nou let

No, tale blog počasi a vztrajno crkava...

jaz vam pa vsem (tistim trem, ki ga še berete), želim


SREČNGA PA ZDRAVGA. PA VELKEGA V 2008!!!!

vesel december - drugič

Ah, gruden!! Kako lep mesec. Nad mesti se bleščijo večinoma kičasti okraski, ljudje se harmonično podijo za darili in zapravljajo denar, ki ga nimajo, zunaj je mraz, doma čaj...

Midva sva najino decembrsko rajanje nadaljevala pri Abi, kjer smo imeli božično večerjo s kuro, hektolitri alkohola. Spat smo šli ob 5.30. Drug dan, na božični dan, smo se spet dobili pri njej in večinoma ista ekipa (Abi, njej brat, še en anglež Ed, midva in še ena avstralka Toyah) spekli nenormalno velik kos govedine, ki je bila naravnost slastna, pokadili neverjetno število cigaret in cigar, popili neomajno količino alkohola... dokler se s Cmokotom nisva po dežju (oh, kako romantično) odpeljala s kolesom domov - no, do železniške.

Needless to say, da me je na vlaku začelo bolet grlo in da imam spet zamašen nos. Fcuk pa praziki.

Pokonc sva že od 6.30, kar je nezaslišan kriminal. Pakirava. Prihajava domov. Pristanek na BRNIKU(!!!) danes popoldne. Pričakujem godbonapihala, nageljne, rože in welcoming commeittee (zakaj nikol ne znam napisat te besede!!?). Ok, no. Vsaj sneg...
Potem pa kuhanca in medico. Kdo se nama pridruži (to je, če vsi ne fensirate kje v toplh krajih z dežničkom v koktejlu)?

pobite nune

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.

premiera

Tako. Smo tolk daleč. Po dveh mesecih priprav in dram, vaj in skušenj, je danes premiera (beseda pride iz francoščine: premiere (representation), ker ji sledi deuxieme in troisieme ... - kar pomeni prva predstava).

Vse se zdi ok, ob pol sedmih bom v maski, ob pol osmih pa na odru. Je pa zanimiv, da je to zdej že druga opera za povrstjo, kjer prvi odprem usta. hihi...

Nervozica počasi začenja delovati, zdaj bom likal, da se je malo znebim, potem pa v teater. A ni slaba nervoza, je taka pozitivna. Po vsem delu in vloženemu trudu, bomo končno naše delo predstavili javnosti. Naše delo bo poslej plavalo v spominih ljudi in vesolju.
Kar je malo škoda je to, da je premiera tudi snemanje za DVD in da bomo na čelih imeli nalimane mikrofone. Snemali bodo še prvo reprizo, potem pa izbrali najboljše dele...

Aja, pripravit moram še toitoičke. To so mala darilca, ki si jih ekipa podeli pred premiero, s katerimi si en drugemu zaželimo dobro predstavo. Jaz sem iztauhal pivo, ki se imenuje Triple Karmeliet, kar se mi zdi skrajno primerno, saj je naslov opere Dialogues des Carmelites (Pogovori Karmeličank).

Kako je šlo, poročam čez vikend.

Tole je pa par slikc iz maskirnice, kjer se metamorfoziram v vlogo Chevalier de la Force.

veseli december

...glede na silen odziv na zadnja dva posta, provociram:


6. december - rojstni dan mojga Cmokota
7. december - moj god
8. december - moj rojstni dan


Naporni dnevi... veseli december pač :)


Prideva v Slovenijo za noulet, se mormo dobit, da nadoknadimo!

Pred mesecem so me s krasnega bloga glavca naprosili, da za njih kaj napišem. Pa sem.

Na temo prvi december, zaščite, homoseksualnosti in kondomov na Nizozemskem. Ali bolje v Amsterdamu. Če vas zanima kaj sem paberkoval, ecco link.

Danes sem pa videl tale spot in super dopolnjuje celotno temo. Pa še "očka" je super sexy!!

opera

Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!

