otroci geyev

Ko berem vse poste nosečnic in ker se nosečnost dogaja blizu mene se že dolgo sprašujem ali si želim otroka.

Živim v zelo napredni državi, kjer so otroci istospolnih parov sprejeti kot vsi ostali. Vem, da po naravni poti s Cmokotom ne moreva imeti otrok. Hvalabogu. Vprašanje je, če si jih zato sploh zasluživa? So homoseksualci upravičeni do otrok? Ena od edinih pomankljivosti istospolnih parov je, da niso zmožni prokreacije. Kar je istočasno lahko tudi blagoslov (kar se nezaželjene nosečnosti tiče, hehe).

Moje življenje je zaenkrat (po)polno. Mi manjkajo otroci? Zaenkrat ne. A vsak dan nisem mlajši in kmalu bom morda prestar za otroke. Nočem, da bi moja hči, moj sin, imel dedka za očeta. Sem pripravljen vsakodnevno egoistično zamozadovoljno delo zamenjat za to, da bom vzgajal otroka? Enkrat zagotovo!

Kako živijo otroci gejevskih parov? Ne vem. Baje da lepo. Zakaj pa ne. Rad bi spoznal tak par. Zelo rad. Raje gejevskega kot lezbičnega. Ne vem zakaj. Tako pač.

Seveda ga lahko posvojim. Tu je to lahko. A kaj se zgodi, ko taka družina pride živet v Slovenijo? V skladu s prejšnjim postom bi seveda otroka vzgajal v slovenskem duhu in s skladu z njeno kulturo. A Slovenija pravno ne pozna posvojitev otrok za istospolne partnerje. Zdaj si pa predstavljajte, da se preseliva v Slovenske Konjice s fantom in punčko, pa naju tam v največji možno grozi oblastem zatožijo sosednje tercijalke. Kaj se zgodi z nami? Ne vem. Mi lahko otroke vzamejo? V končni fazi ne vem, zakaj bi jih sploh pripeljal v tako homofobično družbo... Mogoče pa le zato, da se malo odprejo in da vidijo, da dejstvo da imata dva tipa otroka le ni tako pogubno, kot mislijo! A to že ni pravi razlog za starševstvo.
Kaj sploh je pravi razlog? To, da si želimo z osebo, ki jo ljubimo ustvariti nekaj lepega. To, da nadaljujemo živalsko vrsto. To, da prenašamo kulturo, jezik, vero in tradicijo družine. Enostavno želja po polni hiši?

Na Rodosu sem v hotelu gledal družino s tremi otroki nekje med 5 in 17. Medtem, ko sva bila s Cmokotom sama zase in le en za drugega, se starša te avstrijske družine sploh nista uspela pogovarjat med samo. Nenehno z otroki, nenehno za otroke. Sta srečna? Mogoče. Menda pa resnično svojo srečo zamenjaš za srečo svojih otrok. To sem občutil tudi sam ob ljubezni, ki jo čutim do Cmokota, in verjamem, da je ljubezen do otroka še bolj vseobsegajoča.

Pred dnevi sem na BBC gledal oddajo o W. H. Audnu (fantastičen pesnik!). Kot homoseksualec seveda ni imel otrok in ena izmed komentatork je dejala, da sta s partnerjem Chesterjem Kallmanom "pomanjkljivost" otrok zamenjala z umetniškim delom. Da vsi stremimo po nečem tretjem. Heteroseksualni pari po otrocih, homoseksualni po nečem drugem (otroke zamenjajo potovanja, dragi konjički, psi?). Pomoje se strinjam. A vendar me dejstvo, da imamo otroke, ker ne želimo biti sami celotno življenje navdaja z neko desperacijo. Nočem verjeti, da je to res. Želim verjeti, da je razlog za potomstvo globlji. In da jih je več...

dvojno državljanstvo

Nizozemska ima nov škandal. V parlament (t.i. Tweede Kamer, kar je po naše Državni zbor) je ob volitvah lansko leto prišla tudi nacionalistična in populistična stranka PvdV. No, njen predsednik Geert Wilders, parlamentarec, pa je sprožil postopek o nezaupnici proti dvema državnima sekretarjema in sicer Ahmedu Abutalebu (sekretarju na ministrstvu za socialo), ki ima poleg nizozemskega še maroško državljanstvo in proti Nebahatu Albayraku (ki je zadolžen za imigracijsko politiko), ki ima še turško državljanstvo.

Sporna naj bi bila seveda njuna lojalnost državi in nenazadnje kraljici (še posebej, ker jo Abutaleb vara z maroškim kraljem).

Geert Wilders. Karikatura? Žal ne

Ob tem se razvijajo žolčne debate o tem ali ima ksenofobični Wilders prav ali ne, ali gre za kavarniške udarce še deviško frišni vladi... Ob enem je napadel tudi novo ministrico za imigracijo Ello Vogelaar, ki se ni (za razliko od prejšnje ministrice Rite Verdonk) izrekla za a priori prepoved burk v javnem življenju na Nizozemskem.

Kaj pravzaprav pomeni dvojno državljanstvo? Jaz ne vem, ker imam samo enega. Gre res za problem identifikacije? Problem pripadnosti? Bi se Wilders spravil tudi na nekoga, ki ima Britansko ali pa Francosko državljanstvo?

