ambala v slovenski izdaji

2010-07-13T10:46:00.003+01:00

How fast can you guess these words?

1. F_ _K
2. PU_S_
3. S_X
4. P_N_S
5. BOO_S
6. _ _NDOM

Answers:

1. FORK
2. PULSE
3. SIX
4. PANTS
5. BOOKS
6. RANDOM

You got all 6 wrong....didn't you?

pravice?

2009-09-02T09:01:00.003+01:00

Skratka, si nekje na otoku sredi mediterana, ali pa še hujše, kje na hrvaški obali in potem želiš domov. Pa prebereš tole sporočilo:

SkyEurope suspends its operations

Dear Guests
Please be advised that SkyEurope has suspended its sales and operations immediately.
Those of you who have purchased flights with a credit card, please turn to your credit card issuing bank to seek refunds for unused portions of SkyEurope's flights.
In case you have paid directly to SkyEurope in other means than credit card (e.g. bank transfer, cash), please be advised that a refund may not be possible.
If you have ordered your flight tickets via a travel agency or organizer, you should discuss the matter with them first.
If you are already at the destination or have rented a car through SkyEurope's business partner, you may stay at the hotel and use the vehicle during the period originally agreed. You must, however, order a return flight from some other airline at your own expense.
You may also wish to contact your insurance provider to seek further guidance and support.
We regret for the inconvenience that have been caused to you.

Oni pa obžalujejo situacijo. Smilijo se mi. Kam smo res prišli???

odgrobadogroba

2009-07-13T08:58:00.002+01:00

Sva rekla, da bova šla prej spat. Ne spet ob dveh. Pa je šel Cmoko še na WC, js pa dalinca v roko in tap-tap-tap, dokler nisem zagledal na ekranu znane face in znane šprahe. Film od groba do groba. Na belgijskem kanalu Canvas. V sklopu programa Lichtpunt (nekakšne filozofsko-humanistične oddaje), so v nedeljo predvajali ta famozn slovenski film. Med drugim na njihovi strani piše o filmu tole:

Je wordt geboren, je gaat dood en daar tussenin, moet je er iets van proberen te maken. Thema voor een zwarte komedie.
Pero is grafspreker van beroep: bij alle begrafenissen in het Sloveense dorp doet hij de grafrede voor de overledene. En dit doet hij zeer goed. Maar dat is niet de enige reden waarom 'Gravehopping' een zwarte komedie genoemd mag worden: Pero's vader doet de ene zelfmoordpoging na de andere, zijn maatje Suki is ook al bezig met zijn eigen begrafenis en Pero's heimelijke liefde Renata doet aan SM. Dat de film uiteindelijk ook echt doodserieus wordt, maakt 'Gravehopping' nog zwarter. De film is humoristisch, absurd én tragisch. Een auteursfilm in een typische Balkan-stijl.
prevod:
Si rojen in umreš. Vmes moraš pa še kaj skušati narediti. Tema za črno komedijo.
Pero je govorec na pogrebih: na vseh pogrebih v neki slovenski vasi za umrlimi drži govor. In to dela zelo dobro. Ampak to ni edini razlog, zakaj je Odgrobadogroba znana črna komedija: Perov oče dela samomor za samomorom, njegov prijatelj Suli se ukvarja z lastnim pogrebom, Perova skrivna prijateljica uživa v SM. Da je film o vseh teh stvareh smrtno resen, naredi Odgrobadogroba še bolj črnega. Film je smešen, absurden in tragičen. Avtorski film v tipično balkanskem slogu.

Občutek v tujini gledati slovenski film z nizozemskimi podnapisi je nenavaden. Predvsem mi je prvič prišlo na misel, kako pomankljivi so podnapisi. Način govora, dialektalne razlike, govorni poudarki, to vse se zgubi. Ko Renata reče: smrt mi gre na kurac, je bil prevod nekako takšen: dovolj imam smrti. Kar nikakor ni isto. In ko se fantje sprašujejo ali misliš, da gluha dobr fuka, je bil prevod če je dobra v postelji. Nikakor ni to isto. Prevod je bil sicer dober, mu je pa manjkalo malo tega (če že tako želijo) "balkanskega" žmohta.

A saj veste kaj pravijo o prevodu? Une traduction c'est commme une femme: celle qui est belle n'est pas fidele et celle qui est fidele n'est pas belle. (prevod je kakor ženska: tista ki je lepa ni zvesta in tista ki je zvesta ni lepa).

spat sva šla ob pol dveh. a se je splačalo videti. se ne dogodi pogosto.

prašičja gripa

2009-05-07T17:13:00.003+01:00

Se je začela takole?

nesreče II

2009-02-24T11:46:00.002+01:00

No, takole so se stvari zdaj odvile:

Cmoko kliče mamo v Slovenijo in ona mu pove, da ima življensko zavarovanje in da mora dobiti od zdravnika potrdilo o zvitem gležnju. Ki v nedeljo ni bil več otečen in je celo že nekaj lahko stopil. Dasiravno z veliko bolečino.
Kakorkoli že, finančni prospekti so ga pripravili do tega, da se je v ponedeljek le odpravil do najinega hišnega zdravnika. Ki mu pogleda nogo in reče te krilate besede: Gleženj zvit, a tu je nekaj kar je treba slikat, ker nisem ziher da je vse tako kot mora biti.

Tako je šel v bolnico slikat nogo, kjer se je izkazalo, da ima dejansko zlomljeno kost mezinca. Al kako se že temu reče. In ima zdaj gips. No, neki podobnega gipsu. Saj ne delajo več tistih trdih stvari, kamor smo se podpisovali in risali vse mogoče neumnosti.

Skratka, vsi ste imeli prav. In Cmoko skesano prizna svojo napako. Je rekel, da naslednjič ne bo več tako ravnal. In potem dodal, da upa da ne bo več naslednjič. Jaz tudi.

No, in zdaj imam invalida z berglami doma za ene 4-6 tednov. Ampak baje da gre jutri že v službo...

nesreče

2009-02-21T12:12:00.002+01:00

Kot otrok sem bil previden. Nadpreviden. Mami je pravila, da sem predno sem padel vedno pogledal kam padam in kako, da bi bil šok toliko manjši. Vedno sem se bal športov, kjer je bila velika verjetnost, da se poškodujem. Nogomet, košarka, rokomet in podobni nesrečni športi z žogo nikakor niso my cup of tea. Še posebej sem sovražil tek! Vse to na veliko očkovo razočaranje. A tako je pač življenje.

Sem pa plesal in to precej dobro in smučal, malo manj dobro a vseeno s stilom. Plaval tudi. Nesreč tako v mojem življenju domala ni bilo. Nikoli nisem imel zlomljene okončine, nikoli zvina gležnja ali zapestja. Sem pa imel trikrat, prosim lepo, pretres možganov. Kar za tako previdnega človeka sploh ni slab dosežek. Dvakrat sem se znajdel na urgenci in se zbudil na vozičku v hodniku, v obraz sta mi strmela zaskrbljena starša. In bruhal. Enkrat pa se sploh ne spomnim kaj se je zgodilo. Spomnim se samo, da smo tekli v skupini (pri telovadbi v osnovni šoli - sploh najnevarnejši predmet poleg tehnične vzgoje) in da sem baje padel. Zavedel sem se šele v učilnici, ko smo se preoblačili. Iz spomina pa je izbrisana cela ura mojega življenja.

Torej, skozi življenje sem šel relativno malo poškodovan.

Ja, saj res. Enkrat sem pa z roko šel skozi šipo. Mularija smo se lovili po šoli in tekel sem proti vratom, ter se želel z levo roko ustaviti, da bom z desno odprl vrata, ki so se odpirala proti meni. Stena je bila steklena in ker sem tako divjal, se moja roka na steklu ni ustavila ampak šla skozi. Ko sem jo potegnil ven, sem si lepo porezal komolec in zapestje. Dobil sem nekaj šivov in longeto. In še danes se mi poznajo šivi na zapestju. Včasih se komu zlažem, da je to ostanek neuspelega poizkusa samomora. In nihče mi nikoli ne verjame.

Včeraj pa me Cmoko, takoj ko pride v službo, pokliče. Kar je precej nenavadno. In mi reče, da je na stopnici (eni) pred vhodom v službo klecnil. Da mu je krcnilo v gležnju. In da ga boli. Sodelavke so mu prinesle led in da bo, kot vesten akademik, ostal v službi. Tako ali tako si je vse možno o zvinu gležnja prebral na internetu! Okoli petih prišanta domov (pravzaprav se je pripeljal s kolesom). Odmaknem nogavico in spodaj me gleda ogromna modra zateklina. Šibam v lekarno po elastični povoj in neko fancy "nogavico" za športnike, ki mu jo tudi nataknem. Vsake toliko časa se ukvarja z ledom, predvsem pa konstantno boli. Nekaj časa še težim, naj gre k zdravniku, da slikajo in da pogledajo kaj se je res zgodilo. Pa ne. Prav, pa nič.
Spal ni koraj nič. Da boli. Oteklina je danes malo manjša je pa skoraj cel zgornji del stopala moder. Ne vem, če je to v redu. In še kar boli. In boli. Ibuprofen da baje nič ne prime. Iščem, kje se dobi morfij.

In pri celi stvari ni baje kaj narediti. Nogo v luft, povezat in včasih masirati z ledom. Baje. Sicer pa jaz res nisem ekspert, glede na to, da mi nikoli ni bilo popolnoma nič. Bogi Cmoko!

večerja in peking express

2008-11-16T11:15:00.003+01:00

Večerja je bila uspeh. Kako bi le lahko bilo drugače? Cmoko je veselo pacal maso faširanca za filane paprike, meni ni pustil se igrati. Potem sem bil celo okaran, ko sem rezal klobučke iz paprik, da sm jo ubil in uničil, ker sem malo preveč zarezal. Potem jih je nabasal z maso in jih potunkal v paradajzovo omako. In dal, da so se kuhale. Dokler ni ugotovil, da so dobile svoje življenje in spremenile lego, kot jim jo je dodelil. Na pomoč sem skočil jaz in jih lovil po omaki. Cmokota je bilo strah, da bodo izgubile filo. Pa niso. Jaz sem pripravil predjedi. Profesorja sta v svoji tipični profesorski pozabljivosti pozabila na desert. In prišla 45 min. prepozno. Toliko o akademskih četrt. Sta pa zelo uživala v paprikah in pire krompirju. Kar seveda ni bilo težko, ker je bilo res slastno!

Naslednjo soboto imamo spet tak obisk, a tokrat bolj sofisticirane narave, tako da smo jedilnik že pripravili. Cmoko bo pacal desert, ki ga je enkrat videl na TV in se zdaj ne spomne točno, kako je šel. Bo baje malo improviziral ... Pride njegov mentor, ki bo s seboj pripeljal his partner. Še vedno nisva popolnoma 100% prepričana ali je to moški ali ženska. Lass dich überaschen!

In ko smo že pri frazi iz te famozne TV igre (ki jo je vodil legendarni nizozemec Carell), si ne morem pomagati, da se ne bi obregnil ob TV reality show, ki se imenuje PÉKIN EXPRESS - la route de l'Himalaya (pot čez Himalajo). Kot vsi podobni šovi kova Big Brother, tudi ta izvira iz Nizozemske. Jaz sicer zdaj gledam francosko verzijo potovanja iz Pekinga v Bombaj. Lansko leto sem gledal par oddaj iz Moskve v Peking.

Za tiste, ki jim šov ni poznan, en šnelkurs: 10 ekip, ki so sestavljene iz parov, potujejo med Pekingom in Bombajem. V vsaki etapi prepotujejo cca. 1000km in v vsaki etapi odpade en par - tisti, ki na cilj pride zadnji. Za potovanje, spanje in hrano se morajo znajti sami, saj imajo na voljo le 1 (en) evro na dan. Torej si javnega prevoza ne morejo kupovati. Morajo pač štopati, beračiti, modelovati - odvisni so torej od lastne iznajdljivosti in dobre volje tamkajšnjega življa... Cela stvar je seveda precej zabavna, nihče od njih ne zna lokalnega jezika, kar povzroča silno komične in tragične situacije. In tu je moj problem:

Relativno dobro situirani zahodnjaki se, iz pomankanja zabave, iz dolgočasja, preganjajo po neznanih deželah in so odvisni od pomoči ljudi. Od pomoči ljudi, ki na mesec zaslužijo par evrov. Pomoči v smislu prevoza, v obliki hranjenja in spanja. In za kaj? Za kak big cause? Ne. Za 100.000 evrov, ki jih čakajo na koncu. Za denar.

Prejšnji teden sta dva para na avtobusni postaji nekje na Kitajskem malodane prisilila vse potnike na postaji, da so jim kupili vozovnice (kandidati ne smejo plačevati s svojim denarjem, lahko pa sprejmejo denar drugih). Ljudje, ki že tako ali tako nimajo nič, so štirim zdolgočasenim zahodnjakom, ki na mesec zaslužijo najmanj 3000€, kupili vozovnice, zato, da bodo potem ti 4 zdolgočaseni zahodnjaki bližje še večjemu kupu denarja. Ampak prav. Če so ljudje prijazni, so pač prijazni. Lepo od njih.

Včeraj pa se je zgodilo še nekaj hujšega. Star par Tibert in Nicole (on upokojen učitelj, ona upokojena frizerka) sta vzela taksi. Seveda sta taksistki prej povedala, da nimata denarja in da če ju lahko ona zategne. V francoščini! Ki je Kitajka gotovo ni razumela. Ta ju, kot vestna taksistka, pelje do cilja po najkrajši poti in čimhitreje: problem je nastal v tem, da najkrajše poti nista smela uporabiti. Ko ugotovita, da se peljeta po prepovedani cesti se začne Nicole dreti in jo zmerjati z vsem mogočim. Že celo pot se v avtu znaša nad voznico, ji govori, da naj hitro vozi, drugače jo bo pretepla, se dela norca iz njenega jezika in podobno ... Česar nič hudega sluteča Kitajka ne razume.
Končno pridejo na cilj. Na taksimetru je 155 juanov. Kar je okoli 15 evrov. Ki jih Francoza niti slučajno nimata namena plačat. To kmalu poštudira tudi uboga Kitajka in je seveda obupana. Zagrabi Tiberta in ga ne izpusti. Nicole se dere, jo praska po roki, Kitajka skoraj joka, da hoče svoj denar in da je bencin drag in da je to njena služba. Nicole ji pravi, da je zabita in da kaj vendar ni štekala, da nimata denarja. Želita ji pustiti uro in neko zlatnino; ne, Kitajka hoče denar. Kitajka kliče policijo. A vmes se Francoza naredita Francoza in pobegneta. Ne vem, kaj se je dejansko zgodilo behind the scenes, ker je Kitajka relativno hitro izpustila Tiberta in šla za kamero. Mogoče so ji pa plačali ogranizatorji. Kar je seveda proti pravilom.

A moj point ni to. Point je v tem, da dva zahodnjaka sedita v avtu in gledata taksimeter, ki kaže vedno višje številke in se jima jebe. Vesta, da bo želela denar, ki ga nimata. Pa kaj. Pa kaj, če Kitajka ne more nahraniti družine, si kupiti bencina za svojo službo, pa kaj, če zaradi tega incidenta potencialno lahko ostane brez te službe. To razvajenih zahodnjakov ne zanima. Oni vidijo le vsoto na koncu avanture.

Žal to ni edina taka situacija. V takih šovih jih je bilo že veliko. Francozi bodo snemali že 4. sezono, Nizozemci so jih do zdaj posneli 5, Španci, Skandinavci in Nemci pa po eno. Po Rusiji, na KItajskem, v Indiji, Vietnamu, Braziliji, Mehiki ...

Zdaj pa obrnimo mizo in si predstavljajmo, da se bodo po Evropi čez 50 let na isti način podili Kitajci in Indijci. Izrabljali Evropejce, njihovo gostoljublje in denar. Je taka oddaja sploh mogoča? Koliko od teh tekmovalcev bi v svoj avto vzelo tako ekipo, koliko bi tako ekipo peljalo domov spat?

velevečerja

2008-11-08T13:18:00.003+01:00

Tako, dragi moji, odločitev je padla.

Midva sva zelo demokratična človeka in sva upoštevala domala konsenzualno rešitev dileme jedi za današnjo večerjo.

Jedilnik bo pa tak:

sezamovi grisini s pršutom (beri: slabim ponaredkom, ki se ga pač tu dobi)
krožnik cherry paradižnikov z mozarello in svežo baziliko
---
polnjene paprike s paradižnikovo omako in pirekrompirjem

---
sirova plošča in sadje ter desert, ki ga prineseta gosta

Vsem se globoko zahvaljujeva za to Ready-steady-cook varianto. Me zanima kakšna bo reakcija. Poročam.

opazil tudi, da mojih mesnih rulad s šunko, sirom in kumaricami nihče ni hotel. PRAV! ;)

intermezzo

2008-11-06T16:17:00.003+01:00

Tole me je precej fasciniralo. Saj tehnično ni tako težko, je pa srčkano. Pa še tip je... no, ni slab...

Skratka, če vas zanima kako iz samega sebe narediti barbershop quartet, this is the way you do it:

anketa

2008-11-04T20:00:00.004+01:00

V soboto prideta na večerjo dva Cmokotova profesorja. Par. Najprej je Cmoko pri enemu vzel t.i. tutorial, potem pa ga je njegov partner povabil, da predava za njegove učence.
Dvakrat sva bila že na večerji v Amsterdamu, zdaj pa je končno prišel čas, da ju pogostiva še midva.

Dilema je, kaj kuhati. Zatorej tale anketa. Kaj bi bilo najbolje ponuditi dvema nizozemcema?

1. sarme v kislem zelju
2. filane paprike
3. golaž s polento
4. mesne rulade s pirejem
5. jota z matevžem (dodano kasneje, ker se nisem spomnu - me je opomnu Cmoko)

Vse te jedi jima bodo pomoje všeč, ker so "slovenske" in ker sta človeka, za katera na mizo ni potrebno privleč rodbinske srebrnine. Pomoje bosta cenila vse jedi. A skuhati nameravava le eno. Kaj predlagate?

pot domov

2008-10-02T08:59:00.002+01:00

Sva se odločila, da je čas, da se odpraviva tudi domov. Moji ljubi starši so sicer prišli na obisk v maju, za moj magistrski koncert, Cmoko pa svoje družine ni videl že dobro leto. Plan je, skratka, da se za novo leto pripokava domov. Božič bo težko, ker imam jaz 23. 12. še predstavo. Moja velika želja je bila pripeljati se domov z avtom. Elegantno. Z rumenimi tablicami. Ne samo, da bi si vzela lepo popotovanje do doma, tudi tam bi bila fino mobilna. Se kak dan odpravila na obalo, pa v gore. Pa k sestrici in nečakinji na Štajersko, pa kino, pa Bled in Piran in tako naprej. Ne pa da stalno fehtarim starše in se mi zdi, kot da jih imam spet 18. Let. Jaz sem že sanjal o šofiranju, Cmokota kako (slabo) navigira in spi zraven...
Pa sva se zapodila na internet in gledala variante. Najbolj ugodna sta bila Avis in Hertz. Sva že skoraj rezervirala avto za decembra, nakar jaz vidim, da se s tem najetim avtomobilom ne sme v Slovenijo. Med drugim tudi v Azerbajdžan, Kazahstan, Grčijo, Albanijo in sploh vse "nove" evropske države. Točneje:

Hertz vehicles cannot be driven into and/or dropped off in any African, Asian or Middle-East country nor in Albania, Armenia, Azerbaijan, Belarus, Bosnia-Herzegovina, Bulgaria, Croatia, Czech Republic, Estonia, Georgia, Greece, Hungary, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Macedonia, Moldova, Poland, Romania, Russia, Serbia & Montenegro, Slovakia, Slovenia, Tajikistan, Turkey, Turkmenistan, Ukraine, Uzbekistan.

Hertz vehicles cannot be taken to and/or dropped off in the following islands: Balearic Islands, Canary Islands, Corsica and Sardinia.

Vehicles may be driven but not dropped off into Portugal.

Vehicle groups Fullsize Automatic (I), Fullsize Wagon (J), Fullsize and Luxury Special (Q & R), Compact Convertible (Y) and all Prestige vehicles cannot be driven into Italy.

Portugalci so lahko malo bolj veseli, ker avto tja sicer lahko pelješ, ne smeš ga pa tam pustit. Enako je z Italijo, kjer se lahok voziš samo z določenimi tipi avtomobilov. Unimi ta cheap.

Pa sem šel vprašan na poslovalnico čemu to. Ker Hertz imamo namreč tudi v Sloveniji. Pa je rekel, da avtomobili niso zavarovani proti kraji v teh državah. Krasno! Ko sem mu razložil, da imajo v Sloveniji tudi Herz mi je rekel, da imajo slovenski avti zavarovanje za to okolje, nizozemski pa ne. Pa je bila debata končana...

Zdaj morda domov z vlakom. Shity , pardon, City Night Line. Do Monakovega. Tam pa 10 minut za menjavo vlakov... in seveda veliki riziko, da je kje v Nemčiji zamuda.

Še najbolj ziher je it domov peš...

državna volilna komisija

2008-09-21T21:58:00.003+01:00

Relativno uradniški naslov sicer obeta super dolgčas, a nadaljevanje je precej zanimivo. Gre namreč za to, kako delujejo naši super državni organi.
Recimo, DVK, ki ima - meddrugim v svojem emailu še vedno rvk@gov.si (ostanek stare kontinuitete in republiške volilne komisije).

Štos se pa začne takole:

glede na to, da ne živim doma, sem želel na letošnjih volitvah kljub temu voliti tudi jaz. Kot vedno. Še ni bilo volitev, ki bi jih izpustil. Gre za dolžnost, ki jo z veseljem opravljam od dne, ko sem postal star 18 let.
Zato sva oba s Cmokotom julija poslala zahtevek za glasovanje po pošti. Na DVK (z mailom rvk). Nakar čakava na glasovnice.

Cmoko jo prejšnji teden tudi dobi, izpolni in jo pošlje nazaj v Slovenijo. Jaz pa nič.

Kličem v sredo in rečem, da nisem dobil glasovnice. Pa mi gospa, sicer precej prijazno pove, da so jih pošiljali en teden pred tem in da jo bom že še dobil.

Ker je v četrtek še ni, kličem spet. Se javi gospod, ki spet reče, da jo bom dobil. Pa mu rečem, da naj vendarle kljub vsemu pogleda, če mi je bila sploh poslana. Volilne karte mi (seveda) niso poslali. Zahtevam nadrejene in gospod M.Z. me prijazno povpraša, kako sem zahtevek poslal. Kaj pa vem, mu odogovorim. Pomoje preko pošte. Jah, gospod, potem pač vaš zahtevek ni prišel do nas, škoda, nič se ne da narediti, na svidenje. In vrže telefon dol.

Kličem Cmokota, ki v Leidnu pridno študira japonščino, in mu povem štorijo, Cmoko se silno razburi in me opomni, da sva na DVK poslala email. Kar preverim in res! 14. julija sva oba ob 11.03 poslala mail na rvk in zaprosila za glasovanje po pošti.

Kličem nazaj na rvk, pardon dvk, gospoda M.Z.

a: Sva ravnokar govorila, kličem iz Nizozemske. Sem se zmotil, poslal sem vam email ne pa pošto.
mz: a, zdej je pa vsakič drugačna zgodba.
a: !?!?
mz: ja no, kdaj se pa to poslali?
a: 14 julija.
mz: samo malo, da pogledam. ... Ne nič nimam. Samo 4 maile imam tega dne in vas ni med nami.
a: ah, zanimivo. A lahko pogledate, če imate Cmokotov mail?
mz: ne, nimam tudi njegovega ne.
a: še bolj zanimivo! kako pa to, da ste mu poslali volilno karto, torej? Na podlagi neobstoječega maila?
mz: tega pa ne vem, morda pa je on poslal zahtevek po telefaxu.
a: (s smehom) telefaxu?!? Ne, on je moj partner in živiva skupaj in nimamo telefaxa. Tako, da je to popolnoma nemogoče.
mz: potem je pa poslal zahtevek kako drugače.
a: ne, gospod MZ!!! Ni mogoče. Poslal vam je mail istočasno kot jaz! Jaz imam dokaz, da sem vam ga poslal, vi ga niste prejeli, volitve so moja ustavna pravica, kaj bomo pa zdaj?
mz: ja ne vem; kaj pa bomo zdaj?
a. ja, jaz želim na vsak način volit, kako si pa vi to predstavljate?
mz: jaz moram najprej ugotovit, kako to da karte niste dobili. Vam pišem na email.
(po čemer sploh ni vprašal)

mu forwardiram originalen email. in ...

...dobim odgovor:

Ugotovljeno je bilo, da ste zahtevo pravočasno poslali in je kot kaže prišlo do napake s strani državnih organov.

Glasovanje po pošti iz tujine je neizvedljivo, saj bi morali oddati volilno gradivo na pošto v tujini najkasneje do 20.9.2008. Glede na to, da je prišlo do napake s strani državnega organa, bi vam lahko omogočili glasovanje na DKP V Haagu, če je to za vas izvedljivo.

Za napako se vam opravičujemo in vas pozivamo, da nam čim prej sporočite, če se lahko udeležite glasovanja na DKP v Haagu.