Slovenija v tujini

Slovenija v tujih medijih nastopa zelo sporadično. Trdim celo, da so njene omembe prav omembe vredne. Večina je člankov, ki so turistične narave. Kjer Slovenijo vsi hvalijo in jo cenijo in ji pojejo ode. Med drugim tudi ljudem, čeprav večina hodi tja zaradi narave.
Nazadnje je bil velik članek, ki je Slovenijo posredno omenjal, objavljen v britanskem Timesu, članek pa je bil namenjen pravzaprav Drnovšku. Ki ni obravnaval njega kot predsednika neke male republike, ampak kot človeka, ki je doživel v življenju veliko tragedijo, se iz nje izvlekel in doživel razsvetljenje. Postal drug človek, ki živi v naravi in si prizadeva za nirvano. Ni potrebno, da se z njegovim slogom življenja strinjaš. Lahko ga pa pustiš na miru. No, ni dolgo trajalo, da so članek izvohali tudi slovenčki (namenoma zapisano z malo začetnico) in začeli na spletni strani udrihati en po drugem, se zmerjat in zagovarjati svojo "politično" stran. Podobnih obračunavanj smo navajeni sicer iz strani Dela, RTV in ostalih medijev. Sram me je bilo, da so se s tako nizko kulturo debatiranja podali na tuj portal, bljuvali po novinarju in po ostalih komentirancih. In tako krasno pokazali iz kakšnega testa Slovenci so. Za to ni potreben članek novinarja o kulturi Slovencev. Ne, slovenci se znajo usrati kar lepo popolnoma sami.

Tudi ko sta po Sloveniji harala nizozemski prestolonaslednik in njegova ljubka ženka, princeska Maxima, Slovenija v nizozemskih medijih ni nastopala. Ni bilo nobene posebne reportaže, nobenih velikih debat, nič o promociji Slovenije. Čeprav je to obljubljal nizozemski veleposlanik v Ljubljani. Slovenija se je pojavila le in zgolj zato, ker je Maxima iz Ljubljane razložila kaj je pravzaprav mislila, ko je teden pred tem v govoru dejala, da nizozemske identitete pravzaprav ni. Kar je v tej državi seveda razplamtelo veliko strasti.

Zakaj tak uvod? Zato, ker v Ljubljani že 5 ur poteka debata o (ne)zaupnici vlade, ki temelji predvsem na napačni premisi, da so nekateri domovino v tujini očrnili. Ker nekatere črne sile v tujini govorijo čez Slovenijo in ker je to tej državi naredilo nepopravljivo škodo. Ker je zaradi te napačne in neresnične premise nastala v Sloveniji tragedija, drama, tragikomedija, predvsem pa nehigijenično klofutanje in udrihanje čez nasprotike. In baje tudi politična in splošna kriza.

Zatorej, dragi Slovenčki: nikogar v tujini ne zanima Slovenija. SPLJOH! Nikogar ne zanima kaj se dogaja v slovenskih medijih in ali je tam diktatura ali ne. Nikogar ne briga ali bo Slovenija pri predsedovanju blestela ali ne. Boli jih đoko!

Zato me zanima, kaj pravzaprav misli koalicija, ko pravi, da je ugled države v tujini umazan. Pri kom? Kje? S kakšnimi sredstvi? In še najbolj pomembno: v čem bi tako očrnjenje pravzaprav sploh rezultiralo? V gospodarskem zazadovanju? V upadu turistov? V manjših tujih naložbah?

Dragi moji, mešanje megle. Zapravljanje časa in denarja. Zeh!

moj predsednik?

No, pa ga imamo. Novega predsednika. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Imam problem s parlamentarnimi demokracijami, ker je predsednik le figura, srčev kralj brez kakršne koli moči in brez vplivne funkcije. No, Drnovšek je to malo spremenil in veselilo me je, da ni bil le predsednik, ki nemo podeljuje državna odlikovanja in se smeji ob visokih državniških obiskih. V tem oziru se strinjam s pokojnim Pariškim grofom (pretendentom na francoski prestol), ki je enkrat dejal, da je predsednik države le predsednik tistih, ki so ga volili, kralj pa je monarh vseh prebivalcev. Da ne rečem podložnikov. Nisem monarhist v smislu: kralja v vsako deželo, sem pa za to, da obstoječe kraljeve družine ostanejo. Si predstavljate Veliko Britanijo brez Windsorjev? Jaz ne. Po drugi strani pa: veste (brez Wikipedije) kdo je predsednik Nemčije? Ali pa kdo je premier Rusije?

Tako približno je s slovenskim predsednikom. Če ne miga, se ga sploh ne opazi. Kljub temu, da ga plačujemo in da dela za "nas".
Prvič sem na predsedniških volitvah zmagal. Prvič sem glasoval za predsednika, ki je zmagal. Moram pri tem dodat, da nisem pred petimi leti volil Brglezovo, ampak sploh nisem uspel volit.

Predvsem pa me pri teh volitvah veseli, da je nenehno pljuvanje, spotikanje in omalovaževanje z desnega konca spet klavrno propadlo. Podobno so naredili pri ljubljanskem županu, zdaj pri predsedniku in se ušteli. Se ne obnese. Kar je lepo. Slovenci imamo dovolj negativne energije, vlačenj okostnjakov iz omar (ali pa izpod ruše), dovolj kazanja s prstom in sponašanja v slogu: vi ste tud to delal lalalala, mi bomo pa zdej hahaha.

