weekend getaway

Tako. Za 4 dni odhajava v tole lušno mestece. Js mam avdicijo, Cmoko pa še ni bil in prepričan sem, da mu bo všeč. Da mu bom pokazal vse krasne kotičke in dele tega lepega mesta. Upam, da ne bo deževalo glih ravno cel vikend. Fotografije, ki jih objavljam sem vzel na tej sijajni strani: rion.nu



Kam greva morte poštudirat pa sami. Sej ne bo težko...

predmestja

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside, Little boxes made of ticky-tacky, Little boxes, little boxes, Little boxes, all the same. There's a green one and a pink one And a blue one and a yellow one And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same. 2. And the people in the houses All go to the university, And they all get put in boxes, Little boxes, all the same. And there's doctors and there's lawyers And business executives, And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same.

Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!

zvestoba

Še enkrat je iz precej okornega kozarca okusil belo vino, ki so mu ga servirali. Za trenutek je pozabil, o čem je tekel pogovor in se zazrl v temno noč, ki so jo razsvetljevale oranžne cestne luči in rdeče luči pocestnic. Pogovor je tekel o partnerskih odnosih.
"Ampak sledenje lastnim spolnim potrebam pomeni promiskuiteto. Potem sem torej nezvest!" je vzkliknil Thomas.
"Od kot pa tebi ideja zvestobe? Kdo te je naučil tega?" je vprašal gostitelj Matthias in se na svojem stolu obrnil še malo bolj proti njemu.
Že zelo dolgo je tega, kar je tako zardel, kar se v soju sveč ni videlo.
"Hmm, ne vem. Kaj ni to ideal? Ljubezen s partnerjem, ki mu nudiš zvestobo?" je vprašal Thomas.
"Neumnost," je rekel. "To je ideja, da je seks krona zveze. Kaj pa še!" Zamahnil je z roko: "Če ljubiš nekoga, pa z njim ne dosegaš spolnih vrhuncev, zakaj se ne bi šel zadovoljit kam drugam? To je trgovina. Kaj pa, če tvoj partner ne deli istih spolnih preferenc? Kaj pa, če njega vzburjajo druge stvari? To torej pomeni, da nikoli v življenju ne boš izživel svojih spolnih fantazij? Zakaj le? Pojdi in se igraj!"
"No, vseeno ne govorimo o nakupovanju čevljev in o tem, da en par čevljev varam z drugim. Govorim o telesu nekoga, duši, čustvih!"
"Mešaš dva koncepta," se je vključil George, "koncept romantične ljubezi in koncept spolne svobode. Ko so se pari končno lahko poročali iz ljubezni in ko partnerji niso bili dogovorjeni, se je razvil koncept popolnega partnerja, romantične ljubezni. Torej, poročim se z nekom, ki ga ljubim in ta partner je popoln. Ker sem ga izbral sam. Kako bi potem ne mogel biti popoln? Ampak nihče ni popoln, še najmanj v postelji. Nihče tudi ne pričakuje od partnerjev, da bi bili popolni."
"Že, ampak ..."
"In če ti ljubiš svojega partnerja, pa te spolno ne zadovolji, ne razumem, zakaj si ne bi privoščil nekaj, kar te bo spolno zadovoljilo. In te naredilo srečnega. Moram svoje nagone in fantazije res tako zelo kontrolirati, jih terorizirati?"
"Ampak s tem lahko svojega partnerja prizadanem."
Obrne se k Marku in ga pomenljivo pogleda. George se muza na svojem stolu in leno, a z užitkom vleče cigaro.
"To, da ti izživiš svoje spolne potrebe, nima popolnoma nobene veze z ljubeznijo, ki jo čutiš do njega. Z njim si zaradi dobrega odnosa, ki ga imata, zaradi stvari, ki jih imata le vidva, dobra komunikacija, komplementaren odnos, crkljanja... koliko je predvsem žensk, ki se poročijo iz ljubezni, imajo svojega moškega, seks pa škripa. So kronično nepotešene. So se res poročile z idealnim moškim? Je res srečna? Zakaj si ne privošči avanture, ki bi jo naredila srečnejšo tudi doma do moža, otrok?"
Matthias komolce dvigne z mize in se spet napol zlekne v stol. Tišina. Ozračje se napne s pričakovanjem naslednje misli.
"Kaj je torej bolje: biti zvest in nesrečen, ali imeti ljubezen ter jo nadgrajevati? Zakaj bi polagali tako velike upe na enega partnerja: dober oče, dober sogovornik, handy-man, čuten, uvideven, deloven, dober v postelji?" izpod čela reče Matthias,"ljudje gremo skozi faze. Spolno igranje je tudi faza. Zakaj bi bila namenjena le času, ko smo samski?"
Pozornost Thomasa so spet preplavile misli in slišal je še le različne glasove, intonacijo govora, ni pa več razločil pomena besed. Spet je dvignil kozarec vina in nemo gledal v oranžno temo...

homoseksualnost

Včeraj sva debatirala z eno kolegico. Z zelo inteligentno in lucidno kolegico. O tem, zakaj je nekdo gej in drug ni. In je omenila svojega fanta, ki da bi bil 100% gej, če ga ne bi vzgajali drugače. Samo pobulil sem. Vzgoja? Navedla je Freuda, ki se mi osebno vedno bolj zdi šalabajzer in bluzer. Ojdip pa to. Ok. Teorija. Preveriti tega ne moremo, ker ne gre, da bi najprej nekoga vzgajali z nekimi prijemi, potem pa z drugimi in videli pod kakšnimi pogoji je postal gej in pod kakšnimi ne. Večno prekletstvo družboslovnega laboratorija.

