avokado

Obožujem avokado. Prvič sem ga menda jedel s Tanjo.
Obožujem mastno-prahasto teksturo, zeleno barvo in topel okus.
Zdaj sem izvedel, da prihaja ime iz azteške besede (točneje iz jezikovne skupine Nahuatl) ahuacatl. In pomeni (kaj pa drugega kot): testis!

Oblika je stare azteke torej najbolj spominjala na moške testise in imeli so ga za sadež rodovitnosti.
Sadež je pa dolga leta imel imidž afrodiziaka, torej seksualnega stimulansa in kdor je dal na svojo krepost, ga ni jedel. Te konotacije se dolgo ni znebil, kar se je zgodilo šele po načrtni oglaševalski kampaniji pridelovalcev.

Zdaj ga največ pridelajo v ameriški Kaliforniji. Našel sem tudi stran (najbrž je ameriška), kjer imajo tudi fun facts about avocado. Ni mi treba poudarjati, da nikjer niso zapisali, kaj azteška beseda pomeni.... hehe....

no, zdaj veste... spomnite se naslednjič, ko ga boste papali in se z njim mastili... pa naj si bo v solati, kar sam ali zmečkan v guacamole...

queen's day

Ker sem obširno o največjem nizozemskem prazniku že pisal prejšnje leto in ne mislim vsako leto opisovat kaj to je in zakaj (btw: lanskoletni zapis je še zelo aktualen), letos le par dodatkov.

Vedno bolj se aklimatizirava in ponizozemčiva. V toliko, da sva letos na ta dan celo odprla lastno stojnico. Prosim lepo!
Cmoko je z mojim dovoljenjem naredil selekcijo DVDjev, CDjev in knjig, ki nama delajo napoto. No kar pri DVDjih (ki jih zdaj že okoli 250) pomeni filme, ki sva jih videla in jih v naslendnjih 5 letih nimava več namena gledat... Odvlekla sva jih torej v A'dam, saj smo pri Muki in Nicholasu imeli brunch. Ker živita na enem (prvem) od kanalov je bila lokacija za najino prodajo naravnost fantastična. Edina tečna stvar je bil sem pa tja kak dežek. Prijateljica iz Alkmaarja je prinesla še nekaj svojih DVDjev in cot, pa smo prodajali. Vmes sem jaz veselo fotografiral. Malo smo pili, veliko jedli in bli sploh vsi veseli.
Letos se je poznalo, da je bil QD na sredo, četrtek je bil tudi fraj, pa še danes ponedeljek, ker imajo dan osvoboditve. Mnogi so si vzeli tako krajše počitnice. Amsterdam je bil veliko bolj prazen kot do sedaj vsako leto. Kar ni nujno slaba stvar.
Evo nekaj slikic te oranžne zabave. klikni za povečavo

plastične kraljicekuža kraljženska (!) na gay ulici

cmoko

ostanki od prodaje

sanje

Že dolgo časa nisem nič sanjal. Mah, najbrž sem, pa se ne spomnim. No, današnje sanje sem si zapmnil.
S Cmokotom sva živela na huisboot-u in imela luškano stanovanje, on je šel nekam ven, jaz pa sem ugotovil, da nad nama še nekdo živi, ki tam nima kaj iskati...

Naslednje sanje, katerih povezave s prvimi ne morem najti, pa so veliko bolj dramatične:

sanjal sem namreč, da sem se dal kastrirati. Prej sem se moral poplnoma pobriti, sedel sem na neki postelji, nakar je prišel zdravnik, ki v resničnem življenju sploh ni zdravnik, znanec, ki ga osebno sploh še nisem spoznal. Prišel je v beli halji in z navadno britvico. Po mednožju so me asistenti začeli polivati z mrzlo vodo (nenavadno, pričakoval bi toplo). Potem je dal komentar na mojo mošnjo, pa se ne spomnem kaj je ta komentar bil. Nakar sem rekel, naj mi pokaže svoja jajca. In mi jih je. Nam vsem. Potem je zarezal (brez narkoze!) in začel postopek. Med tem sem se spomnil, da sploh še nisem izbral proteze, začelo me je skrbeti kako bo zdaj izgledala moja sperma. Sweety (zdravnik) je rekel, da bo bolj prozorna. Nakar sem se odločil, da hočem stran le eno modo, ker nočem da ni bela. Pa je rekel da ne - in mi odstranil oba!