Mislim, da daje vzgoja v večih kulturah, večih jezikih neko odprtost in širino. Detajlno poznavanje recimo nizozemske in turške kulture je lahko samo obogatitev ene in druge. Vprašanje, kako se pač to uporablja. Nikoli nisem razumel kako je to mogoče, da Slovenci v tujini s svojimi otroki niso govorili slovensko. Jih niso naučili kaj to pomeni biti Slovenec (no, ali pa kaka druga nacija, saj ni važno).
Še najbolj me je pa (negativno) fasciniralo, ko sem letel iz Amerike in sem prestopal v Monakovem, se vsedel na Adrio za Ljubljano in je za mano sedela družina dr. Debeljaka. Z Erico in tropom frocov. Gospod doktor je s svojimi otroki govoril striktno angleško (not to mention a thick Slovenian accent)... Go figure... In to eden zelo vidnih slovenskih intelektualcev.

Sem zato, da imajo ljudje državljanstvo sveta. Odprt duh in da čimveč vedo o čimvečih kulturah in načinih življenja. Samo tako se lahko dobro razumemo in sprejemamo drugačnost.

Slovenski turizem

Že nekaj časa, torej takoj, ko je zima (če je to sploh res bila) pomahala v slovo, so na Nizozemskem začeli oglaševati za poletne počitnice. Tole je reklama iz Utrecht Centraal - v zadnjih 14 dneh že druga, za Turčijo. Kmalu se bodo trami po Amsterdamu svetili v barvah ali Brazilije, ali Južnoafriške Republike ali pa Karibov in bohotno vabili turiste.

Kje so reklame za Slovenijo? Med zimo sem gledal reklame za Tirolsko pa Švico (kot da jim je res treba oglaševati!?). Za Slovenijo nobenega oglasa. Zakaj gre nizozemski prestolonasledniški par smučat v Avstrijo, ne pa v Slovenijo recimo (ok, vprašanje kam, a that's beside the point)?

Kje je reklama za Lipico, Bled, Prekmurje, Piran, Kras, toplice, Snežnik.... Kaj dela Slovenska turistična agencija?!? Čakajo na slogan in logo? Prosim! Kdaj bom ponosen zagledal plakat, ki bo oglaševal lepote Slovenije?

Za konec samo še to: v Evropi kot narod Nizozemci potujejo na véliko. Dvakrat več kot recimo Belgijci. Poleg tega je to najbolj poseljena država v Evropi, kar pomeni, da oglase vidi veliko več ljudi kot v Italiji ali na Poljskem... STA pa še kar nič...

skret literatura

Začenjam blog roll. Zanima me, kaj berete na stranišču. Sam sem bral od malih nog, najprej Mikijev zabavnik, pa Mikija Mustra, potem v času vele bratstva in jedinstva Politikin Zabavnik, malo kasneje pa še Vogue Homme pa razne Hello in tak visoko kvaliteten trač tuje provinience (domačga nikol!). Od knjig pa vse mogoče... Dokler ni fotr rekel, da postaja naš skret zelo intelektualen, ker zdaj bere že Nietzscheja... hmmm...

No, zdaj berem fenomenalno knjigo Jonathan Strange & Mr. Norell (v originalu) Susanne Clark.

Ste kdaj brali, kaj berete ali prebirate zdaj? Če ne, zakaj ne... Ali na svojem blogu ali pa v komentarjih...

sestava Nivee

Ker se je Nadežda ponudila, da strokovno pove sestavo moje nove kreme, ki je baje hidratantna in samoporjaveča, sem začel v oknček za komentarje pisat sestavo... Samo da ima krema zgleda preveč predolgih in prezakompliciranih imen, da bi to bogi okvirček zdržal. Far toooo much pressure... Tako zdaj v novem postu sestava kreme:

@ Nadežda: wow expertka: Tega je ogromn! Uf se potrudim:
Aqua, Ethylhexyl Methoxynnamate, Glycerin, Cyclomethicone, Polyglyceryl-3 (kolk y v teh sestavinah!!!), Metylglucose Disterate, Ethylhexyl Salicylate, Butyl Methodxydibenzolymethane, Dihydroxyacetone, Methylpropanediol, Myristyl Myristate, Cetyl Alcohol, Tapioca Starch, Dimethicone, Tocopheryl Acetate, Vitis Vinifera, Xantan Gum, Trisodium EDTA, Citric Acid, BHT, Phenoxyethanol, Methylparaben, Propylparaben, Lonalooi, Limonene, Benzyl Salicylate, Hodroxyisohexyl 3-Cyclohexene Carboxaldehyde, Butylpjenyl, Methylpropional, Aplha-Isomethyl, Ionone, Citral, Coumarin, Citronelloi, Parfum.

OK. Od vseh teh sestavin poznam štiri: vodo, citronsko kislino, glicerin in parfum. Kje so vsa moja leta kemije!?!? Jaojao.

Je krema good al je no good?

Nivea

Verjetno bi me kdo opisal kot metrosexualca, drug sam za tipičnega nečimrnega geja, a sam bolj mislim na to, da skrbim zase. Krema za obraz, krema za roke (predvsem nočna), šest različnih parfumov (ker je drugač dolgcajt) in dva za po britju (ok, en je Cmokotov). Potem pa seveda obleke in predvsem ČEVLJI!! Nor na čevlje! Takoj, ko sem po prvem paru Prade ugotovil, da je razlika med čevlom in čevljem enormna, prisegam samo na kakovostne čevlje! Da je šoln za €30 tak, da me bolijo noge in da je šuh nad €200 orgazmičen. A propo: hvalabogu za razprodaje! Pred dnevi sem ravno postal nov lastnik odbitih Alexander McQeenov za Pumo!