Nato sem prišel do bloga večne moralistke blogosfere, ki se je nedavno spet spravila na homosekualce in med drugim (v komentarjih) napisala tudi tole:

"Ne bom se ponavljala, Nataša. Moj tamali ne bo homoseksualec. Joj, kako sovražim to moderno besedo gej! Ti postanejo v družini, ko ga vzgaja mama brez očeta ali kaj podobnega. V čisto vseh primerih, kjer je postal nekdo homoseksualec - le-ta se ne rodi, ampak postane, je bilo tako. Postane tak. Vzgoji se ga v homoseksualca, ne pa se rodi! Če pa slučajno moj otrok tak bo, potem se lahko tega “ozdravi” in ni več. Obstaja tehnologija. Seveda, če bi hotel sam."

Also. Tu ne mislim razglabljati o tem, kako se narod obnaša, kdo je homofob in kdo ne. Presenetilo me je enako mnenje dveh popolnoma različnih oseb, da je homoseksualnost stvar vzgoje.

Sam sem bil vedno prepričan, da je to stvar narave. Da ni sicer produkt genskih zapisov, ampak zgolj specifičnih kemičnih procesov pri določenem posamezniku. Znanstvenega odgovora na to vprašanje seveda (še) ni.

Je pri vzgoji res pomembna dominantna mama in odsoten oče? Če je temu tako, zakaj niso vsi otroci istih staršev homoseksualni? Zakaj sem v moji družini gej samo jaz?
Če je odgovor vzgoja, potem bi bilo to vprašanje pravzaprav zelo lahko destilirati: preveriti vzgojo n gejev in lezbijk in ugotoviti kaj so počeli (ali česa niso) njihovi starši. Ter ugotoviti, ali se pojavljajo enaki vzgojni prijemi....

Iz tega sledi potem izpeljava Dajane : če je istospolna usmerjenost privzgojena, to pomeni, da se jo da prevzgojiti. Potem bi resnično morale obstojati metode in "tehnike", kot pravi sama, ki bi homoseksualce spreminjale v heterosekualne posameznike. O njih še nisem slišal. Oz. sem slišal in si nekaj takšnih kampov v Ameriki tudi pogledal (kibertnetično, jasno). A me niso prepričali. Pravtako ne verjamem, da imajo učinek. Poleg tega me na vseh straneh za prevzgojo in zdravljenje homoseksualcev zmoti sledeče: ali so bili "zdravljeni" z elektrošoki (kar ni prineslo željenih rezultatov) ali pa gre za verske strani gorečnih kristjanov, ki upe polagajo na boga in božjo besedo.

Vprašanje še vedno ostaja: kaj naredi dobrega športnika: nature or nurture? Kaj je naredilo Bacha: vzgoja ali njegov vrojeni genij? Kaj naredi morilca? Vzgoja ali njegov "morilski gen". Kaj naredi homosekualca: nepravilno razrešen Ojdip ali narava?

In če je to vzgoja, zakaj poznamo istospolno ljubezen pri živalih?
In če je to vzgoja, kako so bili vzgajani biseksualci?

In še za konec: Dajanin zadnji stavek v njenem komentarju mi vseeno daje upanje (zanjo). Zapiše: "Seveda, če bi hotel sam."

Saj res: zakaj bi pa ne hotel biti gej? Kaj je pa tu tako slabega? To, da nismo sposobni prokreacije? Osebno se mi zdi, da je svet tako ali tako prenaseljen. To, da me ljudje obsojajo, ker živim določen slog, KI SI GA NISEM IZBRAL? Ne hvala. Sem dobil trdno kožo. Pravtako živim v (neslovenski) družbi, kjer nihče niti ne skomigne z obrvmi, ko povem da imam partnerja (in ne partnerice). Imam družino, ki me ljubi in jim je vseeno, ali sem bi, homo, hetero, trans... ki jim je važno to, da sem v življenju srečen. In sem! Zakaj bi hotel biti srečen heterosekusalec, če sem lahko srečen homoseksualec? Kakšna je razlika? Je ne bi smelo biti. Žal jo ljudje kot Dajana še vedno delajo.

zdravo

Kaj je pravzaprav antioksidant? Čemu koristi?

Zakaj bi jedel eko hrano? Ker je zdrava?

Kaj so probiotične kulture? Mi pomagajo k boljšemu počutju?


Odgovor na vse zgoraj je: it's all fuckin' bunch of bull-shit!

Zdravo je to, kar nam paše. Ekološka hrana ni nič bolj hranljiva kot ostala pridelana. Probiotične kulture mi dajejo prebavne težave. Superhrana, polna z vitamini in antioksidanti mi nič bolj ne bo pomagala pri boju z boleznimi, kot vsakodnevna hrana, ki jo jem...

Čemu vsemu nasedamo v danšnji kulturi in kaj nam pravzaprav škodi, ko mislimo, da nam koristi... Kako daleč gre marketing, da nas pripravi do tega, da mislimo, da si škodimo, če ne konzumiramo njihove izdelke. Plačujemo bistveno več, za nikakršen učinek.