Če realno pomislim potem vem, od kod take sanje. Cmoko piše magisterij o kastratih v baroku, zadnje čase pa pozorno berem tudi tale blog simpatičnega fanta, ki se mu dogajajo manj simpatične stvari.
Ampak vseeno... kaj to pomeni? Sanje sploh kaj pomenijo? Je to le naključno preskakovanje slik in informacij v možganih?
Mi je kdo vzel moškost? Ne da bi se spomnil...
Že dolgo me niso sanje tako vzemirile kot danes. Ne morem nehat mislit o tem... nenavadno...

ne čakaj na maj

Sobota je bil krasen dan. Med dvema stresnima koncertoma (ki sta bila, btw, silno uspešna!) sva se šla s Cmokotom pomladanska hišna opravila.
Najprej sva se odpokala v Gammo, nek nizozemski Merkur in nabavla par stvari. Med drugim zemljo za presajanje rož, polico, ki si jo je zamislil Cmoko pri postelji, nisva pa zaboga našla lončkov za rože. Potem ko sva vse s kolesom pritovorila domov, sva šla še v lov za lončke. Jaz sem nato cel dan presajal lozice, packal z zemljo in na Cmokotovo grozo sploh svinjal po stanovanju. Medtem je on hišo delal spet mouse-safe, ker se je najin poden, v dveh letih, drastično skrčil in je med steno in tlemi spet povsod cca. 2cm luknje...

Včeraj je Cmoko pomival okna. Imamo jih precej (mojster mi je povedal, da jih je točno 15!), tudi taka silno težko dostopna, da za njihovo očiščenje potrebuješ spretnosti kitajskih cirkusantov. Imeli smo namreč kakšna 2 tedna samega sonca. Zato se je še posebej videlo, da so okna krasno usrana. Zvečer so bila vsa okna v stanovanju deviško čista.

Danes okoli petih popoldne je začelo deževati! :/

paris joli

Jah, kaj naj povem? Da je Pariz sijajen? Da sem še vedno zaljubljen v to mesto? Čeprav moram priznat, da sem v tem oziru pravi poligamist. Ljubim še London, Barcelono, Ljubljano, Caracas ...

detajl tour eiffel

Kar je še najpomembneje, tudi Cmokotu je bil zelo všeč. Tako všeč, da sva že prvi dan lezla na Ajfla. Prosim. Jaz, ki sem se otepal tega vrhunca turistične evforije, sem - za ljubezen in lep razgled - splezal na Ajfla. Do drugega nadstropja. Peš! Vseh 800 šteng...

pogled z Ajfla: les Invalides

Na vrh v tistem trenutku nisva mogla, ker je bil zaprt,
kjer pa je tudi restavracija, Jules Verne, ki ima baje eno mišelinovo zvezdico. Plačaš pa pomoje zgolj samo to, da ješ na vrhu Pariza. Slikal sem cenik v dokaz, kako preplačani so obedi. Vse sladice so po €24, za glavno jed plačaš pa €81. Praženi škampi so recimo €86. hmmm No, midva sva se užitku odrekla. Tako ali tako je potrebno rezervirat mizo mesece vnaprej.Po silno lepem razgledu (je pač treba priznat) sva šla potem kar dam, pa na en super bizaren žur, kjer so nekateri člani tega žura snemal, kako žur poteka. Ker vsi študirajo sound engineering, so za nalogo moral neki pač posnet. In ta modelka si je zbrala, da bojo posnel, kako poteka surprise rojstnodnevna zabava sredi pariškega Maraisa. Pa smo snemal. Z dvema ogromnima mikrofonoma, kup ustavljanji in ponavljanji. V malo vlogo so porinili tudi mene, ki sem moral zapeljati rojstnodnevno mladenko. Rečt par (napisanih stavkov) in basta. In, ko sem jih izrekel, je kolegica "igralka" zavpila: j'adore l'accent!! Kakšen naglas neki, koza!? Jaz ga že nimam. No, tam nismo ostali predolgo, ker je po eni uri vsa evfrorija snemanja počasi skoprnela in smo se spokal nazaj dam. No ja, tud zato, ker sem imel naslednji dan ob 10h avdicijo. Ki sem jo btw uspešno opravil...