Trenutno so moje favourite kreme za obraz Biotherm. Pa ker se gibam tja k letom, khm khm potem še mal kukr anti-age Q10 zraven, čeprav se mi zdi, da je to vse skupi nateg. A vseeno delujem po načelu placebo efekta.
Že kak teden pa na Nizozemskem oglašujejo novo kremo za faco, ki jo je na market poslala Nivea. Ne samo da je hidratantna, ima še summer look, kar pomeni, da ima notri malo snovi za samo porjavenje. Baje. No, danes sem zadevo kupu in v Etosu je sem dobil še €2,50 popusta, zdej bomo pa vidl. Je reku ta slep. Variante so tri:

1. po dveh dneh super mazoli po celem gezihtu
2. lepa rjava barva
3. nič oz. izgledal bom kot kuhan rak.


Skratka poročam! In upam na najbolje...

Prleški ljudski

Kovači so zamazani,
pintari pijani,
širokoritni šoštari,
šnajdari štimani.

Fsaka bi rada frajla bla,
nobena ne kmetica,
široko rit bi nosila,
ko pitana prasica.

Cicke si napenjajo,
da lepše jin stojijo,
fanton se nastavljajo,
ki se z njih smejijo.

Po goščavi se sprehajajo,
kakor črne vrane,
fante tam čakajo
in se jim smejijo.

Tole mi je poslala prijateljica. Ne vem zakaj me je pesem spomnila na Natalijo Verboten...

Tole je pa druga na temo kajenja in zakajanja in zakajenost....

Tobak je ena žlahtna trava,
bolj je sladka kakor med,
ne bolela te bo glava,
če kadil ga boš sto let.


Ena baba se prevzame,
fajfe tri ga iskadi,
mož, tobak, pa jo prevzame
ter za plot jo zakadi.


Glejte babo, kak pijana
tam za plotom zdaj leži,
jajnke ima fse posrane,
bolj kak hupkač* zdaj smrdi.

*hupkač ali smrdokavra je ptica

majhnost

Na temo Slovenije in Slovencev je bilo napisanega že veliko. Še posebej so mi ostali v spominu zapisi Vesne Godine in Svetlane Makarovič. Dve ženski, zanimivo.

Ko sem pisal komentar na enem od (dobrih) blogov, mi je prišlo na misel tole:

Problem Slovenije je njena majhnost. Problem je to, da smo vsi malodane v žlahti. Ko sem bil v srednji šoli sem ugotovil, da sem direktno ali posredno v žlahti z dvema sošolcema. Zadnjič, ko sem bil v Ljubljani sva z enim kolegom ugotovila, da sva v žlahti kar preko dveh vej. Nasvet torej: ko imate novega fanta, novo punco, bohnedaj se pogovarjat o družinskem deblu, ker bosta ugotovila, da sta najmanj mrzla bratranec in sestrična... kar je v postelji prej kot stimulans... razen v prav posebnih fantazijskih situacijah.

Kar predstavlja seveda tudi problem. Vsi poznamo vse. Če ne, smo pa vsaj spali z nekom, ki je v sorodstvu s kakim od kolegov ali pa je bivša/bivši mojega/moje kolega, kolegice. Ali pa smo bili enkrat v osnovni ali pa srednji šoli sošolci.

Potem pride na vrsto seveda delovno mesto. Ne imeti seksa s sodelavci je v Sloveniji skoraj nemogoče. Razen če ne delate v MB in živite v KP.

Vse to, pa še kaj podobnega, naredi medčloveške odnose v tako majhni državi zelo težke. Poslovno se veliko stvari ureja na podlagi poznanstva (tvoja mama je bila gotovo kolegica ali pa sošolka bodočega šefa in podobno). Zaradi tega so pravilne relacije hierarhičnega odnosa zelo zamazane. Kar je nezdravo. Pravtako dela poslovne kroge zelo majhne. Kakšne silne konkurence na kateremkoli področju v Sloveniji, roko na srce, ni. Vsi pravniki so študirali na eni (1) šoli. Pravtako vsi strojniki in matematiki. Pa še kdo drug...

To je tudi razlog, da se nihče (ali pa zelo malo število nadebudnežev) ne upa narediti kaj prav zares drznega. Nekaj outrageous. Nekaj, kar bi zdrmalo družbo, okolje v katerem živijo.
Slovenci morajo vedno biti über prijazni z vsemi: kaj pa veš kdaj boš koga rabil. Frustracije se zaradi tega kopičijo, nihče si ne upa povedati kar komu gre. Ne moremo biti vedno le prijazni! To ni zdravo. Opisanih primerov poznam v Sloveniji na stotine. Majhnih, ki se začnejo pri zatiranju v osemletki (pardon devetletki), do velikih političnih fiaskov, ki smo jih še posebej deležni v času te neofašistoidne vlade.
No, sam sem imel vedno probleme, ker sem vedno povedal kar sem mislil. Angleži bi rekli, da I wear my heart on my sleeve. Redki to cenijo, mnogi zamerijo, in še največja večina ljudi zaradi tega potegne konsekvence, ki so zame prej kot pozitivne. Pa kaj.
Morda tudi zaradi tega ne živim več doma. Ker majhnost ubija. Ubija ustvarjalnega duha, ubija ideje in ubija uporništvo. Ker so na Prešernovem trgu demostracije in jih pride 100. 150 ljudi pa te demonstracije gleda in opazuje kdo je zraven in kdo ni. In zakaj. In joj poglej, nisem vedela, da je Potočnikova Mojca s to zgubo. Kako se le mora počutit Francka... Ni prepiha. Ni dotoka različnih idej...

Koliko ljudi bi stopili iz lastnih okvirov, če bi bili večji, če bi živeli v državi s 20 milijoni prebivalcev? Ne vem. Pred sabo tako ali tako ne moreš uiti. Ko sem šel v tujino, sem si rekel: ecco, nov začetek. A sem se vseeno moral soočiti s sabo in nahrbtikom iz Ljubljane. Pred kom bežimo? Velikost mesta ne pomeni nujno osvoboditve, je pa ta zagotovo lažja.