Prav. Ampak, dragi gospod MZ! Zahtevek za glasovanje po pošti sem poslal zaradi tega, ker ne želim v Den Haag. Ker to stane in ker je moj čas zelo dragocen. Ne morem tja, ker imam v nedeljo koncert in glasovanje na DKP je samo do petih in ne do sedmih. Zakaj je temu tako, ne vem.

Suma sumarum:

prvič nisem šel na volitve, ker je mojo pravico do demokratične udeležbe zajebal državni organ. Klinc pa tak organ! In zdaj? lahko se obrišem pod nosom...

Zadoščenje imam v tem, da je vseeno zmagala levica in še toliko bolj v tem, da NSi ni prišla v parlament! (razen, če jih ne rešijo glasovi argenincev).

Upam na boljše čase in boljšo klimo v novem mandatu.

kva!?

2008-07-21T08:47:00.004+01:00

Takole, dragi moji, tega imam jaz zdaj pa res že počas polen kufer! Danes smo 21. julija. JULIJA. Da ne bo kdo po pomoti bral januar.

Že dobrih 14 dni je tu dež, tema, mraz. Večere preživljam odet v zimske puloverje in termo štumfe. Kje so časi, ko si 21 juLija švical švic in pil hektolitre vode? Kje?

Prosim: včeraj nam je bilo namenjenih celo nekaj ur sonca. Kako smo jih bili veseli!! Kot Sahara vode. Žalostno, žalostno.

Pregovorno dolgi dnevi na Nizozemskem so zdaj prekleto kratki, razlike med dnevom in večerom sploh več ni.

Constance je rekla: Nizozemska ima dva letna časa: sivo zimo in zeleno zimo.
Hmmm.... time to move?

to in ono, aka update

2008-07-12T08:26:00.006+01:00

Torej pri nas poletje stavka. Tako kot sodniki pri vas. Nekaj se je šopirilo začetek maja in povlekel sem ven vse svoje flipflopse, lanene hlače, majce brez rokavov. Zdaj pa sem si kupil trench coat, nosim dolge hlače in stopala so zavita v štumfe ter potisnjena v čevlje. Zjutraj se ovijem v šlafrok. Dežuje, je sivo, skratka novembrsko.

Se pa dogajajo druge, lepše stvari. In osebno sem bolj srečen za te.

Cmoko je sploh uspešen na vseh področjih. Spet piše za ljubljansko opero, spomladi pa se je prijavil na dva doktorska natečaja na Univerzi v Utrechtu (ki je med drugim 6. v Evropi). Najprej je izvedel, da je dobil triletnega inštituta OGC, potem pa je dobil še veliko bolj prestižnega štiriletnega, ki se imenuje AIO (assisent in opleiding). Na slednjega se lahko prijavi kdorkoli, medtem ko je prvi le za tujce. Na AIO se je prijavilo čez 200 wannabe doktorjev, Cmoko pa je eden izmed petih, ki so mu ponudili pozicijo na univerzi.
Ne morem opisat veselja, ko sva izvedela, da lahko s svojim raziskovalnim delom nadaljuje. Tako bo naslednja 4 leta dobival plačo in raziskoval. Hodil po svetu in šnofal po knjigah. Med drugim pa se bo septembra, ko konča magisterij, začel učiti japonsko. Jaz pa tud! Kandžije se že učim. Pisat namreč.

Mene so v treh dneh poklicali za kar nekaj koncertov in še posebej pomembno za Matejev pasijon marca naslednje leto. Pasioni so na Nizozemskem velika zadeva. Izvaja se jih povsod ves čas pred veliko nočjo. Ansambel, ki me je poklical, je dober, ne top, ima pa zelo dobrega dirigenta, s katerim bo veselje dalat.

V kratem času sva v najinem domeku gostila dve slovenski damici, ki sta prišli gledat, kako se tu imamo in kaj delamo. Urša je vedno zabavna in zlata. -onke pa pred njenim obiskom nisem dobro poznal. Zdaj imava novo prijateljico. Skupaj sva letala in gledala, kaj se pri nas gradi, šimfala to, kar se gradi in razpravljala o življenju, slovenski družbi, vzorcih obnašanja itn. Hvala!

Zdaj pa nazaj za note. Konec meseca imam pomemben koncert. Pa še to, ta teden sta se nad naju vselila najina dobra prijatelja Nicolas in Mauki. Zdaj grem z novo sosedo, Mauki, na trg z rožami. Zamuja 5 minut, pa samo dol po štengah mora prit ...

Ah, pa kaj če dežuje, imam se krasno!

sex and the city - pozor, spoiler

2008-07-01T22:25:00.008+01:00

Ja ja, prav. Vsi ste že siti tega filma in te nadaljevanke. Pa govorjenja o njej.

Zdi se mi, da sem nekaj o tem že čečkal po blogu, zdaj pa nekaj popolnoma drugega.

Včeraj sva šla namreč s Cmokotom v kino. Gledat Sex and the city (a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj so tako simpel naslov v slovenščino prevedli narobe?! Prav je seveda Seks in mesto. Ker nadaljevanka govori o sekualnih podvigih in o New Yorku ne pa nujno o seksu v New Yorku!). The film. Ali po ameriško the movie.

Ko sva kupila karto, sva šla še v trgovino po sladkarije, potem pa v dvorano. Dragi moji, v celi dvorani s 400 sedeži jih je bilo zasedenih približno tričetrt. Od tega, prosim lepo 5 moških. PET! Od tega, če razčljenjujem naprej, 3 geji. Najmanj.

Kaj takega še nisem doživel. Toliko estrogena na kupu in tako malo testosterona še nisem doživel. Najprej je bilo, kot da bi stopil v parfumerijo. Potem pa kot da sem v ginekološki čakalnici. Povprečna starost je morala biti nekje med 20 in 25 let. Da visokotonega čebljanja in žvrgolenja sploh ne omenjam.

In potem višek doživetja v kinu: vsakič, brez izjeme, so najine sogledalke ob romantični sceni zavzdihnile. Ob sceni zavrnitve razočarano in prizadeto vzdihnile. Ob maščevanju veselo zaploskale ali olajšano izdihnile. Torej, to je res treba doživet!!

Da filma niti me omenjam. Nekaj tako "ženskega" še nisem videl. Vsi limonadasti filmi se lahko skrijejo. Toliko stereotipov še ne. Vidi se pa vse: od gejevskega poljuba na začetku, do "lezbičnega para", do neobrezanega penisa; ne sicer "ful frontal" pač pa precej dostojen profil Dantejevega tiča. Vidimo celo joške Mirande, ene od štirih junakinj, ki so celo serijo nadaljevank preseksale z modrci ali pa v t-shirtih.

Kar sem mislil z "ženskim" filmom, je pa to, da so vse družbene situacije postavljene iz striktno ženske pozicije, ki se domala vedno izkaže za napačno. Kaj se torej iz tega filma lahko naučimo? retorično vprašanje?

Drugo, kar je pa še posebej očitno in proti koncu filma že malo ogabno pa je, da je to kljub vsemu poltretjo uro dolga reklama. (1) Za dizajnerje (Vivienne Westwood, Manolo Blahnik, Louis Vuitton med najbolj izstopajočimi), (2) za vodko Skyy - ki jo Carrie žloka po zavrnitvi poroke, (3) za iPhone - ki ga Samantha porine v roke Carrie in ga slednja ne zna uporabit, (4-7) za Mercedes avtomobile na večih nivojih, nenazadnje (8) za šampon Garnier Fructis, ki je v trgovini na policah kar dvakrat ... To, da se firme potegujejo za nastope v filmih, sploh ni nič novega, način, kako je pa to pokazano v SATC pa lahko razumemo vsaj na dveh nivojih:
Ali gre za nič kaj prikrit način oglaševanja ali pa je podton tega oglaševanja ciničen in želi opozoriti na to, kako to načeloma bolj prikrito to tako ali tako gledamo v vseh filmih. Dvomim sicer, da je tak puhel film nosi tako globoko in pretanjeno izpeljano sporočilo.

In za konec koncev: dočakali smo temnopolto igralko. Ki ni le statistka! Bravo! V vseh sedmih sezonah ni niti ene. (Če me spomin ne vara) Je pa tajnica. In najema taškice, ker seveda nima denarja za prave. Dokler ji krasna bela Carrie za božič ne pokloni LV. Kako so belci radodarni!!

Vesel sem, da sem ga šel gledat. Tako sem zaprl knjigo Seksa in mesta. Vse štiri ženske so zame mrtve in basta. Tudi če nikoli več ne vidim enega samega odlomka nadaljevanke in filma. Preveč je preveč...

gejevski heinz deli mayo

2008-06-25T11:03:00.004+01:00

Po slovenski, ali bolje ljubljanski paradi ponosa, kjer se na ogled postavlja nekaj istospolnih posameznikov in parov, ki opozarjajo na problematiko takih osebkov na tem "koščku nebes", je mojo pozornost prevzel take škandalček:

Heinz je začel oglaševati svojo deli majonezo. Pri njihovi novi oglaševalski agenciji so jim pripravili tale oglas, ki so ga potem na TV tudi vrteli. Prosim:

Bravo! Bil sem navdušen. Zelo butch moškega, z očitno newyorškim naglasom (menda tudi italianske provinience) otroci kličejo mami. Medtem ko je bolj nežen in suh "oči" provider družine... Vse lepo in prav. Zakaj pa ne? Brisanje mej med gendrom, istospolna ljubezen, istospolna družina...

Dokler purgerski američani (Tadej mi je post festum povedal, da gre za Britance, zato tale popravek...) niso skočili v plafon svojih lepih primestnih hišič in Advertising Standards Authority zasuli s pismi, klici in maili, da je tak oglas neprimeren in žaljiv. Da je neprimerno kazati dva poljubljajoča se moška. Ki vzgajata družino. Prav takšno, kot je njihova.

Ljudje so se namreč prestrašili! Ojej! Oglas ni primeren za otroke. Zakaj že? Ker kaže ljubezensko in ljubeznivo domače okolje? Ne. Ker so starši soočeni s tem, da morajo otrokom razložiti kaj je istospolna ljubezen in kaj pomenijo take družine. In ker ameriški (britanski) starši te vzgojne vloge nočejo prevzeti so se spravili nad oglas.

Heinz je oglas, kakopak, umaknil z malih ekranov. Oni da pač sledijo in prisluhnejo svojim kupcem. Krasno.

družba v. homoseksualnost 1:0

konec ujčkanja

2008-06-01T22:13:00.003+01:00

Mejniki. Ki si jih nenehoma postavljamo v življenju. Jaz sem prevozil še enega.

Nekaj časa sem bil odsoten z bloganja. Preprosto nisem imel nobenega časa niti energije brat emailov, kaj šele blogat. Bil sem v dveh opernih produkcijah naenkrat. Včeraj pa sem imel še svoj ZADNJI IZPIT v obdobju svojega šolanja. Potem, ko sem oddal magistrsko nalogo in jo zagovoril, sem včeraj odpel še magistrski koncert. V novi veliki dvorani novega Amsterdamskega konzeratorija. Ki so jo poimenovali po njihovem (našem) slavnem nekdanjem učencu Bernardu Haitinku.

Zdaj se začenja profesionalno življenje, kruto prodajanje na trgu delovne sile klasične glasbe in opere, nič več ujčkanja v šoli. Odgovornost za samega sebe. Poklic, v katerem titel magister glasbe ne pomeni nič. Pomembni so pretekli nastopi in bodoče avdicije.
Čas kruha in vode je začel prav včeraj. No tako črnogledo vseeno, ker imam za bližnjo prihodnost že precej koncertov in opernih produkcij.

Na obisku sta starša in zelo sem vesel, da sta prišla! Že zelo dolgo se nismo imeli tako lepo in sploh prvič smo se ga skupaj nacukali!

Srečen sem in vesel. Nestrpno pričakujem kakšne bodo poti po katerih bom stopal zdaj. Upam, da ne preveč trnjave...

guacamole

2008-05-11T23:29:00.005+01:00

fotka ni moja. ta ima, po izgledu sodeč, notri še čebulo

Na željo: super recept za guacamole a la ambroise:

Vzameš azteški testis (oz. njih število glede na želeno količino), ga izluščiš. Z vilco ga zmečkaš.
Dodaš sok ene limete, sol, cayenne poper, na drobno sesekljan česen, olivno olje.
Če ti paše daš noter lahko še na drobno sesekljan paradižnik, ali pa za bolj fency varianto sun-dried-tomatos, pravtako na drobno zrezane.
Na koncu še sesekljan svez koriander. Et voila!

Zadevo za eno uro postaviš v hladilnik, da je fino ohlajena (še prej pokriješ s folijo, da ne porjavi, not pa potunkaš še koščico avokada - zanimivo zaradi tega rjavi počasneje).

Zraven ponudiš tortilja čips, lahko pa tudi navaden čips ali pa popečene koščke kruha ali toast. Zaradi cajenskega popra (pojma nimam, če je to pravi slovenski izraz) je ta guacamole malo pekoč. Če te to moti, daj notri navaden poper.

Idealna zadevca za vroče poletne dni, še posebej kot predjed.

Torej:

avokado
limeta
sol
(cayenne) poper
korander
česen
olivno olje
paradižnik

bon appetit!

avokado

2008-05-09T18:11:00.010+01:00

Obožujem avokado. Prvič sem ga menda jedel s Tanjo.
Obožujem mastno-prahasto teksturo, zeleno barvo in topel okus.
Zdaj sem izvedel, da prihaja ime iz azteške besede (točneje iz jezikovne skupine Nahuatl) ahuacatl. In pomeni (kaj pa drugega kot): testis!

Oblika je stare azteke torej najbolj spominjala na moške testise in imeli so ga za sadež rodovitnosti.
Sadež je pa dolga leta imel imidž afrodiziaka, torej seksualnega stimulansa in kdor je dal na svojo krepost, ga ni jedel. Te konotacije se dolgo ni znebil, kar se je zgodilo šele po načrtni oglaševalski kampaniji pridelovalcev.

Zdaj ga največ pridelajo v ameriški Kaliforniji. Našel sem tudi stran (najbrž je ameriška), kjer imajo tudi fun facts about avocado. Ni mi treba poudarjati, da nikjer niso zapisali, kaj azteška beseda pomeni.... hehe....

no, zdaj veste... spomnite se naslednjič, ko ga boste papali in se z njim mastili... pa naj si bo v solati, kar sam ali zmečkan v guacamole...

queen's day

2008-05-05T11:41:00.015+01:00

Ker sem obširno o največjem nizozemskem prazniku že pisal prejšnje leto in ne mislim vsako leto opisovat kaj to je in zakaj (btw: lanskoletni zapis je še zelo aktualen), letos le par dodatkov.

Vedno bolj se aklimatizirava in ponizozemčiva. V toliko, da sva letos na ta dan celo odprla lastno stojnico. Prosim lepo!
Cmoko je z mojim dovoljenjem naredil selekcijo DVDjev, CDjev in knjig, ki nama delajo napoto. No kar pri DVDjih (ki jih zdaj že okoli 250) pomeni filme, ki sva jih videla in jih v naslendnjih 5 letih nimava več namena gledat... Odvlekla sva jih torej v A'dam, saj smo pri Muki in Nicholasu imeli brunch. Ker živita na enem (prvem) od kanalov je bila lokacija za najino prodajo naravnost fantastična. Edina tečna stvar je bil sem pa tja kak dežek. Prijateljica iz Alkmaarja je prinesla še nekaj svojih DVDjev in cot, pa smo prodajali. Vmes sem jaz veselo fotografiral. Malo smo pili, veliko jedli in bli sploh vsi veseli.
Letos se je poznalo, da je bil QD na sredo, četrtek je bil tudi fraj, pa še danes ponedeljek, ker imajo dan osvoboditve. Mnogi so si vzeli tako krajše počitnice. Amsterdam je bil veliko bolj prazen kot do sedaj vsako leto. Kar ni nujno slaba stvar.
Evo nekaj slikic te oranžne zabave. klikni za povečavo

plastične kraljicekuža kraljženska (!) na gay ulici

cmoko

ostanki od prodaje

sanje

2008-04-30T08:31:00.003+01:00

Že dolgo časa nisem nič sanjal. Mah, najbrž sem, pa se ne spomnim. No, današnje sanje sem si zapmnil.
S Cmokotom sva živela na huisboot-u in imela luškano stanovanje, on je šel nekam ven, jaz pa sem ugotovil, da nad nama še nekdo živi, ki tam nima kaj iskati...

Naslednje sanje, katerih povezave s prvimi ne morem najti, pa so veliko bolj dramatične:

sanjal sem namreč, da sem se dal kastrirati. Prej sem se moral poplnoma pobriti, sedel sem na neki postelji, nakar je prišel zdravnik, ki v resničnem življenju sploh ni zdravnik, znanec, ki ga osebno sploh še nisem spoznal. Prišel je v beli halji in z navadno britvico. Po mednožju so me asistenti začeli polivati z mrzlo vodo (nenavadno, pričakoval bi toplo). Potem je dal komentar na mojo mošnjo, pa se ne spomnem kaj je ta komentar bil. Nakar sem rekel, naj mi pokaže svoja jajca. In mi jih je. Nam vsem. Potem je zarezal (brez narkoze!) in začel postopek. Med tem sem se spomnil, da sploh še nisem izbral proteze, začelo me je skrbeti kako bo zdaj izgledala moja sperma. Sweety (zdravnik) je rekel, da bo bolj prozorna. Nakar sem se odločil, da hočem stran le eno modo, ker nočem da ni bela. Pa je rekel da ne - in mi odstranil oba!

Če realno pomislim potem vem, od kod take sanje. Cmoko piše magisterij o kastratih v baroku, zadnje čase pa pozorno berem tudi tale blog simpatičnega fanta, ki se mu dogajajo manj simpatične stvari.
Ampak vseeno... kaj to pomeni? Sanje sploh kaj pomenijo? Je to le naključno preskakovanje slik in informacij v možganih?
Mi je kdo vzel moškost? Ne da bi se spomnil...
Že dolgo me niso sanje tako vzemirile kot danes. Ne morem nehat mislit o tem... nenavadno...

ne čakaj na maj

2008-04-23T22:21:00.003+01:00

Sobota je bil krasen dan. Med dvema stresnima koncertoma (ki sta bila, btw, silno uspešna!) sva se šla s Cmokotom pomladanska hišna opravila.
Najprej sva se odpokala v Gammo, nek nizozemski Merkur in nabavla par stvari. Med drugim zemljo za presajanje rož, polico, ki si jo je zamislil Cmoko pri postelji, nisva pa zaboga našla lončkov za rože. Potem ko sva vse s kolesom pritovorila domov, sva šla še v lov za lončke. Jaz sem nato cel dan presajal lozice, packal z zemljo in na Cmokotovo grozo sploh svinjal po stanovanju. Medtem je on hišo delal spet mouse-safe, ker se je najin poden, v dveh letih, drastično skrčil in je med steno in tlemi spet povsod cca. 2cm luknje...

Včeraj je Cmoko pomival okna. Imamo jih precej (mojster mi je povedal, da jih je točno 15!), tudi taka silno težko dostopna, da za njihovo očiščenje potrebuješ spretnosti kitajskih cirkusantov. Imeli smo namreč kakšna 2 tedna samega sonca. Zato se je še posebej videlo, da so okna krasno usrana. Zvečer so bila vsa okna v stanovanju deviško čista.

Danes okoli petih popoldne je začelo deževati! :/

paris joli

2008-04-06T09:17:00.022+01:00

Jah, kaj naj povem? Da je Pariz sijajen? Da sem še vedno zaljubljen v to mesto? Čeprav moram priznat, da sem v tem oziru pravi poligamist. Ljubim še London, Barcelono, Ljubljano, Caracas ...

detajl tour eiffel

Kar je še najpomembneje, tudi Cmokotu je bil zelo všeč. Tako všeč, da sva že prvi dan lezla na Ajfla. Prosim. Jaz, ki sem se otepal tega vrhunca turistične evforije, sem - za ljubezen in lep razgled - splezal na Ajfla. Do drugega nadstropja. Peš! Vseh 800 šteng...

pogled z Ajfla: les Invalides

Na vrh v tistem trenutku nisva mogla, ker je bil zaprt,
kjer pa je tudi restavracija, Jules Verne, ki ima baje eno mišelinovo zvezdico. Plačaš pa pomoje zgolj samo to, da ješ na vrhu Pariza. Slikal sem cenik v dokaz, kako preplačani so obedi. Vse sladice so po €24, za glavno jed plačaš pa €81. Praženi škampi so recimo €86. hmmm No, midva sva se užitku odrekla. Tako ali tako je potrebno rezervirat mizo mesece vnaprej.Po silno lepem razgledu (je pač treba priznat) sva šla potem kar dam, pa na en super bizaren žur, kjer so nekateri člani tega žura snemal, kako žur poteka. Ker vsi študirajo sound engineering, so za nalogo moral neki pač posnet. In ta modelka si je zbrala, da bojo posnel, kako poteka surprise rojstnodnevna zabava sredi pariškega Maraisa. Pa smo snemal. Z dvema ogromnima mikrofonoma, kup ustavljanji in ponavljanji. V malo vlogo so porinili tudi mene, ki sem moral zapeljati rojstnodnevno mladenko. Rečt par (napisanih stavkov) in basta. In, ko sem jih izrekel, je kolegica "igralka" zavpila: j'adore l'accent!! Kakšen naglas neki, koza!? Jaz ga že nimam. No, tam nismo ostali predolgo, ker je po eni uri vsa evfrorija snemanja počasi skoprnela in smo se spokal nazaj dam. No ja, tud zato, ker sem imel naslednji dan ob 10h avdicijo. Ki sem jo btw uspešno opravil...

moj dragi Versailles, ves sijoč in prenovljen

Obiskala sva, kakopak, Versailles, eno najlepših zgradb sploh! Cmoko je užival, jaz še bolj. Prenovljena Zrcalna dvorana je še lepša, za 3 dni sva pa zamudila razstavo srebrnega pohištva. Tant pis. Tudi Opéra Royal je zaprta zaradi prenove. Pa vrtovi niso blesteli, ker smo gledali le zeleno travo in rjave štrleče veje. No, marec pač.

famozna slika Ludvika XIV.

Nazaj grede sem ga peljal še na Mestni otok, pogledat Našo gospo. Kjer se je ravno takrat začela maša (ker je bla glih Dimanche des Rameux). In sva šla, kakopak, not pogledat ves ta cirkus, vzela pesmarice in veselo pela: Hosana au plus haut des cieux! Béni soit ce-lui qui veint az nom du Seigneur! Dokler nisva imela dovolj in odšla. In bila s tem deležna zelo grozečih, nesramnih, sovražnih in začudenih pogledov ovčic. Malo je manjkalo, da se v meni ni prebudil idiot in bi jim veselo pokazal jezik. Sredi Notre Dame!
Zvečer smo šli v teater. Gledat krasno predstavo o tangu. Plot zgodbe je zanimiv: tango ni samo ples, ampak življenje, odnos med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim. Bogi Cmoko francosko ne zna dlje od j'arrive in putain pa še kakšnih bolj vljudnih izrazov kot bon appétit, tant pis, bonjour in ouie (z nujno pariškim naglasom). Zato je sredi predstave malo zaspal. Les héros sont fatigues, n'est pas? Jaz sem užival, predstava je bila dobra in dala mi je željo, da grem v teater tudi v Amsterdamu. Še posebej zdaj, ko sem na eni NL televiziji gledal nek šov, kjer so nastopali 3 člani in ena članica Toneelgroep Amsterdam in eden izmed njih mi je bil zelo simpatičen: belgijec Alwin Pulinckx.
No, ok, nazaj v Pariz. Na Av. d'Opéra, ki poteka med Opero Garnier in Louvrom, ena najbolj centralnih avenij, je svoje dni bil tudi turistični biro Adrije. Ki danes ponosno izgleda takole:
Bravo in čestitke slovenskim turističnim delavcem, ki delajo za našo deželo táko dobro reklamo! Needless to say sva v vseh metrojih videla namanj 1548 plakatov za Hrvaško in njeno morje. Ne mi rečt, da imajo Hrvati več denarja kot mi. Ne, a vprašanje je za kaj ga namenjajo. Mi ostajamo dunajski konjarji...