moj dragi Versailles, ves sijoč in prenovljen

Obiskala sva, kakopak, Versailles, eno najlepših zgradb sploh! Cmoko je užival, jaz še bolj. Prenovljena Zrcalna dvorana je še lepša, za 3 dni sva pa zamudila razstavo srebrnega pohištva. Tant pis. Tudi Opéra Royal je zaprta zaradi prenove. Pa vrtovi niso blesteli, ker smo gledali le zeleno travo in rjave štrleče veje. No, marec pač.

famozna slika Ludvika XIV.

Nazaj grede sem ga peljal še na Mestni otok, pogledat Našo gospo. Kjer se je ravno takrat začela maša (ker je bla glih Dimanche des Rameux). In sva šla, kakopak, not pogledat ves ta cirkus, vzela pesmarice in veselo pela: Hosana au plus haut des cieux! Béni soit ce-lui qui veint az nom du Seigneur! Dokler nisva imela dovolj in odšla. In bila s tem deležna zelo grozečih, nesramnih, sovražnih in začudenih pogledov ovčic. Malo je manjkalo, da se v meni ni prebudil idiot in bi jim veselo pokazal jezik. Sredi Notre Dame!
Zvečer smo šli v teater. Gledat krasno predstavo o tangu. Plot zgodbe je zanimiv: tango ni samo ples, ampak življenje, odnos med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim. Bogi Cmoko francosko ne zna dlje od j'arrive in putain pa še kakšnih bolj vljudnih izrazov kot bon appétit, tant pis, bonjour in ouie (z nujno pariškim naglasom). Zato je sredi predstave malo zaspal. Les héros sont fatigues, n'est pas? Jaz sem užival, predstava je bila dobra in dala mi je željo, da grem v teater tudi v Amsterdamu. Še posebej zdaj, ko sem na eni NL televiziji gledal nek šov, kjer so nastopali 3 člani in ena članica Toneelgroep Amsterdam in eden izmed njih mi je bil zelo simpatičen: belgijec Alwin Pulinckx.
No, ok, nazaj v Pariz. Na Av. d'Opéra, ki poteka med Opero Garnier in Louvrom, ena najbolj centralnih avenij, je svoje dni bil tudi turistični biro Adrije. Ki danes ponosno izgleda takole:
Bravo in čestitke slovenskim turističnim delavcem, ki delajo za našo deželo táko dobro reklamo! Needless to say sva v vseh metrojih videla namanj 1548 plakatov za Hrvaško in njeno morje. Ne mi rečt, da imajo Hrvati več denarja kot mi. Ne, a vprašanje je za kaj ga namenjajo. Mi ostajamo dunajski konjarji...

V nedeljo je, tako kot se za velemesto spodobi, vse zaprto. Zato sva šla do Opere, Palais Royal, Louvra, skozi Tuilerie do Champs Elysees in po njih do Arc de Triomphe. Kjer sva med z napoleonovo vojsko zavzetimi mesti zamanj iskala kako slovensko. Kaj pa Ilirske province pa to? Nato je Cmoko odprl svojo denarnico (beri: predložil kartico) in nama obema, v pozitivno deževnem dnevu, kupil sončne špegle. Meni krasne Pradice, sebi pa super sexi Ray Banke, ki mu pašejo absolutno bolje kot Tom Cruizu (phe!). Ker je kupil ene te špegle, je za darilo za en evro dobil še ene po lastni izbiri. No, pa ima zdaj srebrne original Aviatorke pa še zlate fake. Hehe. Pa sva opremljena in pripravljena na poletje. Sonce. Ki ga zdaj tu noče in noče bit.... aaaaaaa!