Marianne Fredrikson

Danes sem izvedel, da je umrla Marianne Fredrikson, švedska novinarka in pisateljica. Od malega sem gojil neko ljubezen do Švedske, ki se je najprej odražala v ljubezni do ansambla ABBA, potem pa celo do zagledanosti v deklico iz Švedske, ko sem imel 12 let.

Že takrat sem se zaljubil v jezik in sestre tistega ljubkega bitjeca (ime ji je bilo menda tam nekje Annelis) so mi dale brat knjige v švedščini, katerih seveda nisem razumel niti besede. Sem se pa utapljal v melodičnosti in lepoti jezika.

V zadnjem letniku srednje šole sem se švedščine končno tudi naučil! Nekaj let za tem sem spoznal Ido, ki je študirala na isti fakulteti, bila pa je pol Švedinja in pol Slovenka, odraščala je na Švedskem in zelo hitro sva postala najboljša prijatelja. Seveda naju je družilo tudi poznavanje "skrivnega" jezika. Tako sva lahko nemoteno opravljala in čvekala o vsem mogočem, ne da bi kdo lahko prisluškoval. Prisluškovali so že, a... Ljudje so le čudno gledali, ker sva nenehno preklapljala med švedščino in slovenščino.

Dokler se nama ni primerilo tole: stojiva v banki in not pride zelo postaven blondinec z dolgimi lasmi. Jaz ga veselo okuliram in v švedščini rečem Idi: Matr dobr zgleda take model.
Ona ga pogleda in reče: No ja, lahko bi imel boljšo kožo na obrazu.
Pa jaz: Ampak samo poglej ti ta body!! Woaha!
Nakar je prišla Ida na vrsto v banki, jaz stopim vstran on pa do mene in me po švedsko vpraša, če sem Šved. Samo gledal sem ga in skoraj me je kap!
Rečem: jaz sicer ne, je pa moja prijateljica. Pa ti si Šved?
In on: Ne, ne. Slovenec. Samo sem leta dolgo na Švedskem igral hokej.
Med tem je prišla Ida in se tudi ona malodane sesedla, ko je videla, da konverzirava po švedsko. Toliko o skrivnem jeziku! Takoj ko sem prišel domov sem poguglal slovenske hokejiste in ga našel. No, super. Bil je eden izmed takrat top igralcev. Hja.Vzljubil pa sem tudi švedsko literaturo in med drugim tudi Marianne Fredrikson. Prebral sem sicer le eno njeno knjigo (žal se švedska literatura tako težko dobi) Ana, Hana in Johana - zdi se mi, da je tak tudi slovenski prevod (bral sem angleškega Hanna's Daughters). Fantastična knjiga! Polna hladnega, temnega realizma in težkega življenja švedskega naroda, predvsem žensk. Švedska prav dehti iz knjige!

Moj skromni predlog fantastične knjige ob smrti te priznane pisateljice. Počivaj v miru!

suši

Obožujem suši! Res. Obožujem japonsko hrano, le da moje znanje in vedenje o njej, pa tudi okušalne izkušnje (zaenkrat) niso prišle preko sušija (in vsem kar k temu paše), sušimija, miso juhe in sakeja. Pomoje je pa to res kar vse, če me spomin ne vara. Žal pa japonske restavracije izgubljajo bitko s svojo veliko sosedo, Kitajsko.

Pred parimi dnevi sva bila povabljena k Milady, kjer smo sami delali suši. Veselja polna hiša. Prišla sta še Momo in Viljam (moja bivša sostanovalca in ko smo stanovali skupaj smo enkrat že imeli suši party) in smo - no, so - kuhali riž, zvijali suši (tudi unega, kjer je riž na zunanji strani) in vse podobno. Sam sem si naredil le tistega, ko spraviš na kupček malo riža, gor pa enostavno položiš malo lososa. Pa je. Približno tako kot tale slika, le da moj ni bil tako fancy :/
Nisem si mogel kaj, da nisem cel cajt mislil na Ka-mo. Kaj naredi bloganje, a, moji prijatelji?


Sam nisem zrolal niti enega, sem se pa pustil na veliko razvajat. Mljac! Stvar je šla tako daleč, da je Cmoko, zdaj ves pod vplivom, včeraj nabavil svoj lasten Sushi Kit.
Notri je:
*bamboo rolling mat da bo s čim rolat
*Sushi Nori bohved kaj sploh je to ;) - menda speštane morske alge
*Suchi rice baje prav poseben nešpičast riž
*Suchi Su Vinegar za riž, ne za solato
*Japanese Soya Sauce da ne bo kdo mislil, da je kitajski
*Wasabi Paste mljaaaaac
*Chopsticks bržkone
*recipe and instruction leaflet upam!

Ha! In smo ready. Samo najt mormo še čas, da začneva delat svoj suši. Vsekakor poročam in fotodokumentiram tole packarijo. Sem že kdaj omenil, da imava dve levi roki!? Hehe...

Skratka recepti in nasveti v sušiju veščih bralcev zelo dobrodošli!!! KA-MAAAAAAAA!!!!! :D

+++
Potem pa sem začel razmišljat, koliko take hrane se sploh dobi v Sloveniji. Midva sva recimo, za obletnico šla v Indonezijsko restavracijo. In se napokala do obnemoglosti. Pred kratkim so menda v Ljubljani odprli Indijsko (ki jo oba obožujeva).
Prednost življenja v bivši kolonijalni in vetrovni (v smislu idej in življenskih slogov) je, da je na voljo zelo veliko različnih prehranjevalnih tradicij. In da lahko vsak dan probaš kaj drugega. A ne samo to: vsak dan si sam lahko skuhaš kaj drugega!