V nedeljo je, tako kot se za velemesto spodobi, vse zaprto. Zato sva šla do Opere, Palais Royal, Louvra, skozi Tuilerie do Champs Elysees in po njih do Arc de Triomphe. Kjer sva med z napoleonovo vojsko zavzetimi mesti zamanj iskala kako slovensko. Kaj pa Ilirske province pa to? Nato je Cmoko odprl svojo denarnico (beri: predložil kartico) in nama obema, v pozitivno deževnem dnevu, kupil sončne špegle. Meni krasne Pradice, sebi pa super sexi Ray Banke, ki mu pašejo absolutno bolje kot Tom Cruizu (phe!). Ker je kupil ene te špegle, je za darilo za en evro dobil še ene po lastni izbiri. No, pa ima zdaj srebrne original Aviatorke pa še zlate fake. Hehe. Pa sva opremljena in pripravljena na poletje. Sonce. Ki ga zdaj tu noče in noče bit.... aaaaaaa!

mesto mrtvih, kjer od vhodu dobiš zemljevid znanih mrtvakov

V ponedeljek sva pred odhodom nazaj v (geografsko) depresijo šla še na pokopališče. Poiskat par ljudi, ki jih ceniva. Tako sva na Pere Lachaise našla Oscarja Wilda, s polupčkanim nagrobnikom, Edit Piaf s povsem navadnim grobom, pa Rossinija, Chopina, Jima Morrisona, ki ima svojo stražo, prosim, in Francisa Poulenca, ki nama je dal precej vetra, predno sva ga našla. Kdor si misli, da je iskanje ljudi na pokopališču lahko, se zelo moti. Jaz imam že na Žalah precejšne probleme...

napisi pri spomeniku Jima Morrisona, Kralja kuščarjev

polupčkan nagrobnik največjega dandyja in morda največjega mojstra angleškega jezika Oscarja Wildadetailnaletela sva, recimo, tudi na grob Miodraga Milosavljevića...

Na Gare du Nord sva za moment mislila, da sva soudeležena v terorističnem napadu. Ravno sva prilezla iz rova metroja, ko se nekaj zabliska in grozovito poči. Kar v tej lepi stavbi še bolj odmeva! Nekateri ljudje se vržejo po tleh, midva debelo gledava. Vse, kar se je zgodilo, je bilo to, da je lokomotiva dvignila tisto spravo za elektriko, kaj pa vem, kako se ji reče, in nekaj je pač eksplodiralo. Oh, dolgčas!

Bolj je bilo pestro, ko sva se usedla na Thalys za domov in se že peljemo, nakar gospa objavi, da je to Thalys v Osteende. Cmoko pa v paniko: a ni za v Amsterdam; vidš to je pa zato k si zmer najbl pametn in sva čakala na peronu namest v zgradbi; kaj bova pa zdej v Osteendu, pa še v hotel bova mogla it; zakaj te sploh poslušam; sej perone lahko zamenajo; shit, merde, sranje... Itak sva šla smo do Bruslja... ko pride sprevodnik se pozanimava in seveda gre vlak skozi Bruselj... Malo povišanega pritiska ne škodi, a?

in za konec kar malo grozljiv in bizaren spomenik in grob belgijskega pesnika Rodenbacha

V Parigi bova brez dvoma še šla. Hvaležna JB-ju in Gregu, da sva lahko spala pri njima. Krasna človeka, res! Problem vseh počitnic je, da se enkrat končajo. Čeprav sva bila kar vesela, da sva prišla k nama domov... Založena s foie gras, nekimi salamcami, nažrla sva se tudi magdalenc itn itn ... mljac.
Cmoko si je cel čas počitnic mrmral tole Apollinairovo pesmico, ki jo je uglasbil Poulenc. Kako primerno!

Ah! la charmante chose
Quitter un pays morose
Pour Paris
Paris joli
Qu'un jour dût créer l'Amour.

weekend getaway

2008-03-14T07:26:00.007+01:00

Tako. Za 4 dni odhajava v tole lušno mestece. Js mam avdicijo, Cmoko pa še ni bil in prepričan sem, da mu bo všeč. Da mu bom pokazal vse krasne kotičke in dele tega lepega mesta. Upam, da ne bo deževalo glih ravno cel vikend. Fotografije, ki jih objavljam sem vzel na tej sijajni strani: rion.nu

Kam greva morte poštudirat pa sami. Sej ne bo težko...

predmestja

2008-03-09T18:58:00.004+01:00

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside,
Little boxes made of ticky-tacky,
Little boxes, little boxes,
Little boxes, all the same.
There's a green one and a pink one
And a blue one and a yellow one
And they're all made out of ticky-tacky
And they all look just the same.

2. And the people in the houses
All go to the university,
And they all get put in boxes,
Little boxes, all the same.
And there's doctors and there's lawyers
And business executives,
And they're all made out of ticky-tacky
And they all look just the same.

Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!

zvestoba

2008-03-01T11:35:00.003+01:00

Še enkrat je iz precej okornega kozarca okusil belo vino, ki so mu ga servirali. Za trenutek je pozabil, o čem je tekel pogovor in se zazrl v temno noč, ki so jo razsvetljevale oranžne cestne luči in rdeče luči pocestnic. Pogovor je tekel o partnerskih odnosih.
"Ampak sledenje lastnim spolnim potrebam pomeni promiskuiteto. Potem sem torej nezvest!" je vzkliknil Thomas.
"Od kot pa tebi ideja zvestobe? Kdo te je naučil tega?" je vprašal gostitelj Matthias in se na svojem stolu obrnil še malo bolj proti njemu.
Že zelo dolgo je tega, kar je tako zardel, kar se v soju sveč ni videlo.
"Hmm, ne vem. Kaj ni to ideal? Ljubezen s partnerjem, ki mu nudiš zvestobo?" je vprašal Thomas.
"Neumnost," je rekel. "To je ideja, da je seks krona zveze. Kaj pa še!" Zamahnil je z roko: "Če ljubiš nekoga, pa z njim ne dosegaš spolnih vrhuncev, zakaj se ne bi šel zadovoljit kam drugam? To je trgovina. Kaj pa, če tvoj partner ne deli istih spolnih preferenc? Kaj pa, če njega vzburjajo druge stvari? To torej pomeni, da nikoli v življenju ne boš izživel svojih spolnih fantazij? Zakaj le? Pojdi in se igraj!"
"No, vseeno ne govorimo o nakupovanju čevljev in o tem, da en par čevljev varam z drugim. Govorim o telesu nekoga, duši, čustvih!"
"Mešaš dva koncepta," se je vključil George, "koncept romantične ljubezi in koncept spolne svobode. Ko so se pari končno lahko poročali iz ljubezni in ko partnerji niso bili dogovorjeni, se je razvil koncept popolnega partnerja, romantične ljubezni. Torej, poročim se z nekom, ki ga ljubim in ta partner je popoln. Ker sem ga izbral sam. Kako bi potem ne mogel biti popoln? Ampak nihče ni popoln, še najmanj v postelji. Nihče tudi ne pričakuje od partnerjev, da bi bili popolni."
"Že, ampak ..."
"In če ti ljubiš svojega partnerja, pa te spolno ne zadovolji, ne razumem, zakaj si ne bi privoščil nekaj, kar te bo spolno zadovoljilo. In te naredilo srečnega. Moram svoje nagone in fantazije res tako zelo kontrolirati, jih terorizirati?"
"Ampak s tem lahko svojega partnerja prizadanem."
Obrne se k Marku in ga pomenljivo pogleda. George se muza na svojem stolu in leno, a z užitkom vleče cigaro.
"To, da ti izživiš svoje spolne potrebe, nima popolnoma nobene veze z ljubeznijo, ki jo čutiš do njega. Z njim si zaradi dobrega odnosa, ki ga imata, zaradi stvari, ki jih imata le vidva, dobra komunikacija, komplementaren odnos, crkljanja... koliko je predvsem žensk, ki se poročijo iz ljubezni, imajo svojega moškega, seks pa škripa. So kronično nepotešene. So se res poročile z idealnim moškim? Je res srečna? Zakaj si ne privošči avanture, ki bi jo naredila srečnejšo tudi doma do moža, otrok?"
Matthias komolce dvigne z mize in se spet napol zlekne v stol. Tišina. Ozračje se napne s pričakovanjem naslednje misli.
"Kaj je torej bolje: biti zvest in nesrečen, ali imeti ljubezen ter jo nadgrajevati? Zakaj bi polagali tako velike upe na enega partnerja: dober oče, dober sogovornik, handy-man, čuten, uvideven, deloven, dober v postelji?" izpod čela reče Matthias,"ljudje gremo skozi faze. Spolno igranje je tudi faza. Zakaj bi bila namenjena le času, ko smo samski?"
Pozornost Thomasa so spet preplavile misli in slišal je še le različne glasove, intonacijo govora, ni pa več razločil pomena besed. Spet je dvignil kozarec vina in nemo gledal v oranžno temo...

homoseksualnost

2008-02-27T13:15:00.003+01:00

Včeraj sva debatirala z eno kolegico. Z zelo inteligentno in lucidno kolegico. O tem, zakaj je nekdo gej in drug ni. In je omenila svojega fanta, ki da bi bil 100% gej, če ga ne bi vzgajali drugače. Samo pobulil sem. Vzgoja? Navedla je Freuda, ki se mi osebno vedno bolj zdi šalabajzer in bluzer. Ojdip pa to. Ok. Teorija. Preveriti tega ne moremo, ker ne gre, da bi najprej nekoga vzgajali z nekimi prijemi, potem pa z drugimi in videli pod kakšnimi pogoji je postal gej in pod kakšnimi ne. Večno prekletstvo družboslovnega laboratorija.

Nato sem prišel do bloga večne moralistke blogosfere, ki se je nedavno spet spravila na homosekualce in med drugim (v komentarjih) napisala tudi tole:

"Ne bom se ponavljala, Nataša. Moj tamali ne bo homoseksualec. Joj, kako sovražim to moderno besedo gej! Ti postanejo v družini, ko ga vzgaja mama brez očeta ali kaj podobnega. V čisto vseh primerih, kjer je postal nekdo homoseksualec - le-ta se ne rodi, ampak postane, je bilo tako. Postane tak. Vzgoji se ga v homoseksualca, ne pa se rodi! Če pa slučajno moj otrok tak bo, potem se lahko tega “ozdravi” in ni več. Obstaja tehnologija. Seveda, če bi hotel sam."

Also. Tu ne mislim razglabljati o tem, kako se narod obnaša, kdo je homofob in kdo ne. Presenetilo me je enako mnenje dveh popolnoma različnih oseb, da je homoseksualnost stvar vzgoje.

Sam sem bil vedno prepričan, da je to stvar narave. Da ni sicer produkt genskih zapisov, ampak zgolj specifičnih kemičnih procesov pri določenem posamezniku. Znanstvenega odgovora na to vprašanje seveda (še) ni.

Je pri vzgoji res pomembna dominantna mama in odsoten oče? Če je temu tako, zakaj niso vsi otroci istih staršev homoseksualni? Zakaj sem v moji družini gej samo jaz?
Če je odgovor vzgoja, potem bi bilo to vprašanje pravzaprav zelo lahko destilirati: preveriti vzgojo n gejev in lezbijk in ugotoviti kaj so počeli (ali česa niso) njihovi starši. Ter ugotoviti, ali se pojavljajo enaki vzgojni prijemi....

Iz tega sledi potem izpeljava Dajane : če je istospolna usmerjenost privzgojena, to pomeni, da se jo da prevzgojiti. Potem bi resnično morale obstojati metode in "tehnike", kot pravi sama, ki bi homoseksualce spreminjale v heterosekualne posameznike. O njih še nisem slišal. Oz. sem slišal in si nekaj takšnih kampov v Ameriki tudi pogledal (kibertnetično, jasno). A me niso prepričali. Pravtako ne verjamem, da imajo učinek. Poleg tega me na vseh straneh za prevzgojo in zdravljenje homoseksualcev zmoti sledeče: ali so bili "zdravljeni" z elektrošoki (kar ni prineslo željenih rezultatov) ali pa gre za verske strani gorečnih kristjanov, ki upe polagajo na boga in božjo besedo.

Vprašanje še vedno ostaja: kaj naredi dobrega športnika: nature or nurture? Kaj je naredilo Bacha: vzgoja ali njegov vrojeni genij? Kaj naredi morilca? Vzgoja ali njegov "morilski gen". Kaj naredi homosekualca: nepravilno razrešen Ojdip ali narava?

In če je to vzgoja, zakaj poznamo istospolno ljubezen pri živalih?
In če je to vzgoja, kako so bili vzgajani biseksualci?

In še za konec: Dajanin zadnji stavek v njenem komentarju mi vseeno daje upanje (zanjo). Zapiše: "Seveda, če bi hotel sam."

Saj res: zakaj bi pa ne hotel biti gej? Kaj je pa tu tako slabega? To, da nismo sposobni prokreacije? Osebno se mi zdi, da je svet tako ali tako prenaseljen. To, da me ljudje obsojajo, ker živim določen slog, KI SI GA NISEM IZBRAL? Ne hvala. Sem dobil trdno kožo. Pravtako živim v (neslovenski) družbi, kjer nihče niti ne skomigne z obrvmi, ko povem da imam partnerja (in ne partnerice). Imam družino, ki me ljubi in jim je vseeno, ali sem bi, homo, hetero, trans... ki jim je važno to, da sem v življenju srečen. In sem! Zakaj bi hotel biti srečen heterosekusalec, če sem lahko srečen homoseksualec? Kakšna je razlika? Je ne bi smelo biti. Žal jo ljudje kot Dajana še vedno delajo.

zdravo

2008-02-26T23:45:00.003+01:00

Kaj je pravzaprav antioksidant? Čemu koristi?

Zakaj bi jedel eko hrano? Ker je zdrava?

Kaj so probiotične kulture? Mi pomagajo k boljšemu počutju?

Odgovor na vse zgoraj je: it's all fuckin' bunch of bull-shit!

Zdravo je to, kar nam paše. Ekološka hrana ni nič bolj hranljiva kot ostala pridelana. Probiotične kulture mi dajejo prebavne težave. Superhrana, polna z vitamini in antioksidanti mi nič bolj ne bo pomagala pri boju z boleznimi, kot vsakodnevna hrana, ki jo jem...

Čemu vsemu nasedamo v danšnji kulturi in kaj nam pravzaprav škodi, ko mislimo, da nam koristi... Kako daleč gre marketing, da nas pripravi do tega, da mislimo, da si škodimo, če ne konzumiramo njihove izdelke. Plačujemo bistveno več, za nikakršen učinek.

Tko pa sem se spucu.

oskarji

2008-02-25T09:31:00.006+01:00

Zelo na hitro. Jaz sem navdušen. Ne maram holivuda. Ne maram solzavih chick filmov. In zdaj se prebujajo tudi ameriji. Oskarjev sicer nisva gledala, ker bi bilo to mal over-the-top, pa še noben normalen evropski TV kanal jih ni prenašal, haha.

Po tem, ko je zmagal ameriški film Crash in ne Brokeback Mountain, mi je pa sploh začel dol viset. No, letos so se pa izkazal. Izgleda, da se počasi menja generacija članov akademije in da stari zapriseženi holivudarji počasi izginjajo, ter da jih nadomeščajo mladi ljudje, ki jim je vseeno ali je film ameriški ali pa eskimski, samo da je dober.

In letos sem bil še posebej vesel, ker noben od glavnih igralskih oskarjev ni šel v Ameriko!!!

najboljši igralec Daniel Day-Lewis

Igralec, ki ga občudujem že vrsto let, če ne celo desetletij. Sijajen je bil v In the name of the father, krasen v The last of the Mohicans (čeprav je malo film malo cheezy), enkraten v My left foot- za kar je že dobil oskarja itn itn. In zdaj - poleg BAFTE še Oskar za There will be blood.

najboljša igralka Marion Cotillard (izgovori: Kotijar)

Sploh navdušen, ker je tako visoko priznanje dobila Francozinja! Videl le inserte filma o Edit Piaf, ki so bili res krasni. Film me še čaka. Problem je malo, ker Cmoko ne zna francosko, v kinu so pa podnapisi nizozemski. Isti problem imava s filmom The Kite Runner. Vsekakor upam, da bo nadaljevala s snemanjem evropskega filma in se ne bo pustila pokvariti holivudu!

Najboljša ženska stranska vloga Tilda Swinton

Super. Obožujem jo. Nasploh so mi zelo všeč rdečelase bledolične ženske ala Tilda, Glen Close in Cate Blanchet, . Totalno me je fascinirala v fenomenalnem in malo čudnem filmu Orlando, kjer igra dve vlogi: najprej moško, potem pa žensko. Hja, kaj naj rečem: Virginia Woolf. Zdaj pa je delo te enigmatične igralke kronano z Oskarjem. Bravo!

Najboljša moška stranska vloga Javier Bardem

Še en prvovrsten igralec, rojen na Kanarskih otokih! Občudujem ga od filmov Before night fals, kjer igra gejevskega pesnika na Kubi in kaj vse mora zaradi svoje spolne usmerjenosti in dolgega jezika prestati. Fenomenalen je bil tudi v Mar Adentro, kjer igra tetraplegika, ki želi umreti.

Najboljši film je šel krasnima bratoma Cohen, ki navdušujeta že vrsto let. Občudujem njun Fargo, The Man who wasn't there, O Brother where art Thou (super čuden fim z Cloonijem) itn.

Še posebej se mi pa zdi fino, da so vsi ti igralci (dva britanca in dva "latinca") že dobili nagrade BAFTA za svoje delo. Kdo pa sploh še rabi oskarje!?!

olimpijske igre Peking

2008-02-24T14:01:00.010+01:00

Splošno priznano dejstvo je, da se aziati težko naučijo evropskih jezikov. Kot se mi težko naučimo njihove.
Tole pa so slikice, ki so zastrašujoče, predvsem, ker niso verbalni lapsusi, ampak hude napake... No, Kitajčki se pripravljajo na OI!

slikice vzete iz super zabavne strani engrish.com

stranišče posebej namenjeno deformirancem!

vaše visočanstvo, prestol vas čaka!

bohved kako smrdi. Upam, da gre za resen primer lost in translation, haha.

stranišče za bodisi krte, bodisi vohune. How thoughtful!

javni skret posebej namenjen za fuk med moškimi. Da ni potrebno istaki po celem mestu, kje se dogaja cottaging! Sem pa prepričan, če te resno dobijo v t-roomu na Kitajskem, da greš pošteno v zapor.

Ne, hvala. Si bom kar sam pomagal!

poseben WC za hemafrodite?

mobilna telefonija,

2008-02-06T00:02:00.000+01:00

da ne rečem mobitel. Ker tu mobitela ni. Je pa KPN, T-Mobile, Telefort, Vodafone itn, da ne naštevam v nedogled. You get the picture...

No, moja malenkost ima že pet let in pol bivanja na Nizozemskem T-mobile. Najprej sem dobil zastonj za dvoletno pogodbo popolnoma novo Nokio 660. Višek tehnologije. Z agendo in bohved še čim. Dokler mi je niso pri Romeou v Ljubljani plunl. Cmoko bi reku, da sm jo zgubu, ampak to bi bila napačna interpretacija dogodkov. Pravzaprav smo bli za eno mizo, potem smo se pa presedl, js sm pa telefon pustil na prejšnji mizi in ko sem se čez 4 minute spomnu, da je še vedno tam, telefona tam ni bilo več. Zdej pa vi presodte!
No, po dveh letih sem si privoščil nov aparat in podaljšanje pogodbe še za dve leti. Aparat je bil njihov MDA. Super zadeva z Windowsi in internetom, tipkovnico. Samo R ni znal rečt...

Nakar sem se zdaj zaljubil v Samsunga F700. Mljac. Slim, sexi, black.... kaj bi človk sploh še hotu več?
Problem? Jah, fantje, ni pri T-mobile, ampak pri Vodafone.

Nič hudega. Pri Vodafone imajo itak super ponudbo: dobim zastonj željen telefon, 8 mesecev plačujem samo pol naročnine in je. Kličem, da se zmenim in mi prijazen g. Visser (kar bi blo pri nas gospod Ribič) vse super pove in vnese vse podatke. 1A. Za konec pa: čez 5 dni dobite novo ciglo in pogodbo in tutto completo. Bravo! Zmenim se še, da mi prenesejo cifro, skratka cvetijo rože in sije sonce (da mleka in medu sploh ne omenjam!).

Nakar čez 5 dni nič. Kličem 7 dan in gospodična, katere ime mi je ušlo, pravi da nič ne ve, a da bo vse predala g. Ribiču in da bo on uredil vse in me drug dan poklical nazaj. Krasno. Uf sem naiven!
Z majhno razliko v načtru, da me gospod seveda ni poklical.

Kličem nazaj naslednji dan in dobim gospoda Haegmasa. Ki pravi, da je problem v tem, da nimam nizozemskega pasoša ali pa osebne. S tem, da nam nizozemska vlada tako ali tako ne podeljuje več dovoljenj za bivanje. Pa mu skeniram svoj pasport in mu ga pošljem po emailu (petek). Zagotovi mi, da bo to g. Visser dobil na mizo in da bo v ponedeljek vse tip-top.

V ponedeljek (seveda) ne duha ne sluha o Ribiču - jaz pa tako zelo čakam, da me ujame na mrežo! Pa kličem spet jaz. Na brezplačno številko se razume. Dobim eno piško ob kateri se precej ojunačim in jo trdo postavim pred dejstva. In to kar po nizozemsko. Pravi, da bo povedala Visserju kaj da je in da me bo poklical nazaj. Jaz pa: malo morgen, lubica, to pesemco sem slišal že dvakrat. No way. Povej mi kaj je narobe pa bomo uredil. Pa reče, da računalnik ne sprejme potnega lista, ker ni nizozemski in da s cele zadeve ne bo nič. Nakar se zaderem, da sem že 6 let tu (malo pretiravam) in da tako pa ne! Hočem nadrejene! Pa se mal ustraš in reče, da se bo pozanimala kaj je narobe. Po 10 minutah mi reče, da bo to urejal gospod Visser in da me bo poklical, ker ima trenutno stranko na telefonu. Oooo to pa ne: veži me k njemu, bom počakal.

Gospod Visser je, očigledno, zelo slab čitalec lastne elektronske pošte in ni videl forwardiranega maila z mojim pasportom. To je ugotovil šele po tem, ko sem mu jaz jasnovidno povedal, da ga čaka email z mojimi pozdravčki. Baje da je nato obrnu par telefonov, vmes se mu je podrl sistem in po 37 minutah pogovora z Vodafone klantenservice, bom jutri baje dobil nov telefon in pogodbo. Aja, pa po zelo dolgem teženju!

Bomo vidl, je reku ta slep. Nč ne vrjamem, dokler svoje nove zverince ne držim v roki!

(pod) Amsterdam

2008-02-04T10:52:00.000+01:00

Do Amsterdama imam love-hate relationship. Ko sem živel tam, sem ga sovražil. Predvsem center: umazan, hrupen, tone turistov, pijani in zakajeni Angleži, nagobirani Američani, glasni Italijani in Španci, nihče od teh pa ne razume koncepta kolesa in kolesarskih stez - ki so namenjene KOLESARJEM! In ne fotografiranju. Bene. Potem pa vsi tisti kofišopi, iz katerih smrdi po travi, prostitutke in vsi pedri. Obup. Vedno sem živel malo ven iz centra, tako da mi je bilo vse to prihranjeno. Zdaj, ko sem že dve leti v Utrechtu, mi je Amstredam všeč. Še posebej, ko je sončno. S kolesom in iPodom pedaliram po cestah, prek mostov čez kanale in zvonim kot blesav ter pizdim na turiste. Pa še fino se mi zdi. Zadnje čase sem imel že nekajkrat občutek, da bi rad nekomu plunil v obraz, ko se peljem mimo. Tako ža štos. Da bi videl, kakšna bo reakcija. Seveda tega ne bom naredil, me pa v to priganja mali idiot v meni.
Kadar dežuje in piha, Amsterdam še vedno sovražim. A malo manj...

Pred kratkim pa so razkrili načrte za razvoj tega mesta. Projekt se imenuje AMFORA (Alternatieve MultiFunctionele Ondergrondse Ruimte Amsterdam). Predstavila ga je utrechtska skupina Strukton v povezavi z arhitekturnim birojem Zwarts & Jansma iz Amsterdama, od koder so vzete tudi vse fotografije in plani.

Njihov namen je zgraditi mesto pod mestom, točneje pod amsterdamskimi kanali. In ne le ene, ampak 6 (ŠEST) etaž. V teh prostorih bi bile primarno garaže, pa tudi trgovine, kinomatografi, športne dvorane in podobno... In to le na nekem malem koščku Amsterdama, ampak po vsem "orumenelem" delu na spodnji sliki. Tam so vidni vsi štirje glavni kanali (ringi okoli centra), podzemno mesto pa bo povezovalo en del obvoznice z drugim. Vsekakor super smel načrt, še posebej, če vemo, da je večina Nizozemske zgrajene na mivki in pilotih, voda jim dela večne težave itn.Ob takih planih se mi dogajanje v Ljubljani zdi smešno. Je pa res, da je politična volja tam bolj krhka in da je denarja neprimerno manj.

Vse skupaj pa me spominja na strip Mikija Mustra Skok v prihodnost, kjer naši potomci živijo pod zemljo, jedo pa tabletke, ki se spremenijo v hrano. Znanstvena fantastika se nevarno spreminja v resničnost.

Umrl Heath Ledger

2008-01-22T23:31:00.000+01:00

Pravkar sva na BBC in posledično CNN izvedela, da so pred dvema urama v stanovanju igralke Maery-Kate Olsen na Manhattnu našli mrtvega avstralskega igralca Heatha Ledgerja.

Našla ga je gospodinja, ki ga je prišla iskat za masažo. Ob njem so našli škatljico uspavalnih tablet, ki se jih dobi v prosti prodaji. Zanimivo, kako hitro se igralce osumi, da so umrli zaradi prekomernega odmerka drog.