mesto mrtvih, kjer od vhodu dobiš zemljevid znanih mrtvakov

V ponedeljek sva pred odhodom nazaj v (geografsko) depresijo šla še na pokopališče. Poiskat par ljudi, ki jih ceniva. Tako sva na Pere Lachaise našla Oscarja Wilda, s polupčkanim nagrobnikom, Edit Piaf s povsem navadnim grobom, pa Rossinija, Chopina, Jima Morrisona, ki ima svojo stražo, prosim, in Francisa Poulenca, ki nama je dal precej vetra, predno sva ga našla. Kdor si misli, da je iskanje ljudi na pokopališču lahko, se zelo moti. Jaz imam že na Žalah precejšne probleme...

napisi pri spomeniku Jima Morrisona, Kralja kuščarjev

polupčkan nagrobnik največjega dandyja in morda največjega mojstra angleškega jezika Oscarja Wildadetailnaletela sva, recimo, tudi na grob Miodraga Milosavljevića...

Na Gare du Nord sva za moment mislila, da sva soudeležena v terorističnem napadu. Ravno sva prilezla iz rova metroja, ko se nekaj zabliska in grozovito poči. Kar v tej lepi stavbi še bolj odmeva! Nekateri ljudje se vržejo po tleh, midva debelo gledava. Vse, kar se je zgodilo, je bilo to, da je lokomotiva dvignila tisto spravo za elektriko, kaj pa vem, kako se ji reče, in nekaj je pač eksplodiralo. Oh, dolgčas!

Bolj je bilo pestro, ko sva se usedla na Thalys za domov in se že peljemo, nakar gospa objavi, da je to Thalys v Osteende. Cmoko pa v paniko: a ni za v Amsterdam; vidš to je pa zato k si zmer najbl pametn in sva čakala na peronu namest v zgradbi; kaj bova pa zdej v Osteendu, pa še v hotel bova mogla it; zakaj te sploh poslušam; sej perone lahko zamenajo; shit, merde, sranje... Itak sva šla smo do Bruslja... ko pride sprevodnik se pozanimava in seveda gre vlak skozi Bruselj... Malo povišanega pritiska ne škodi, a?

in za konec kar malo grozljiv in bizaren spomenik in grob belgijskega pesnika Rodenbacha

V Parigi bova brez dvoma še šla. Hvaležna JB-ju in Gregu, da sva lahko spala pri njima. Krasna človeka, res! Problem vseh počitnic je, da se enkrat končajo. Čeprav sva bila kar vesela, da sva prišla k nama domov... Založena s foie gras, nekimi salamcami, nažrla sva se tudi magdalenc itn itn ... mljac.
Cmoko si je cel čas počitnic mrmral tole Apollinairovo pesmico, ki jo je uglasbil Poulenc. Kako primerno!

Ah! la charmante chose
Quitter un pays morose
Pour Paris
Paris joli
Qu'un jour dût créer l'Amour.

weekend getaway

Tako. Za 4 dni odhajava v tole lušno mestece. Js mam avdicijo, Cmoko pa še ni bil in prepričan sem, da mu bo všeč. Da mu bom pokazal vse krasne kotičke in dele tega lepega mesta. Upam, da ne bo deževalo glih ravno cel vikend. Fotografije, ki jih objavljam sem vzel na tej sijajni strani: rion.nu



Kam greva morte poštudirat pa sami. Sej ne bo težko...

predmestja

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside, Little boxes made of ticky-tacky, Little boxes, little boxes, Little boxes, all the same. There's a green one and a pink one And a blue one and a yellow one And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same. 2. And the people in the houses All go to the university, And they all get put in boxes, Little boxes, all the same. And there's doctors and there's lawyers And business executives, And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same.

Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!

zvestoba

Še enkrat je iz precej okornega kozarca okusil belo vino, ki so mu ga servirali. Za trenutek je pozabil, o čem je tekel pogovor in se zazrl v temno noč, ki so jo razsvetljevale oranžne cestne luči in rdeče luči pocestnic. Pogovor je tekel o partnerskih odnosih.
"Ampak sledenje lastnim spolnim potrebam pomeni promiskuiteto. Potem sem torej nezvest!" je vzkliknil Thomas.
"Od kot pa tebi ideja zvestobe? Kdo te je naučil tega?" je vprašal gostitelj Matthias in se na svojem stolu obrnil še malo bolj proti njemu.
Že zelo dolgo je tega, kar je tako zardel, kar se v soju sveč ni videlo.
"Hmm, ne vem. Kaj ni to ideal? Ljubezen s partnerjem, ki mu nudiš zvestobo?" je vprašal Thomas.
"Neumnost," je rekel. "To je ideja, da je seks krona zveze. Kaj pa še!" Zamahnil je z roko: "Če ljubiš nekoga, pa z njim ne dosegaš spolnih vrhuncev, zakaj se ne bi šel zadovoljit kam drugam? To je trgovina. Kaj pa, če tvoj partner ne deli istih spolnih preferenc? Kaj pa, če njega vzburjajo druge stvari? To torej pomeni, da nikoli v življenju ne boš izživel svojih spolnih fantazij? Zakaj le? Pojdi in se igraj!"
"No, vseeno ne govorimo o nakupovanju čevljev in o tem, da en par čevljev varam z drugim. Govorim o telesu nekoga, duši, čustvih!"
"Mešaš dva koncepta," se je vključil George, "koncept romantične ljubezi in koncept spolne svobode. Ko so se pari končno lahko poročali iz ljubezni in ko partnerji niso bili dogovorjeni, se je razvil koncept popolnega partnerja, romantične ljubezni. Torej, poročim se z nekom, ki ga ljubim in ta partner je popoln. Ker sem ga izbral sam. Kako bi potem ne mogel biti popoln? Ampak nihče ni popoln, še najmanj v postelji. Nihče tudi ne pričakuje od partnerjev, da bi bili popolni."
"Že, ampak ..."
"In če ti ljubiš svojega partnerja, pa te spolno ne zadovolji, ne razumem, zakaj si ne bi privoščil nekaj, kar te bo spolno zadovoljilo. In te naredilo srečnega. Moram svoje nagone in fantazije res tako zelo kontrolirati, jih terorizirati?"
"Ampak s tem lahko svojega partnerja prizadanem."
Obrne se k Marku in ga pomenljivo pogleda. George se muza na svojem stolu in leno, a z užitkom vleče cigaro.
"To, da ti izživiš svoje spolne potrebe, nima popolnoma nobene veze z ljubeznijo, ki jo čutiš do njega. Z njim si zaradi dobrega odnosa, ki ga imata, zaradi stvari, ki jih imata le vidva, dobra komunikacija, komplementaren odnos, crkljanja... koliko je predvsem žensk, ki se poročijo iz ljubezni, imajo svojega moškega, seks pa škripa. So kronično nepotešene. So se res poročile z idealnim moškim? Je res srečna? Zakaj si ne privošči avanture, ki bi jo naredila srečnejšo tudi doma do moža, otrok?"
Matthias komolce dvigne z mize in se spet napol zlekne v stol. Tišina. Ozračje se napne s pričakovanjem naslednje misli.
"Kaj je torej bolje: biti zvest in nesrečen, ali imeti ljubezen ter jo nadgrajevati? Zakaj bi polagali tako velike upe na enega partnerja: dober oče, dober sogovornik, handy-man, čuten, uvideven, deloven, dober v postelji?" izpod čela reče Matthias,"ljudje gremo skozi faze. Spolno igranje je tudi faza. Zakaj bi bila namenjena le času, ko smo samski?"
Pozornost Thomasa so spet preplavile misli in slišal je še le različne glasove, intonacijo govora, ni pa več razločil pomena besed. Spet je dvignil kozarec vina in nemo gledal v oranžno temo...