Vesel sem tudi, da me v tujini ne bo predstavljal človek z mundharmoniko in polko. Pa čeprav se zdi, da to so najbolj očitni elementi slovenske narodne kulture. Vedno sem za omiko, kultiviranost, ples po parketu. Vonj po hlevu, frajtonarca in rdeči nagel so sicer lepa poživitev but not quite my cup of tea.
Jutri je še en dan in dvomim, da bomo zaradi današnjega rezultata bistveno bolje živeli. Pravo pride čez eno leto.

takle mamo

No, pa so se stvari vrnile v normalo: Cmoko je nazaj z druge strani zemeljske oble, zunaj dežuje in imava se lepo. Pred nama je nenaporen vikend.

A lepo po vrsti (kot so hiše f Trsti):

Cmoko je pred desetimi dnevi zajadral KLMov McDonald-Douglas in se popeljal v Kanado. Na konferenco. Istočasno so kot predstavniki Univerze v Utrechtu predstavljali projekt te univerze o transkripciji renesančnih rokopisov. No, ne bom šel naprej v tem opisu, ker verjamem, da večine to sploh ne zanima. Če pa že koga, naj pa vpraša ;)

Šla na letališče in se poslovila. Vse ok, če se ne bi bili vrnili vsi tisti občutki vseh teh poslavljanj na Schipholu, ki sva jih doživljala štiri dolga leta. In potem sem potoval v Amsterdam na vlaku, nemo bolščeč predse in s cmokom v grlu, tiščanjem v želodcu. Pa spanjem v, naenkrat, preveliki in hladni postelji. Brez želje po kuhanju in čiščenju. Hvala vsem prijateljem, ki so me vabili na večerjo in tistim, ki so prišli k meni na mojo kuho.
Še posebej mi je ostala v spominu večerja pri Ericu in Abi. Ki je izgledala približno takole: po večerji smo igrali golf na računalniku, tako da smo z neko napravo "wii" tolkli po zraku in gledali rezultate našega mahanja, projecirane na steno. Needless to say, da sem bil ultra zanič in 9 lukenj končal s +19. Ali pa je bil minus?! No, vsekakor zadnji. Počasi se odpravim domov. Iz Ericove kleti vzamem kolo in se spomnim, da sem pozabil kapo. Ki mi jo Eric prijazno zabriše preko balkona. Nato pa molto leggermente proti Amsterdam Centraal. Vmes ugotovim, da sem tam pozabil mobitel. Krasno. No, pa jutri, z Abi imava tako ali tako vajo - mi ga bo že prinesla. Mi uide vlak in čakam na naslednjega ob 0:22. Poslušam iPod in tričetrt na ena lepo pridem v Utrecht. Se odpeljem do hiše in si brezbrižno požvižgavam melodije z iPoda, vmes tudi malo zabrundam. Predvsem razmišljam o prazni postelji, ki neustavljivo vabi. Pred vrati parkiram kolo in iščem ključe. Ki jih ni. V paniki premečem torbo. Jih ni. Ni niti telefona, da bi poklical in povprašal, če so ostali v Amsterdamu. Se zavihtim na kolo in divjam nazaj na postajo. Vmes premišljujem kako bom plačal javni telefon. Tam ugotovim, da mojih kartic telefon noče. Vanj z ihto namečem vse kovance, ki jih premorem, v totalu za en evro deset. Ker me dobro učijo pretekle izkušnje iz torbe potegnem ceglc z vsemi najnujnejšimi telefonskimi številkami. Kdo pa danes sploh še kakšno pozna na pamet!?! Pokličem Abi, ki se javi malo tečna, malo zaspana in pravi, da je moj klic seveda pričakovala in da varno hranita moje pozabljene pritikline. Urno povem, da imam vlak nazaj v A'dam čez 2 minuti, zabrišem slušalko nazaj na vilice in se s kolesom pod pazduho poženem po tekočih stopnicah. Ob 1:40 sem spet na Amsterdam Centraal. Pritiskam pedale in pet minut po odhodu iz postaje se iz zvezdnatega neba vlije hektoliter vode. Moker do Armani spodnjih hlač kolesarim naprej proti Ericu ter optimistično računam, da če poganjam silno hitro a la tour de France, lahko še vedno ujamem vlak ob 2:17. Čez 10 minut ugotovim, da moja forma ni primerljiva z Armstrongovo, vmes se še kvalitetno zgubim. Končno pozvonim pri Ericu, ki mi vrata odpre v šlafroku in mi zaspano porine telefon in ključe. Povabi, da lahko prespim tudi tam. Mene še vedno glasno kliče moja postelja. Se zahvalim, opravičim in pedalim nazaj na postajo. Kjer sem nato dobrih 40 minut moker, zmrzujoč čakal vlak. In končno vstopil v svoje stanovanje ob 4h. Kot pravijo moji ljubi starši: kdor nima v glavi, ima v petah.