Večini, tudi meni, je igralec znan kot Ennis del Mar iz filma Brokeback mountain, kjer je zaigral naravnost fantastično, s soigralcem Jakom Gyllenhaalom pa zaigrala tako prepričljiv par, da je jemalo sapo. Zasluženo je za ta nastop prejel veliko nagrad in odobravanje tako kritikov kot občinstva. Za vlogo Ennisa je bil nominiran tudi za oskarja.

Mene je ta film zelo pretresel. Mogoče zaradi tega, ker govori o ljubezni med dvema fantoma v okolju, kjer je taka ljubezen prepovedana. Pretresel, ker je igra Heatha naravnost presunljiva. Po tem ko sem prebral še sijajno črtico Annie Proulx, z vsemi podtoni in niansami, ki jih proza ponuja, je njegova igra po ponovnem ogledu še toliko bolj fantastična. Enkraten je razvoj Ennisa skozi življenje, ki ga razjeda ljubezen do moškega, ki ga razjeda lastna jeza do tega, da je zaljubljen v isti spol in frustracija, da nima korajže z njim zaživeti.

Po tem krasnem filmu Anga Leeja je bilo od Ledgerja pričakovati še mnogo, saj je jasno, da se je iz mladinskega lepega igralca prelevil v resnega igralca, zmožnega globjih čustvenih prizorov in karakterne igre.

Heath v filmu o življenju Boba Dylana.

A njegovo življenje se je pri 28 letih žal končalo. Na škodo ljubiteljev filmov in vseh tistih, ki so ga poznali. Za njim je ostala dveletna hčerka s soigralko Michelle Williams, Matilde.

Seznam njegovih filmov (vir: imdb.com):

The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009) (filming)
The Dark Knight (2008) (post-production) .... The Joker
I'm Not There. (2007) .... Robbie Clark
Candy (2006) .... Dan
Casanova (2005) .... Casanova
... aka Femur (Philippines: English title)
Brokeback Mountain (2005) .... Ennis Del Mar
The Brothers Grimm (2005) .... Jacob Grimm
Lords of Dogtown (2005) .... Skip
... aka American Knights (Philippines: English title)
... aka Dogtown Boys (Germany)
The Order (2003) .... Alex Bernier
... aka The Sin Eater (Australia) (Singapore: English title) (UK) (USA: working title)
... aka Sin Eater - Die Seele des Bösen (Germany)
Ned Kelly (2003) .... Ned Kelly
... aka Ned Kelly: Public Enemy No. 1 (Philippines: English title: poster title)
The Four Feathers (2002) .... Harry Faversham
Monster's Ball (2001) .... Sonny Grotowski
... aka Bal du monstre, Le (Canada: French title)
A Knight's Tale (2001) .... Sir William Thatcher / Sir Ulrich von Lichtenstein of Gelderland
The Patriot (2000) .... Gabriel Martin
... aka Patriot, Der (Germany)
"Roar" .... Conor (13 episodes, 1997-2000)
- Sweet Bridget (2000) TV episode .... Conor
- The Cage (2000) TV episode .... Conor
- Daybreak (2000) TV episode .... Conor
- Traps (2000) TV episode .... Conor
- Tash (2000) TV episode .... Conor
(8 more)
Two Hands (1999) .... Jimmy
10 Things I Hate About You (1999) .... Patrick Verona
"Home and Away" (1988) TV series .... Scott Irwin (unknown episodes, 1997)
Paws (1997) .... Oberon
Blackrock (1997) .... Toby Ackland
"Sweat" .... Snowy Bowles (1 episode, 1996)
- Just Good Friends (1996) TV episode .... Snowy Bowles
"Ship to Shore" (1993) TV series .... Cyclist (unknown episodes)
Clowning Around (1992)

čopitnice

2008-01-06T16:10:00.000+01:00

Zanalašč niso počitnice. Ker počitnice insinuirajo počitek. Tega tokrat ni bilo. Kot večinoma vsakič, ko prideva na obisk.

Od vsega krasnega vremena v Ljubljani mi je bilo še najbolj všeč: 2 dni na Krvavcu s kompletno familijo (o tem kasneje), 2 dni na Krasu pri prijateljici in pol smučarskega dneva na Krvavcu. Ker je bilo takrat celo sončno. Drugače sva pa požirala famozni ljubljanski smog in meglo. Kar ima tudi svoj šarm, a le za kak dan, dva.
Megle in dežja imava dovolj doma na Nizozemskem, hvala lepa.

Ponovno sva bila šokirana nad cenami. In ker je to zdaj že popolnoma dolgočasna lajna (kako je Slovenija draga in kako je Nizozemska poceni), tega ne bom še enkrat tumbal. Je pa res!

Najprej sva dva dni preživela na Krvavcu, kamor so se predhodno že odpeljali vsi ostali člani rodbine. Mami, oči, sestra, fant, nečakinja. Ali dedi, babi, mami, oči, otrok. Da ne boste mislili, da to klicanje po "nazivih" ne povzroča zapletov. Ker mami ni več mami. Oziroma je, samo ne taprava. Oz. je taprava, samo ne ta, za katero jaz mislim, da je mami itn. Enako je z očijem. Samo da se mi zdi, da imamo tu ljubljanskega očija in štajerskega atija. Ampak nisem ziher. Sem nemalo zmeden. Če začnem Cmokotu tolmačit o tastih, taščah, nečakinjah, svakih, pa je zmeda sploh popolna. Pri njih jih je samo 5 in stvar je opravljena. Se ve, kdo je kdo.

Tako smo prvič praznovali skupaj vsi. One big happy family. Zares lepo in čustveno. Moja draga sestra je imela spričo svojega otroka en izpad, ki pa smo ga relativno hitro umirili. Ampak, kaj bi bili prazniki brez malo drame!? Je pa moja nečakinja res lušna in pridna. Cel CU-KER! mljac!

Takoj prvi dan se je Cmoko odločil naredit snežaka. In ugotovil, da iz umetnega snega ni lahko oblikovat... pa se je vstrajno matral in matral in po parih urah je nastal tale umetniški, zelo vesel snežak. Se mi zdi, da je zelo uspel, Cmoko pa pravi, da ima preširoke boke...

Nato sva šla za dva dni na kras k Nataši, v idilično vasico Pliskovica, ki leži sredi seksi kraške pokrajine vrtač in uval, borovcev in hribov, ki se bohotijo daleč na obzorju. Imeli smo super novo leto, predvsem zelo mirno. Mogoče tudi zato, ker smo trije pojedli 1,2 kg govedine. Torej tri enormne šnicle. Zraven pa pečen krompir, jaz sem si zaželel pa še brusnice (ki sicer res bolj pašejo na divjačino, a ok). Za predjed smo imeli pa šampinjone z gorgonzolo. Za predpredjed pa smo požrl tričetrt panetoneja. Torej si lahko mislite, kako zelo smo se nažrli. Kako uro po hranjenju smo potem nemo prebavljali, ker je bil tudi govor silen napor. S Cmokotom sva odkrila nov šampanjec z okusom breskve (Istenić - Desirée), ki je slasten, ni pa tak, da bi ga vsak dan pil. Enkrat na leto je dovolj. Potem smo ob polnoči romali v center vasi (!) in spremljali 25 minut dolg ognjemet. Prosim, vas z 250 prebivalci! Enkratno. Precej uneventful noulet smo zaključli ob 3h, ko smo vso tisto hrano že malo prežvečili in smo se sploh lahko spravli v horizontalo.

pihali smo milne mehurčke.... juhu... nazaj v otroštvo!

1.1. sem imel pregled na ORL v Ljubljani (moje glasilkice pa to, lalalalaaaaaaaa) za kar se moji krasni super sploh-in-oh dohtarci specialistki zelo zelo zahvaljujem. Na svetu so še dobri ljudje. (In o njih morda kdaj napišem povest).

izlet na Bled. Cmoko eksperimentira, tako da sem jaz transparenten, za mano pa blejski grad.

2.1. se mi je končno udrla pika na i in sem šel smučat. Na Korovavec, kot pravi Nataša. Problem življenja v tujini je to, da že dolgo več ne smučam aktivno. Ne morem enostavno dat vsega na "hold" zato, da bom šel skijat v Slovenijo. Kar posledično pomeni, da nimam smučarske opreme. Oz. imam táko, da bi me ne samo fashion police, ampak tudi varnostna poslali dol s smučišča. Natašin oče mi je tako spet velikodušno odstopil svoje smučke, pa sva šla dilcat. Po dveh urah super smuke se je pa spustila megla, snežit je začel in vsa pristala pri nas v bajti. Tolk o celodnevni smuki. No, saj roko na srce, tudi smučarske kondicije nimam več toliko, da bi smučal prav cel dan.žal takšnih smučarjev na Krvavcu ni!

Zadnji dnevi so minili v socializaciji in kofetkanju. Z nekaterimi smo se uspel, z nekaterimi se pa nismo uspel dobit. Oh, well... ne gre vse naenkrat.Pa drugič.

Ker je belgijska železnica zelo pametno ukinila dva vlaka med Brusljem in Rotterdamom, in ker Cmoko take zadeve redno in vestno spremlja, je ugotovil, da ne moremo prit domov. Stuck in Charleroi. Nakar smo tam najeli avto in se še z dvema kolegoma odpeljali domov na Nizozemsko. Najprej njiju v Den Haag, pa še naju v Utrecht. Vozil sem krasen popolnoma nov Mercedes A170. Mljac!!! Kot bi vozil po maslu. Res enkratno. In ker je bilo Cmokota strah kazni, mene pa tudi (samo malo manj), sploh nisem sprobal, koliko mašinca potegne. In ker imam (kot se spomnete) že od prej fotografski spomin z nizozemskih avtocest, nisem hotel še enega...

najin najet merđo in jaz za volanom... sweet, čeprav nisem nikol bil fan serije A.

Zdaj smo doma, vse po starem. Danes je celo lepo vreme... Obljubim, da bom zdaj pisal bolj pogosto... upam, da lahko obljubo držim...

nou let

2007-12-30T12:37:00.001+01:00

No, tale blog počasi a vztrajno crkava...

jaz vam pa vsem (tistim trem, ki ga še berete), želim

SREČNGA PA ZDRAVGA. PA VELKEGA V 2008!!!!

vesel december - drugič

2007-12-26T08:39:00.001+01:00

Ah, gruden!! Kako lep mesec. Nad mesti se bleščijo večinoma kičasti okraski, ljudje se harmonično podijo za darili in zapravljajo denar, ki ga nimajo, zunaj je mraz, doma čaj...

Midva sva najino decembrsko rajanje nadaljevala pri Abi, kjer smo imeli božično večerjo s kuro, hektolitri alkohola. Spat smo šli ob 5.30. Drug dan, na božični dan, smo se spet dobili pri njej in večinoma ista ekipa (Abi, njej brat, še en anglež Ed, midva in še ena avstralka Toyah) spekli nenormalno velik kos govedine, ki je bila naravnost slastna, pokadili neverjetno število cigaret in cigar, popili neomajno količino alkohola... dokler se s Cmokotom nisva po dežju (oh, kako romantično) odpeljala s kolesom domov - no, do železniške.

Needless to say, da me je na vlaku začelo bolet grlo in da imam spet zamašen nos. Fcuk pa praziki.

Pokonc sva že od 6.30, kar je nezaslišan kriminal. Pakirava. Prihajava domov. Pristanek na BRNIKU(!!!) danes popoldne. Pričakujem godbonapihala, nageljne, rože in welcoming commeittee (zakaj nikol ne znam napisat te besede!!?). Ok, no. Vsaj sneg...
Potem pa kuhanca in medico. Kdo se nama pridruži (to je, če vsi ne fensirate kje v toplh krajih z dežničkom v koktejlu)?

pobite nune

2007-12-21T21:16:00.000+01:00

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.

premiera

2007-12-14T13:08:00.000+01:00

Tako. Smo tolk daleč. Po dveh mesecih priprav in dram, vaj in skušenj, je danes premiera (beseda pride iz francoščine: premiere (representation), ker ji sledi deuxieme in troisieme ... - kar pomeni prva predstava).

Vse se zdi ok, ob pol sedmih bom v maski, ob pol osmih pa na odru. Je pa zanimiv, da je to zdej že druga opera za povrstjo, kjer prvi odprem usta. hihi...

Nervozica počasi začenja delovati, zdaj bom likal, da se je malo znebim, potem pa v teater. A ni slaba nervoza, je taka pozitivna. Po vsem delu in vloženemu trudu, bomo končno naše delo predstavili javnosti. Naše delo bo poslej plavalo v spominih ljudi in vesolju.
Kar je malo škoda je to, da je premiera tudi snemanje za DVD in da bomo na čelih imeli nalimane mikrofone. Snemali bodo še prvo reprizo, potem pa izbrali najboljše dele...

Aja, pripravit moram še toitoičke. To so mala darilca, ki si jih ekipa podeli pred premiero, s katerimi si en drugemu zaželimo dobro predstavo. Jaz sem iztauhal pivo, ki se imenuje Triple Karmeliet, kar se mi zdi skrajno primerno, saj je naslov opere Dialogues des Carmelites (Pogovori Karmeličank).

Kako je šlo, poročam čez vikend.

Tole je pa par slikc iz maskirnice, kjer se metamorfoziram v vlogo Chevalier de la Force.

veseli december

2007-12-08T11:36:00.000+01:00

...glede na silen odziv na zadnja dva posta, provociram:

6. december - rojstni dan mojga Cmokota
7. december - moj god
8. december - moj rojstni dan

Naporni dnevi... veseli december pač :)

Prideva v Slovenijo za noulet, se mormo dobit, da nadoknadimo!

2007-12-06T17:08:00.000+01:00

Pred mesecem so me s krasnega bloga glavca naprosili, da za njih kaj napišem. Pa sem.

Na temo prvi december, zaščite, homoseksualnosti in kondomov na Nizozemskem. Ali bolje v Amsterdamu. Če vas zanima kaj sem paberkoval, ecco link.

Danes sem pa videl tale spot in super dopolnjuje celotno temo. Pa še "očka" je super sexy!!

opera

2007-12-02T23:18:00.001+01:00

Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!

Slovenija v tujini

2007-11-19T22:44:00.000+01:00

Slovenija v tujih medijih nastopa zelo sporadično. Trdim celo, da so njene omembe prav omembe vredne. Večina je člankov, ki so turistične narave. Kjer Slovenijo vsi hvalijo in jo cenijo in ji pojejo ode. Med drugim tudi ljudem, čeprav večina hodi tja zaradi narave.
Nazadnje je bil velik članek, ki je Slovenijo posredno omenjal, objavljen v britanskem Timesu, članek pa je bil namenjen pravzaprav Drnovšku. Ki ni obravnaval njega kot predsednika neke male republike, ampak kot človeka, ki je doživel v življenju veliko tragedijo, se iz nje izvlekel in doživel razsvetljenje. Postal drug človek, ki živi v naravi in si prizadeva za nirvano. Ni potrebno, da se z njegovim slogom življenja strinjaš. Lahko ga pa pustiš na miru. No, ni dolgo trajalo, da so članek izvohali tudi slovenčki (namenoma zapisano z malo začetnico) in začeli na spletni strani udrihati en po drugem, se zmerjat in zagovarjati svojo "politično" stran. Podobnih obračunavanj smo navajeni sicer iz strani Dela, RTV in ostalih medijev. Sram me je bilo, da so se s tako nizko kulturo debatiranja podali na tuj portal, bljuvali po novinarju in po ostalih komentirancih. In tako krasno pokazali iz kakšnega testa Slovenci so. Za to ni potreben članek novinarja o kulturi Slovencev. Ne, slovenci se znajo usrati kar lepo popolnoma sami.

Tudi ko sta po Sloveniji harala nizozemski prestolonaslednik in njegova ljubka ženka, princeska Maxima, Slovenija v nizozemskih medijih ni nastopala. Ni bilo nobene posebne reportaže, nobenih velikih debat, nič o promociji Slovenije. Čeprav je to obljubljal nizozemski veleposlanik v Ljubljani. Slovenija se je pojavila le in zgolj zato, ker je Maxima iz Ljubljane razložila kaj je pravzaprav mislila, ko je teden pred tem v govoru dejala, da nizozemske identitete pravzaprav ni. Kar je v tej državi seveda razplamtelo veliko strasti.

Zakaj tak uvod? Zato, ker v Ljubljani že 5 ur poteka debata o (ne)zaupnici vlade, ki temelji predvsem na napačni premisi, da so nekateri domovino v tujini očrnili. Ker nekatere črne sile v tujini govorijo čez Slovenijo in ker je to tej državi naredilo nepopravljivo škodo. Ker je zaradi te napačne in neresnične premise nastala v Sloveniji tragedija, drama, tragikomedija, predvsem pa nehigijenično klofutanje in udrihanje čez nasprotike. In baje tudi politična in splošna kriza.

Zatorej, dragi Slovenčki: nikogar v tujini ne zanima Slovenija. SPLJOH! Nikogar ne zanima kaj se dogaja v slovenskih medijih in ali je tam diktatura ali ne. Nikogar ne briga ali bo Slovenija pri predsedovanju blestela ali ne. Boli jih đoko!

Zato me zanima, kaj pravzaprav misli koalicija, ko pravi, da je ugled države v tujini umazan. Pri kom? Kje? S kakšnimi sredstvi? In še najbolj pomembno: v čem bi tako očrnjenje pravzaprav sploh rezultiralo? V gospodarskem zazadovanju? V upadu turistov? V manjših tujih naložbah?

Dragi moji, mešanje megle. Zapravljanje časa in denarja. Zeh!

moj predsednik?

2007-11-11T23:05:00.000+01:00

No, pa ga imamo. Novega predsednika. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Imam problem s parlamentarnimi demokracijami, ker je predsednik le figura, srčev kralj brez kakršne koli moči in brez vplivne funkcije. No, Drnovšek je to malo spremenil in veselilo me je, da ni bil le predsednik, ki nemo podeljuje državna odlikovanja in se smeji ob visokih državniških obiskih. V tem oziru se strinjam s pokojnim Pariškim grofom (pretendentom na francoski prestol), ki je enkrat dejal, da je predsednik države le predsednik tistih, ki so ga volili, kralj pa je monarh vseh prebivalcev. Da ne rečem podložnikov. Nisem monarhist v smislu: kralja v vsako deželo, sem pa za to, da obstoječe kraljeve družine ostanejo. Si predstavljate Veliko Britanijo brez Windsorjev? Jaz ne. Po drugi strani pa: veste (brez Wikipedije) kdo je predsednik Nemčije? Ali pa kdo je premier Rusije?

Tako približno je s slovenskim predsednikom. Če ne miga, se ga sploh ne opazi. Kljub temu, da ga plačujemo in da dela za "nas".
Prvič sem na predsedniških volitvah zmagal. Prvič sem glasoval za predsednika, ki je zmagal. Moram pri tem dodat, da nisem pred petimi leti volil Brglezovo, ampak sploh nisem uspel volit.

Predvsem pa me pri teh volitvah veseli, da je nenehno pljuvanje, spotikanje in omalovaževanje z desnega konca spet klavrno propadlo. Podobno so naredili pri ljubljanskem županu, zdaj pri predsedniku in se ušteli. Se ne obnese. Kar je lepo. Slovenci imamo dovolj negativne energije, vlačenj okostnjakov iz omar (ali pa izpod ruše), dovolj kazanja s prstom in sponašanja v slogu: vi ste tud to delal lalalala, mi bomo pa zdej hahaha.

Vesel sem tudi, da me v tujini ne bo predstavljal človek z mundharmoniko in polko. Pa čeprav se zdi, da to so najbolj očitni elementi slovenske narodne kulture. Vedno sem za omiko, kultiviranost, ples po parketu. Vonj po hlevu, frajtonarca in rdeči nagel so sicer lepa poživitev but not quite my cup of tea.
Jutri je še en dan in dvomim, da bomo zaradi današnjega rezultata bistveno bolje živeli. Pravo pride čez eno leto.

takle mamo

2007-11-08T17:55:00.000+01:00

No, pa so se stvari vrnile v normalo: Cmoko je nazaj z druge strani zemeljske oble, zunaj dežuje in imava se lepo. Pred nama je nenaporen vikend.

A lepo po vrsti (kot so hiše f Trsti):

Cmoko je pred desetimi dnevi zajadral KLMov McDonald-Douglas in se popeljal v Kanado. Na konferenco. Istočasno so kot predstavniki Univerze v Utrechtu predstavljali projekt te univerze o transkripciji renesančnih rokopisov. No, ne bom šel naprej v tem opisu, ker verjamem, da večine to sploh ne zanima. Če pa že koga, naj pa vpraša ;)

Šla na letališče in se poslovila. Vse ok, če se ne bi bili vrnili vsi tisti občutki vseh teh poslavljanj na Schipholu, ki sva jih doživljala štiri dolga leta. In potem sem potoval v Amsterdam na vlaku, nemo bolščeč predse in s cmokom v grlu, tiščanjem v želodcu. Pa spanjem v, naenkrat, preveliki in hladni postelji. Brez želje po kuhanju in čiščenju. Hvala vsem prijateljem, ki so me vabili na večerjo in tistim, ki so prišli k meni na mojo kuho.
Še posebej mi je ostala v spominu večerja pri Ericu in Abi. Ki je izgledala približno takole: po večerji smo igrali golf na računalniku, tako da smo z neko napravo "wii" tolkli po zraku in gledali rezultate našega mahanja, projecirane na steno. Needless to say, da sem bil ultra zanič in 9 lukenj končal s +19. Ali pa je bil minus?! No, vsekakor zadnji. Počasi se odpravim domov. Iz Ericove kleti vzamem kolo in se spomnim, da sem pozabil kapo. Ki mi jo Eric prijazno zabriše preko balkona. Nato pa molto leggermente proti Amsterdam Centraal. Vmes ugotovim, da sem tam pozabil mobitel. Krasno. No, pa jutri, z Abi imava tako ali tako vajo - mi ga bo že prinesla. Mi uide vlak in čakam na naslednjega ob 0:22. Poslušam iPod in tričetrt na ena lepo pridem v Utrecht. Se odpeljem do hiše in si brezbrižno požvižgavam melodije z iPoda, vmes tudi malo zabrundam. Predvsem razmišljam o prazni postelji, ki neustavljivo vabi. Pred vrati parkiram kolo in iščem ključe. Ki jih ni. V paniki premečem torbo. Jih ni. Ni niti telefona, da bi poklical in povprašal, če so ostali v Amsterdamu. Se zavihtim na kolo in divjam nazaj na postajo. Vmes premišljujem kako bom plačal javni telefon. Tam ugotovim, da mojih kartic telefon noče. Vanj z ihto namečem vse kovance, ki jih premorem, v totalu za en evro deset. Ker me dobro učijo pretekle izkušnje iz torbe potegnem ceglc z vsemi najnujnejšimi telefonskimi številkami. Kdo pa danes sploh še kakšno pozna na pamet!?! Pokličem Abi, ki se javi malo tečna, malo zaspana in pravi, da je moj klic seveda pričakovala in da varno hranita moje pozabljene pritikline. Urno povem, da imam vlak nazaj v A'dam čez 2 minuti, zabrišem slušalko nazaj na vilice in se s kolesom pod pazduho poženem po tekočih stopnicah. Ob 1:40 sem spet na Amsterdam Centraal. Pritiskam pedale in pet minut po odhodu iz postaje se iz zvezdnatega neba vlije hektoliter vode. Moker do Armani spodnjih hlač kolesarim naprej proti Ericu ter optimistično računam, da če poganjam silno hitro a la tour de France, lahko še vedno ujamem vlak ob 2:17. Čez 10 minut ugotovim, da moja forma ni primerljiva z Armstrongovo, vmes se še kvalitetno zgubim. Končno pozvonim pri Ericu, ki mi vrata odpre v šlafroku in mi zaspano porine telefon in ključe. Povabi, da lahko prespim tudi tam. Mene še vedno glasno kliče moja postelja. Se zahvalim, opravičim in pedalim nazaj na postajo. Kjer sem nato dobrih 40 minut moker, zmrzujoč čakal vlak. In končno vstopil v svoje stanovanje ob 4h. Kot pravijo moji ljubi starši: kdor nima v glavi, ima v petah.

V soboto sem za dve osebi naredil lazanje za celo ulico in sem jo jedel še v ponedeljek. Nekaj pa sem je protestno zabrisal v snago. Vmes sta prišli volilnici za predsednika. Da sploh ne začnem o tem, morda kdaj drugič... Narod, treba je na volitve in treba ga je izvolit! Drugače bo hudič. V škofovski preobleki...

Na dan gospodovega prihoda sem šel plavat. In se naplaval. Dvakrat domala tudi utonil. Nakar me pokliče Cmoko in pravi, da sta že na letališču in da imajo dve uri zamude, ker so v A'damu zamenjali avjon. Pravilno! Kar je ustrezalo pomoje le meni. Sem lahko dlje spal; predviden prihod je bil namreč ob nespodobnih 7:45. No, Cmoko je potem v moj letališki objem pricapljal z "zelenim psom" okoli 10:15. Ah! No, pa smo spet komplet!

Konec je prehranjevanja pred TV in glasnega komentiranja prispevkov, ki ušes ne najdejo. Konec je stiskanja s samim seboj pred spanjem in nemega vstajanja v prazno sobo, vračanja v hladno in neobljudeno stanovanje.