Tko pa sem se spucu.

oskarji

Zelo na hitro. Jaz sem navdušen. Ne maram holivuda. Ne maram solzavih chick filmov. In zdaj se prebujajo tudi ameriji. Oskarjev sicer nisva gledala, ker bi bilo to mal over-the-top, pa še noben normalen evropski TV kanal jih ni prenašal, haha.

Po tem, ko je zmagal ameriški film Crash in ne Brokeback Mountain, mi je pa sploh začel dol viset. No, letos so se pa izkazal. Izgleda, da se počasi menja generacija članov akademije in da stari zapriseženi holivudarji počasi izginjajo, ter da jih nadomeščajo mladi ljudje, ki jim je vseeno ali je film ameriški ali pa eskimski, samo da je dober.

In letos sem bil še posebej vesel, ker noben od glavnih igralskih oskarjev ni šel v Ameriko!!!

najboljši igralec Daniel Day-Lewis

Igralec, ki ga občudujem že vrsto let, če ne celo desetletij. Sijajen je bil v In the name of the father, krasen v The last of the Mohicans (čeprav je malo film malo cheezy), enkraten v My left foot- za kar je že dobil oskarja itn itn. In zdaj - poleg BAFTE še Oskar za There will be blood.












najboljša igralka Marion Cotillard (izgovori: Kotijar)

Sploh navdušen, ker je tako visoko priznanje dobila Francozinja! Videl le inserte filma o Edit Piaf, ki so bili res krasni. Film me še čaka. Problem je malo, ker Cmoko ne zna francosko, v kinu so pa podnapisi nizozemski. Isti problem imava s filmom The Kite Runner. Vsekakor upam, da bo nadaljevala s snemanjem evropskega filma in se ne bo pustila pokvariti holivudu!





Najboljša ženska stranska vloga Tilda Swinton

Super. Obožujem jo. Nasploh so mi zelo všeč rdečelase bledolične ženske ala Tilda, Glen Close in Cate Blanchet, . Totalno me je fascinirala v fenomenalnem in malo čudnem filmu Orlando, kjer igra dve vlogi: najprej moško, potem pa žensko. Hja, kaj naj rečem: Virginia Woolf. Zdaj pa je delo te enigmatične igralke kronano z Oskarjem. Bravo!








Najboljša moška stranska vloga Javier Bardem

Še en prvovrsten igralec, rojen na Kanarskih otokih! Občudujem ga od filmov Before night fals, kjer igra gejevskega pesnika na Kubi in kaj vse mora zaradi svoje spolne usmerjenosti in dolgega jezika prestati. Fenomenalen je bil tudi v Mar Adentro, kjer igra tetraplegika, ki želi umreti.

Najboljši film je šel krasnima bratoma Cohen, ki navdušujeta že vrsto let. Občudujem njun Fargo, The Man who wasn't there, O Brother where art Thou (super čuden fim z Cloonijem) itn.


Še posebej se mi pa zdi fino, da so vsi ti igralci (dva britanca in dva "latinca") že dobili nagrade BAFTA za svoje delo. Kdo pa sploh še rabi oskarje!?!

olimpijske igre Peking

Splošno priznano dejstvo je, da se aziati težko naučijo evropskih jezikov. Kot se mi težko naučimo njihove.
Tole pa so slikice, ki so zastrašujoče, predvsem, ker niso verbalni lapsusi, ampak hude napake... No, Kitajčki se pripravljajo na OI!

slikice vzete iz super zabavne strani engrish.com

stranišče posebej namenjeno deformirancem!

vaše visočanstvo, prestol vas čaka!

bohved kako smrdi. Upam, da gre za resen primer lost in translation, haha.

stranišče za bodisi krte, bodisi vohune. How thoughtful!

javni skret posebej namenjen za fuk med moškimi. Da ni potrebno istaki po celem mestu, kje se dogaja cottaging! Sem pa prepričan, če te resno dobijo v t-roomu na Kitajskem, da greš pošteno v zapor.

Ne, hvala. Si bom kar sam pomagal!

poseben WC za hemafrodite?

mobilna telefonija,

da ne rečem mobitel. Ker tu mobitela ni. Je pa KPN, T-Mobile, Telefort, Vodafone itn, da ne naštevam v nedogled. You get the picture...

No, moja malenkost ima že pet let in pol bivanja na Nizozemskem T-mobile. Najprej sem dobil zastonj za dvoletno pogodbo popolnoma novo Nokio 660. Višek tehnologije. Z agendo in bohved še čim. Dokler mi je niso pri Romeou v Ljubljani plunl. Cmoko bi reku, da sm jo zgubu, ampak to bi bila napačna interpretacija dogodkov. Pravzaprav smo bli za eno mizo, potem smo se pa presedl, js sm pa telefon pustil na prejšnji mizi in ko sem se čez 4 minute spomnu, da je še vedno tam, telefona tam ni bilo več. Zdej pa vi presodte!
No, po dveh letih sem si privoščil nov aparat in podaljšanje pogodbe še za dve leti. Aparat je bil njihov MDA. Super zadeva z Windowsi in internetom, tipkovnico. Samo R ni znal rečt...