V soboto sem za dve osebi naredil lazanje za celo ulico in sem jo jedel še v ponedeljek. Nekaj pa sem je protestno zabrisal v snago. Vmes sta prišli volilnici za predsednika. Da sploh ne začnem o tem, morda kdaj drugič... Narod, treba je na volitve in treba ga je izvolit! Drugače bo hudič. V škofovski preobleki...

Na dan gospodovega prihoda sem šel plavat. In se naplaval. Dvakrat domala tudi utonil. Nakar me pokliče Cmoko in pravi, da sta že na letališču in da imajo dve uri zamude, ker so v A'damu zamenjali avjon. Pravilno! Kar je ustrezalo pomoje le meni. Sem lahko dlje spal; predviden prihod je bil namreč ob nespodobnih 7:45. No, Cmoko je potem v moj letališki objem pricapljal z "zelenim psom" okoli 10:15. Ah! No, pa smo spet komplet!

Konec je prehranjevanja pred TV in glasnega komentiranja prispevkov, ki ušes ne najdejo. Konec je stiskanja s samim seboj pred spanjem in nemega vstajanja v prazno sobo, vračanja v hladno in neobljudeno stanovanje.

Vmes sem imel še sijajno vajo za opero in požel aplavz kolegov, sem se razburil zaradi podtikanj predsedniškemu kandidatu, za koncert sem dobil rože in vino, berem super knjigo, avtobiogafijo Stephena Fryja Moab is my washpot. Vmes mi je bil odvzet iPod, ki pa je bil kasneje spet najden in vrnjen srečnemu lastniku Ambrožu. Dežuje, sije sonce in listje odpada. Pa je spet minilo 10 dni!

ha!

That's the way to travel!!!!

(Royal visit of the Saudi king to UK):

BBC security correspondent Frank Gardner said six jumbo-jet planes brought the king and his huge entourage to Heathrow airport.

It took three hours for all the luggage to be unloaded while a convoy of 84 limousines drove the party into London, our correspondent said.

Among them were 23 personal advisors, who are staying at Buckingham Palace, and more than 400 aides who are mostly staying in London hotels, he added.

Ob tem pa morda še to, da spremstvo ne vključuje niti ene ženske.

pretiravanje

Tega, da je človeštvo postalo popolnoma odvisno od tehnike in tehnologije, mi ni treba posebej razlagat. Ničesar ne znamo več narediti brez tehnologije. Če se ti pokvar fensi avto, ga niti slučajno ne moreš več popravt sam, ker rabiš računalnik in bohvedkaj... ala KITT.

Enako velja za domača opravila. Pomivalni stroj, mikrovele, multipraktik, palični mešalnik, grelec za vodo, kofimašina... Kar je vse seveda super in naj. Prihrani veliko časa, energije, dela.

Potem pa so tu sladke uporabne neuporabnosti, kot so video igrice, DVD, iPod, računalnik, internet, dlančniki, televizija... Vedno večje, vedno bolj zmogljive, vedno hitrejše. Lahko živimo brez njih? Nedvomno! Želimo živeti brez njih? Nikakor!

No, in tole sva vidla včeri, ko sva vstopila v MediaMarkt. Napadel naju je Shrek. In to kakšen!

Skratka: High definition TV. 103 palična. Ali po domače 261cm! Teža 220kg.

Skratka: megaplazma. Kako izgleda ob človeku pa tule:

Le kakšno dnevno sobo rabimo za tole? Ali to sploh rabimo, pa se meni zdi najpomembnejše vprašanje. Zanemarljiva ni niti cena. Stane namreč en evro manj kot €80.000. Koliko ljudi v tretjem svetu nahrani ta špompanadel?
Phe, drobiž!

eh...

Sploh ne vem, o čem naj pišem...

1. o grožnji debila Grma o tretji svetovni vojni? Potem ko je tako ali tako zjebal že cel svet? Po tem, ko je zbombandiral lastno državo in krivno naprtil muslimanom. Po tem, ko je klavrno zajebal situacijo v Iraku, tako da se zdaj revčki še pred Turki ne morejo več sami branit. Mogoče pa bi 3 sv.v. bila celo rešitev, pa da začnemo (oz. začnejo) popolnoma znova. eh...

2. o uboju 20-letnika, ker je najrbž rekel varnostniku, da naj si j** mater in da je kreten? O tem kako je taka smrt totalno neumna, o tem kako policija NE dela svojega dela in da imaš resno občutek, da morilca celo ščiti? Ali posledično o tem, kako se notranji minister na TVSLO nonšalantno zlaže in za smrt malodane okrivi Državni svet. Pa seveda, da ne bo sprejel popolnoma nobene odgovornosti za dogodke. Kot nihče v državi. eh...

