
Najprej smo šli na sipine. Pravo puščavo! Z džipom gor in dol po sipinah in kmalu ugotoviš, da tako šofiranje levo-desno sploh ni tako zelo ajnfoh.

Naslednja postaja je bila Črna puščava. Zakaj črna? Ker je večina pustinje pokrite s črnim kamnom, ostanki lave. Prav tako je tam tudi veliko gora. No, hribov, da si ne boste mislili, da so tam Alpe. Ustavili smo se pri enem od takih hribov in Hatem je rekel, da bomo šli na pol poti gor, potem pa okoli hriba spet do džipa.
Tole je nekaj slikc črne puščave. In Cmokota na doslej še neosvojenem vrhu (or so we decided to think, hehe).
Čez nekaj kilometrov smo plezali še na eno goro.
Iskreno rečeno, sva si s Cmokotom puščavo predstavljala povsem drugače. Same peščene sipine, sem pa tja kakšno palmo in kolono kamel, ki z beduini blodijo po le njim znani pokrajini. Tam pa so bili hribi in skale. Kamni in pesek. Kamor seže oko.
Pa spet nazaj v našo Toyoto in k naslednji zanimivosti. Kristalni gori.
Na poti sva s Cmokotom opazila nekaj, kar naju je neverjetno spomnilo na Ljubljano. Poglejte, če ni podobnost naravnost osupljiva. Nagradno vprašanje: kaj predstavlja?

To je pa zdaj detajl kristalne gore, ki je sicer na zunaj popolnoma navaden kup skal, le da se pod plastjo kamna skrivajo krasni beli in rozasti kristali.

Predno smo se ukampirali, smo šli še nabirati "flower stones". Midva sva v začetku malo debelo gledala, potem pa ugotovila, da ležijo razmetani po nekem delu puščave ostanki lave, ki so se zaradi meni neznanih razlogov oblikovali v najrazličnejše oblike. Nekateri izgledajo kot rože, drugi spet imajo popolnoma pravilne industrijske oblike. Go figure. No, midva sva jih nekaj nabrala in jih potem potalala tu prijateljem kot darilo iz puščave, nekaj sva jih seveda tudi obdržala. Imajo pa neverjetno kovinski zven in sploh ne izgledajo kot kamni. Tole je Cmoko naredil za ilustracijo:
Spredaj se pečejo piške, ki smo jih slastno pojedli kako uro kasneje. Hamuda je skuhal tudi riž (sem malo dvomil, da je to prava beduinska hrana, hmmm) in neko zelenjavno super okusno omako. In kot je v navadi v Egiptu, se najprej poje "priloga" in potem povsem ločeno meso. Jaz sem malo brazdal po tej bogi kurji nogi, ker sem en del vegetarijanca, a nisem želel biti nevljuden. Kar je ostalo, je Hamuda zmetal na kup nedaleč od ognja in ravno smo dobro popili super močno osladkani čaj, že se je nekaj premikalo za Cmokotovim hrbtom. Tole:
Spat smo šli v nezaslišanem mrazu in na sebe sva navlekla vse, kar sva imela. Zlezla v ledeno mrzlo spalko in se pokrila z debelo kameljo deko. Jaz sem trepetal celo noč. Bilo je okoli 2 stopinji celzija. Da, noči v puščavi so mrzle, moja tovaršica za Spoznavanje narave je imela prav. Preverjeno prav.
Sem bil kar vesel, da sva ob 6:30 vstala in čakala na sončni vzhod. Dobesedno čakala, sonce se je odločilo vstati šele nekaj čez 7. In tole je nekaj minut za tem:

Isti dan smo šli še v eno oazo, po imenu Farafra, kjer je muzej umetnika - sam je postavil lasten muzej svoje umetnosti. Izdeluje kipe, slike iz peska in skulpture beduinskega življenja. Menda, da mu je nek Mirko iz Slovenije tudi želel organizirati razstavo v Ljubljani. Pa do tega potem ni prišlo. Le zakaj?
Začuda so bili nad nami cel čas oblaki in se nisem pogrel vse do večera, ko sem skočil v tale bazen vode, ki ima 45 stopinj. Koliko je 45C pravzaprav vroče, si niti predstavljati ne morete. Torej je označba, da sem notri skočil, rahlo pretiravanje, saj sem rabil najmanj 10 minut, da sem se sploh uspel potopit do vratu. Cmoko je bil notri v pičlih dveh! Korenjak, hehe. Voda je rjava zaradi visoke vsebine železa. Črpajo pa jo iz globine 1200m... In se veselo namakal do mehkega. Nisem si mogel misliti, da me bo najbolj tokratno zimo zeblo ravno v puščavi.