Nakar sem se zdaj zaljubil v Samsunga F700. Mljac. Slim, sexi, black.... kaj bi človk sploh še hotu več?
Problem? Jah, fantje, ni pri T-mobile, ampak pri Vodafone.

Nič hudega. Pri Vodafone imajo itak super ponudbo: dobim zastonj željen telefon, 8 mesecev plačujem samo pol naročnine in je. Kličem, da se zmenim in mi prijazen g. Visser (kar bi blo pri nas gospod Ribič) vse super pove in vnese vse podatke. 1A. Za konec pa: čez 5 dni dobite novo ciglo in pogodbo in tutto completo. Bravo! Zmenim se še, da mi prenesejo cifro, skratka cvetijo rože in sije sonce (da mleka in medu sploh ne omenjam!).

Nakar čez 5 dni nič. Kličem 7 dan in gospodična, katere ime mi je ušlo, pravi da nič ne ve, a da bo vse predala g. Ribiču in da bo on uredil vse in me drug dan poklical nazaj. Krasno. Uf sem naiven!
Z majhno razliko v načtru, da me gospod seveda ni poklical.

Kličem nazaj naslednji dan in dobim gospoda Haegmasa. Ki pravi, da je problem v tem, da nimam nizozemskega pasoša ali pa osebne. S tem, da nam nizozemska vlada tako ali tako ne podeljuje več dovoljenj za bivanje. Pa mu skeniram svoj pasport in mu ga pošljem po emailu (petek). Zagotovi mi, da bo to g. Visser dobil na mizo in da bo v ponedeljek vse tip-top.

V ponedeljek (seveda) ne duha ne sluha o Ribiču - jaz pa tako zelo čakam, da me ujame na mrežo! Pa kličem spet jaz. Na brezplačno številko se razume. Dobim eno piško ob kateri se precej ojunačim in jo trdo postavim pred dejstva. In to kar po nizozemsko. Pravi, da bo povedala Visserju kaj da je in da me bo poklical nazaj. Jaz pa: malo morgen, lubica, to pesemco sem slišal že dvakrat. No way. Povej mi kaj je narobe pa bomo uredil. Pa reče, da računalnik ne sprejme potnega lista, ker ni nizozemski in da s cele zadeve ne bo nič. Nakar se zaderem, da sem že 6 let tu (malo pretiravam) in da tako pa ne! Hočem nadrejene! Pa se mal ustraš in reče, da se bo pozanimala kaj je narobe. Po 10 minutah mi reče, da bo to urejal gospod Visser in da me bo poklical, ker ima trenutno stranko na telefonu. Oooo to pa ne: veži me k njemu, bom počakal.

Gospod Visser je, očigledno, zelo slab čitalec lastne elektronske pošte in ni videl forwardiranega maila z mojim pasportom. To je ugotovil šele po tem, ko sem mu jaz jasnovidno povedal, da ga čaka email z mojimi pozdravčki. Baje da je nato obrnu par telefonov, vmes se mu je podrl sistem in po 37 minutah pogovora z Vodafone klantenservice, bom jutri baje dobil nov telefon in pogodbo. Aja, pa po zelo dolgem teženju!

Bomo vidl, je reku ta slep. Nč ne vrjamem, dokler svoje nove zverince ne držim v roki!

(pod) Amsterdam

Do Amsterdama imam love-hate relationship. Ko sem živel tam, sem ga sovražil. Predvsem center: umazan, hrupen, tone turistov, pijani in zakajeni Angleži, nagobirani Američani, glasni Italijani in Španci, nihče od teh pa ne razume koncepta kolesa in kolesarskih stez - ki so namenjene KOLESARJEM! In ne fotografiranju. Bene. Potem pa vsi tisti kofišopi, iz katerih smrdi po travi, prostitutke in vsi pedri. Obup. Vedno sem živel malo ven iz centra, tako da mi je bilo vse to prihranjeno. Zdaj, ko sem že dve leti v Utrechtu, mi je Amstredam všeč. Še posebej, ko je sončno. S kolesom in iPodom pedaliram po cestah, prek mostov čez kanale in zvonim kot blesav ter pizdim na turiste. Pa še fino se mi zdi. Zadnje čase sem imel že nekajkrat občutek, da bi rad nekomu plunil v obraz, ko se peljem mimo. Tako ža štos. Da bi videl, kakšna bo reakcija. Seveda tega ne bom naredil, me pa v to priganja mali idiot v meni.
Kadar dežuje in piha, Amsterdam še vedno sovražim. A malo manj...

Pred kratkim pa so razkrili načrte za razvoj tega mesta. Projekt se imenuje AMFORA (Alternatieve MultiFunctionele Ondergrondse Ruimte Amsterdam). Predstavila ga je utrechtska skupina Strukton v povezavi z arhitekturnim birojem Zwarts & Jansma iz Amsterdama, od koder so vzete tudi vse fotografije in plani.

Njihov namen je zgraditi mesto pod mestom, točneje pod amsterdamskimi kanali. In ne le ene, ampak 6 (ŠEST) etaž. V teh prostorih bi bile primarno garaže, pa tudi trgovine, kinomatografi, športne dvorane in podobno... In to le na nekem malem koščku Amsterdama, ampak po vsem "orumenelem" delu na spodnji sliki. Tam so vidni vsi štirje glavni kanali (ringi okoli centra), podzemno mesto pa bo povezovalo en del obvoznice z drugim. Vsekakor super smel načrt, še posebej, če vemo, da je večina Nizozemske zgrajene na mivki in pilotih, voda jim dela večne težave itn.Ob takih planih se mi dogajanje v Ljubljani zdi smešno. Je pa res, da je politična volja tam bolj krhka in da je denarja neprimerno manj.