3. o porazu Slovenije na fuzbalu v Eindhovnu, mestu Philipsa? O tem, da je slovensko himno pela ena, sicer dobra, nizozemska sopranistka, nizozemsko pa eden najbolj znanih šlager pevcev na Nizozemskem? O tem, da sva šla raje plavat, kot pa bult TV? Nizozemci so bili sploh veseli, ker so Oranje na tem istem stadionu zdaj zmagali že deseto tekmo za svetovno ali evropsko prvenstvo. Ali o tem, kako je slovenski šport generalno v riti? eh....

4. o tem, da je Nobelovo nagrado za mir dobil nekdo, ki za mir ni naredil nič. No, vsaj ne neposredno. Vprašanje je tudi, kaj pa posredno? Bi nagrado dobil tudi kdo drug, če ne bi bil "skoraj" ameriški predsednik? Kaj pa David Attemborough, ki se že desetletja ukvarja z naravo in okoljskimi spremembami? eh...

5. o tem, da je Man Booker Prize dobila Irka, kar je zame dvojno veselje: ženska pa še Irka. Juhu in čestitke. Knjigo moram pa še prebrat. eh...

6. o tem, da se vlada obnaša kot slavni CK KPJ, ker prepoveduje razstavljanje kipov, ki se jim ne zdijo umetniško dovršeni in razstavljalcem ukazuje umikanje "spornih" izdelkov? O tem, da se sprašujem kaj bo tista točka nepovratka, ki bo narodu šla preko roba in bodo znorel ter se uprli tej fašistoidni vladi? Po mojem mnenju je točka ze zdavnaj mimo in imam že poplavo v sobi. eh...

7. ali morda o tem, da se generalissimo JJ obnaša kot Maria Antonietta in pravi (če si dovolim interpretacijo njegovega veleuma), da naj narod, če nima za kruh, jé tistega, ki gleda iz smetnjakov. Naj narod malo pobrska, ne pa da se zmrduje, ker je hruh malo suh. In v skladu s tem moje razmišljanje: če folk nima več za obleko, naj uporabi naslednjo metodo: body paint! Dobre stare vodenke znajo narediti trik. Stanejo €1,45. eh...

študij in plače

V današnjem Volkskrantu je izšla priloga o študiju. O različnih univerzah in o tem, kaj lahko Nizozemci študirajo in kje. Kaj študenti pričakujejo od študija in predvsem o zaposlitvi po končanju.

Za smer študija se odločajo že v srednji šoli. Imajo namreč na voljo 4 različne usmeritve sekundarnega izobraževanja (ki se začne pri dvanajstih letih):

1. VMBO - srednja šola poklicnega izobraževanja. Traja 4 leta in se lahko nadaljuje na drugi stopnji poklicnega izobraževanja (MVO). Izbiraš lahko med inženirstvom in tehnologijo, ekonomijo, agronomijo ter nego in socialnim skrbstvom.

2. Višja stopnja splošne srednje šole (HAVO), ki traja pet let in pripravlja dijake na študij za visoke šole (HBO).

3. Preduniverzitetno šolanje (VWO), ki traja 6 let in pripravllja dijake na univerzo.

4. Najmanj pogosta srednja šola pa je PRO, ki je šestletno poklicno vzgajanje in izobraževanje. Večinoma gre za izobraževanje ljudi s posebnimi potrebami.


Terciarno izobraževanje na Nizozemskem poteka v šestdesetih visokih šolah in štirinajstih univerzah. Medtem ko so univerze usmerjene bolj v znanstveno-raziskovalni študij, visoke šole po končanju študija ponujajo določen poklic in so izobraževalno torej bolj naravnane na prakso kot pa teorijo.


Kar me je pri članku najbolj pritegnilo, pa je bila razpredelnica zaslužka po končanju študija. V analizo so vzeli povprečno neto plačo določenega poklica eno leto in pol po diplomi.
Na samem vrhu in v veliki prednosti so zobozdravniki, ki na mesec zaslužijo €3025. Sledi jim ekonometrija z €2125 in bronasta medalja gre fiskalni ekonomiji s 1975 evri plače. In tako naprej... če vas zanima povsem določen profil, vam lahko povem posebej, ne bom zdaj prepisoval vseh kategorij.

No, in povsem na koncu, zadnji dve mesti sta rezervirani za glasbenike €975 in (profesorje za) ples z bornimi 800 evri mesečne plače.