Ko sem prišel prvič v nazaj v Ljubljano, sva s Cmokotom malodane cel dan iskala kokosovo mleko. Tu pa v enem najbolj lokalnem "mercatorju" dobiš najman 3 različne sorte azijskih nudlov, pa vse vrste rakovih čipsov, pa curry paste v 5 različnih pekočin in barv, da mango chutney niti ne omenjam ali pa tikka ali garam masala... same dobrote!!

Je pa res, da ne dobiš dobre skute, ne dobrih suhih salam, pa gresa ali Čokolina...

jah, win some, lose some... c'est la vie, n'est pas?
Pa dober tek!

najstarejša šala

Nekje sem našel menda najstarejšo zapisano šalo na svetu.

Ni bohved kaj, je pa najstarejša. :D

<3

Želim si, da nikoli ne bom več našel poti iz labirinta tvoje ljubezni.

Skupaj sva že sijajnih 6 let in tako želim živeti še desetkrat toliko.

Cmoko, LJUBIM TE! Večno!


tvoj medo

primerjava cen

Evro je prinesel veliko lepega. Že znak mi je všeč. €



Prvič lepe kovance, čeprav je kolegica blogerka, ki je kovance nesla na ogled na Irsko, kjer živi, doživela to, da so jo vprašali: Hmm, why does is say France on your money? Hja. Pes tole. Bi vsaj napisali dr. France Prešeren.
Drugič je prinesel to, da mi ni treba skrbet za tolarje vsakič, ko grem domov. Kar je sploh veselje vsakega popotnika (po evroobmočju, seveda)
Tretjič je prinesel podražitve, za katere je naša vrla vlada obljubljala, da jih ne bo. Koga so oni vlekli in za kaj?!
Četrtič je prinesel to, da lahko cene primerjamo.
In točno to sva naredila. Sva se šla gospo Kutin in sva cene primerjala. Vzela sva nekaj izdelkov in naredila najino lastno košarico. Osnovnih potrebščin. Torej nič kaviarja in lososa, nič Moët et Chandon in nič Elizabeth Arden kreme proti gubam. Cene sva nabirala po primerljivih trgovinah, torej Albert Heijn na Nizozemskem in Mercator v Sloveniji - pač dvema najbolj razširjenima verigama supermarketov v državi.

Tole kar vidite spodaj je najina komparacija cen med Nizozemsko in Slovenijo.
Take a look at it and weep!

izdelek	količina	Nizozemska	Slovenija
Kruh	800g	0,99	1,65
Mleko polnomastno	1l	0,39	0,58
Testenine Penne Rigate	500g	0,89	0,81
Moka, navadna	1kg	0,75	0,71
Sladkor	1kg	0,69	0,83
Olje, olivno	1l	5,89	5,96
Kis	1l	0,48	1,28
Jajca, srednja	10	1,35	1,19
Banane	1kg	1,69	0,83
Pomaranče	2 kg	2,69	2,50
Jabolka Elstar	1kg	1,29	0,87
Prašek Persil ColorGel	1,5 l	5,45	6,67*
Mehčalec	2l	1,87	2,50
Detergent	0,5l	1,59	0,79*
Toaletni papir - 3 slojni	8 kosov	2,99	1,66
Robčki, Tempo/Softis	10x10	1,10	2,20
Solata, ledenka/kristalka	0,5 kg	1,29	0,85
Krompir	3kg	3,49	3,30
Sol	1kg	0,38	0,44
Kisla smetana	200ml/180g	0,99	0,57
Sir Gauda	1kg	3,35	7,53
Paradižnikova mezga	50g	0,49	0,37
Šunka	150g	0,94	0,65
Müsli	375g	2,85	3,03
Kava Nescafé	200g	4,89	6,76
Jogurt, sadni	1l	1,30	1,46
Summa summarum	€	50,07	55,89

Izdelki z asteriksom (*) pomenijo, da so bili znižani.

Slovenija je po zbirku teh živil dražja. ZA 10%!!! Seveda se dobi kakšne izdelke kje še ceneje. (tako recimo banane pri turkih tu stanejo borih €0,85). Če sva na Nizozemskem jemala hišne izdelke Albert Heijna, sva jemala tudi Mercator izdelke. Torej, želela sva biti kar najbolj natančna.
S tem, da je v Sloveniji dobra plača €800, na Nizozemskem je to socialna podpora!

Nisva pa primerjala storitev. Ker je to preveč dela in po lastnem opazovanju vam lahko brez omahovanja povem, da so storitve na Nizozemskem svinjsko drage. Tako je kava med €1,80 in €2,20. Frizer (za moške) pod €20 je utopija. Razen če ne želite bit potrižen kot cucek. V restavracijah ene jedi skorajda ni mogoče pod €15. V Amsterdamu za veliko pivo lahko plačate tudi €6! In smo tudi plačali... hja!
Kakor koli že, to so dodatne storitve, ki ti jih ni potrebno koristiti. Osnovne stvari, za katere sva menila, da jih potrebujejo še tako revni (no, z malo domišljije) so v Sloveniji dražje.
Opozarjam predvsem na razliko v kavi, siru, kruhu (!), kisu, prašku, mehčalcu in robčkih.

Komentarji?!?

Nederland

Takole, pa sm doma. Home sweet home.

Sprovociran od komentarjev (juhu) na blogu sem se odločil, da opisem svoj odnos do moje države gostiteljice oz, morda kar do nove domovine.

Kaj sem? Slovenski nizozemec? Slovenec, ki živi na Nizozemskem?