Vse skupaj pa me spominja na strip Mikija Mustra Skok v prihodnost, kjer naši potomci živijo pod zemljo, jedo pa tabletke, ki se spremenijo v hrano. Znanstvena fantastika se nevarno spreminja v resničnost.

Umrl Heath Ledger

Pravkar sva na BBC in posledično CNN izvedela, da so pred dvema urama v stanovanju igralke Maery-Kate Olsen na Manhattnu našli mrtvega avstralskega igralca Heatha Ledgerja.



Našla ga je gospodinja, ki ga je prišla iskat za masažo. Ob njem so našli škatljico uspavalnih tablet, ki se jih dobi v prosti prodaji. Zanimivo, kako hitro se igralce osumi, da so umrli zaradi prekomernega odmerka drog.

Večini, tudi meni, je igralec znan kot Ennis del Mar iz filma Brokeback mountain, kjer je zaigral naravnost fantastično, s soigralcem Jakom Gyllenhaalom pa zaigrala tako prepričljiv par, da je jemalo sapo. Zasluženo je za ta nastop prejel veliko nagrad in odobravanje tako kritikov kot občinstva. Za vlogo Ennisa je bil nominiran tudi za oskarja.

Mene je ta film zelo pretresel. Mogoče zaradi tega, ker govori o ljubezni med dvema fantoma v okolju, kjer je taka ljubezen prepovedana. Pretresel, ker je igra Heatha naravnost presunljiva. Po tem ko sem prebral še sijajno črtico Annie Proulx, z vsemi podtoni in niansami, ki jih proza ponuja, je njegova igra po ponovnem ogledu še toliko bolj fantastična. Enkraten je razvoj Ennisa skozi življenje, ki ga razjeda ljubezen do moškega, ki ga razjeda lastna jeza do tega, da je zaljubljen v isti spol in frustracija, da nima korajže z njim zaživeti.

Po tem krasnem filmu Anga Leeja je bilo od Ledgerja pričakovati še mnogo, saj je jasno, da se je iz mladinskega lepega igralca prelevil v resnega igralca, zmožnega globjih čustvenih prizorov in karakterne igre.

Heath v filmu o življenju Boba Dylana.

A njegovo življenje se je pri 28 letih žal končalo. Na škodo ljubiteljev filmov in vseh tistih, ki so ga poznali. Za njim je ostala dveletna hčerka s soigralko Michelle Williams, Matilde.

Seznam njegovih filmov (vir: imdb.com):

1. The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009) (filming)
2. The Dark Knight (2008) (post-production) .... The Joker
   
   
3. I'm Not There. (2007) .... Robbie Clark
4. Candy (2006) .... Dan
5. Casanova (2005) .... Casanova
   ... aka Femur (Philippines: English title)
6. Brokeback Mountain (2005) .... Ennis Del Mar
7. The Brothers Grimm (2005) .... Jacob Grimm
8. Lords of Dogtown (2005) .... Skip
   ... aka American Knights (Philippines: English title)
   ... aka Dogtown Boys (Germany)
9. The Order (2003) .... Alex Bernier
   ... aka The Sin Eater (Australia) (Singapore: English title) (UK) (USA: working title)
   ... aka Sin Eater - Die Seele des Bösen (Germany)
10. Ned Kelly (2003) .... Ned Kelly
    ... aka Ned Kelly: Public Enemy No. 1 (Philippines: English title: poster title)
11. The Four Feathers (2002) .... Harry Faversham
12. Monster's Ball (2001) .... Sonny Grotowski
    ... aka Bal du monstre, Le (Canada: French title)
13. A Knight's Tale (2001) .... Sir William Thatcher / Sir Ulrich von Lichtenstein of Gelderland
14. The Patriot (2000) .... Gabriel Martin
    ... aka Patriot, Der (Germany)
15. "Roar" .... Conor (13 episodes, 1997-2000)
    - Sweet Bridget (2000) TV episode .... Conor
    - The Cage (2000) TV episode .... Conor
    - Daybreak (2000) TV episode .... Conor
    - Traps (2000) TV episode .... Conor
    - Tash (2000) TV episode .... Conor
    (8 more)
    
    
16. Two Hands (1999) .... Jimmy
17. 10 Things I Hate About You (1999) .... Patrick Verona
18. "Home and Away" (1988) TV series .... Scott Irwin (unknown episodes, 1997)
19. Paws (1997) .... Oberon
20. Blackrock (1997) .... Toby Ackland
21. "Sweat" .... Snowy Bowles (1 episode, 1996)
    - Just Good Friends (1996) TV episode .... Snowy Bowles
22. "Ship to Shore" (1993) TV series .... Cyclist (unknown episodes)
23. Clowning Around (1992)

čopitnice

Zanalašč niso počitnice. Ker počitnice insinuirajo počitek. Tega tokrat ni bilo. Kot večinoma vsakič, ko prideva na obisk.

