo tisti operni srotki iz Latvije, ki so peli v italijanščini so not!!

No, zdaj naj nas zadane še ta božja kazen, da bi ob predsedovanju moral naslednje leto izvajat še ESC! Ha.

Wednesday 9 May 2007

Gilbert & George


... sta v umetnosti kontroverzna figura. Par sestavljata tirolec Gilbert Prösch in britanec George Passmore in sta v laičnih krogih večinoma tretirana kot gejevska umetnika. Kaj pa je to, prosim, gejevski umentik? Se Čajkovskemu in Poulencu sliši, da sta bila geja?

vir slike
Kakorkoli, njuna umetnost ima elemente homoerotičnosti, če ne celo homoseksualnega fetišizma. Spoznala sta se na Central St. Martins College of Art and Design (ki se je takrat sicer imenoval drugače) in postala prijatelja. Domnevno zato, ker je George edini razumel čuden osterajherski naglas, ki ga je Gilbert imel v angleščini. Od takrat naprej ustvarjata skupaj. Kar pomeni, da en nariše eno črto, drug drugo in tako, dokler delo ni končano. Pogosto namugujejo, da sta partnerja tudi osebno, a na to vprašanje nikoli ne odgovorita.

Čeprav sta začela kot performerja in bodyartista, sta zaslovela predvsem s svojimi fotomontažami. Ki so tudi glomaznih razsežnosti. Fotografije računalniško obdelata in jih večinoma pobarvata z živimi barvami, tako da mnoge delujejo kot vitraži.

Mnoga njuna dela so pritegnili medijsko pozornost, ker sta na njih upodobila goloto (največkrat svojo), spolne akte in seveda človeške tekočine kot so sperma, urin in blato. Ena serija slik iz leta 1995 ima naslov Naked shit pictures. Ali pa slika Cunt Scum... :)

Njuno delo ljudje obožujejo ali pa se jim zdi totalno brez veze.
Osebno mi nista nikoli segla do srca. Dokler nisem včeraj gledal oddaje o njiju na BBC-ju, ko sta mi postala super simpatična, predvsem pa se mi zdi način njunega dela fascinanten.

In zakaj ta post? Do 23:35 10. maja lahko na strani BBCja zdavnoladate njuno sliko, ki sta jo ustvarila v oddaji, jo sprintate, jo sestavite in si jo uokvirjeno obesite na steno. Tako boste tudi vi lahko ponosen lastnik dela Gilberta & Georgea!! Edinstvena priložnost, da posedujete delo sodobne umetnosti. Svoj lasten pop art!

Jaz sem jo že, samo še natisnit jo moram nest na lep papir, pa bo!

Tuesday 8 May 2007

oranžna


Kdo bi si mislil, da bo ena oranžna zajela toliko zanimanja! Uf... No, evo vam oranžne. Mal sem se razgledal in ugotovil, da je oranžna (kot sem že konstatiral) barva točno na sredini med rdečo in rumeno. In je na barvem kolesu ravno diametralno od barve azur. Da je izraz zanjo prišel iz citrusa pomarančna (kar v slovenščini sicer ne deluje tako asociiativno, kot v drugih jezikih) in sicer natančneje iz arabščine: naranj.

V angleščini se je uporabljal izraz geoluhred, kar je pomenilo yellowred. Dokler niso za časa Henrika VIII (ki je storil še kaj bolj pomembnega od tega, da je imel 6 žena) v uporabo spravili besedo orange. Ko je Henrik slišal, da je nekdo to besedo uporabil za barvo, je vkliknil: "A colour orange? Why, 'tis the noblest divine gift I have witnessed. You, fine sir, are to be my successor!" No, kdo ga je nasledil vemo, nisem pa prepičan, da je besedo v angleški slovar vnesla Betka.

A propo, zakaj se reče v slovenščini pomaranča, ne vem, ker nimam tu Etimološkega slovarja, je ostal v Ljubljani, je pa sadež križanec med pomelom in mandarino. Tako da morda beseda izhaja prav od tam.


Odtenkov oranžne je nadesetine. Nekaj jih ima svoja imena. Kot na primer: temnooranžna, mandarinasta, korenčkova, jantar, lososova, gumigut, breskvasta, granatno jabolčna, mahagonijasta, cinober, marelična, rjasta itn itn itn


Oranžna barva deluje na drugo oziroma križnično čakro. Je barva radosti in modrosti. Spodbuja družabnost. Povezana je z zdravimi čustvi in mišičevjem. Preveč oranžne slabo vpliva na živce in jo moramo uravnovesiti z zelenomodrimi odtenki. Oranžna barva pomaga pri zdravljenju vranice, trebušne slinavke, želodca, črevesja in nadledvične žleze. Z njo pomagamo tudi ljudem, ki trpijo zaradi čustvene otopelosti ali depresije. Revitalizira fizično telo in izboljša presnovo, po napadu bolezni pa je sijajen krepčilni tonik, saj okrepi sistem telesnega izločanja. vir

Tule sem zasledil tudi tole: On the psycho-spiritual level, this chakra relates to self respect. That is to say having the ability to give ourselves the freedom to be ourselves and to respect our own boundaries and requirements and, by the same token, having respect for the boundaries of others. Orange is the colour of creativity and we should give ourselves the space to have creative time just for us.