Vmes sem imel še sijajno vajo za opero in požel aplavz kolegov, sem se razburil zaradi podtikanj predsedniškemu kandidatu, za koncert sem dobil rože in vino, berem super knjigo, avtobiogafijo Stephena Fryja Moab is my washpot. Vmes mi je bil odvzet iPod, ki pa je bil kasneje spet najden in vrnjen srečnemu lastniku Ambrožu. Dežuje, sije sonce in listje odpada. Pa je spet minilo 10 dni!

ha!

2007-10-31T14:40:00.000+01:00

That's the way to travel!!!!

(Royal visit of the Saudi king to UK):

BBC security correspondent Frank Gardner said six jumbo-jet planes brought the king and his huge entourage to Heathrow airport.

It took three hours for all the luggage to be unloaded while a convoy of 84 limousines drove the party into London, our correspondent said.

Among them were 23 personal advisors, who are staying at Buckingham Palace, and more than 400 aides who are mostly staying in London hotels, he added.

Ob tem pa morda še to, da spremstvo ne vključuje niti ene ženske.

pretiravanje

2007-10-25T11:22:00.001+01:00

Tega, da je človeštvo postalo popolnoma odvisno od tehnike in tehnologije, mi ni treba posebej razlagat. Ničesar ne znamo več narediti brez tehnologije. Če se ti pokvar fensi avto, ga niti slučajno ne moreš več popravt sam, ker rabiš računalnik in bohvedkaj... ala KITT.

Enako velja za domača opravila. Pomivalni stroj, mikrovele, multipraktik, palični mešalnik, grelec za vodo, kofimašina... Kar je vse seveda super in naj. Prihrani veliko časa, energije, dela.

Potem pa so tu sladke uporabne neuporabnosti, kot so video igrice, DVD, iPod, računalnik, internet, dlančniki, televizija... Vedno večje, vedno bolj zmogljive, vedno hitrejše. Lahko živimo brez njih? Nedvomno! Želimo živeti brez njih? Nikakor!

No, in tole sva vidla včeri, ko sva vstopila v MediaMarkt. Napadel naju je Shrek. In to kakšen!

Skratka: High definition TV. 103 palična. Ali po domače 261cm! Teža 220kg.

Skratka: megaplazma. Kako izgleda ob človeku pa tule:

Le kakšno dnevno sobo rabimo za tole? Ali to sploh rabimo, pa se meni zdi najpomembnejše vprašanje. Zanemarljiva ni niti cena. Stane namreč en evro manj kot €80.000. Koliko ljudi v tretjem svetu nahrani ta špompanadel?
Phe, drobiž!

eh...

2007-10-18T11:56:00.000+01:00

Sploh ne vem, o čem naj pišem...

1. o grožnji debila Grma o tretji svetovni vojni? Potem ko je tako ali tako zjebal že cel svet? Po tem, ko je zbombandiral lastno državo in krivno naprtil muslimanom. Po tem, ko je klavrno zajebal situacijo v Iraku, tako da se zdaj revčki še pred Turki ne morejo več sami branit. Mogoče pa bi 3 sv.v. bila celo rešitev, pa da začnemo (oz. začnejo) popolnoma znova. eh...

2. o uboju 20-letnika, ker je najrbž rekel varnostniku, da naj si j** mater in da je kreten? O tem kako je taka smrt totalno neumna, o tem kako policija NE dela svojega dela in da imaš resno občutek, da morilca celo ščiti? Ali posledično o tem, kako se notranji minister na TVSLO nonšalantno zlaže in za smrt malodane okrivi Državni svet. Pa seveda, da ne bo sprejel popolnoma nobene odgovornosti za dogodke. Kot nihče v državi. eh...

3. o porazu Slovenije na fuzbalu v Eindhovnu, mestu Philipsa? O tem, da je slovensko himno pela ena, sicer dobra, nizozemska sopranistka, nizozemsko pa eden najbolj znanih šlager pevcev na Nizozemskem? O tem, da sva šla raje plavat, kot pa bult TV? Nizozemci so bili sploh veseli, ker so Oranje na tem istem stadionu zdaj zmagali že deseto tekmo za svetovno ali evropsko prvenstvo. Ali o tem, kako je slovenski šport generalno v riti? eh....

4. o tem, da je Nobelovo nagrado za mir dobil nekdo, ki za mir ni naredil nič. No, vsaj ne neposredno. Vprašanje je tudi, kaj pa posredno? Bi nagrado dobil tudi kdo drug, če ne bi bil "skoraj" ameriški predsednik? Kaj pa David Attemborough, ki se že desetletja ukvarja z naravo in okoljskimi spremembami? eh...

5. o tem, da je Man Booker Prize dobila Irka, kar je zame dvojno veselje: ženska pa še Irka. Juhu in čestitke. Knjigo moram pa še prebrat. eh...

6. o tem, da se vlada obnaša kot slavni CK KPJ, ker prepoveduje razstavljanje kipov, ki se jim ne zdijo umetniško dovršeni in razstavljalcem ukazuje umikanje "spornih" izdelkov? O tem, da se sprašujem kaj bo tista točka nepovratka, ki bo narodu šla preko roba in bodo znorel ter se uprli tej fašistoidni vladi? Po mojem mnenju je točka ze zdavnaj mimo in imam že poplavo v sobi. eh...

7. ali morda o tem, da se generalissimo JJ obnaša kot Maria Antonietta in pravi (če si dovolim interpretacijo njegovega veleuma), da naj narod, če nima za kruh, jé tistega, ki gleda iz smetnjakov. Naj narod malo pobrska, ne pa da se zmrduje, ker je hruh malo suh. In v skladu s tem moje razmišljanje: če folk nima več za obleko, naj uporabi naslednjo metodo: body paint! Dobre stare vodenke znajo narediti trik. Stanejo €1,45. eh...

študij in plače

2007-10-03T07:58:00.000+01:00

V današnjem Volkskrantu je izšla priloga o študiju. O različnih univerzah in o tem, kaj lahko Nizozemci študirajo in kje. Kaj študenti pričakujejo od študija in predvsem o zaposlitvi po končanju.

Za smer študija se odločajo že v srednji šoli. Imajo namreč na voljo 4 različne usmeritve sekundarnega izobraževanja (ki se začne pri dvanajstih letih):

1. VMBO - srednja šola poklicnega izobraževanja. Traja 4 leta in se lahko nadaljuje na drugi stopnji poklicnega izobraževanja (MVO). Izbiraš lahko med inženirstvom in tehnologijo, ekonomijo, agronomijo ter nego in socialnim skrbstvom.

2. Višja stopnja splošne srednje šole (HAVO), ki traja pet let in pripravlja dijake na študij za visoke šole (HBO).

3. Preduniverzitetno šolanje (VWO), ki traja 6 let in pripravllja dijake na univerzo.

4. Najmanj pogosta srednja šola pa je PRO, ki je šestletno poklicno vzgajanje in izobraževanje. Večinoma gre za izobraževanje ljudi s posebnimi potrebami.

Terciarno izobraževanje na Nizozemskem poteka v šestdesetih visokih šolah in štirinajstih univerzah. Medtem ko so univerze usmerjene bolj v znanstveno-raziskovalni študij, visoke šole po končanju študija ponujajo določen poklic in so izobraževalno torej bolj naravnane na prakso kot pa teorijo.

Kar me je pri članku najbolj pritegnilo, pa je bila razpredelnica zaslužka po končanju študija. V analizo so vzeli povprečno neto plačo določenega poklica eno leto in pol po diplomi.
Na samem vrhu in v veliki prednosti so zobozdravniki, ki na mesec zaslužijo €3025. Sledi jim ekonometrija z €2125 in bronasta medalja gre fiskalni ekonomiji s 1975 evri plače. In tako naprej... če vas zanima povsem določen profil, vam lahko povem posebej, ne bom zdaj prepisoval vseh kategorij.

No, in povsem na koncu, zadnji dve mesti sta rezervirani za glasbenike €975 in (profesorje za) ples z bornimi 800 evri mesečne plače.

Jasno je, da zobozdravniki večinoma takoj dobijo zaposlitev in da se njihovi zaslužki tudi skozi kariero ne spreminjajo veliko. Če imaš zasebno prakso in se ukvarjaš z maksilofacialno ali lepotno kirurgijo ter protetiko, lahko za svoje storitve računaš zelo veliko.

Glasbeniki pa so leto in pol po končanju lahko brezmejno srečni, če sploh imajo službo, ali pa konce krpajo skupaj s posameznimi koncerti. Živijo od ust k riti. Kasneje v karieri se nekateri solisti in dirigenti povzpnejo do astronomskih honorarjev, kot so 10.000 pa vse do €50.000 (ali več) na koncert. Torej na večer. Kar je seveda popolnoma nemogoče doseči v prvem letu kariere. A to je vse popolnoma negotovo, mnogi tolčejo zelo borno življenje, ali pa zamenjajo poklic aktivnega glasbenika za managment ali kaj popolnoma tretjega.

avtist, idiot savant - Daniel Tammet

2007-10-01T07:30:00.000+01:00

En teden že dobivava časopis De Volkskrant, na katerega sva se poizkusno naročila.

V sobotni številki (ki je 10x debelejša od Delove) me je fasciniral intervju z Danielom Tammetom, ki je bil v Amsterdamu ob izdaji nizozemskega prevoda svoje knjige Born on a Blue Day, kjer opisuje svoje življenje. In kakšno je to življenje?

Gre namreč za enega najbolj fascinantnih ljudi na svetu. Kot otrok je trpel za hudimi napadi epilepsije, je avtist in (tako domnevajo) zaradi napadov epilepsije idiot savant. Kar pomeni, da je visoko inteligenten na določenih področjih, na drugih pa povsem normalen. Njegova strast so številke in jeziki. Pred leti se je namreč v enem tednu naučil število Pi do 22514 decimalke (!!!) in to število brez napake zrecitiral v petih urah. Ve za katerikoli datum, kakšen dan je to bil. Recimo, da je bil 11. januar 2006 sreda.

Najbolj znan tak primer osebe je Kim Peek, po katerem so naredili film Rain Man, ki je še nekoliko bolj genialen. V devetih sekundah prebere stran in si jo popolnoma zapomne. Njegovi možgani nimajo nikakršnega uhajanja informacij. Kar prebere, to ve! A je socialni idiot (zato tak izraz: idiot savant). Kot večina avtistov je je domala nesposoben neke vsakdanje socialne interakcije in si na primer ne zna sam zapeti srajce.

Daniel pa ima to "srečo" da je njegov avtizem relativno blag in da neomejeno komunicira s svetom. Ima partnerja, Neila Mitchella, s katerim živita skupaj že 6 let. Je zmožen komunikacije, kar dokazujejo intervjuji (med drugim se je pojavil na šovu Davida Lettermana) in predvsem njegova knjiga (za geje bo morda zanimiv njegov intervju v ameriški gejevski reviji The Advocate). Za znanstvenike je izjemno zanimivo, da imajo "dostop" do njegovih možganov. Večina avtistov namreč ni sposobna povedati, kaj se z njimi dogaja in kaj doživljajo. Daniel je to zna. Kot na primer to, da vidi oblike številk do 10.000. Najbolj se boji številke 9, ki je visoka, velika in nasploh grozljiva. Številka 333 pa je privlačna...

Druga njegova fascinacija so jeziki. Govori jih 10: angleško, francosko, nemško, špansko, litvansko, estonsko, finsko, romunsko, Valežansko in Islandsko. Večina jezikov je nenavadnih. Zadnjega se je naučil v enem tednu za dokumentarec angleške postaje Channel 5. Želeli vedeti, ali je res tako genialen, kot se hvali. Po enem tednu učenja tega, baje precej zahtevnega jezika, je nastopil na islandski nacionalni televiziji in z znanjem jezika osupnil domala vse.

Vedno so me fascinirali ljudje s fantastičnimi in fantazmičnimi umskimi sposobnostmi. Tole je prvi del od petih oddaje o njem. Vsi ostali deli so tudi na isti strani :)

fotografije

2007-09-27T22:02:00.000+01:00

Prejšnji post je imel posledice: Cmoko se je pritožil, da sicer ni profesionalni fotograf, da pa vseeno zna fotografirati. Ker posta nisem želel popraviti (a propo cenzura v slovenskih medijih, hehe), sem mu rekel, naj iz vseh "poskusnih" fotografij, ki jih je posnel odkar sva Nikončka dobila, izbere nekaj najboljših, pa jih bom objavil.

Evo zdaj nekaj fotk Cmokota. Presodite pa zdaj vi. Jaz nisem objektiven...

tihožitje s svečami (aka najina miza)

sveča v stojalu za čajnik

najin odsev v srebrnem čajniku

deževen dan

dež na oknu

grm v dežju

drevo v noči (zelo dolgo odprta zaklopka)

mesec

ročaji vrat

na drugi strani vrat

jesenska idila

Tole so pa moje momentke (snapshots):

poba s cigareto

gospod kolesar (za mojo zbirko fotografij Nizozemcev na kolesu)

too soon too fast

Evo! Dodati še moram, da so vse fotografije posnete ali v najinem stanovanju ali pa skozi okna stanovanja.
Vsekakor bi bil vsak komentar dobrodošel, ker (še posebej mene) zanima, če se je nakup fotoaparata sploh splačal. ;) Malo se hecam, seveda se je, z njim uživava (vseh fotografij seveda ne bo moč videti javno, hehe) in to je to, kar je pomembno.

imava jih!!!

2007-09-24T19:49:00.000+01:00

Odkar sva prišla iz Egipta, je Cmoko sanjal o novem fotoaparatu. Imel je luškanega, dasiravno dandanes že kar škatlastega digitalnega Sonyja. Jaz pa analognega dinozavra Minolto (firmo, ki jo je pojedel Sony) z dvema objektivoma - enega 28-80 in 100-300. Moja napravca sicer dela lepe fotke, a se je v vseh svojih desetih letih že malo naprašila, tako na znotraj kot na zunaj. Potreben bi bil poštene čišče, saj je prepotoval vse preko južne Amerike, Evrope in Afrike. Nabavil sem ga s Kasparino v Andori, takratnem brezcarinskem raju. In čeprav se s fotografijo nikoli nisem ukvarjal drugače, kot da sem škljocal kar mi je bilo všeč, se mi je kaka dobra fotografija tudi usrala. Bolj intuitivno kot profesionalno.
No, Cmoko je sanjal o svojem zrcalno refleksnem digitalnem fotoaparatu. In je od januarja vsak dan čekiral strani o fotografiji ter med seboj primerjal različne fotoaparate, njihove značilnosti, tehnične kapacitete, kakovost slik itn itn. Dokler ni prišel do edinega in edinstvenega prepičanja, da je najboljši Nikon D40. Don't ask ME why. Menda je za ta denar in ta razred najbolj optimalen, kot se je izrazil. Prav. Optimalna je bila tudi cena. Dokler ni lepega dne ugotovil, da se je cena v neki trgovini spustila pod €500. In je seveda fotoaparat nabavil. Dva dni kasneje pa še večji objektiv. Tako, da sva zdaj opremljena s super-in-sploh-in-oh napravo za izdelovanje fotografij, samo fotografirati ne znava, hehe. Se bova že naučila... No, jaz se najbrž preko intuitivnega fotografiranja ne bom pretolkel, ker enostavno nimam časa študirat, kaj je to ISO in koliko časa naj bo odprta zaklopka pa koliko je čas ekspozicije itn. Jaz vidim, pogledam, pritisnem in zmagam. Seveda me potem razjeda frustracija, da ne znam uporabljati vseh zgoraj omenjenih funkcij in da je moja slika pre-(ali pa premalo) osvetljena, da so barve ok, ne pa super, da je odrezana glava fotografiranca. No, tako daleč vseeno ne grem. ;)

Sva pa spričo novega fotoaparata že imela incident, prosim lepo. Odločil sem se namreč, da bom fotografiral neznance, ki kolesarijo. Pa sem odprl okno in škljocal. Par slik je presenetilo še mene. Dokler se preko ceste ni začel dret neki priseljenec in nevrotično vihtet roke po zraku. In mi zjat v nizozemščini, da nimam kaj fotografirat! Jaz ga debelo gledam, dokler ni prišel do hiše in mi začel dopovedovat, da ne smem fotografirati in da naj fotografiram le pri sebi doma in da mi bo razbil fotoaparat in tako naprej. Jaz sem se mu samo kislo nasmihal in ga gledal. Turki in Maročani imajo namreč preko ceste dva lokala, kjer se velikokrat zaustavijo tudi pripadniki roke državne pravice. Dobro pitani možakar se je zgleda zbal, da bom fotografiral njihove goste in jih potem ovadil policiji. Ja ravno s tem se želim ubadat, ja.

Turek me je nemalo znerviral. Potem sem prišel do sledečega sklepa: res se mi ni potrebno za vsako ceno sklanjat skozi okno in fotografirat mimobrzeče kolesarje, še najmanj mi je pa treba imeti sovražno razpoloženje s Turki in Maročani. Nikoli ne veš kdaj te kdo kje pričaka ali pa zabriše kaj v zaprto okno... Bolj kot sem neopazen, bolje je...

No, danes pa sem dobil predčasno (precej predčasno) darilo za rojstni dan. iPod classic, alias popolnoma nov model, črni iPod 80GB. Juhu! Tale mala stvarca ima več prostora kot cel moj laptop!!!
No, zdaj veselo kopiram vso glasbo z računalnika na iPod in potem še malo s CDjev, moram pa seveda narediti še izbor klasične glasbe. Stvar je super predvsem za moja vsakodnevna potovanja in bicikliranja.
O tem, kako sicer percipiram to zadevo z iPodi (nikakor povsem pozitivno), se razpišem pa kdaj drugič.
Cmokotu lepa lepa hvala ;)

Tehnično sva zdaj povsem preskrbljena. No, tako pač pri nas izgleda šparanje... khm khm
Rabva samo še plazmo, super B&O zvočnike in stereo, surround system, profesionalen ror in sploh novo hišo!

popačenka tedna

2007-09-20T08:46:00.000+01:00

Res je, danes ni torek, ampak sem bil v malem blogovskem svetobolju. Pa sem posledično pozabil na popačenko tedna... evo je. Moram rečt, da tudi kot rojen Ljubljančan te nisem nikoli slišal. Je pa zanimiva:

SOLATENDORF (solata kot solata in nato dorf: vas): Trnovo. S Krakovim si je v 19. stoletju Trnovo delilo ta vzdevek. V predmestju Ljubljane so žene gojile avtohtono vrsto solate AJZARCO (ledenko).

No, evo, pa mate kr dve, pa še malo splošne izobrazbe zraven ;)

hot guys

2007-09-16T19:09:00.000+01:00

Ne da se mi pisat. Pa ča čist ne crkne moj bogi blog, mal lepih fantov... bo že mim kriza... istočasno se mogoče tud opravičim, da ne hodim po vaših blogih... mah ne vem...

in memoriam pavarotti

2007-09-06T23:16:00.000+01:00

Med branjem, poslušajte Pavarotijevo interpretacijo Puccinijeve arije E lucevan le stelle. Zdaj je postal ena izmed teh svetlečih zvezd na nebu.

Sprva nisem bil velik ljubitelj Pavarottija. Predvsem zato, ker se mi je zdel preveč skomercializiran. Kljub temu, da so ga mnogi hvalili, da je ljudem približal operno glasbo, sem sam menil, da temu ni tako. Približal jim je svoje petje in ti ljudje so kupovali njegove plošče in zgoščenke, hodili na njegove koncerte, niso pa kupili celotne Traviate ali Tosce. Niso pa šli v opero. Ostali so uporabniki opernih arij, kar je eden - najmanjši segment operne umetnosti.

Kasneje pa sem ga začel ceniti, predvsem zaradi njegovega fenomenalnega glasu. Po mojem menju je bil zelo naraven pevec, čeprav je tenor eden najbolj nenaravnih glasov.

Tako lahko poje le Pavarotti: tehnika, ki jo ima, je njegova tehnika. Glas je bil ogromen in povsem odprt.
Ni mesenosti, je le glas.
Njegov glas lebdi.
S svojim glasom je popolnoma radodaren.
Razdaja se brez zapor.
Ko poje on, imaš občutek, da je to nekaj popolnoma lahkega in da se pri petju popolnoma nič ne trudi. A to je tako, kot dobri avtomobili. Močen motor dela, zato, da se mi lahko vozimo povsem lahkotno. Pri svojem delu pa je bil popolnoma pazljiv. Pel je le vloge, ki so napisane za njegov tip glasu. Nikoli se ni izpostavljal. Nikoli pel Bacha, Wagnerja, Čajkovskega, tudi Rossinija ne. Njegov repertoar je ostal skrajno izbran del italianskega belcanta. Tako je njegov glas, ostal povsem mlad.

Pavarotti je postal ened izmed najbolj znanih zemljanov. Za opernega pevca je to povsem nepričakovano. Še posebej za moškega. Callasova je bila velika zvezda in del svetovnega jet-seta. Po njej je prepoznavnost presegel le Luciano. In zdaj se na tem področju trudita Anna Netrebko in Rolando Villazon. A za koliko časa? Bo njuna tehnika zdržala? Bojim se, da ne.

A Pavarotti je imel "jajca" in bil je drzen ter se pognal v vode pop glasbe. Vedno je želel biti poznan in slaven. Hotel je biti tipični italijanski tenor: znan in zaželjen. Postal je ravno to.

Naj počiva v miru. Hvala za krasen glas in glasbeno razdajanje. Posnetki bodo brez dvoma ostali mejniki glasbene zgodovine.

Za konec pa, če ste se prebili do sem, lahko poslušate arijo, ki ga je naredila slavno: gre za Donizettijevo opero Hči polka, kjer mora Tonio odpeti devet zaporednih visokih C-jev. Tako imenovani tenorski Mont Everest. Osvojijo ga lahko le zelo redki pevci. Gre za vsekakor neverjetno arijo! Obilo užitkov!

berlin

2007-09-05T18:38:00.000+01:00

Ampelmann, oz. semaforček. Na semaforjih vzhodnega Berlina se je znašel leta 1961 in je tako srčkan, da je ostal tudi po združitvi Nemčij, čeprav so ga oblasti zaradi "pravil" želele zamenjati. Obstaja celo trgovina, kjer prodajajo vse mogoče izdelki na temo ampelmanna.

Tu pri nas je danes grozovito vreme, nebo je popolnoma sivo, iz njega pa ne dežuje, ampak tako nekako špuka, kot če bi nekdo sedel na oblakih in histerično pritiskal na šprico za rože. Ker je še vedno precej toplo in ker si zaradi iz neba padajoče vode oblečen v plastična oblačila, si v končni fazi spričo urnega kolesarjenja moker na zuni in na znotri. V nobenem primeru ne dobra kombinacija. Ker je vreme tako grozovito, se bom predal brezmejnemu sanjarjenju spominov na nedavni izletek v Berlin. Ali Berlijn, kot mu rečejo tu.

Kdorkoli je šel v tole nemško glavno mesto, je bil nad njim navdušen. Berlina iz slik in filmov ne poznam preveč. Če izvzamem Brandenburška vrata. A za razliko od Londona, kjer se ti takoj prikaže najmanj 5 znamenitosti, ali pa Pariza, kjer je prav tako, mi je bil Berlin bolj kot ne en velik vprašaj. Prvič sem pomoje z njim v stik prišel ob branju knjige Mi otroci s postaje Zoo, zgodbi o Kristiane, narkomanki, ki je v meni za razliko od starejših bralcev bolj vzbudila željo po ekperimentiranju z drogo kot pa gnusu. No, da je ostalo bolj ali manj pri željah, mi ni potrebno posebej razlagati.

Od doma sva se odpravila dobesedno sredi noči. Šla sva namreč na bus Eurolines, ki je imel konkretno pol ure zamude. Ker je prej že tri ure potoval po depresiji in pridno nabiral potnike, je bil do nas (zadnja postaja na NL) že dodobra poln. Možnosti, da bi s Cmokotom sedela skupaj, seveda ni bilo več. Bil pa je polno nabasan s Poljaki, ki so do Poljske potovali suverenih 24 ur. No, midva do Berlina "samo" devet in sva tja prispela, z dvema postankoma, popolnoma čila in polna pričakovanj. Tam sta naju pobrala prijatelja, Mauki in njen fant Nicolas. Spali smo namreč pri Maukinem očetu, kar je bil vsekakor sijajen finančen razplet potovanja.
Po krepkem zajtrku - Cmoko namreč nenehno zatrjuje, da je to najpomembnejši obrok dneva, jaz pa ga ne dam čez basanje s smokiji, čokolado in piškoti pred televizijo -, smo že divjali po mestu. Najprej seveda velepomembna odločitev, kakšno karto za podzemno bomo nabavili. Za eno uro, ki je €2,10 ali celodnevno za €6,10?
Pregovarjanje in odločanje je na sicer smrdljivi postaji trajalo debele pol ure. Sam sem vztrajno navijal za balkansko švercanje, kar so ostali enako vztrajno zavračali. Končno smo le nabavili celodnevno.
Phe.
In se odpeljali do cerkve, ki je danes simbol med vojno porušenega Berlina. Zraven pa so zgradili molilnico in kampanile. Ali kot se je čez par dni izrazil vodič na ladji: lipenštift in puderdoze.