Od vsega krasnega vremena v Ljubljani mi je bilo še najbolj všeč: 2 dni na Krvavcu s kompletno familijo (o tem kasneje), 2 dni na Krasu pri prijateljici in pol smučarskega dneva na Krvavcu. Ker je bilo takrat celo sončno. Drugače sva pa požirala famozni ljubljanski smog in meglo. Kar ima tudi svoj šarm, a le za kak dan, dva.
Megle in dežja imava dovolj doma na Nizozemskem, hvala lepa.

Ponovno sva bila šokirana nad cenami. In ker je to zdaj že popolnoma dolgočasna lajna (kako je Slovenija draga in kako je Nizozemska poceni), tega ne bom še enkrat tumbal. Je pa res!

Najprej sva dva dni preživela na Krvavcu, kamor so se predhodno že odpeljali vsi ostali člani rodbine. Mami, oči, sestra, fant, nečakinja. Ali dedi, babi, mami, oči, otrok. Da ne boste mislili, da to klicanje po "nazivih" ne povzroča zapletov. Ker mami ni več mami. Oziroma je, samo ne taprava. Oz. je taprava, samo ne ta, za katero jaz mislim, da je mami itn. Enako je z očijem. Samo da se mi zdi, da imamo tu ljubljanskega očija in štajerskega atija. Ampak nisem ziher. Sem nemalo zmeden. Če začnem Cmokotu tolmačit o tastih, taščah, nečakinjah, svakih, pa je zmeda sploh popolna. Pri njih jih je samo 5 in stvar je opravljena. Se ve, kdo je kdo.

Tako smo prvič praznovali skupaj vsi. One big happy family. Zares lepo in čustveno. Moja draga sestra je imela spričo svojega otroka en izpad, ki pa smo ga relativno hitro umirili. Ampak, kaj bi bili prazniki brez malo drame!? Je pa moja nečakinja res lušna in pridna. Cel CU-KER! mljac!

Takoj prvi dan se je Cmoko odločil naredit snežaka. In ugotovil, da iz umetnega snega ni lahko oblikovat... pa se je vstrajno matral in matral in po parih urah je nastal tale umetniški, zelo vesel snežak. Se mi zdi, da je zelo uspel, Cmoko pa pravi, da ima preširoke boke...


Nato sva šla za dva dni na kras k Nataši, v idilično vasico Pliskovica, ki leži sredi seksi kraške pokrajine vrtač in uval, borovcev in hribov, ki se bohotijo daleč na obzorju. Imeli smo super novo leto, predvsem zelo mirno. Mogoče tudi zato, ker smo trije pojedli 1,2 kg govedine. Torej tri enormne šnicle. Zraven pa pečen krompir, jaz sem si zaželel pa še brusnice (ki sicer res bolj pašejo na divjačino, a ok). Za predjed smo imeli pa šampinjone z gorgonzolo. Za predpredjed pa smo požrl tričetrt panetoneja. Torej si lahko mislite, kako zelo smo se nažrli. Kako uro po hranjenju smo potem nemo prebavljali, ker je bil tudi govor silen napor. S Cmokotom sva odkrila nov šampanjec z okusom breskve (Istenić - Desirée), ki je slasten, ni pa tak, da bi ga vsak dan pil. Enkrat na leto je dovolj. Potem smo ob polnoči romali v center vasi (!) in spremljali 25 minut dolg ognjemet. Prosim, vas z 250 prebivalci! Enkratno. Precej uneventful noulet smo zaključli ob 3h, ko smo vso tisto hrano že malo prežvečili in smo se sploh lahko spravli v horizontalo.

pihali smo milne mehurčke.... juhu... nazaj v otroštvo!

1.1. sem imel pregled na ORL v Ljubljani (moje glasilkice pa to, lalalalaaaaaaaa) za kar se moji krasni super sploh-in-oh dohtarci specialistki zelo zelo zahvaljujem. Na svetu so še dobri ljudje. (In o njih morda kdaj napišem povest).

izlet na Bled. Cmoko eksperimentira, tako da sem jaz transparenten, za mano pa blejski grad.

2.1. se mi je končno udrla pika na i in sem šel smučat. Na Korovavec, kot pravi Nataša. Problem življenja v tujini je to, da že dolgo več ne smučam aktivno. Ne morem enostavno dat vsega na "hold" zato, da bom šel skijat v Slovenijo. Kar posledično pomeni, da nimam smučarske opreme. Oz. imam táko, da bi me ne samo fashion police, ampak tudi varnostna poslali dol s smučišča. Natašin oče mi je tako spet velikodušno odstopil svoje smučke, pa sva šla dilcat. Po dveh urah super smuke se je pa spustila megla, snežit je začel in vsa pristala pri nas v bajti. Tolk o celodnevni smuki. No, saj roko na srce, tudi smučarske kondicije nimam več toliko, da bi smučal prav cel dan.žal takšnih smučarjev na Krvavcu ni!

Zadnji dnevi so minili v socializaciji in kofetkanju. Z nekaterimi smo se uspel, z nekaterimi se pa nismo uspel dobit. Oh, well... ne gre vse naenkrat.Pa drugič.