No, evo!


V družbi je oranžna tretirana takole: v heraldiki se jo uporablja precej redko in jo ponavadi zamenja rdeča. O tem, da je to barva Nizozemske, ker se družina imenuje Oranje, mi ni potrebno posebej povdarjati. Da je posledično
vse, kar se NL tiče, potem tudi oranžno, tako na primer fuzbal in sploh vsi ostali športi, tudi ne. Je pa oranžna tudi uradna barva nogometne reprezentance Slonokoščene obale (bohved zakaj). V ZDA je oranžna barva cestnih znakov za opozarjanje, tako poznajo barvo"safety orange".

Oranžna se uporablja tudi v politiki. Vsi poznamo ukrajinsko oranžno revolucijo. Tole so pa stranke, ki uporabljajo oranžno kot svojo strankarsko barvo (vir Wikipedia):
Da o oranžni v naravi sploh niti ne govorim! Opazujte sami... ;)

In slednje, draga Kameleonka, ki si sprovocirala tole moje raziskovanje (mišljeno v najbolj pozitivnem smislu), kar se tiče oranžne barve in Japonske, nisem odkril popolnoma nič. Mogoče priskoči na pomoč naša Ka-Ma?

Ampak men je barva še vedno tečna... še posebej, če je v njej cel post....

8 maj 1945

Danes je dan popolne kapitulacije Nemčije. Klikni.



Saturday 5 May 2007

Queen's Day

Sej ne vem, če je na mestu opravičilo, ker je tale post čakal na lagarju skor en teden. Dejstvo je, in to seveda v mali izgovor, da sem imel napisal super post o Kraljičinem dnevu in ko sem noter ustavlu fotkice, so se Windowsi odločli, da bodo malfunction storil. In se je cel shit zaprl in je šlo vse v maloro! Js pa v plafon!! Pol sem pa mal iz trme, mal iz frustracije, predvsem pa, ker je bil ta teden res vsak dan 3x lauf na 100m in hiperutrujajoč, čaku na en spodoben dan, kot je danes, da napišem, kaj vse se je dogajal na ta velefamozen dan (kolikor spomin že ni omračen). Pri celi stvari mi gre najbolj na živce to, da hočem zdaj napisat tako, kot sem že napisal, kar je seveda popolnoma nemogoče... ah grrrrr.


Koninginnendag, kot temu rečemo v originalu, je superposeben dan v življenju slehernega Nederlanca. Ali ga sovražiš, ali pa ga ljubiš. Ker ne bi spet predaval o tem, od kje in zakaj, lepo kliknite na link, pa boste vidli, zakaj zaboga sploh je Queen's Day (in ne, Blaž, nima to nobene veze z nami queens! haha. Žal).

V vseh velikih mestih se naredijo žuri, občine postavijo odre, kjer so koncerti in predvsem stojnice s hektolitri in hektolitri piva. Zapre se ves promet in mestne ulice se predajajo splošnemu rajanju in popivanju. Ljudje na pločnikih prodajajo vse, česar bi se radi znebili. In to res za đabe. V posebej šik soseskah, kot je recimo okoli Apollolaan, lahko najdete cele antikvitete, perzijanerje in what-not za par deset evrov. No, letos nisva nič kupovala. Ni blo neke prave shopping euforije. Kar nikakor ni slabo. Mnogo prebivalcev mest za ta dan zbeži iz mesta in pred podivjanimi pijanimi hordami mularije in predvsem turistov, ki si hodijo ogledovat pregovorno nizozemsko Sodomo in Gomoro. To je tudi dan, ki da narodu carte blanche, da se oblačijo, kot jim paše, nekateri se s tem dnevom zlo poistovetijo ... človeška neumnost pa doleti tudi živali!

In ker ste si na zgornjem linku že prebrali zakaj ta dan, ko se praznuje monarhijo in še posebej vladajočo družino, mi ni potrebno posebej razlagat, da je VSE v oranžni barvi. Cela mesta, vsi ljudje, vse ceste. Vse. V tej grdi barvi. Kaj je to oranžna? No, prosim? Ni ne rdeča, ne rumena. Ne tič ne miš. Skratka orange attack, po katerem moram naslednji dan najmanj 2 uri buljt v moj fikus benjamin, da pridem malo k sebi.