Jasno je, da zobozdravniki večinoma takoj dobijo zaposlitev in da se njihovi zaslužki tudi skozi kariero ne spreminjajo veliko. Če imaš zasebno prakso in se ukvarjaš z maksilofacialno ali lepotno kirurgijo ter protetiko, lahko za svoje storitve računaš zelo veliko.

Glasbeniki pa so leto in pol po končanju lahko brezmejno srečni, če sploh imajo službo, ali pa konce krpajo skupaj s posameznimi koncerti. Živijo od ust k riti. Kasneje v karieri se nekateri solisti in dirigenti povzpnejo do astronomskih honorarjev, kot so 10.000 pa vse do €50.000 (ali več) na koncert. Torej na večer. Kar je seveda popolnoma nemogoče doseči v prvem letu kariere. A to je vse popolnoma negotovo, mnogi tolčejo zelo borno življenje, ali pa zamenjajo poklic aktivnega glasbenika za managment ali kaj popolnoma tretjega.

avtist, idiot savant - Daniel Tammet

En teden že dobivava časopis De Volkskrant, na katerega sva se poizkusno naročila.

V sobotni številki (ki je 10x debelejša od Delove) me je fasciniral intervju z Danielom Tammetom, ki je bil v Amsterdamu ob izdaji nizozemskega prevoda svoje knjige Born on a Blue Day, kjer opisuje svoje življenje. In kakšno je to življenje?

Gre namreč za enega najbolj fascinantnih ljudi na svetu. Kot otrok je trpel za hudimi napadi epilepsije, je avtist in (tako domnevajo) zaradi napadov epilepsije idiot savant. Kar pomeni, da je visoko inteligenten na določenih področjih, na drugih pa povsem normalen. Njegova strast so številke in jeziki. Pred leti se je namreč v enem tednu naučil število Pi do 22514 decimalke (!!!) in to število brez napake zrecitiral v petih urah. Ve za katerikoli datum, kakšen dan je to bil. Recimo, da je bil 11. januar 2006 sreda.

Najbolj znan tak primer osebe je Kim Peek, po katerem so naredili film Rain Man, ki je še nekoliko bolj genialen. V devetih sekundah prebere stran in si jo popolnoma zapomne. Njegovi možgani nimajo nikakršnega uhajanja informacij. Kar prebere, to ve! A je socialni idiot (zato tak izraz: idiot savant). Kot večina avtistov je je domala nesposoben neke vsakdanje socialne interakcije in si na primer ne zna sam zapeti srajce.

Daniel pa ima to "srečo" da je njegov avtizem relativno blag in da neomejeno komunicira s svetom. Ima partnerja, Neila Mitchella, s katerim živita skupaj že 6 let. Je zmožen komunikacije, kar dokazujejo intervjuji (med drugim se je pojavil na šovu Davida Lettermana) in predvsem njegova knjiga (za geje bo morda zanimiv njegov intervju v ameriški gejevski reviji The Advocate). Za znanstvenike je izjemno zanimivo, da imajo "dostop" do njegovih možganov. Večina avtistov namreč ni sposobna povedati, kaj se z njimi dogaja in kaj doživljajo. Daniel je to zna. Kot na primer to, da vidi oblike številk do 10.000. Najbolj se boji številke 9, ki je visoka, velika in nasploh grozljiva. Številka 333 pa je privlačna...

Druga njegova fascinacija so jeziki. Govori jih 10: angleško, francosko, nemško, špansko, litvansko, estonsko, finsko, romunsko, Valežansko in Islandsko. Večina jezikov je nenavadnih. Zadnjega se je naučil v enem tednu za dokumentarec angleške postaje Channel 5. Želeli vedeti, ali je res tako genialen, kot se hvali. Po enem tednu učenja tega, baje precej zahtevnega jezika, je nastopil na islandski nacionalni televiziji in z znanjem jezika osupnil domala vse.

Vedno so me fascinirali ljudje s fantastičnimi in fantazmičnimi umskimi sposobnostmi. Tole je prvi del od petih oddaje o njem. Vsi ostali deli so tudi na isti strani :)

fotografije

Prejšnji post je imel posledice: Cmoko se je pritožil, da sicer ni profesionalni fotograf, da pa vseeno zna fotografirati. Ker posta nisem želel popraviti (a propo cenzura v slovenskih medijih, hehe), sem mu rekel, naj iz vseh "poskusnih" fotografij, ki jih je posnel odkar sva Nikončka dobila, izbere nekaj najboljših, pa jih bom objavil.