Ker je belgijska železnica zelo pametno ukinila dva vlaka med Brusljem in Rotterdamom, in ker Cmoko take zadeve redno in vestno spremlja, je ugotovil, da ne moremo prit domov. Stuck in Charleroi. Nakar smo tam najeli avto in se še z dvema kolegoma odpeljali domov na Nizozemsko. Najprej njiju v Den Haag, pa še naju v Utrecht. Vozil sem krasen popolnoma nov Mercedes A170. Mljac!!! Kot bi vozil po maslu. Res enkratno. In ker je bilo Cmokota strah kazni, mene pa tudi (samo malo manj), sploh nisem sprobal, koliko mašinca potegne. In ker imam (kot se spomnete) že od prej fotografski spomin z nizozemskih avtocest, nisem hotel še enega...

najin najet merđo in jaz za volanom... sweet, čeprav nisem nikol bil fan serije A.

Zdaj smo doma, vse po starem. Danes je celo lepo vreme... Obljubim, da bom zdaj pisal bolj pogosto... upam, da lahko obljubo držim...

nou let

No, tale blog počasi a vztrajno crkava...

jaz vam pa vsem (tistim trem, ki ga še berete), želim


SREČNGA PA ZDRAVGA. PA VELKEGA V 2008!!!!

vesel december - drugič

Ah, gruden!! Kako lep mesec. Nad mesti se bleščijo večinoma kičasti okraski, ljudje se harmonično podijo za darili in zapravljajo denar, ki ga nimajo, zunaj je mraz, doma čaj...

Midva sva najino decembrsko rajanje nadaljevala pri Abi, kjer smo imeli božično večerjo s kuro, hektolitri alkohola. Spat smo šli ob 5.30. Drug dan, na božični dan, smo se spet dobili pri njej in večinoma ista ekipa (Abi, njej brat, še en anglež Ed, midva in še ena avstralka Toyah) spekli nenormalno velik kos govedine, ki je bila naravnost slastna, pokadili neverjetno število cigaret in cigar, popili neomajno količino alkohola... dokler se s Cmokotom nisva po dežju (oh, kako romantično) odpeljala s kolesom domov - no, do železniške.

Needless to say, da me je na vlaku začelo bolet grlo in da imam spet zamašen nos. Fcuk pa praziki.

Pokonc sva že od 6.30, kar je nezaslišan kriminal. Pakirava. Prihajava domov. Pristanek na BRNIKU(!!!) danes popoldne. Pričakujem godbonapihala, nageljne, rože in welcoming commeittee (zakaj nikol ne znam napisat te besede!!?). Ok, no. Vsaj sneg...
Potem pa kuhanca in medico. Kdo se nama pridruži (to je, če vsi ne fensirate kje v toplh krajih z dežničkom v koktejlu)?

pobite nune

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.

premiera

Tako. Smo tolk daleč. Po dveh mesecih priprav in dram, vaj in skušenj, je danes premiera (beseda pride iz francoščine: premiere (representation), ker ji sledi deuxieme in troisieme ... - kar pomeni prva predstava).

Vse se zdi ok, ob pol sedmih bom v maski, ob pol osmih pa na odru. Je pa zanimiv, da je to zdej že druga opera za povrstjo, kjer prvi odprem usta. hihi...

Nervozica počasi začenja delovati, zdaj bom likal, da se je malo znebim, potem pa v teater. A ni slaba nervoza, je taka pozitivna. Po vsem delu in vloženemu trudu, bomo končno naše delo predstavili javnosti. Naše delo bo poslej plavalo v spominih ljudi in vesolju.
Kar je malo škoda je to, da je premiera tudi snemanje za DVD in da bomo na čelih imeli nalimane mikrofone. Snemali bodo še prvo reprizo, potem pa izbrali najboljše dele...

Aja, pripravit moram še toitoičke. To so mala darilca, ki si jih ekipa podeli pred premiero, s katerimi si en drugemu zaželimo dobro predstavo. Jaz sem iztauhal pivo, ki se imenuje Triple Karmeliet, kar se mi zdi skrajno primerno, saj je naslov opere Dialogues des Carmelites (Pogovori Karmeličank).

Kako je šlo, poročam čez vikend.

Tole je pa par slikc iz maskirnice, kjer se metamorfoziram v vlogo Chevalier de la Force.

veseli december

...glede na silen odziv na zadnja dva posta, provociram:


6. december - rojstni dan mojga Cmokota
7. december - moj god
8. december - moj rojstni dan


Naporni dnevi... veseli december pač :)


Prideva v Slovenijo za noulet, se mormo dobit, da nadoknadimo!

Pred mesecem so me s krasnega bloga glavca naprosili, da za njih kaj napišem. Pa sem.

Na temo prvi december, zaščite, homoseksualnosti in kondomov na Nizozemskem. Ali bolje v Amsterdamu. Če vas zanima kaj sem paberkoval, ecco link.

Danes sem pa videl tale spot in super dopolnjuje celotno temo. Pa še "očka" je super sexy!!

opera

Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!

