pravice?

Skratka, si nekje na otoku sredi mediterana, ali pa še hujše, kje na hrvaški obali in potem želiš domov. Pa prebereš tole sporočilo:

SkyEurope suspends its operations

Dear Guests
Please be advised that SkyEurope has suspended its sales and operations immediately.
Those of you who have purchased flights with a credit card, please turn to your credit card issuing bank to seek refunds for unused portions of SkyEurope's flights.
In case you have paid directly to SkyEurope in other means than credit card (e.g. bank transfer, cash), please be advised that a refund may not be possible.
If you have ordered your flight tickets via a travel agency or organizer, you should discuss the matter with them first.
If you are already at the destination or have rented a car through SkyEurope's business partner, you may stay at the hotel and use the vehicle during the period originally agreed. You must, however, order a return flight from some other airline at your own expense.
You may also wish to contact your insurance provider to seek further guidance and support.
We regret for the inconvenience that have been caused to you.

Oni pa obžalujejo situacijo. Smilijo se mi. Kam smo res prišli???

odgrobadogroba

Sva rekla, da bova šla prej spat. Ne spet ob dveh. Pa je šel Cmoko še na WC, js pa dalinca v roko in tap-tap-tap, dokler nisem zagledal na ekranu znane face in znane šprahe. Film od groba do groba. Na belgijskem kanalu Canvas. V sklopu programa Lichtpunt (nekakšne filozofsko-humanistične oddaje), so v nedeljo predvajali ta famozn slovenski film. Med drugim na njihovi strani piše o filmu tole:

Je wordt geboren, je gaat dood en daar tussenin, moet je er iets van proberen te maken. Thema voor een zwarte komedie.
Pero is grafspreker van beroep: bij alle begrafenissen in het Sloveense dorp doet hij de grafrede voor de overledene. En dit doet hij zeer goed. Maar dat is niet de enige reden waarom 'Gravehopping' een zwarte komedie genoemd mag worden: Pero's vader doet de ene zelfmoordpoging na de andere, zijn maatje Suki is ook al bezig met zijn eigen begrafenis en Pero's heimelijke liefde Renata doet aan SM. Dat de film uiteindelijk ook echt doodserieus wordt, maakt 'Gravehopping' nog zwarter. De film is humoristisch, absurd én tragisch. Een auteursfilm in een typische Balkan-stijl.
prevod:
Si rojen in umreš. Vmes moraš pa še kaj skušati narediti. Tema za črno komedijo.
Pero je govorec na pogrebih: na vseh pogrebih v neki slovenski vasi za umrlimi drži govor. In to dela zelo dobro. Ampak to ni edini razlog, zakaj je Odgrobadogroba znana črna komedija: Perov oče dela samomor za samomorom, njegov prijatelj Suli se ukvarja z lastnim pogrebom, Perova skrivna prijateljica uživa v SM. Da je film o vseh teh stvareh smrtno resen, naredi Odgrobadogroba še bolj črnega. Film je smešen, absurden in tragičen. Avtorski film v tipično balkanskem slogu.

Občutek v tujini gledati slovenski film z nizozemskimi podnapisi je nenavaden. Predvsem mi je prvič prišlo na misel, kako pomankljivi so podnapisi. Način govora, dialektalne razlike, govorni poudarki, to vse se zgubi. Ko Renata reče: smrt mi gre na kurac, je bil prevod nekako takšen: dovolj imam smrti. Kar nikakor ni isto. In ko se fantje sprašujejo ali misliš, da gluha dobr fuka, je bil prevod če je dobra v postelji. Nikakor ni to isto. Prevod je bil sicer dober, mu je pa manjkalo malo tega (če že tako želijo) "balkanskega" žmohta.

A saj veste kaj pravijo o prevodu? Une traduction c'est commme une femme: celle qui est belle n'est pas fidele et celle qui est fidele n'est pas belle. (prevod je kakor ženska: tista ki je lepa ni zvesta in tista ki je zvesta ni lepa).

spat sva šla ob pol dveh. a se je splačalo videti. se ne dogodi pogosto.

prašičja gripa

Se je začela takole?

nesreče II

No, takole so se stvari zdaj odvile:

Cmoko kliče mamo v Slovenijo in ona mu pove, da ima življensko zavarovanje in da mora dobiti od zdravnika potrdilo o zvitem gležnju. Ki v nedeljo ni bil več otečen in je celo že nekaj lahko stopil. Dasiravno z veliko bolečino.
Kakorkoli že, finančni prospekti so ga pripravili do tega, da se je v ponedeljek le odpravil do najinega hišnega zdravnika. Ki mu pogleda nogo in reče te krilate besede: Gleženj zvit, a tu je nekaj kar je treba slikat, ker nisem ziher da je vse tako kot mora biti.