Evo zdaj nekaj fotk Cmokota. Presodite pa zdaj vi. Jaz nisem objektiven...

tihožitje s svečami (aka najina miza)

sveča v stojalu za čajnik

najin odsev v srebrnem čajniku

deževen dan

dež na oknu

grm v dežju

drevo v noči (zelo dolgo odprta zaklopka)

mesec

ročaji vrat

na drugi strani vrat

jesenska idila

Tole so pa moje momentke (snapshots):

poba s cigareto

gospod kolesar (za mojo zbirko fotografij Nizozemcev na kolesu)

too soon too fast

Evo! Dodati še moram, da so vse fotografije posnete ali v najinem stanovanju ali pa skozi okna stanovanja.
Vsekakor bi bil vsak komentar dobrodošel, ker (še posebej mene) zanima, če se je nakup fotoaparata sploh splačal. ;) Malo se hecam, seveda se je, z njim uživava (vseh fotografij seveda ne bo moč videti javno, hehe) in to je to, kar je pomembno.

imava jih!!!

Odkar sva prišla iz Egipta, je Cmoko sanjal o novem fotoaparatu. Imel je luškanega, dasiravno dandanes že kar škatlastega digitalnega Sonyja. Jaz pa analognega dinozavra Minolto (firmo, ki jo je pojedel Sony) z dvema objektivoma - enega 28-80 in 100-300. Moja napravca sicer dela lepe fotke, a se je v vseh svojih desetih letih že malo naprašila, tako na znotraj kot na zunaj. Potreben bi bil poštene čišče, saj je prepotoval vse preko južne Amerike, Evrope in Afrike. Nabavil sem ga s Kasparino v Andori, takratnem brezcarinskem raju. In čeprav se s fotografijo nikoli nisem ukvarjal drugače, kot da sem škljocal kar mi je bilo všeč, se mi je kaka dobra fotografija tudi usrala. Bolj intuitivno kot profesionalno.
No, Cmoko je sanjal o svojem zrcalno refleksnem digitalnem fotoaparatu. In je od januarja vsak dan čekiral strani o fotografiji ter med seboj primerjal različne fotoaparate, njihove značilnosti, tehnične kapacitete, kakovost slik itn itn. Dokler ni prišel do edinega in edinstvenega prepičanja, da je najboljši Nikon D40. Don't ask ME why. Menda je za ta denar in ta razred najbolj optimalen, kot se je izrazil. Prav. Optimalna je bila tudi cena. Dokler ni lepega dne ugotovil, da se je cena v neki trgovini spustila pod €500. In je seveda fotoaparat nabavil. Dva dni kasneje pa še večji objektiv. Tako, da sva zdaj opremljena s super-in-sploh-in-oh napravo za izdelovanje fotografij, samo fotografirati ne znava, hehe. Se bova že naučila... No, jaz se najbrž preko intuitivnega fotografiranja ne bom pretolkel, ker enostavno nimam časa študirat, kaj je to ISO in koliko časa naj bo odprta zaklopka pa koliko je čas ekspozicije itn. Jaz vidim, pogledam, pritisnem in zmagam. Seveda me potem razjeda frustracija, da ne znam uporabljati vseh zgoraj omenjenih funkcij in da je moja slika pre-(ali pa premalo) osvetljena, da so barve ok, ne pa super, da je odrezana glava fotografiranca. No, tako daleč vseeno ne grem. ;)

Sva pa spričo novega fotoaparata že imela incident, prosim lepo. Odločil sem se namreč, da bom fotografiral neznance, ki kolesarijo. Pa sem odprl okno in škljocal. Par slik je presenetilo še mene. Dokler se preko ceste ni začel dret neki priseljenec in nevrotično vihtet roke po zraku. In mi zjat v nizozemščini, da nimam kaj fotografirat! Jaz ga debelo gledam, dokler ni prišel do hiše in mi začel dopovedovat, da ne smem fotografirati in da naj fotografiram le pri sebi doma in da mi bo razbil fotoaparat in tako naprej. Jaz sem se mu samo kislo nasmihal in ga gledal. Turki in Maročani imajo namreč preko ceste dva lokala, kjer se velikokrat zaustavijo tudi pripadniki roke državne pravice. Dobro pitani možakar se je zgleda zbal, da bom fotografiral njihove goste in jih potem ovadil policiji. Ja ravno s tem se želim ubadat, ja.

Turek me je nemalo znerviral. Potem sem prišel do sledečega sklepa: res se mi ni potrebno za vsako ceno sklanjat skozi okno in fotografirat mimobrzeče kolesarje, še najmanj mi je pa treba imeti sovražno razpoloženje s Turki in Maročani. Nikoli ne veš kdaj te kdo kje pričaka ali pa zabriše kaj v zaprto okno... Bolj kot sem neopazen, bolje je...