Slovenija v tujini

Slovenija v tujih medijih nastopa zelo sporadično. Trdim celo, da so njene omembe prav omembe vredne. Večina je člankov, ki so turistične narave. Kjer Slovenijo vsi hvalijo in jo cenijo in ji pojejo ode. Med drugim tudi ljudem, čeprav večina hodi tja zaradi narave.
Nazadnje je bil velik članek, ki je Slovenijo posredno omenjal, objavljen v britanskem Timesu, članek pa je bil namenjen pravzaprav Drnovšku. Ki ni obravnaval njega kot predsednika neke male republike, ampak kot človeka, ki je doživel v življenju veliko tragedijo, se iz nje izvlekel in doživel razsvetljenje. Postal drug človek, ki živi v naravi in si prizadeva za nirvano. Ni potrebno, da se z njegovim slogom življenja strinjaš. Lahko ga pa pustiš na miru. No, ni dolgo trajalo, da so članek izvohali tudi slovenčki (namenoma zapisano z malo začetnico) in začeli na spletni strani udrihati en po drugem, se zmerjat in zagovarjati svojo "politično" stran. Podobnih obračunavanj smo navajeni sicer iz strani Dela, RTV in ostalih medijev. Sram me je bilo, da so se s tako nizko kulturo debatiranja podali na tuj portal, bljuvali po novinarju in po ostalih komentirancih. In tako krasno pokazali iz kakšnega testa Slovenci so. Za to ni potreben članek novinarja o kulturi Slovencev. Ne, slovenci se znajo usrati kar lepo popolnoma sami.

Tudi ko sta po Sloveniji harala nizozemski prestolonaslednik in njegova ljubka ženka, princeska Maxima, Slovenija v nizozemskih medijih ni nastopala. Ni bilo nobene posebne reportaže, nobenih velikih debat, nič o promociji Slovenije. Čeprav je to obljubljal nizozemski veleposlanik v Ljubljani. Slovenija se je pojavila le in zgolj zato, ker je Maxima iz Ljubljane razložila kaj je pravzaprav mislila, ko je teden pred tem v govoru dejala, da nizozemske identitete pravzaprav ni. Kar je v tej državi seveda razplamtelo veliko strasti.

Zakaj tak uvod? Zato, ker v Ljubljani že 5 ur poteka debata o (ne)zaupnici vlade, ki temelji predvsem na napačni premisi, da so nekateri domovino v tujini očrnili. Ker nekatere črne sile v tujini govorijo čez Slovenijo in ker je to tej državi naredilo nepopravljivo škodo. Ker je zaradi te napačne in neresnične premise nastala v Sloveniji tragedija, drama, tragikomedija, predvsem pa nehigijenično klofutanje in udrihanje čez nasprotike. In baje tudi politična in splošna kriza.

Zatorej, dragi Slovenčki: nikogar v tujini ne zanima Slovenija. SPLJOH! Nikogar ne zanima kaj se dogaja v slovenskih medijih in ali je tam diktatura ali ne. Nikogar ne briga ali bo Slovenija pri predsedovanju blestela ali ne. Boli jih đoko!

Zato me zanima, kaj pravzaprav misli koalicija, ko pravi, da je ugled države v tujini umazan. Pri kom? Kje? S kakšnimi sredstvi? In še najbolj pomembno: v čem bi tako očrnjenje pravzaprav sploh rezultiralo? V gospodarskem zazadovanju? V upadu turistov? V manjših tujih naložbah?

Dragi moji, mešanje megle. Zapravljanje časa in denarja. Zeh!

moj predsednik?

No, pa ga imamo. Novega predsednika. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Imam problem s parlamentarnimi demokracijami, ker je predsednik le figura, srčev kralj brez kakršne koli moči in brez vplivne funkcije. No, Drnovšek je to malo spremenil in veselilo me je, da ni bil le predsednik, ki nemo podeljuje državna odlikovanja in se smeji ob visokih državniških obiskih. V tem oziru se strinjam s pokojnim Pariškim grofom (pretendentom na francoski prestol), ki je enkrat dejal, da je predsednik države le predsednik tistih, ki so ga volili, kralj pa je monarh vseh prebivalcev. Da ne rečem podložnikov. Nisem monarhist v smislu: kralja v vsako deželo, sem pa za to, da obstoječe kraljeve družine ostanejo. Si predstavljate Veliko Britanijo brez Windsorjev? Jaz ne. Po drugi strani pa: veste (brez Wikipedije) kdo je predsednik Nemčije? Ali pa kdo je premier Rusije?

Tako približno je s slovenskim predsednikom. Če ne miga, se ga sploh ne opazi. Kljub temu, da ga plačujemo in da dela za "nas".
Prvič sem na predsedniških volitvah zmagal. Prvič sem glasoval za predsednika, ki je zmagal. Moram pri tem dodat, da nisem pred petimi leti volil Brglezovo, ampak sploh nisem uspel volit.

Predvsem pa me pri teh volitvah veseli, da je nenehno pljuvanje, spotikanje in omalovaževanje z desnega konca spet klavrno propadlo. Podobno so naredili pri ljubljanskem županu, zdaj pri predsedniku in se ušteli. Se ne obnese. Kar je lepo. Slovenci imamo dovolj negativne energije, vlačenj okostnjakov iz omar (ali pa izpod ruše), dovolj kazanja s prstom in sponašanja v slogu: vi ste tud to delal lalalala, mi bomo pa zdej hahaha.

Vesel sem tudi, da me v tujini ne bo predstavljal človek z mundharmoniko in polko. Pa čeprav se zdi, da to so najbolj očitni elementi slovenske narodne kulture. Vedno sem za omiko, kultiviranost, ples po parketu. Vonj po hlevu, frajtonarca in rdeči nagel so sicer lepa poživitev but not quite my cup of tea.
Jutri je še en dan in dvomim, da bomo zaradi današnjega rezultata bistveno bolje živeli. Pravo pride čez eno leto.