Pa pogledat famozno Postajo Zoo, ki ji je pravzaprav ime: Zoologischer Garten. No, postaja je popolnoma prenovljena, narkomana pa nikjer nobenega, dasiravno sem za njimi zelo oprezal.

Vse se spreminja. Sledela je druga znana postaja: Potsdamerplatz, kjer se bohoti stoplnica Nemških železnic... Trg je bil svoje dni obmejno območje, prazno, pozidano z Berlinskim zidom. Danes se tam bohotijo stolpnice sodobne arhitekture, vse v steklu, Sony Center, pogled na Sony Center z Reichstaga, desno filharmonija

pa Lego research center (za kamor moraš plačat vstopnino): Da niti ne omenjam, da je v neposredni bližini ogromen Tiergarten - eden največjih parkov v Berlinu. Na drugi strani katerega so slavna Brandenburška vrata. Nad njimi sem bil kar malo razočaran, ker sem si predstavljal kolosalne dimenzije (vrh v oblakih pa to), so pa navadni stolpi, gor pa Quadriga, ki jo je svoje dni sunil Napoleon in težko zadevo s konji in kočijo odpeljal tebi nič meni nič v Pariz. Berlinčani so jo dobili nazaj šele 8 let kasneje. Tam smo malo počivali, futrali vrabčke, potem pa jo po poti zidu mahnili do druge veleznamenitosti: Reichstaga, danes sedeža nemškega parlamenta. Stavbo je leta 1933 zasmodil Hitler in za to obtožil komuniste, koga pa... Nato je bila zelo poškodovana ob neprestanem bombandiranju ob koncu 2. sv. vojne in danes kupolo krasi remek delo angleža sira Normana Fosterja. Postavili so jo z nemalo negodovanja, kar je pa najbolj fascinantno, je pa to, da si obisk na vrh kupole zasluži prav vsak, brez predhodnega najavljanja, vse, kar je potrebno, je malo čakanja v vrsti. No, nas je to stalo 40 minut, poleti pa so vrste baje tudi po 3 ure. Na kupolo samo se moraš povzpet, je popolnoma steklena in nudi fenomenalen pogled na mesto (če ne greš na televiziski stolp, kamor mi nismo šli - je bilo dovolj ptičjega pogledovanja po mestu). Znotraj so neka ogledalca, s katerimi se je predvsem Cmoko silno zabaval, tole so pa rezultati ...

Midva sva v sredini skrajno zgoraj... ne sprašujte, koliko je trajalo, da sva tole pravilno ujela...

Nakar smo se, spet ob zidu, ki ga ni več, odpravili do spomenika pobitim evropskim židom, ki nam je vsem dobesedno zaprl sapo. Zunaj je postavljenih 2.711 nagrobnikov, brez napisov. Tla niso enakomerna in vsak nagrobnik ima svojo višino, tako da se med sprehodom med njimi dobesedno zgubiš. Si v labirintu, kjer so vse poti pravokotne. Pod njim je informacijski center, ki predstavlja najprej splošno usodo židov v Evropi pod nacističnim holokavstom, nato pa še posamezne usode nekaj družin. Kjer so na ogled tudi osebna pisma in zaznamki na smrt obsojenih judov. Kjer pisec teh vrstic ni mogel ostati suhih oči. In na koncu še soba, kjer se na vseh štirih stenah izpisujejo imena in letnice umrlih. Zapisali so: Branje imen in biografij vseh žrtev v tej sobi bi trajalo 6 let, 7 mesecev in 27 dni. Tudi to je popolnoma osupljivo. Povsem na izhodu pa so seznami spomenikov nacističnih žrtev po Evropi. Med njimi tudi Ljubelj. Ki nam je lahko, milo rečeno, v sramoto. Predstavljen je namreč kot spomenik taborišču, ki je v privatni lasti in propada, vse informacije o njem pa so na voljo na avstrijski spletni strani in na avstrijskem telefonu. Zgleda, da za spomenik zlodejstev nacizma skrbijo nekdanji nacisti. Krasno. Za to naj bi skrbelo Ministrstvo za kulturo. Kaj se tam dogaja, odkar ni več KGM-a v Celovcu, ne vem. Vsekakor žalostna reprezentanca RS.

Za veliki finale smo se odpeljali v malodane samo središče vzhodnega Berlina, okoli Nikolaikirchplatza, kjer so same Bierstübe, saj sta si Cmoko in Nicolas silno želela prave klobase, zauerkrauta in piva. Kar smo tudi dobili.Sobota je definitivno dan za šoping. Četudi nič ne kupiš. Razen spominkov in knjig (pravzaprav se je pravi šoping zgodil v nedeljo). Sprehod po Kurfürstendamu, pa nato pa v znano KaDeWe, kar je tako kot naša NaMa - skajšava za Kaufhaus des Westens. To je pravi pojem veleblagovnice. Dobiš vse, še francoske Galleries La Fayette se lahko skrijejo. V času hladne vojne je predstavljala vse, česar si oziji niso mogli privoščit - superluksuz gnilega kapitalizma. Na vrhu pa ogromna restavracija z zelo dobro samopostrežno. In malinov kis, ki sem ga želel potem kupit še v trgovini, pa je bilo pol litra €15. Drugič. Pred trgovino mi je na tla celo padla steklenička parfuma Azzaro, tako da sem Berlin še malo odišavil. Dasiravno ne po svoji želji.

Zadovoljno sita četvorka se je nato odpeljala na Oranienstrasse, pogledat vse cool trgovince in seveda pravi ozi squat, kjer je danes par barov in kino ter veliko umetniških ateljejev, našli pa smo tudi veselo glodalko, gospo podgano, ki se je sramežljivo tekla skrit pod nek odrček. Doma smo ugotovili, da smo preveč zmatrani, da bi se odpeljal žurat v vzhodni del v nek disko z elektronsko musko.Nedelja: sveže kajzerce in preste, mljac, za zajtrk. Še dobro, da ne živim tam, ker bi imel v roku 3 mescev 150 kg. Nato pa v Narodno galerijo, kjer smo hoteli na gostujočo razstavo iz njujorškega Meta francoskih impresionistov. A - ne da se mi razlagat, zakaj - smo si v vrsti premislili in se podali na ladjo. Lepo smo se poknili na krov, nadeli sončna očala in skoraj 4 ure uživali v enkratni vožnji po reki Spree in nekaterih kanalih, se mastili, pili pivo in se imel skratka enkratno. Poslušali vodiča, ki mu je jezik tekel, kot bi ga nekdo navil, vmes pa, kot pravi Berlinčan, o vsakem kamnu vedel povedati vse. Po ladjici smo se zatekli v knjigarno in prodajalno plošč, kjer sva s Cmokotom udarla besedni dvoboj o nabavljanju cdjev, tako da so z nami potovali Glass, Brahms, pa L'Arpegiatta, Straussov Zaratustra, tam pa ostali Straussovi Elektra in Saloma. Potem pa do Unter den Linden (Pod lipami), kjer je središče berlinske kulture: muzeji, knjižnica in seveda Deutscher Oper Berlin. Kjer smo se celo želeli uštuliti na drugo dejanje Webrovega Freischütza, pa so nas spregledali in vrgli ven. Nakar Mauki ugotovi, da njen kolega celo poje v predstavi in da bi lahko ne samo kupili vstopnice, ampak imeli popust. Vsi tečni, ker se Mauki kot prava Nemka ni o tem pozanimala prej, smo se spakiral do njenega brata. Še prej postali v Lidlu in nakupili vse za Carbonaro, ki sem jo spacal uro kasneje, pivo, ki smo ga veselo tankali tja to 3h zjutraj. Vmes pa na pravi konsoli vozili formulo, pa DJali na Janovih mešalnih mizah. Stvar vsaj prvič sploh ni tako enostavna. Taxi domov.ostanek zidu

Ponedeljek je bil, za razliko od tega, da sva šla z Mauki po hlače, ki jih je kupila za €230, in tega, da smo se peljali z vlakom domov, precej nezanimiv.

rušenje parlamenta DDR

SKRATKA: Berlin je fantastičen. Krasno odprto, mlado in prijazno mesto. Mesto, ki resnično živi, kjer so ljudje prijazni in se smejijo. Kjer so cene nizke in hrana dobra. Kjer kultura in zgodovina kričita iz vsake hiše. Kar je istočasno problem, saj je skoraj ni hiše, ki ne bi imela imperialne, nacistične ali komunistične pomembnosti. Česar se kmalu naveličaš.

primer izredno lepega združenja stare arhitekture z novo

Mesto, kjer se sodobno, idealno in fenomenalno združuje s tradicionalnim in klasičnim. Kjer si leder-geji po cestah upajo v svoji leder odpravi. Kjer je Mercedesov in BMW-jev, predvsem pa VW Phaetonov kolikor hočeš. Kjer je silna bogatija, revščine pa ni videti. Ni norcev na cesti in berači ne težijo. Kjer srečaš avtobus iz Krškega, poln samih ruralcev, ki se derejo po cesti. Kjer taksist ugotovi, da rečeva "pizda" in se o tem razplete cela debata, ker isto baje rečejo tudi Romuni.
Mesto, kjer bi lahko brez najmanjšega problema živela. Tudi zato, ker je 90m2 veliko stanovanje le €800 na mesec. Kje je še vedno praznih 100.000 stanovanj. Und so weiter und so fort.

sedež slavne Berlinske filharmonije

In seveda, kaj bi bil Berlin brez berlinerja. Ich bin ein Berliner (sic!)...

POPAČENKA TEDNA

2007-09-04T16:35:00.000+01:00

Glede na to, da sva včeraj prišla iz Berlina (čigar potopis sledi), danes naslednja popačenka:

RAJZEFIBER (nem: Reisefieber): potovalna mrzlica.

Meni sicer potovalna mrzlica zveni kot nekakšna huda neozdravljiva bolezen. Mi je rajzefiber velik bolj všeč. Pa čeprav ga sam nikoli nimam. Cmoko pa vedno. Jaz vedno pakiram zadnji moment, na letališče pridivjam zadnji moment, pa vse se vedno lepo izide. Manj ko planira človek, boljše je! Cmoko mora met pa vse pod kontrolo in bit na letališču uro in pol prej, ker lahko se vmes zgodi še gumidefekt, polpa bohve, če sploh pridemo pravočasno tja... Nasprotnosti se privlačijo, ne?

primerjava cen II.

2007-08-29T19:43:00.000+01:00

Lepo se je vračati domov k staršem, v rodni kraj, srečavati stare prijatelje in spoznavati nove. Gledati naraščaj sorodnikov in se sploh malce razvajati. Sva pa si s Cmokotom zadala tudi nalogo, tako da je imel najin obisk tudi empirične elemente. Predvsem, ko sva šla prvič v trgovino, sva kar malo strmela. Slovenija se je že januarja izkazala za dražjo od Nizozemske. Zdaj pa je to bilo kar malo tu mač. Pa sva spet popokala najino košar'co in šla primerjat cene.

Tole so rezultati. Read and weep, people. Končna suma pa je, za moje pojme, popolnoma osupljiva.

izdelek	količina	NL jan.	NL avg.	SLO jan.	SLO avg.

Kruh	800g	0,99	0,99	1,65	1,95
Mleko polnomastno	1l	0,39	0’65	0,58	0,72
Testenine Penne Rigate	500g	0,89	0,82	0,81	0,80
Moka, navadna	1kg	0,75	0,75	0,71	0,71
Sladkor	1kg	0,69	0,66	0,83	0,83
Olje, olivno	1l	5,89	5,89	5,96	5,96
Kis	1l	0,48	0,48	1,28	1,62
Jajca, srednja	10	1,35	1,35	1,19	1,56
Banane	1kg	1,69	1,69	0,83	0,96
Pomaranče	2 kg	2,69	2,99	2,50	3,18
Jabolka Elstar	1kg	1,29	1,49	0,87	1,19
Prašek Persil ColorGel	1,5 l	5,45	5,45	6,67*	6,67
Mehčalec	2l	1,87	1,87	2,50	3,96
Detergent	0,5l	1,59	1,55	0,79*	0,79
Toaletni papir - 3 slojni	8 kosov	2,99	2,99**	1,66	1,66
Robčki, Tempo/Softis	10x10	1,10	1,10	2,20	2,20
Solata, ledenka/kristalka	0,5 kg	1,29	1,29	0,85	0,67
Krompir	3kg	3,49	2,49	3,30	2,99
Sol	1kg	0,38	0,52	0,44	0,45
Kisla smetana	200ml/ 180g	0,99	1,05	0,57	0,62
Sir Gauda	1kg	3,35	3,35	7,53	8,92
Müsli	375g	2,85	1,97	3,03	3,77
Kava Nescafé	200g	4,89	4,99	6,76	7,16
Šunka	150g	0,94	0,94	0,65	1,15
Jogurt, sadni	1l	1,30	1,39	1,46	1,54

Summa summarum	€	49,58	48,06	55,62	62,03

Sicer pa, saj nam generalissimo kt ena stara ploća stalno mori z gospodarsko rastjo, tako rastejo tudi cene. Le da so plače že zadnjih 15 let enake.
Beyond my comprehension pa je, kako lahko ljudje s tako mizernimi plačami, kot so v Sloveniji, kupujejo tako drage izdelke!?
Na Nizozemskem je socialna podpora €750. Kar pomeni, da si doma in nič ne delaš. Vsaka začetniška plača je med €1500-2000. Prijatelje v Sloveniji sva kar po tekočem traku spraševala, koliko zaslužijo, čeprav se to res ne šika - ampak za emiprično primerjavo je vse dovoljeno. Večina jih z diplomo in/ali magisterijem ne zasluži preko €1200. Sem so vštete državne službe, torej javna uprava in privatni sektor. Istočasno pa se po slovenskih cestah vozijo najnovejši modeli avtomobilov nad €15.000. Celo Maybacha imamo dva (čigar cena je med €500.000 in 600.000).

Medtem, ko je bila razlika v cenah januarja €6,04 v prid cenejši Nizozemski, se je slovenska košar'ca podražila za €6,41 in je tako zdaj od Nizozemske dražja za €13,97!
Slovenja se je podražila za 11,5%. In je za 29% dražja od Nizozemske.

Malo za "tolažbo" lahko povem, da ravno zdaj poteka debata na NL o tem, da so cene v supermarketih prenizke in da se bodo v naslednjih desetih letih dobrine podražile za 20 do 50%. No, Slovenci ste že tam.

Najbolj pa me zanima, kaj lahko proti tem trendom sploh naredimo? Kako lahko protestiramo proti tem pošastnim podražitvam? Jést je treba.
Če se gospodarska rast kaže v dvigovanju cen, potem je, hvala lepa, ne rabim. Breda Kutin?

POPAČENKA TEDNA

2007-08-28T18:51:00.000+01:00

Spet je torek. Super tečen dan. Ne da se mi popolnoma nič delat, berem za in pišem magisterij, pa izgubljam vse misli in niti v glavi. Ne morem napisat enega stavka, ne da bi popolnoma pozabil, kaj sem sploh želel napisati za tem... skratka obup. TV ne morem bulit, ker imam super slabo vest, na internetu berem same kvazi pomembne novice, še blogat se mi ne da... joj!!!

Zato pa danes nova popačenka:

FRŽMAGATI SE (od glagola verschmähen: zavračati, zaničevati): zdeti se za malo, biti užaljen, prizadet. Ne vem, kako to, da je glagol v slovenščini postal povratni.

Se mi prov fržmaga, ker me ni poklicala, ko sem bil bolan.

Men je beseda blazno všeč, ker ima tako lepo f-r-ž-m kombinacijo. Pa k tko užaljen rečeš, lahko fino zdramatiziraš. Mrbit je to zarad sosledja nezvočnik, zvočnik, nezvočnik, zvočnik?

Tko, zdej pa nazaj k moji nesrečni tezi. Uf!

CNN, iPhone & whatnot

2007-08-26T11:16:00.000+01:00

Včeraj se mi je prst na daljicu ustavil na št. 27. Ki je na našem teveju CNN. Ponavadi to številko kar preskočim. Zdaj pa sem se ustavil, ker so govorili o slavnem iPhonu. In (tako jaz) o slavni potegavščini med Applom in AT&T, kjer si telefon kupil in Apple od AT&T dobi 10% denarja tvojega računa. A ok. Nekaterim pač ni nikoli dovolj.
No, zdaj pa je 17-letni mulc George Hotz iz New Jersyja ta famozni telefon odklenil. Kupil je to čudo sodobne tehnologije, ki dela malodane vse, samo izgovorjava "r" mu povzroča še težave. Pa si je zadal summer project, da bo ta trdi oreh zlomil in telefon odklenil. Kar mu je po 500 urah (!!) tudi uspelo.
Zdaj pa tole: zdravo življenje ameriških najstnikov. Njegov dan izgleda takole: Zbudi se ob 19h in gre s prijatelji ven do 1h, nato dela 10 do 12 ur in gre opoldne nazaj spat do sedmih zvečer. Najs, poba!! Na tole reče voditeljica: Oh well, that doesn't sound so awful. WTF!?!
Mulo se je s spajkalnikom, programi in pomočjo kiber skupnosti ter seveda vztrajnostjo dokopal do tega, da je telefon zdaj odklenjen. Na koncu reče voditeljica: Wow. George I wish I knew you when I was in college. WTF? Poba sploh ni "legal", ta potrebnica pa tkole flirta z njim? Je hotla bit hip?
Zdaj gre mladi George študirat nevromedicino, službo pa mu je ponudil Google. Hang on! Mulo je pri sedemnajstih zločinec, na CNN mu pojejo ode, Google mu ponudi službo in je splošni heroj. Razen seveda za Apple (ki še ne daje izjav za javnost). Meni tu nekaj ne štima... lahko pa, da sem totalno altmodiš.
Sicer pa, če vas zanima več o tem, kako se telefon odkleni, kliknite na njegov blog. Meni se zdi to multi komplicirano, pa tud 17 jih nimam več... Zato pa ne bom nikol obogatel. Vsaj z moderno tehnologijo ne... tant pis.

Potem sem pa, med krtačenjem zob, videl še prispevek o Hongkonškem režiserju, ki je naredil baje famozen film pred letom dni. Ime mu je Andrew Lau (s pravim imenom Wai Keunig Lau) in je že kar legenda azijskega filma.
V zadnjem času je posnel tri filme z naslovom Miu gaan diy [ali za vas, ki niste vešči v mandarinščini ;) Infernal affairs] . Zgodbo zadnjega, torej Infernal Affairs 3, pa je uspešno uporabil gospod Scorsese za SVOJ film The Departed. Torej, če ste mislili, da gre za izvirno ameriško gangstersko štorijo, ste se (tako kot moja malenkost) ZELO zmotili... In gospod Scorsese je za svojo kopijo zgodbe dobil 4 oscarje - med drugim za scenarij (adapted screenplay)! Needless to say, je Andrew ostal praznih rok.... hmm... da mislit.
Dost CNN-a za naslednji dve leti...

Nina

2007-08-25T00:13:00.001+01:00

Pred nekaj dnevi, točneje 23. avgusta, je 80. rojstni dan praznoval v založništvu eden najslavnejših Nizozemcev, Dick Bruna. (Njegov oče je postal največji nizozemski založnik in na vseh železniških postajah je knjigarna Bruna. No, to je ta družina, tako da boste vedeli naslednjič, ko pridete sem, hehe.)

Je namreč avtor slavne zajčiče Nine ali po nizozemsko Nijntje [izg: najnče], kar sicer pomeni Ninica. Beli zajček, ali bolje zajčiča, je nastal, ko je Dick svojemu enoletnemu sinu govoril zgodbico o belemu zajčku, ki ga je videl na sipinah ob morju. Kasneje, ko je tega zajčka začel risati, ni želel narisati hlač, zato je zajček postal zajčiča. Pred dvema letoma je praznovala 50 let!

Nina je narisana v minimalističnem slogu s parimi potezami in le nekaj barvnimi kombinacijami. Zaradi teh značilnosti mnogi mislijo, da je Nina Japonka. Pa ni. Je Nizozemka. Ker izraze ponazarjajo le barve, oči in usta, je Bruna zelo izbirčen, ko pride do odtenkov barv in izrazov figur. Včasih za določen izraz porabi tudi več ur in več poizkusov.
Vse knjige imajo 16 strani in so primarno napisane za otroke, stare med 4 in 8 let, ne pa za njihove starše. Vsaka stran ima eno ilustracijo in štirivrstično kitico. Kakčne pa so tudi brez besedila. Téme so zelo vsakdanje, kot: Nina na kolesu, Nina gre v bolnico in tako naprej. Vse je happy-ending.

Obstoja več kot 100 različnih naslovov knjig, prodanih je bilo čez 80 milijonov izvodov in Nijntje je prevedena v prek 40 jezikov.

Kjub temu, da gre za figuro iz otroške knjige, je danes Nina prisotna na oblekah, kozarcih, hišnih pripomočkih, nastale so igrače, magnetki in whatnot...

In še to: Dick Bruna je iz Utrechta in tu je tudi Nijntjepleintje [najnčeplajnče] - Niničin trgec s spomenikom tej slavni someščanki... Nijntje se namreč rima z besedo konijntje, kar pomeni zajček.

Več na strani Dicka Brune Kot otrok tega Nine nisem poznal in tudi zdaj se mi zdi, da v Sloveniji ni tako zelo poznana. Me pa zdaj, vsakič ko jo vidim, nasmeji in se mi zdi popolnoma neverjetno, kako lahko par linij in pik ustvari tako prijazno in lušno figurico.

Postala je prvovrstna dizajnerska ikona, ki se enkratno prodaja. Štos je popolnoma easy. Samo spomniti se ga je treba...

yugo

2007-08-22T14:15:00.000+01:00

Danes sem gledal en klip iz serije Moonlighting, pa sem se spomnil, da Sybil v eni izmed serij Brucu velikodušno kupi avto. Ki je Yugo. Reakcija je seveda temu primerna.

Potem sem razmišljal, kaj so Zastava avtomobili pomenili za nas takrat v Jugi. Po cestah so se vozili domala samo fičoti, stoenke in kasneje yugoti. Kdor je bil že malo bolj fancy, je imel celo Florido! Bili so Trabanti in Dacie Jugoslavije. Istočasno so Čehi iz super avtomobila med obema vojnama naredili kakovostno skrpucalo.
Mi doma smo, med drugim, v začetku osemdesetih imeli tudi Diano 6 (kaj je ta 6 pomenila, se mi sanja ne). Ki je suvereno vlekla Brako prikolico vsako leto na Pag - Novalja je bila naš kamp, kamor smo hodili več kot 10 let. Danes si sploh ne znam predstavljati, kako smo tja nabasali vse za 3-tedenske počitnice in to dva odrasla in dva pamža. In se vozakali do Paga. Nobenih airbagov, nobene klime... Imeli smo se super...
Jugota nikoli nismo imeli, pač pa poleg omenjene Diance tudi stoenko. Zadnjič sem v Sloveniji po dolgem času spet videl Jugota. (Stoenk je v Kairu kolikor hočeš). In zdaj šele vidim, kako ubog je ta avto sploh bil. In kako smešno je moral izgledati na ameriških cestah. Ob vseh Cadillacih, Fordih in Lincolnih... Imel pa je "krasno" reklamo:

Tako malo v spomin na famozne stare čase. Staramo se, madona.

POPAČENKA TEDNA

2007-08-20T23:59:00.000+01:00

Kaj pa je to zaen dan, torek? Lepo vas prosim. Ponedeljek je itak najdaljši, sreda je vsaj sred tedna, četrtek je prepriprava na vikend... Torek je torej brezvezen dan. Ime izhaja iz stare cerkvene slovanščine, kjer beseda vtori pomeni drugi.

No, in zato zdaj vsak torek popačenka tedna.*

PIMPELJDRAGONAR - [popačeno iz nemške vulgarne besede Pümpeldragoner]: gumb na razporku.

Zdaj pa le urno pridno besedo parkrat uporabiti v stavku, da se je hitreje naučimo! Kot recimo:

Zapri si pimpeljdragonar, da ti pimpelj na uide.
Matr, mi je odpadu pimpeljdragonar, a mi ga prišiješ nazaj?

*vzeto iz Arcticae horulae Alenke Pirman

time to say goodbye

2007-08-19T10:56:00.000+01:00

Pa je prišel dan, ko se poslavljava. Iz Janschalenda. Zgodilo se je prav to, kar sem pričakoval. Tri tedne je popolnoma dovolj za to, da mi ne začne it na jetra popolnoma vse. Hvalabogu so bile še počitnice, da ga naši velepolitiki, predvsem pa vladniki še ne serjejo (preveč). In se je kljub času kislih kumaric kljub vsemu dogajalo veliko. Predvsem škandal z opero, pa megasestanek vseh strank, inflacije, ki je ni, vedno bolj infantilni in nemogoči predsedniški kandidati in podobno.
Bleščeča stran najinega obiska so nova znanstva in pa to, da sva upela videti vse ostale stare, ki sva jih želela videti (razen Vesne, ki je stegnila na morje). Igrala sva celo tarok!