No, danes pa sem dobil predčasno (precej predčasno) darilo za rojstni dan. iPod classic, alias popolnoma nov model, črni iPod 80GB. Juhu! Tale mala stvarca ima več prostora kot cel moj laptop!!!
No, zdaj veselo kopiram vso glasbo z računalnika na iPod in potem še malo s CDjev, moram pa seveda narediti še izbor klasične glasbe. Stvar je super predvsem za moja vsakodnevna potovanja in bicikliranja.
O tem, kako sicer percipiram to zadevo z iPodi (nikakor povsem pozitivno), se razpišem pa kdaj drugič.
Cmokotu lepa lepa hvala ;)

Tehnično sva zdaj povsem preskrbljena. No, tako pač pri nas izgleda šparanje... khm khm
Rabva samo še plazmo, super B&O zvočnike in stereo, surround system, profesionalen ror in sploh novo hišo!

popačenka tedna

Res je, danes ni torek, ampak sem bil v malem blogovskem svetobolju. Pa sem posledično pozabil na popačenko tedna... evo je. Moram rečt, da tudi kot rojen Ljubljančan te nisem nikoli slišal. Je pa zanimiva:

SOLATENDORF (solata kot solata in nato dorf: vas): Trnovo. S Krakovim si je v 19. stoletju Trnovo delilo ta vzdevek. V predmestju Ljubljane so žene gojile avtohtono vrsto solate AJZARCO (ledenko).

No, evo, pa mate kr dve, pa še malo splošne izobrazbe zraven ;)

hot guys

Ne da se mi pisat. Pa ča čist ne crkne moj bogi blog, mal lepih fantov... bo že mim kriza... istočasno se mogoče tud opravičim, da ne hodim po vaših blogih... mah ne vem...

in memoriam pavarotti

Med branjem, poslušajte Pavarotijevo interpretacijo Puccinijeve arije E lucevan le stelle. Zdaj je postal ena izmed teh svetlečih zvezd na nebu.



Sprva nisem bil velik ljubitelj Pavarottija. Predvsem zato, ker se mi je zdel preveč skomercializiran. Kljub temu, da so ga mnogi hvalili, da je ljudem približal operno glasbo, sem sam menil, da temu ni tako. Približal jim je svoje petje in ti ljudje so kupovali njegove plošče in zgoščenke, hodili na njegove koncerte, niso pa kupili celotne Traviate ali Tosce. Niso pa šli v opero. Ostali so uporabniki opernih arij, kar je eden - najmanjši segment operne umetnosti.

Kasneje pa sem ga začel ceniti, predvsem zaradi njegovega fenomenalnega glasu. Po mojem menju je bil zelo naraven pevec, čeprav je tenor eden najbolj nenaravnih glasov.

Tako lahko poje le Pavarotti: tehnika, ki jo ima, je njegova tehnika. Glas je bil ogromen in povsem odprt.
Ni mesenosti, je le glas.
Njegov glas lebdi.
S svojim glasom je popolnoma radodaren.
Razdaja se brez zapor.
Ko poje on, imaš občutek, da je to nekaj popolnoma lahkega in da se pri petju popolnoma nič ne trudi. A to je tako, kot dobri avtomobili. Močen motor dela, zato, da se mi lahko vozimo povsem lahkotno. Pri svojem delu pa je bil popolnoma pazljiv. Pel je le vloge, ki so napisane za njegov tip glasu. Nikoli se ni izpostavljal. Nikoli pel Bacha, Wagnerja, Čajkovskega, tudi Rossinija ne. Njegov repertoar je ostal skrajno izbran del italianskega belcanta. Tako je njegov glas, ostal povsem mlad.

Pavarotti je postal ened izmed najbolj znanih zemljanov. Za opernega pevca je to povsem nepričakovano. Še posebej za moškega. Callasova je bila velika zvezda in del svetovnega jet-seta. Po njej je prepoznavnost presegel le Luciano. In zdaj se na tem področju trudita Anna Netrebko in Rolando Villazon. A za koliko časa? Bo njuna tehnika zdržala? Bojim se, da ne.

A Pavarotti je imel "jajca" in bil je drzen ter se pognal v vode pop glasbe. Vedno je želel biti poznan in slaven. Hotel je biti tipični italijanski tenor: znan in zaželjen. Postal je ravno to.

Naj počiva v miru. Hvala za krasen glas in glasbeno razdajanje. Posnetki bodo brez dvoma ostali mejniki glasbene zgodovine.

Za konec pa, če ste se prebili do sem, lahko poslušate arijo, ki ga je naredila slavno: gre za Donizettijevo opero Hči polka, kjer mora Tonio odpeti devet zaporednih visokih C-jev. Tako imenovani tenorski Mont Everest. Osvojijo ga lahko le zelo redki pevci. Gre za vsekakor neverjetno arijo! Obilo užitkov!