Predvsem sem allochtoon. Kar pomeni, da nisem autochoon. Pomoje imajo le Nizozemci takšni besedi za ljudi. Kolikor vem jih imamo v slovenščini le za živalske in rastlinske vrste. Ne pa za ljudi. No, jaz sem allochtoon. Kar ne pomeni, da sem tujec. Ne. Tujec je vreemdeling ali buitenlander. Nizozemci nasploh ljubijo klasifikacijske besede. Oni so ponosni lastniki besede apertheid. Kar pomeni recimo ločenost in (rasna) segregacija. Tako mi pripada ta grozljivi izraz nekoga, ki ni odrastel na Nizozemskem, ampak se je sem priselil. Hja...

Tako jaz nisem nič. Nikoli se nisem želel istovetiti z etiketami. Tako me najbolj (ali pa me je, zdaj mi je že malo vseeno), ko me je kdo predstavil: This is my gay friend. Aha... Me veseli, da smo klarificirali, da sem istospolno usmerjen. Ker samo friend ni dovolj. Bi bilo bolje, če bi rekli: This is my Slovenian friend. Pomoje je isto. Meni je vseeno. Sem prijatelj. Predvsem z homoseksualnostjo nikoli nisem želel paradirati, pa ne da bi se skrival. Po outiranju (ko sem imel 25 let) sem živel polno življenje mladega geja. In ko sva s Cmokotom začela vezo, sva se do zdaj vedno obnašala "normalno" kot par. Ne kot geja. Ali pač? Je to mogoče ločiti?

Vsekakor pa nisem več slovenec Slovenec. Še posebej po obisku Slovenije, ki se je končal danes, mi je jasno, da to nisem več.

Nizozemska narava

Besedna zveza je seveda paradoks. Je potrebno sploh še kaj reči? Tu je narava tako skopa, da sem veliko večjo raznolikost doživel v puščavi. Predvsem pogrešam gore. Ko na Nizozemskem pogledaš horizont, se ti v sliki pririše 20% zemlje (največkrat pašnik z ovcami) in potem 80% neba. Kdaj ste si nazadnje ogledali kakšno sliko znanega nizozemskega ali flamskega slikarja? Nič kot le oblaki. In kak mlin na veter... In seveda voda. Na hektolitre vode. Tako na zemlji, kot v zraku... Torej, da o vremenu niti ne začnem. Čeprav je ta zima fantastična.... Upam le, da nam zaradi tega ne bo zmanjkalo vode. Še ena ironija.

Nizozemščina

Ki ji upravičeno rečemo: ne jezik, ampak throat disease. Toliko guturalnih šumov, kot jih povzroča ta jezik, premore le še Zulu z vsem svojim cmokanjem in tleskanjem. G in CH (razen če ni na koncu besede v obliki SCH, ko se prebere le S) sta oba približno taka, kot če si ob hudem prehladu in vnetju žrela pucamo grlo. Very sexy indeed!
Poleg tega imajo še neizgovorljive diftonge: ei/ij (ki ga včasih pišejo kot y z umlautom), ui, in au. Ne obstojajo v večini jezikov. So zelo posebni in seveda, takoj te spoznajo, da si tujec, ker se jih je zelo težko naučiti. Med tem, ko jih nihče ne izgovarja enako. In ko smo ravno pri tem, imajo črko R, ki jo izgovarjajo na tri (da, 3!) različne načine: tako kot mi (zrolan rrr), tako kot Francozi ali koroški Slovenci (guturalno) in tako kot Američani. Baje, da je strogo uradno pravilen le prvi. No, tako ne govori nihče. Zdaj pa prosim izgovorite groei. Z rezgetanim g in guturalnim r, sledita pa se u in i. Enjoy!
Kot ste menda ugotovili iz zgornjega nisem velik ljubitelj nizozemščine. Govorim 8 jezikov in to je zagotovo najgrši izmed njih. Žal. Ampak saj poznate: de gustibus non est disputandum.

Življenje na Nizozemskem

Življenju na Nizozemskem se reče preživetje. Ljudje jedo, ker morajo preživeti (zatorej ne bo posebnega prispevka o nizozemski hrani, khm khm). Ne živijo zato, da jedo. Ljudje morajo nekje živeti, zato popolnoma simpl kvadratne po možnosti povsem identične hiše. Brez luksuza. Poleg tega so zgrajene tako lahko iz lesa, da različni glodalci (beri miši) z lahkoto priglodajo v tvojo kuhinjo. Še posebej je v mestih to povsem normalen pojav. Če imaš "srečo", ne samo, da imaš miši doma, ampak kako vidiš tudi v restavracijah ali kinu.
Kar jim je v silen plus pa je, da so zelo potrpežljivi. Ker so kolesa bolj praktiš in poceni se vsi furajo s kolesi. Fair enough. Kar je tudi zelo športiš. Dokler ne ugotoviš, da je kolesni promet (predvsem v Amsterdamu) ne boj, mesarsko klanje.
Nizozemci so skratka preveč pragmatični, da bi v življenju uživali.

Kultura na Nizozemskem

Eden izmed razlogov da sem tu. Ki je na prvovrstni ravni. Knjige so poceni in dobiš domala vsako knjigo. Koncertov resne glasbe je kolikor želiš. Seveda ne manjkajo filmski festivali, kot sta Utrechtski in Rotterdamski, vrh sodobne arhitekture, vrh sodobne umetnosti v likovnem oziru in splošno eksperimentiranje v umetnosti. Res 1A!