Najboljše je QD preživeti na ladjici! Amsterdamski kanali se nabašejo s čolni, gumijaki, ladjami, ladjicami, vse pa je nabito z ljudmi, ki se noro zabavajo. Na plovila si nabašejo DJe s svojimi mešalnimi mizami, z zvočniki, ki malodane potunkajo celo ladjo, z nepreglednimi gajbami piva in drugimi opojnimi substancami. Oblečejo se, kot že rečeno, v oranžno, nakar se furajo preko kanalov in plešejo in plešejo.
Še bolje pa je popokat svoje prijatelje (ki imajo po možnosti še čoln) in se lepo nabasat s hrano, pijačo (beri martini, wiskey, vodka) in cigarami, ter se multielegantno furat po kanalih, gledat vse ubožčke, ki so na obali, in ki bi zelo radi bili na ladji. Potem se približat ladji z lastno muziko in plesat in flirtat in se nasploh vest neprimerno, dokler se jih ne naveličaš in ugotoviš, da un fant sploh ni bil tko dober kot od daleč, in se lepo odfurat naprej do naslednje ladje, kjer ponoviš vajo. Tako da imaš malodane svoj radio v živo. Dokler se seveda kakšen kanal popolnoma ne zaštopa in tičiš v zastoju kake pol ure, srkaš alko in kadiš cigare, medtem ko se lastnik čolna histerično obrača okoli in gleda, kje kak drug čoln tolče v našega in grozi s Titanikom. Pa tako cel dan. Medtem pa malo paziš, da te kakšen osebek moškega spola bodisi z obale bodisi s čolna ne poščije. Na kopnem občina sicer postavi tista famozna plastična scališča (lahko jih vidite v ozadju zadnje slike), ki pa so v parih urah že polna, tako da se vse steka po pločnikih in se sploh cela svinjarija. Tako je boljše stvar opraviti enostavno direkt v kanal ... In ker so Nederlanderji relativno shameless, se to počne povsod in kjerkoli ... Še en užitek QD!
No, letos s Cmokotom nisva bila na ladji. Načeloma sva želela dan preživet doma v naslonjaču z Dostojevskim in Aristotlom v roki, zvečer bi si pa pogledala kak DVD Kurosawe. No, pa so naju prepričal, da sva se odpravla v to gnezdo razvrata in smo se najprej dobil pri Liebling, potem smo šli pa malo po mestu. Da sčekiramo sceno pa to, pa da vidmo kaj dogaja. Na vsake 100m je kak oder, kjer špila bolj ali manj izurjen band, ali pa rola bolj ali manj spreten DJ. Vsak pub želi svojo glasbo, ki je vse od Prodigy pa do Jana Smitha in Fransa Bauerja (mislim, da je en link na shity glasbo na leto dovolj, tako si ju preposlušajte sami). Edina ulica, ki je imeja enga DJja, pevko in 3 go-go danserje je bila seveda fancy šmancy gej ulička Reguliersdwardstraat. Kjer se je trlo queens in tetk in bearov in žensk. Kjer je bilo vse v nulo urejeno in kjer celo na tleh ni ležalo 10cm plastike in svinarije, kot drugje po mestu. Kjer si imel občutek, da si v nekem zelo surealističnem filmu istočasno na najmanj petih modnih revijah: D&G, Armani, Prada, CK, DKNY, YSL (a še kakšno kratico!?!?). Kjer si malodane kot na živinskem trgu, saj te izurjena očesca homoseksualne populacije s svetlobno hitrostjo, kljub nepopisni gneči, uspejo popolnoma prečekirat. In zraven seveda tudi glasno pokomentirat. Ah, raj! :-DVmes smo se malo zgubili (beri: jaz sem izgubil ostale), potem pa se spet našli nazaj pri Liebling. Ob ene 23h sva se odpravla nazaj domov. Na Amsterdam Centraal je izgledalo, kot da se je ravnokar pričela 3 svv in da je Schiphol že zbombardiran. Lahko si predstavljate, kakšno je šele bilo v vagonu. Polno alkoholiziranih mladcev in mladenk, polno vonjav po pivu, viskiju, predvsem pa švicu in cigaretah. Oh, what joy! Kaj bi dal, da bi lahko rekel: Beam me up, Scotty! A ker sodobna tehnologija tega žal še ni dovršila, sva se enostavno počla na tla v vagonu in pregledovala slikice. Ter še enkrat ugotovila, da je bil super dan in da ga ni lepšega kot z dobrimi prijatelji preživet brezskrben sončen dan!
La vita e bella!