Spet sva se lahko zgražala nad nacionalno televizijo, ki je iz delno gledljivega programa naredila popolnoma negledljiv program. TV Dnevnik in Odmevi so pod kritiko. Ki jih vodijo ljudje kot Igor Jurič, ki ni zmožen prebrati niti ene napovedi (cca. 35 sekund), ne da bi se zmotil 2-krat. Čestitamo. O tem, kaj poročajo nočem niti govoriti. Bohnedaj o kakšnem vladnem kiksu. Če pa že, gre samo za poročilo o tem kaj se je zgodilo, komentarja si ne upa podati nihče. Potem pa so tu seveda še paradne oddaje, kot so: Vrtiljak, Dajmo naši, Absolutno globalno in neka oddaja čudne blondinke, ki je v času najinega gledanja gostila Evo Irgelj (ki je med drugim tam tudi igrala na kitaro in pela!). Grims je cel car: TV spored je končno uspel "izboljšat" (beri: približati okusu njihve volilne baze). Nimam popolnoma nič proti agroživilskim novicam in sem globoko prepričan, da so takšne oddaje silno potrebne. Vsekakor pa naj bi nacionalna televizija ponujala tudi kaj za visok okus, tako na področju informacij kot zabave. Ne bom spet za vzor postavljal BBC-ja, pa bi ga lahko. Seveda so na TVS uspeli izgubiti tudi licence za prenos domala vseh športnih dogodkov. Še enkrat: bravo Grims in ekipa. Važno, da gledamo prenose ustoličevanj škofov.

Istočasno pa sva na A-kanalu odkrila super oddajo Svet, ki jo vodi cauber Marko Potrč . Kljub temu, da obstoja že od 5. februarja, sva jo zdaj videla prvič in bila navdušena. Res je, da je zelo "ameriška", pompozna in senzacionalistična. A prispevki so pripravljeni kakovostno in predvsem zelo raziskovalno. Ne varčujejo s komentarji in odkrivajo rahlo zabrisane sledi korupcije in nesposobnosti te vlade. In voditelj, ne samo da je šarmanten in postaven, bere fenomenalno, hitro, kristalno jasno in se ne zmoti. Z gosti je spoštljiv, a dobi odgovore na svoja vprašanja (na TVSLO imajo lahko vsi ministri monologe). To, Vest.si in Dnevnik daje slovenskim medijem tisto uravnoteženost, o kateri je govoril Sasko Vimoniti.

Cene v Sloveniji so prav neverjetne. Tokrat ne govorim o frizeraju, ampak o življenskih potrebščinah. Kruhu, mleku, soli. Spet pripravljam košarico izdelkov, ki bo pokazala, koliko so se stvari podražile od zadnjega opazovanja in predvsem, kakšna je razlika v ceni enakih izdelkov na Nizozemskem. S tem, da je na Nizozemskem socialna podpora €750! To naredim, ko pridem gor in grem v trgovino še tam. Storitve so še vedno cenejše, a se kljub vsemu strmo dvigajo.

Cmoko je včeraj rekel, da ima občutek kot da tokrat odhajava za vedno. Morda ima pa prav.

frizer

2007-08-17T14:03:00.001+01:00

Imam frizerja v Ljubljani. Enga pa v Utrechtu (ki je nizozemski državni prvak - don't ask).

Natačno pred letom, sem se šel strižt k temu mojmu v Ljubljani. In plačal 2.000 SIT. POCEN! Potem sem šel k mojemu državnemu prvaku 2x. Plačal vsakič €18,50. NI SLABO.

Vmes sem vprašal slovenskega: ti, sej, ko bo pa evro boš pa podražil, ne?
Odgovor: Neee, stari res ne bom. Cene ostanejo iste.

Sem se šel strižt januarja 2007. Plačal €10. Kar, roko na srce NI 2.000 SIT.

Danes sem se šel spet pošopat, tik predno greva s Cmokotom nazaj. Plačal sem €19! DRAGO!
Cena me je tako frapirala, da sem samo odtipkal pin in šel ven. Še posebej me je frapirala, ker smo s frizerjem prijatelji. Saj ne pričakujem posebne cene, sploh ne. Samo to je, dragi moji, več kot 100% podražitev v enem letu!

Cena sama po sebi ni pretirana. Nikakor me ne mori plačevati za dobro striženje. Moti me pa to, da se stvari tako zelo podražijo brez meni vidnega vzroka. Inflacije baje da ni, plače ostajajo enake, le vse se draži. Mi kdo lahko to razloži? Koliko časa boste to še prenašali? Kdaj se bo kdo zbunil? Kdaj? Je normalno, da na tromostovju plačamo (v lokalu za katerega ne želim delat reklame) €3,30 za pivo, če je drugod €1 ceneje? S tem, da zraven dobimo še košarico zelo neokusnega terasnega two-men-benda, kjer pevka fuša tako kot še nihče. Smo se za to borili?

Sklep dneva: strižem se pri svojem državnem prvaku v Utrechtu. Je ceneje. S tem, da je standard na Nizozemskem veliko večji.

Kam to pelje?

dan

2007-08-17T07:52:00.000+01:00

Tale post je posebej za Dimitrija in Mirjano, ki bloga ne bereta. Sem pa mislil nanju, ko sem ga pisal. Gre namreč za doživetje četrtka. Prosim:

11.00 - kava z Dinozavrom. Zamudim zelo nobel 5 min. Še pred tem na kolesu nehote zignoriram kolegico, ki me na to spomne, ker se dere za mano. Najprej milsim, da mi pričo zgodnje ure in prevelikega fizičnega napora potiskanja pedalov, zvoni v glavi. Mi še ne gre tako hudo... Hvalabohu. Imam lušen jagodni sok z Dinijem, v katerem zvem podrobnosti Bitchs(k)weetovega romanja na Brezje. Hmmm

12.00 - kava z Ninico, kjer zvem vse lepote dela na nacionalki. Kako sem vesel, da tam ne delam več. Tam je tudi Cmoko (ki je pred tem že spil svojo pijačo z radijsko osebo). Ko smo tam v Ambientu, pride mimo še cel radijski oddelek in se nam na naše veliko veselje pridruži.

14:00 - šibava od RTV v Knafla, kjer sva zmenjena s Katarino na kosilu. Imamo prvovrstno kosilo, s tem mislim bolj družbo kot hrano. Še posebej, ker sem naročil nekaj, česar sploh nisem hotel jest. Hja... se zgodi tud v boljših familjah.

16:00 - grem v Cha nakupit zalogo čajev za naslednje leto. V trafiki si želim kupit revijo in cigare, pa ne vem katere, vse so bolj ali manj shitty. Oboje - revije in cigare. Srečam Klarinetista, ki me povabi na eno hitro kavo. Hitro zato, ker:

17:00 - pijača s Kameleonko v Maximalu. Super super punca, spoznala sva se prvič in mi je bilo všeč, da sva se. Dasiravno malo na hitro, pa toliko bolj sladko. Od sokov presedlal na Mohito, ki mi ga je, sicer postaven mladenič z očmi Barbre Streisand, postregel kar z že cvetočo meto. Se vidi, da je fensi lokal. Jaojao. Medtem cmoko sedi v Roži in se druži s muzikologoma,

18:00 - kamor pridem tudi jaz in kjer se zadržimo do 20:30. Čvekamo in rešujemo predvsem kulturni svet v Sloveniji, ki je tako ali tako tik pred popolnim kolapsom. Mimo pride še A., ki sva jo videla že v obdobju med 12. in 14. uro. A lepe ljudi je lepo videti večkrat.

20:30 odhod proti Saxu, ki potem pravzaprav postane Trnovski zvon, kjer se srečamo z Ido, Mirjano, Dimitrijem in Ninama. Na poti tja srečava še Romino in si izmenjamo emaile. V Zvonu nostalgičen večer obujanja dogodkov s FDVja. In še ena potrditev zame, da je bolje, da sem zamenjal foh.

23.20 Odhod proti domu.

Zdaj vem, kako se počuti Paris Hilton in zakaj se drogira, da sploh zmore te nadčloveške napore. Boga boga.

Suma sumarum: Videla in se kakovostno pogovarjala z 17-19 ljudmi! Tako zgledajo zadnji dnevi pred odhodom. Zdaj pa šibam k frizerju in ponovim vajo. Z drugimi ljudmi :D
Za naslednje leto, si bom omislil EN lokal, se z lastnikom zmenil za količinski popust, potem pa vse lepo po urah navabil tja. In bom cel dan lepo za eno in isto mizo! HA!

blogres

2007-08-15T02:34:00.000+01:00

Potovanje v naš dragi Janshaland ni prinesel le lepih snidenj z naraščajem naše družine, o katerem sem že poročal, in super dopusta ležernega lenarjenja in čakanja na nevihto na Krvavcu, kot sem tudi že opisoval.

Prinesel je, kar je za blog toliko bolj pomembno, fizično snidenje z mojimi kolegi. Moj lastni blogres (ker sem unega uradnega zamudil - ali bolje rečeno, tako so škrtarili, da mi niso plačali letalske karte).

Na KINKIP-u II, ki je bil potekal v nedeljo sem končno spoznal londonskega slavnega tadeja, zabavno centri (ki ji uradno podeljujem naziv za najbolj vztrajno pevko! ČESTITAMO!!), über dinota, nasmejano urško - našo neodgovorno osebo, odgovorno za KINKIP, kinki kinkyja, kobro, presenetljivo tiho morsko, rajajočo Betty, Blodnjo in nekaj k.g-jev. Bil ultra zabaven dan, z lepim vremenom, super družbo in hrano ter jedačo - še posebej govejo juho z gresovimi cmočki, ki je bila pika na i. V podzavesti žal ostaja multinagravžen Šifrer(jev) šampanjec, ki ni dober niti za sovražnike, čeprav se imenuje Za prijatelje. No thanks. Priče lahko pričajo o tem, kako je vsebina mojega kozarca zalivala deteljo. Nisem še uspel ugotoviti, če je tam zdaj ožganina...
Kljub veleuspešnem dogodku pa moram žal ugotoviti, da je bil kinkip neuspešen. Izpolnjen ni bil niti en načrt fotografiranja slike. Nezadovoljen.

Povsem nepričakovano pa sva danes s slovenskim (!) Cmokotom pristala še na enem blogovskem druženju "drugega kroga", kakor se je izrazil lonDON. Kjer so bili ničvečtolikolondonski lonDON, lepi nakodrani Fetalij, naš dmashina, zgovorna Nimfa, sončkasta Sunshine (ki naju je o hepeningu obvestila), Fras, Šuši, Zlobo, Matjaža in slednje tudi Sajkota. Gotovo je bil še kdo, ki ga nisem imel časti objeti.

Vsekakor blogovsko izjemno zanimiv in krasen teden. Glede na to, da kmalu spet frčiva v depresijo, sva oba s Cmokotom vesela, da smo se spoznali. Zelo vesela! Črke na ekranu so končno meso postale. Mljac! In Cmoko, glede na to, da je bil povsod menda edini NEblogar, se je počutil prav domače. Torej imamo kljub vsemu tudi blogarji še vedno real life... glih komi ;)

Sicer pa BLAGOSLOVLJENO MARIJINO VNEBOVZETJE. Al kako se temu vošči. A sploh se?

kino

2007-08-06T07:57:00.000+01:00

Ne maram velikih kinomatografskih poslopij. V vseh takih situacijah se počutim kot živina in tisti res pravi masovni potrošnik. Nikoli nisem maral skupinskih zadev: turističnih potovanj, skupinskih ogledov, masovnih koncertov ...

Nedelja zvečer - dan za kino. Pa sva šla. V enega od teh veleamfiteatrov. Šla sva gledat Ms Henderson Presents. Glede na to, da sva oba ljubitelja britanske kulture in jezika sva pričakovala dober film. Z Dame Judy Dench naj bi bilo to zagotovljeno. In nisva se motila. Gre za luškan, nenaporen film o stari bogati aristokratinji, ki si, potem ko ji umre mož, omisli svoje gledališče. Nepotreben igralec je bivši zmagovalec Idolov Will Young, trd in neprepričljiv, še poje ne zadovoljivo. Nastopa pa tudi lepa Kelly Reilly z zelo lepim oprsjem in prijetnim obrazom... Film je posnet po resničnih dogodkih. Režiser Stephen Frears je zagotovil lepo režijo in fotografija je sijajna. Film vreden ogleda.

Ampak moj namen ni bil pisanje recenzije. Namen posta je povedati, da sva bila v dvorani SAMA. Popolnoma. Kar se nama še ni zgodilo! Najprej sva pričakovala še kakšno dušo. A ko se je film že krepko začel, sva ugotovila, da se tak film poleti težko kosa s Simpsoni, Heriji in Šreki.
Skratka.
Imela sva svojo privatno projekcijo. Sva se zelo na glas režala, komentirala in se nasploh zabavala. Prvovrstno!

Kakšen je sploh profit takšnega prikazovanja? Nikakršen? Bi film vrteli tudi če ne bi bilo prodane niti ene vstopnice. Ali pa bila prodana ena in imetnik le-te ne bi prišel? Zaslužijo toliko s filmi kot so Die hard in It's a boy girl thing, da si lahko privoščijo art film, čeprav to sploh ni? Nazadnje sva ob podobno skopem občinstvu v Utrechtu gledala Grbavico. Bilo nas je 15.

Zdaj pa res v gore.

počitnice in kajenje

2007-08-05T14:32:00.000+01:00

Najino družabno življenje se je nadaljevalo tudi zadnjih par dni. Kasparino smo sprejeli kar v naši rezidenci, prišla je z luškanim sinom. Kar verjeti ne morem, kako hitro rastejo ti otroci!

V soboto sva šla na kosilo s simpatično in postavno Sunshine. Ker so se mi že na Nizozemskem cedile sline ob njenem zapisu o čevapčičih in šopski solati, je bila odločitev o obisku Portala, restavracije, ki nudi tudi tako hrano, logična. Ona je papala pleskavico, Cmoko čevapčiče in jaz ražnjiče. Plus tri šopske. Mljac!

Za zvečer sva bila zmenjena z Lolito in Blažem. Ob 22h. Ker se je ob 21:30 še tuširala, sva lepo sedela doma in gledala TV. Na Mezzo je bil posnetek Straussove opere Ariadna na Naxosu (v kateri je pel tudi eden od mojih profesorjev), tako sva ob martiniju in Jaffa keksih lepo uživala v blagozvočnem petju. In čakala na Lolito. Ob 22:15 novo usklajevanje: od doma odideva čez pol ure, je djala. OK, ni problema, in ker zadeve poznam, jima naročim, naj pokličeta, ko sedeta v taxi. Ob 23:15 še vedno nič. Kličem in Blaž pove, da sta skoraj fertik, le še pas si mora izbrati. Ukažem jima, da morata biti najkasneje ob 23:30 pred Pošto! Midva sva potem tja prišla ob 23:45. Hehe... No, ja. Let them taste their own medicine. ;)
Joe Penas in Long Island Ice tea. Oz. več njih. Čestitke lepemu Blažu ob nezadržnem staranju. Imamo lep večer z opravljanjem in banalnim čvekanjem... Nakar se Zvoni, Jure in Lolita odločijo za obisk Casinója. Kar odločno zavrnem, saj poznam svoje gambling obsesije. Zato z Blažem IŠČEMO in IŠČEMO kako hrano. Na Čopovi nič, na Trubarjevi nič. Ostanejo le bureki. Sirov in pizza. Prav. Ob 2:45 počasi proti domu. Med tem vidimo, kako je Holiday's Pub v notranjosti skoraj prazen in vsi stojijo pred vrati in kadijo. HAHAHA!

Vesel sem, da je tak zakon sprejet. Se ne strinjam, da gre za omejevanje pravice kadilcev. Kadilci gredo lahko še vedno kamor želijo, le kaditi ne smejo povsod. Not the same thing at all! Se bomo pa vsi ostali (btw: tudi jaz pricinim kako cigaro sem in tja) počutili bolje in ne bom kot prekajen sir, ko se vrnem domov iz lokala. Kajenje je razvada in ne temeljna človekova potreba. Zato ni nujno človekova pravica. Nihče popolnoma ne prepoveduje kajenja. Le omejuje se ga. In kdor ni sposoben sedet par ur s prijatelji in ne kadit, se mi smili. Na kavo, koktail ali pivo greš s prijatelji, ne pa s cigaretami. Razumem, da je navada železna srajca. Zdaj se bomo morali navaditi tudi na to, da se družimo in zabavamo brez tobaka. Čez 5 let bo popolnoma navadno, da sedimo v lokalu in ne kadimo. Sredi osemdesetih si tudi nisi mogel predstavljati letov brez kajenja. Še jaz sem kadil v Adriji... Danes pa si ne moreš predstavljati, da bi kdo v letalu kadil.

Jutri greva na Krvavec za 5 dni. Obožujem našo hiško in hribolazenje po okoliških gorah. Že samo to, da sva tam je fenomenalno. Polnenje baterij.

dogodki in odmevi

2007-08-03T14:19:00.001+01:00

Sem že kar nekaj časa doma v našem Janšalendu, pristal na BRNIKU (!) in bil sprejet od velikanske roke, ki nas je pozavgala v novo letališko stavbo. Hura! Pa smo tudi mi del civilizacije. Dokler nismo po 4 minutah hoje prišli do 1.5m širokih šteng z dvojnimi vrati in se spustili v spodnje socialistično poslopje, kjer še vedno kot dva zamorčka delata trakova za prtljago. In kjer je sprejemna hala za vse, ki izstopajo iz letališča velikosti naše dnevne sobe. Za znoret. Važno, da so spremenili ime!
V Bruslju sem se imel krasno, stanoval pri Alisi in spoznaval njene politične kolege, ter lovil sapo ob petmestnih številkah plač uradnikov v EU. Kdor zna pač zna.

Takoj v torek sva se s Cmokotom odpravila do moje drage nečakinje, in kakor je že njena ponosna mati povedala v enem od komentarjev, ne smem napisati nič slabšega kot to, da je otrok lep in priden. Roko na srce, kako bi lahko sploh napisal kaj drugega? Lepa je po stricu, cela Afrodita, pridna pa po drugem stricu. Ni kaj, dobro sva naredila! Dita je res krasna, še bolj pa mi je bilo všeč videti sestro, ki si je 5 let nazaj nikakor nisem predstavljal v tej vlogi. V vlogi, ko brezkompromisno podreja svoje želje in potrebe za dobro nekoga drugega. Da, materinstvo je krasna stvar in res spreminja ljudi. Lepo je bilo videti tudi, kako se oba enakomerno posvečata potrebam male štručke in kako je cela hiša polna ljubezni, topline in sreče. Resnično se me je zlo dotaknilo. Tule pa slikca nečakinje s stricoma.
Ob vsem tem me je kar malo šokiralo, kako neodzivno je človeško bitje prvih par mesecev. Prvič sem bil namreč v stiku s tako mladim bitjem! Videl sem že veliko dojenčkov ob rojstvu, a vseeno. Torej otrok vidi 20cm od svojega nosa, zanekrat se na dražljaje odziva zelo selektivno... In kjub temu, da smo se pri antropologiji učili, da se otroci rodijo toliko prej, da se začnejo učiti, ker je kultura boljša od narave, me je to kar malo šokiralo. A ne bo več dolgo, ko se bo smejala, govovila, hodila, se učila v šoli in rodila... in spet tako naprej. :D

Sreda je bila dan za alkoholiziranje, ko se je Cmoko že zgodaj popoldne odločil, da se ga bo pošteno nacukal. Jaz sem malo rolal z očmi, njegovi kolegi so se hihitali, Cmoko pa je pridno goltal pivce. Videl sem se z eno mojih ljubic Ido, ki se je priklatila sem s Kosova, kjer dela, in Mirjano, ki je zdaj Bruselj zamenjanjala za Ljubljano.
Pred tem sem na delovnem mestu obiskal še našo party queen my dearest Lolito, jo odpeljal na kavo in jo silil naj poje svojo lešnikovo čokolado, ki je kljub mojemu trudu ostala trmasto zaprta. Kmalu greva na kosilo. Uno tazaresno, 3 gange pa tko. Ki bo ostalo not... ;) Nato sem pri njej probal veliko oblek s krasnimi cenami in iz trgovine odšel praznih rok. Hja, c'est la vie, n'est pas?

Večer je prinesel veliko druženje mojih starih sošolcev s FDVja in debatiranje o tem kaj kdo dela in kje in koliko zasluži in tako. Med tem je Cmoko nadaljeval svoj dnevni plan. Bli smo v Saxu in poslušali tango, bili smo v Manni, kjer smo plačevali astronomske cene za navadne martinije (Ida in Mirjana sta plačali po 7,30€ za martini-vodko), jaz sem debelo gledal in skomigal z rameni: sem se naredil tujca... kaj pa vem, da je tam tako drago... Nakar smo nepotrebno razkošje in razsipnost zamenjali za KUD FP, kjer se je koncert že zdavnaj končal. Kot pravi starci na obletnici diplome, smo se Ida, Dimitrij in jaz posedli v galerijo in cuzali pivo, medtem ko je Cmoko zunaj jedel multipekočo kuruzo in nadaljeval z alkoholizacijo.

Ob 3h smo se počasi spokali domov in ker sva kolesarila, sem bil nenehno v smrtni nevarnosti - Cmokotu je vožnja naravnost delala silne preglavice, poleg tega pa je menda mislil, da more govoriti brez prestanka. Tik pred hišo me je skoraj spravil s kolesa, ko se mi je z velikim treskom približal po desni. Kar me je popolnoma razpizdilo in sem šel spat multi tečen. Cmoko pa multipijan. Drug dan je ugotovil, da je vseeno malo pretiraval in je v celem dnevu pojedel le eno veliko solato, spil pa 7 velikih pirov. Čestitke! Ob tem je seveda pozabil, da slovensko pivo ni tako kot tista nizozemska voda...

Needless to say, je bil domala cel četrtek v postelji. Mene je ta dan zbudil lepi Blaž (po telefonu, se razume), s katerim sva se dobila na kavi v Roži, kramljala o flavtah in flavtistih pa o tem in onem. Končno sva se torej spoznala tudi v živo, po MSN sva namreč debatirala in čvekala že kaj nekaj časa ... Kako ima lepe ustnice! mljac ;) Popoldne sem se dobil še z gaychefom in njegovo boljšo polovico. Nedaleč od Rože smo sedeli v Ljubljanskem dvoru, se fino pogovarjali. Debata o tem in onem, malo o realnem malo o kiber življenju. Zelo sem ju bil vesel!
Zvečer pa spet Ida in Mirjana, spet v Roži, in ko je sonce zašlo sva končno šla s Cmokotom na uro in pol dolg sprehod. Kot v starih časih, ko sva le tako preživljala skupne trenutke.

Danes pa dež.

no tkole

2007-07-22T12:33:00.000+01:00

Končno sem prispel do interneta, imam občutek, kot da sem v Romuniji ne pa prvovrstno razviti zahodni deželi. Glede na to, da smo nastanjeni v apartmajih, kjer ni interneta, sem šel lepo nazaj v hotel in vprašal, če mi dajo kodo za WiFi in ker so zelo prijazni so mi jo dali. Evo me zdaj na laptopu v baru.

Torej premiera je šla super in je bil kar velik uspeh. Nobenih drastičnih fiaskov, tenor, ki nam gre vsem na živce je zatrokiral dvakrat tako, da je bil režiser prijazno tečen, a smo rešili z malo improvizacije, pa je šlo. Glede na to, da so komične opere so se ljudje zavabali, kar se za poletni čas in tak kraj kot Dinard tudi spodobi. Skratka success. O nas poročajo vsi lokalni časniki, kakor je tudi treba... hehehe ;) Jutri pa nastopamo v lepem starem gledališču v mestecu Tréguier. Občinstvo se nam je zdelo super hladno in so se le hihitali na mestih, kjer smo milsili, da se bodo krohotali. A to je problem komedij. Vedno se smejijo tam, kjer ne pričakuješ in ne tam, kjer si ziher, da se bodo. Potem pa nam je po premieri rekel, da je bilo občinstvo za Dinard super razživeto in da jih še nikoli ni videl toliko se smejati. Vse je relativno, ne?

Vreme tu ne novembrsko in sploh nimam občutka, da sem v Franciji ampak še vedno doma na Nizozemskem. Zunaj 17 do 19 stopinj, sem pa tja dež in voda ima 17 stopinj, tako da fino zebe, ko si noter. A roko na srce, še dobro, da nimamo takega vremena kot v Sloveniji, ker je kakršnokoli kulturno udejstvovanje razen pitja piva in čevapčičevanja popolnoma nemogoče.

Najhuje pri celi zadevi pa je to, da sem tu sam. Saj imam prijatelje in nove kolege s produkcije, a manja mi Cmoko. Sploh po premieri, ko so prišli starši in prijatelji kolegov, mi je manjkal znani in meni tako drag obraz. Da se stisnem in da vem, da sem "doma". Da spregovorim v slovenščini. Ah, kmalu.

In a propo cheap airlines: Wizz air je enostavno skenslal moj let v nedeljo, ne da bi me sploh obvestil. Kar pomeni, da pridem v Slovenijo še en dan kasneje kot predvideno! AAAAAA!