Tako je šel v bolnico slikat nogo, kjer se je izkazalo, da ima dejansko zlomljeno kost mezinca. Al kako se že temu reče. In ima zdaj gips. No, neki podobnega gipsu. Saj ne delajo več tistih trdih stvari, kamor smo se podpisovali in risali vse mogoče neumnosti.

Skratka, vsi ste imeli prav. In Cmoko skesano prizna svojo napako. Je rekel, da naslednjič ne bo več tako ravnal. In potem dodal, da upa da ne bo več naslednjič. Jaz tudi.

No, in zdaj imam invalida z berglami doma za ene 4-6 tednov. Ampak baje da gre jutri že v službo...

nesreče

Kot otrok sem bil previden. Nadpreviden. Mami je pravila, da sem predno sem padel vedno pogledal kam padam in kako, da bi bil šok toliko manjši. Vedno sem se bal športov, kjer je bila velika verjetnost, da se poškodujem. Nogomet, košarka, rokomet in podobni nesrečni športi z žogo nikakor niso my cup of tea. Še posebej sem sovražil tek! Vse to na veliko očkovo razočaranje. A tako je pač življenje.

Sem pa plesal in to precej dobro in smučal, malo manj dobro a vseeno s stilom. Plaval tudi. Nesreč tako v mojem življenju domala ni bilo. Nikoli nisem imel zlomljene okončine, nikoli zvina gležnja ali zapestja. Sem pa imel trikrat, prosim lepo, pretres možganov. Kar za tako previdnega človeka sploh ni slab dosežek. Dvakrat sem se znajdel na urgenci in se zbudil na vozičku v hodniku, v obraz sta mi strmela zaskrbljena starša. In bruhal. Enkrat pa se sploh ne spomnim kaj se je zgodilo. Spomnim se samo, da smo tekli v skupini (pri telovadbi v osnovni šoli - sploh najnevarnejši predmet poleg tehnične vzgoje) in da sem baje padel. Zavedel sem se šele v učilnici, ko smo se preoblačili. Iz spomina pa je izbrisana cela ura mojega življenja.

Torej, skozi življenje sem šel relativno malo poškodovan.

Ja, saj res. Enkrat sem pa z roko šel skozi šipo. Mularija smo se lovili po šoli in tekel sem proti vratom, ter se želel z levo roko ustaviti, da bom z desno odprl vrata, ki so se odpirala proti meni. Stena je bila steklena in ker sem tako divjal, se moja roka na steklu ni ustavila ampak šla skozi. Ko sem jo potegnil ven, sem si lepo porezal komolec in zapestje. Dobil sem nekaj šivov in longeto. In še danes se mi poznajo šivi na zapestju. Včasih se komu zlažem, da je to ostanek neuspelega poizkusa samomora. In nihče mi nikoli ne verjame.

Včeraj pa me Cmoko, takoj ko pride v službo, pokliče. Kar je precej nenavadno. In mi reče, da je na stopnici (eni) pred vhodom v službo klecnil. Da mu je krcnilo v gležnju. In da ga boli. Sodelavke so mu prinesle led in da bo, kot vesten akademik, ostal v službi. Tako ali tako si je vse možno o zvinu gležnja prebral na internetu! Okoli petih prišanta domov (pravzaprav se je pripeljal s kolesom). Odmaknem nogavico in spodaj me gleda ogromna modra zateklina. Šibam v lekarno po elastični povoj in neko fancy "nogavico" za športnike, ki mu jo tudi nataknem. Vsake toliko časa se ukvarja z ledom, predvsem pa konstantno boli. Nekaj časa še težim, naj gre k zdravniku, da slikajo in da pogledajo kaj se je res zgodilo. Pa ne. Prav, pa nič.
Spal ni koraj nič. Da boli. Oteklina je danes malo manjša je pa skoraj cel zgornji del stopala moder. Ne vem, če je to v redu. In še kar boli. In boli. Ibuprofen da baje nič ne prime. Iščem, kje se dobi morfij.

In pri celi stvari ni baje kaj narediti. Nogo v luft, povezat in včasih masirati z ledom. Baje. Sicer pa jaz res nisem ekspert, glede na to, da mi nikoli ni bilo popolnoma nič. Bogi Cmoko!