Nizozemska toleranca

A se hecate!? Tega ni. To je urban mith. Tolerantni so, dokler nosiš denar. Ko ga ne, je ljubeznivosti konec. Nizozemska je bila tolerantna v 17. in 18. stoletju, ko so tja bežali protestanti in judi z vse Evrope. Ki so s seboj prinesli zlato, bogastvo, svojo sposobnost in obrt.
Danes smo homoseksualci tolerirani le v Amsterdamu. Pojdite v Maastricht in se držite z roko s svojim istospolnim fantom ali dekletom. Pa boste ali verbalno, bohnedaj pa še fizično občutili njihovo toleranco. Enako je s prostitucijo. Amsterdam pravzaprav ni Nizozemska. Res ne. Je Amsterdam.

Z Nizozemsko imam torej love-hate relationship. Ki mi ustreza. Trenutno. In brez Cmokota niti Nizozemske ni. Brez Cmokota... no, raje sploh ne grem tja.

Pa še to: Hollandija ni isto kot Nizozemska. Holandija je pravzaprav stara provinca, ki je danes razdeljena na Noord in Zuid Holland. Sicer pa več o tem, če želite tu. Pojdite v Limburg in recite, da ste v Holandiji pa bo še veselo ;))

Tot volgende keer beste mensen!

Slovenië

Takole, pa sem doma! Doma, karkoli to pač je. No, Cmoko je tudi tu. Prišla preko Bruslja v petek. Ja vem, dolgo nisem nič napisal. Ampak, ko človek pride takole domov nima nič, ampak popolnoma nič časa več. Kar naenkrat se vsujejo vsi, ki jih nisem videl pol leta. Nazadnje sem bil v Sloveniji 12. avgusta. Kar je razumljivo in kar je zelo lepo!

Sobota je bila dan za sestro in Petra. Pa smo šli nakupovati v sijajni (cinično) BTC. Kjer se je trlo ljudi. Nakar sem hotel it v center Ljubljane, ker nisem tu, dokler se ne sprehodim po centru. In lahko bi plesal in kričal, ker v centru ni bilo NIKOGAR. Ura je bila dve popoldne in razen par zgubljenih turistov se po Ljubljani ne sprehaja več nihče. Treba je seveda povedat, da je bilo vreme toplo (kolikor je v januarju v normalnih naravnih razmerah lahko) in sončno. Torej ni, da bi padale ušpičene prekle in bi se ljudje bali za življenje. Ne. Paf!

Nato sva se vidla še z Nátasho. Namreč v nedeljo sva šla smučat. Na Krvavec. JUPIIII!!! Dan je bil božanski in jaz nisem stal na dilah več kot eno leto, pa še takrat sem smučal le enkrat. To je pa tako, če živiš v državi, kjer je smučišče dolgo 80m in je pokrito. A vse je šlo super in jaz sem užival kot bubreg v loju! Super luksuz pa je, da ko si lačen in ko se spusti megla, se lepo odpraviš s smučišča v hišo, kjer te čaka kosilo in čaj. MLJAC! Potem sva z Nátasho šla še malo skijat in domov. Pa v kino s Cmokotom. Babel! Fantastičen film!! Vreden ogleda in vreden pomisleka, čeravno ni povsem nekaj fantastično novega.

Ponedeljek frizer (nuja!!!) in kavica pa kosilce z novo prijateljico Lolito. Darling sweety! Fabulous! Res. Js sm s tabo! ;))

Torek sem malo pobluzil in s Cmokotom sva se vidla šele okoli pol noči. Imel je veliko dela in sva šla lepo tako kot v starih (da ne rečem še dobrih) časih na najih sprehod ob Ljubljanici. Potem pa spat.


Čudno se je vračat domov. Pri tem ni čudno to, da sem se vrnil v Ljubljano za en teden, čudni so moji občutki. Vračal sem se zadnje 4 leta. Vedno sem imel občutek, da sem prišel domov. Tokrat imam prvič občutek, da sem prišel na obisk. K staršem v hišo, kjer sem gost. Kjer ne morem več kar tako stikat po omarah in odpirati predalov, kjer so se stvari sprememnile (nova sedežna garnitura in nova kavna mizica, moja soba je postala očetova spalnica in study).

Zdaj končno živim svoje življenje s svojim partnerjem, ki ga ljubim bolj kot vse in ko pridem domov to ni več moj dom. Moj dom je Utrecht. Kjer lahko vsako noč spiva s Cmokotom v svoji postelji. Kjer je vse tako kot si želim. Končno se je to uredilo. Šele zdaj čutim, da sem se res dokončno ustalil na Nizozemski in sem gost v Sloveniji (še na letališču sem pokazal nizozemsko osebno, ne slovenskega potnega lista). In všeč mi je to. Zelo. Pa še zelo poceni je vse!!

Egipt 4

center Kaira

Vrnili smo se v hotel in se šli takoj namakat v izvir. Ne vem, ali ni bil toliko topel kot prejšnji dan, ali pa so se moji živčni končiči navadili na toploto. Povsem možno je tudi, da so v mrazu v puščavi povsem utrpnili.

Drug dan sva se vrnila nazaj v Kairo. V najin hotel, kjer so nas pričakali isti receptorji, isti bellmeni in portirji.
Ahhh it's nice to be back home. Well, khm ... ;)
Tam je bil tudi receptor Muhammed, ki je zelo zelo lep, predvsem pa je imel božanske okvirje za očala. Ni mi uspelo izvedeti katere znamke (beri: nisem ga vprašal), tako da zdaj lahko le sanjam o njih... hehe

Po vrnitvi je Cmoko želel na vsak način v shopping (more šoping !?!?) v center, tako sva se odpravila tja. Najprej sva se pričkala kako bova to izvedla. Jaz sem imel, milo rečeno, polhen kufer pregovarjanja s taxisti in sem želel it s podzemno. Ki je nekje 7km od hotela. Tako sva vzela taxi do podzemne. Ki je v Kairu super prevozno sredstvo:
1. ne tičiš v prometnih zamaških in si v malo manjši smrtni nevarnosti, kot pa v taxiju,
2. v skladu s prvo točko je zrak veliko bolj uporabniku prijazen,
3. stane vožnja 1LE - torej €0,145 . Skratka nič!
4. na željem kraju si v pičlih 15 minutah.