Dinard

2007-07-19T11:57:00.000+01:00

Javljam se le zlo na hitro iz dveh razlogov:

1. 15 minut v tem internet cafeju stane 1,50E!!!!
2. tale francoska tipkovnica me bo popolnoma spravila ob zivce!!!! oz: ce pisem slepo:
tql frqncoskq tipkovnicq ,e bo popolno,q spqvilq ob *ivce111

Dinard je lep in vqje potekajo ok, danes imamo premiero!! Smo pripravljeni! Drzte pesti (zacne se ob 21h).

Pozdrave vsem!!!

voici

2007-07-13T09:19:00.000+01:00

Kr fotka jumbota, k mi je tko sexi avjon

Najprej sva se poslovila s Cmokotom, kar je bilo težko, glede na to, da sva se na take in podobne načine poslavljala kar 4 leta. Telo si zapomne podobne dražljaje in zdaj sva po enem letu prvič narazen za več kot vikend. Predvsem je težko zaspati brez sladkega objema in se zbuditi v prazni postelji.

EasyJet, ok: kot ponavadi so na letališču res bogu za hrbtom. Čekiram se pri terminalu A, potem moram pa peš na popolnoma drug del letališča k vratom H. Zdaj imajo neke nove super ultra security mašine, kjer moraš stopiti not na označeno mesto in za 3 sekunde dvigniti roke. Kot prikazuje slika. Nato te še pretipajo, če vidijo kar, kaj jim ni všeč... Vse radijsko povezano z nekom, ki sedi ohved kje stran in gleda v tvoje drobovje! Totalno Total Recall!

S "čakalnico" so bili zelo velikodušni: notri je 5 stolov! Ko se čekiraš še drugič, pred boardingom, potem stojimo v treh vrtah v veliki hali, približno tako, kot živina, ki čaka na zakol. Zaspal sem v momentu ko se je moja glava dotaknila naslonjača na Airbusu. In se zbudil, ko smo pristali v drugem živinskem rezevoarju: na Stanstedu. Kjer sem imel 6 ur čakanja. Tam se srečal sem še dve mladi mamici (eno od njih poznam, saj je pianistka v operni produkciji, ki jo delam v Franciji) in prišli smo na idejo, da ne bi čakali v tem grozljivem skladišču, ampak šli kam ven. Za prtljago računajo 4,75 GBP, kar se je meni zdelo rop sredi belega dne in sem svoj 13 kg (!!!!!) težek kovček lepo vlekel za sabo. Vzeli smo taxi in se odpeljali do najbližje vasi, kjer smo se poknili na vrt in najprej spili kavico in čaj. Otroci (oba sta stara okoli enega leta) so se hranili, malo (ampak res skoraj ne omembe vredno) tečnarili, potem smo pa še jedli in se počasi vrnili v tisti zverinjak. Vmes nam je še težil lokalni taxist zakaj nismo (čeprav smo) rekli, da imamo otroke, ker se baje ne smejo prevažati brez stolčkov.
Potem smo 45 minut stali v vrsti za čeking in potem še ene 40 za security check. Kjer so uboge mamice morale probat prav vso hrano za otroke, vržt stran originalno zapakiran jogurt, zmešat (!) mleko v prahu in ga poskusit, ena pa je na svojo veliko žalost imela v ročni prtljagi še polno krem za otroka in zobno pasto in ostale žavbe. Babnica (do predkratkim brezposelna, zdaj pa že veliko močjo na razpolago) je vse zmetala ven in ji morila, da mora biti to v prozorni vrečki. Ko sem rekel, da ima za hrbtom na tone teh vrečk in da naj eno poda in basta, pa gremo naprej je sledilo: A, to pa ne. To bi morala naredit že prej. In je potem vse tlačila v eno samo vrečko, ki jo je imela slučajo s sabo, kar spet ni bilo vredu, ker bi se morala vrečka zapreti. Nakar je uboga mama obupala in stran zabrisala vse te kreme in žavbe in zobne paste, pa losione za otroka in podobne reči. In to samo zaradi nekega "terorističnega napada" v NY, ki se sploh ni zgodil, in ker je nekdanji premier UK tak bedak, da je nasedel na debilizme ameriškega predsednika. In zdaj oni uradno terorizirajo nas!
Letalo RyanAira smo torej skoraj zamudili. In divjali z dvema malima otrokoma kot norci... Ker je oderuški Ryan ukinil priority boarding za starše za malimi otroki (oz. moraš za to plačat 2 GBP!!), smo še ene pol ure čakali za boarding in seveda sedeli raztreščeni po celem letalu. Na katerem je po celem trupu pisalo, prosim lepo: RYAN AIR "bye, bye EasyJet". KAJ? Norci so! Kakšna pa je to reklamna akcija... pa tudi če je že slaba reklamna akcija, se tega NE NAPIŠE NA LETALO! S tem, da se sedeži niti ne morejo nagnit nazaj, ni predala pri nogah itn. Potem je ena od mamic prosila za malo tople vode, da jo bo zmešala z mlekom v prahu in jo nahranila svojo punčko. Kaj je bil odgovor stevardese: Ne. Potem je kupila čaj (brez vrečke) in dobila toplo vodo za mleko. Skratka, dragi moji, to je absolutno zadnjič, ko sem letel s to gnilo kompanijo, ki ji je res le do zaslužka. Tudi cheap letalske linije se ločijo on unih, ki so cheap.
Je pa seveda pri celi stvari očitno, kaj dejansko pri etabliranih prevoznikih plačamo: dobre storitve. In da so teli ceneni letalski prevozniki letališki promet popolnoma zbanalizirali. FUJ!

Dinard je eno res lepo obalno mestece v Bretaniji, polno šarma in neke odprtosti. A o tem drugič. Sem namreč končno usposobil Cmokotov aparat in sem danes malo škljocal, pa je zdaj prepozno pa še ljubi se mi ne fotke snemat s fotoaparata... Desolé!

francija

2007-07-12T04:58:00.001+01:00

Ob zadnjem znaku bo ura 6.

Jaz pa sem že prebral vse maile, prebral Dnevnik, rešil nekaj kviyov, vmes pojedel müsly in popil čaj. Prosil lepo!

Zdaj napišem tale velezanimiv blog, nardim sendviče in se spokam na železniško, ker imam ob 9:30 let v London. Kjer bom na Stanstedu ves srečen preživel 6 ur do naslednjega leta v Dinar.

Spakiral rekordno malo: pod 15 kg (ker RyanAir, kreteni, ne dovoljuje več in mi na kraj pameti ne pade, da bom plačeval €8 za vsako dodatno kilo). Rekordno malo!! Načeloma nisem light traveler. Zadnjič, ko sem šel iz Bordoja sem uspel spakirati 28kg. Not bad, huh? OK, imel sem eno navadno flašo vina in en magnum...

Ne spomnim se, in imam dober spomin, kdaj sem nazadnje ustal ob petih.

Cmoko zdaj ukazuje, da se moram it uredit, ker bom drugače zamudil vlak ali pa bomo spet laufali... kot vsak dan...

A plus tard, mes amis!

OBA

2007-07-07T12:16:00.000+01:00

Pred parimi leti so v Amsterdamu začeli urejati precej zanemarjen del v samem centru mesta. Nahaja se vzhodno od glavne železniške postaje aka Amterdam Centraal.
Najprej so tja preselili Muzej sodobne umetnosti Amsterdam Stedelijk Museum, ker so začeli glavno stavbo na Museumpleinu prenavljati.

Načrt "Oosterdokseiland" kot mu rečejo, ali po naše Otok vzhodnjega doka so pričeli uresničevati pred parimi leti. Tole je slikica, na njem pa bodo zgradili, prosim:

hotel 30.000 m2
300 stanovanj
trgovine 17.000m2
knjižniča in akademija 44.000m2
leisure space 7.500m2
pisarne 82.000m2
in
parkirna hiša z 1.500 parkirnimi mesti za avtomobile in 2.500 mesti za kolesa!
A si lahko prosim pogledate tale razmerja prostorov. Ljubljana, kje si?

No, nakar je najprej začela ob začasnem muzeju rasti nova Akademija za glasbo (Conservatorium van Amsterdam), ki bo vrata za nove nadebudne glasbenike odprla naslednje leto.

Ob njej pa Javna knjižnica, ki se je sedaj tlačila v eni izmed hiš na Princengrachtu. Danes 070707 je bila slavnostna otvoritev nove knjižnice. Ki v nekaj osupljivih faktih izgleda takole:

13 nadstropij
v zadnjem nadstropju je gledališče z 270 sedeži!
nad 600 računalnikov
26 terminalov za samoizposojo
več kot 500.000 knjig in 30.000 CDjev in DVDjev
arhitekt je Jo Coenen
celoten projekt je stal €88 milijonov

Članarina do 18 leta je zastonj, vsakdo pa lahko pride sem na internet popolnoma zastonj.

Nova knjižnica, ki med drugim ni nacionalna knjižnica, ampak mestna, leži na 28.000m2 in je ena najsodobnejših, če ne celo najsodobnejša knjižnica na svetu. Pa še to, knjžnica ima več kot 200 zaposlenih in bo odprta vsak dan od 10:00 do 22:00.

Skratka nova pridobitev že tako enkratnega mesta, za katero so superlativi premalo. Najbolj fascinantno je, da so iz popolnoma zanemarjeneaga dela od železnici naredili sijajno kulturno središče s knjižnico, akademijo za glasbo, Nemo muzjem, muzejem za sodobno umetnost in koncertno zgradbo Muziekgebouw aan 't Ij - ki že nekaj let uspešno deluje z opernimi predstavami, jazz, klasičnimi in ostalimi koncerti. Ljubljana, kje si?

zračna slika celotnega območja. v svetlih barvah načrtovane stavbe. pred njimi Nemo (vhod v tunel pod Ijem), podolgovata stavba v zgornjem levem kotu pa Amsterdam Centraal

Kljub temu, da se velikokrat pritožujem nad to državo, me take novice popolnoma prevzamejo in me veseli, da živim v družbi, kjer nista važni le gospodarska rast in gospodarska rast, ampak tudi kulturna in duhovna rast prebivalcev.

coming out

2007-07-05T21:43:00.000+01:00

Še ena gejevska tema... pa ja ne postaja tole gej blog. Ne... Samo v kratkem času me je kar nekaj stvari napeljalo na tale zapis.

Coming out v smislu priznanja homoseksualnosti (a sploh obstoja primerna slovenska beseda, ali smo to tudi popačili v komingaut tako kot besedo gej?) je brez dvoma eden najpomembnejših korakov istospolno usmerjenih. In medtem ko nekateri - zelo redki, s tem nimajo nobenih problemov, drugim predstavljajo nepremostljive ovire. Jaz sem bil eden izmed slednjih...

Heteroseksualci si niti predstavljati ne morete kaj to sploh je, kaj to pomeni in kako težak je ta korak. Sam menim, da so trije coming-outi. Najprej si moraš priznati sebi. Zame je bilo to precej težko. Verjetno zaradi idealnega družinskega okolja, ki je neverbalno od mene pričakoval, da bom nadaljeval idealno življenje sina. Kar sem pričakoval tudi sam od sebe... Kar se seveda ni zgodilo. Drugo je priznanje prijateljem. Ko končno izustiš to, kar si mlel in mlel v svoji glavi. Ko so vsi prijatelji veseli, saj končno tudi oni poznajo enega geja, ko so veseli, ker so prepričani, da se bo tvoje življenje zdaj odvijalo po nekaterih "normalnih" tirnicah. In končno je seveda najtežje priznanje družini. Povedati staršem, da stvari niso take, kot bi si oni želeli.
IMHO so potrebni vsi trije, da bi lahko osvobojeno in zdravo zaživeli življenje brez skrivalnic, brez nepotrebnih malih laži in predvsem brez nepomembnega izgubljanja energije. Kolikor si mislimo, da je razkritje pred starši nepomembno, je po mojem mnenju drugo le za priznanjem samemu sebi. Dlje kot smo skriti, težje bo priznanje. Dlje se bomo s starši vred zapletali v pajčevine navideznosti vsakdanjega idealnega življenja, težje bo končno stopiti iz teme in pokazati prave, mavrične barve. Ki so del nas. Del. Ne pa srž našega bivanja! Smo istospolno usmerjeni. Pa kaj. To ne definira našega bistva, to ne pomeni, da nismo vse drugo: sin, brat, nečak, Slovenec, bogat, reven, redečelas itn itn...
Receptov kako to storiti ni. Edini recept je čimprej. Še tako nemogoča situacija slej ko prej postane obvladljiva in premagljiva.
Še ko sem bil s Cmokotom skupaj več kot leto in pol, doma uradno niso vedeli o moji usmerjenosti. Kar se mi niti ni zdelo tako hudo. In ko sem odšel v tujino, sem si rekel, ah saj sploh ni važno, živim tako daleč, da lahko živim svoje življenje. A pred takimi stvarmi lahko le bežiš. Zbežati ne moreš. Venomer je neka prepreka, ki onemogoča pristen stik z ljudmi, ki jih imaš rad. Ne, to ni zgolj tvoj "problem" to je problem vseh. Vsi se morajo soočiti s tem. Žal ne živimo v družbi, kjer to ne bi bilo pomembno. Ne živimo v družbi, kjer bi dejstvo, ali prideš domov s punco ali fantom, ne pomenilo razlike. Zato je treba zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko resnice in na mizo položiti karte. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Čas celi...
In obljubim, ko si z vsemi na jasnem kdo si, je življenje lepo. Lepše. Drugače se stalno skrivaš, stalno živiš v strahu kaj te bo izdalo in kako skriti najbolj očitne gejevske manire, oprezaš kdo te bo kje s kom videl in flagrante...

indipendence day

2007-07-04T19:38:00.001+01:00

Danes je famozni četrti julij, vseameriški praznik. Ob tem objavljam tole, kar se mi zdi smešno in ultraBritish!

NOTICE OF REVOCATION OF INDEPENDENCE

To the citizens of the United States of America:

In the light of your failure to elect a competent President of the USA (twice!) and thus to govern yourselves, we hereby give notice of revocation of your independence, effective today.
Her Sovereign Majesty Queen Elizabeth II will resume monarchical duties over all states, commonwealths and other territories. Except Utah, which she does not fancy.

July 4th is no longer a public holiday. November 2nd (America's Election Day recently) will be a new national holiday, but only in England. It will be called "Indecisive Day".

Basil Fawlty (John Cleese)
Fawlty Towers, Torquay, Devon, England

Imamo jo! Dito!

2007-07-02T09:40:00.000+01:00

Danes pred približno 40 minutami (natančneje ob 9:56) je Freycha rodila 48cm veliko in 3650g težko DITO!

Čestitava mamici in očiju, babicama in dedkoma!

Midva s Cmokotom sva presrečna!

jaz pa kar ne morem nehat jokat... ah, drama queen

Jake Gyllenhaal

2007-07-01T14:43:00.000+01:00

Ker sem ravno pisal o paradi ponosa, objavljam še tole sliko, ki sem jo našel na temle blogu. Meni se zdi super cool!

parada ponosa

2007-06-30T19:11:00.000+01:00

Danes je v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, potekala Parada ponosa. Kar pomeni, da se na ogled postavijo geji in lezbijke, biseksualci in transvestiti. In da se jim pri tej prireditvi pridružijo tudi tisti "normalni", ki z njimi sočustvujejo. Tako je tudi tu na Nizozemskem, le da tu parada potuje po celi državi in da je vsako leto kje drugje. Letos je bila v Bergen op Zoom. In edinkrat, ko je odpadla, je to bilo v Maastrichtu, ker so se preveč bali napadov in izgredov.

Osebno se jih ne udeležujem. Zakaj?

Razumem point takih parad. S tem se opozarja na to, da geji in lezbijke so del družbe in da si pred njimi ni potrebno zakrivati oči. Razumem, da so bile potrebne, da se s tem dejstvom soočijo tudi ljudje, ki ponavadi nimajo stika z istospolno usmerjenimi ljudmi. Da se tudi na tak način uredi neenakopravnost, ki vlada med tistimi, ki majo radi lastni spol in tistimi, ki jih privlači nasprotni. Načeloma naj bi res nikogar ne smelo zanimati s kom kdo hodi v posteljo. In na tej točki se strinjam s svojim očetom. Drugo pa je, ko zaradi stvari, ki naj bi ostale znotraj štirih sten nekdo izgubi službo, je nekdo tepen na cesti ali pa izgubi prijatelje.

Načeloma sem proti gejevskemi aktivizmu. Kljub temu, da se zavedam, da so izjemno pomembni in ne zmanjšujem dela, ki so ga naredili v preteklosti. Zaradi aktivistov tudi jaz danes lahko živim odprto in lahko življenje homoseksualca in me ni strah, da me bodo zaradi tega strpali v zapor ali pa zažgali na grmadi.

A takšne parade ponavadi ne pokažejo tega, kar bi si GLBT družba želela. Pogosto pokažejo ljudi, ki izstopajo in se ne zlivajo z okolico. Zverižene tetke in od moških bolj moške lezbe. Oči vlečejo predvsem nenavadni posamezniki, ki s svojim obnašanjem, obleko in govorjenjem le še spodbujajo stereotipe o gejih in lezbijkih. Kar stori pri povprečnem gledalcu in opazovalcu še bolj zaničevalno mnenje. Parade naj bi se borile prav proti temu. In ko se parada konča, glede na to, da sceno poznam, se začne to, kar me pri GLBT sceni najbolj moti: splošno spolno parjenje. Vse to po sistemu prilika naredi tatu.

Sem aktivist. A na drugačen način. Ne skrivam svojega odnosa s Cmokotom, ne skrivam pred popolnoma nikomer, da imam (tudi spolno) življenje z moškim. O tem vedno in povsod lahko govorim popolnoma odkrito. Najsibodi veleposlanica RS na Nizozemskem, ali pa prijatelji. Rad pomagam komurkoli, ki ima progleme s tem, v zvezi s seboj ali nasploh celotnim konceptom istospolne usmerjenosti. A ne bom paradiral po cesti in mahal z mavrično zastavo. Žal poznam preveč posameznikov, ki so geji, a se še vedno ne upajo povedati doma, sosedom, sorodnikom; so geji le v okolju, kjer se počutijo varne. Kar zame pomeni, da so še vedno v klozetu. Če nisi v zvezi s svojo usmerjenostjo popolnoma odkrit do vseh, to pomeni, da se je sramuješ, to pomeni, da nisi res out.

Cmokotu dam lupčka in obratno kjerkoli, kadarkoli. Ga primem za roko sredi Ljubljane ne samo takrat, ko je parada, ampak vsak dan. Ne zanima naju kaj si misljijo ljudje. Če bi to delali vsi homoseksualni pari vsak dan, če bi si dovolili pokazati nežnost, ki jo redno gledamo s strani heteroseksualnih parov, povsod - v restavracijah, na busu, vlaku, na cesti, na razstavi, bi naredili za GLBT skupnost veliko več kot pa vse parade skupaj. A pri tem nastopata dve težavi: takšnih parov je (vsaj v Sloveniji) relativno malo. Drugič: za to moraš imeti jajca. Lažje je tuliti s čredo, težko je tuliti, ko si sam ali v dvoje.

Zakaj sploh smo taki? Nihče ne ve. Zakaj imamo nekateri raje lastni spol in drugi nasprotnega? Nihče ne ve. Se da to spremeniti? Obstajajo predvsem katoliške organizacije, ki to promovirajo, a sem prepričan, da se to ne da.
Sam sem prepričan, da je vonj tisti, ki nas privlači določenemu spolu. In naši možgani ta vonj interpretirajo različno. Heterosekualnim diši vonj nasprotnega spola, homosekualnim pa istega. Seveda nimam za to nobenega znanstvenega dokaza...

Pred kratkim sta me dve prijateljici vprašali, kaj me naredi geja. Pojma nimam. Je lahko vsakdo gej? Se zaljubiš v osebo ali spol. Je mogoče, da bi se heterosekualna ženska zaljubila v drugo žensko? Pomoje da. A vprašanje je, če bi z njo lahko živela srečno lezbično razmerje. Pomoje ne. Poleg tega, da se zaljubiš v neko osebnost mora biti prisotna tudi spolna in telesna privlačnost. Si torej res lahko lezbijka, če ljubiš le intelektualno komponento neke osebe? Ali pa si lezbijka le zato, ker si razočarana nad moškimi in ker je z istim spolom enostavno lažje shajati... Who knows. Najpomembneje je slediti svojemu srcu! In biti odprt za vse, kar ti življenje ponuja.

PS: današnji TV Dnevnik na RTVSLO je paradi v Londonu in Ljubljani namenil natanko 32 sekund!! Bravo! Čestitam k odlični uredniški politiki.

politični test...

2007-06-28T22:08:00.000+01:00

Sem na eni ZELOOOO ameriški strani naredu politični test. Tole je prišlo ven...

Socialist.... hmmmm (zelo dalec od anarhista in fasista, LOL)

Najboljse je vprasanje:

What would you choose:
a) one-night stand with a republican and marriage to a democrate
b) one-night stand with a democrate and marriage to a republican

WHAT A DILEMA!!!

You are a
Social Liberal
(68% permissive)

and an...
Economic Liberal
(15% permissive)

You are best described as a:

Socialist (15e/68s)

Link: The Politics Test on Ok Cupid
Also: The OkCupid Dating Persona Test

2007-06-28T08:49:00.000+01:00

Ko sem pri morski pisal komentar, me je prešinilo sledeče.

Od nekdaj sem bil zelo odkrit. Vsem sem povedal, kar jim gre. S tem sem imel že kot otrok probleme, ker sem o očetovi teti, operni pevki, rekel: Joj, zakaj je pa teta Bogdana tako debela? No, ni mi potrebno povdarjat, da so njeno kričanje (in to glasovno zelo dobro postavljeno) slišali iz vile v Strunjanu vse od Lucije do Ankarana. Seveda se je vsem zdelo skrajno smešno, ker je bila to tabu tema in je bil sindrom malo v smislu Cesarjevih novih oblačil.

Bolj ko sem postajal odrasel in s tem recimo tudi bolj odgovoren, bolj sem postal glasnik tega, da povem, kar si mislim. To vsekakor ni bilo vedno dobro in še danes ni. Predvsem se se zelo hitro navadil, da se o okusih ne razpravlja in da komentarje o izgledu in oblačenju zadržim zase ali pa (če me res že prosijo, saj me prijatelji vidijo kot modnega osveščenca in kaj paše skup in kaj ne) zavijem v celofan. Predvsem pa sem ugotovil, da mnogi ljudje ne želijo slišati resnice, tudi, ko te po njej vprašajo. Živeti želijo v svetu olepšanih predstav. Živeti želijo v svetu, kjer je vse tako kot si zamišljajo sami ali pa takem svetu, ki bi moral biti tak, kot si ga zamišljajo.

Takšno obnašanje ima sveda dve rezili: ljudje te zasovražijo, ker jim nastaviš ogledalo. Ljudje te imajo radi, ker vedo, da se ne pretvarjaš.
Nimam veliko prijateljev. Imam jih par s katerimi smo si zelo blizu. Vsi ti to mojo lastnost cenijo. So šli skozi trdo šolo... haha. Šalo na stran. Večina ljudi si seveda misli, da je takšno obnašanje rezultat neke superiornosti, arogance in oholosti. Kar me seveda ne naredi za Mistra Congeniality. Sam se počutim slabo, če se nekomu zlažem. Da mu rečem, kaj drugega kot pa to kar si mislim. Zato včasih iz diplomatskih razlogov ne rečem NIČ. Se smehljam. Predvsem pa sovražim govorjenje za hrbtom. Vedno povem vse v faco ...

Lolita me je zaradi te lastnosti enkrat celo obtožila, da sem zloben. Ne zloben. Celo FUL zloben.

Vprašanje je, seveda, kje je meja? Ali je potrebno vse komentirat? Kdaj poveš svoje mnenje in kdaj ga zadržiš zase? In ker sem po naravi še cinik, je to sploh včasih zelo smrtna kombinacija.

A življenje je potrebno živeti po lastnih vredotah. Kdor me ne razume, tant-pis. Je potrebno biti v življenju priljubljen? Je to smisel življenja? Se smehljati in biti všečen? Pomoje ne. Kdor me ima rad in kogar imam rad, s temi ljudmi imamo nepozaben in nenadomestljiv odnos. To je tisto kar šteje...

boom op de straat

2007-06-28T08:22:00.000+01:00

Domala vsak dan bicikliram mimo tega parkeca Sarphati in ga včasih tudi majčkeno pofotkam, ker je svetloba tu na Nizozemskem včasih res naravnost fantastična...

Včeraj sem šel nazaj domov proti železniški postaji Amsterdam Amstel in nisem mogel mimo parka.

Na Ceintuurbaan sredi centra je padlo drevo. Pa je res le zmerno pihalo. Nič močneje kot ponavadi. Ne vem, če so bile žrtve... upam, da ne.

Potegnil sem vem telefon in slikal. Kot še 100 drugih. Smešni smo!

imam ga...

2007-06-27T00:10:00.000+01:00

...prenočišče v Bruslju!!!

Hvala Tini in predvsem Alisi, ki me bo prenočila v svojem nadstropju za goste! Komaj čakam, da se spet vidiva in čvekava do jutra, pa da se spokava skupaj na letalo domov v Ljubljano. Kakšno naključje, a?

Life is indeed a funny thing!! I love it!