Skratka hura za podzemno!

V centru sva potem iskala famozen shopping mall, ki ga seveda ni bilo. Našla sva le ulice s trgovinami. Knjigarno (kjer sem postal ponosni lastnik Korana v arabskem originalu - hotel sem namreč imeti knjigo v arabščini in katero knjigo se najbolj spodobi imet, kot knjigo knjig?), trgovine z oblekami, čevlji, kar poželi srce.







Zatavala sva tudi v malo manj fancy ulico 26th July Street, kjer se na cesti prodaja vse in še več. Stojala z oblekami in kruhom so postavljena na cesto med drveče avtomobile. Od tam sva potem zbežala nazaj na fancy ulico Talaat Harb, kjer sva kupila še en kovček, saj bi bilo vse, kar sva nakupila nemogoče prinesti domov v najinih kovčkih.

Nakar sem se jaz odločil, da ne plačam več kot 30LE za taxi in sem bil že kar malo sitkan, pa sem poklical taxi in rekel da plačam talaateen do Gize. Un naju gleda, vsi se odpeljemo. Potem malo razmišlja in reče arb'aeen. Pa jaz: la-la talateen. Pa on: arba'een! Pa se premaknemo še za en meter in pol (promet pač, pih), pa še enkrat pogleda v vzratno in reče arba'een. Jaz dvignem levo obrv, rečem: la arba'een: talateen. On nekaj jamra in potem reče, la. In jaz njemu nazaj šukran in sva se pobrala iz taxija. Ne bojo oni men tra-lala (la pomeni namreč: ne)! In spet nazaj v "udobno" podzemno in do Gize!

Kjer sva pobrala taxi in jaz rečem Le Meridien Pyramids (kako se reče piramide se what-a-mistaka nisem naučil) in potem še Ashreen, kar pomeni 20. Funtov namreč. On pokima, jaz že ves multivesel kako sem to uspel hiperdobro zdilat in se odpeljemo. In se peljemo. Pa rečem čez nekaj minut Cmokotu: tole ne gremo mi prav. Orientacijo imam namreč res kot GPS. Cmoko samo lepo gleda s svojimi velikimi zelenimi oki, jaz pa vedno bolj gubam čelo. Če gremo čez Nil, smo najebal, ker gremo narobe. In smo seveda šli zelo suvereno na most čez Nil. Ko jaz začnem mahat, da neeee, da v drugo smer in piramide in mal histerično rišem trikotnike po zraku. Zraven je sedel njegov, najbrž 5-letni otrok in me gleda z na široko odprtimi črnimi očmi. Potem gremo spet nazaj čez Nil in v smeri piramid. Jaz mu govorim Pyramids road, on mene gleda, kot da mu govorim v slovenščini. Grabim zemljevid in mu govorim še El Ahram Street, a to zadev ni nič poboljšalo. Pri tem naj povem, da je (kot vsi šoferji v Kairu) VSAKIH 10 sekund pritisnih na troblo... Nakar se ustavimo pri Shell pumpi, pokliče prijatelja, ki mu pove kako do najinega hotela. HILFE!!! Otrok še kar mirno sedi na prvem sedežu, o kakšnem varnostnem pasu niti ne bomo govorili. Sem mislil, da je od hlapov in polucije že obnemogel. Potem Cmoko izvrta v svojem rukzaku črne Toblerone. Jaz vzamim košček, ostalo pa dam otroku. Da se malo posladka. Froc čokolado nemudoma odvije iz folije, ki jo z vajeno gesto zabriše skozi okno avta in začne lizat čokolado. Mi se še kar vozimo in vozimo. Taxist je 2x že skoraj obupal, jaz mu z roko kažem naravnost, naravnost in še kar naravnost. (sem se počutil kot ata-Štrumf). Potem pa desno in smo bili pred hotelom. Jaz mu stisnem v roko 25 LE in se zahvalim, takoj ko sva bila iz avta pa mulo stisne čokolado fotru v roko. Bohved kaj se je zgodilo z njo. Glede na to, kako je v Egiptu vse sladko, vključno s kruhom, je bila črna švicarska čokolada na zelo grenki strani okusa.
V sobi sva naročila room service. Vročo čokolado, fresh orange juice, krožnik sadja in limonino torto. Plačala 10€. Sweet!

Auf iz mehke in tople postlce ob 5h (jaojao) in zajtrk pa na letališče. Kjer je cel kaos. Kjer sem se malodane tepel z nekimi Egipčanom in njegovimi 3 ženami, ker so s sabo na Nizozemsko trogali celo vodo. Pa neke zlate flaše okol vratu. Vsi so bili oblečeni v belo. Bilo jih je pa ene 50. In potem je mož s pasporti in boarding kartami šel naprej na bus, boge žene pustil brez vsega zadaj, pa policija po moža in bolj kot je varnostnik vpil, da mora imeti vsak svoj pasport in karto, bolj je bilo očitno, da to tam žal ni tako. Kar je stvari kompliciralo. Ni nama preostalo drugega, kot da se lepo stoično smehljava. Vsi so imeli nizozemske potne liste.... go figure.

Let pa dolg kot ponedeljek... sem pa si priboril dve kosili... mljac. O tem, kaj se je zgodilo, ko sva prišla domov, sem pa itak že pisal.