homoseksualnost

Včeraj sva debatirala z eno kolegico. Z zelo inteligentno in lucidno kolegico. O tem, zakaj je nekdo gej in drug ni. In je omenila svojega fanta, ki da bi bil 100% gej, če ga ne bi vzgajali drugače. Samo pobulil sem. Vzgoja? Navedla je Freuda, ki se mi osebno vedno bolj zdi šalabajzer in bluzer. Ojdip pa to. Ok. Teorija. Preveriti tega ne moremo, ker ne gre, da bi najprej nekoga vzgajali z nekimi prijemi, potem pa z drugimi in videli pod kakšnimi pogoji je postal gej in pod kakšnimi ne. Večno prekletstvo družboslovnega laboratorija.

Nato sem prišel do bloga večne moralistke blogosfere, ki se je nedavno spet spravila na homosekualce in med drugim (v komentarjih) napisala tudi tole:

"Ne bom se ponavljala, Nataša. Moj tamali ne bo homoseksualec. Joj, kako sovražim to moderno besedo gej! Ti postanejo v družini, ko ga vzgaja mama brez očeta ali kaj podobnega. V čisto vseh primerih, kjer je postal nekdo homoseksualec - le-ta se ne rodi, ampak postane, je bilo tako. Postane tak. Vzgoji se ga v homoseksualca, ne pa se rodi! Če pa slučajno moj otrok tak bo, potem se lahko tega “ozdravi” in ni več. Obstaja tehnologija. Seveda, če bi hotel sam."

Also. Tu ne mislim razglabljati o tem, kako se narod obnaša, kdo je homofob in kdo ne. Presenetilo me je enako mnenje dveh popolnoma različnih oseb, da je homoseksualnost stvar vzgoje.

Sam sem bil vedno prepričan, da je to stvar narave. Da ni sicer produkt genskih zapisov, ampak zgolj specifičnih kemičnih procesov pri določenem posamezniku. Znanstvenega odgovora na to vprašanje seveda (še) ni.

Je pri vzgoji res pomembna dominantna mama in odsoten oče? Če je temu tako, zakaj niso vsi otroci istih staršev homoseksualni? Zakaj sem v moji družini gej samo jaz?
Če je odgovor vzgoja, potem bi bilo to vprašanje pravzaprav zelo lahko destilirati: preveriti vzgojo n gejev in lezbijk in ugotoviti kaj so počeli (ali česa niso) njihovi starši. Ter ugotoviti, ali se pojavljajo enaki vzgojni prijemi....

Iz tega sledi potem izpeljava Dajane : če je istospolna usmerjenost privzgojena, to pomeni, da se jo da prevzgojiti. Potem bi resnično morale obstojati metode in "tehnike", kot pravi sama, ki bi homoseksualce spreminjale v heterosekualne posameznike. O njih še nisem slišal. Oz. sem slišal in si nekaj takšnih kampov v Ameriki tudi pogledal (kibertnetično, jasno). A me niso prepričali. Pravtako ne verjamem, da imajo učinek. Poleg tega me na vseh straneh za prevzgojo in zdravljenje homoseksualcev zmoti sledeče: ali so bili "zdravljeni" z elektrošoki (kar ni prineslo željenih rezultatov) ali pa gre za verske strani gorečnih kristjanov, ki upe polagajo na boga in božjo besedo.

Vprašanje še vedno ostaja: kaj naredi dobrega športnika: nature or nurture? Kaj je naredilo Bacha: vzgoja ali njegov vrojeni genij? Kaj naredi morilca? Vzgoja ali njegov "morilski gen". Kaj naredi homosekualca: nepravilno razrešen Ojdip ali narava?

In če je to vzgoja, zakaj poznamo istospolno ljubezen pri živalih?
In če je to vzgoja, kako so bili vzgajani biseksualci?

In še za konec: Dajanin zadnji stavek v njenem komentarju mi vseeno daje upanje (zanjo). Zapiše: "Seveda, če bi hotel sam."

Saj res: zakaj bi pa ne hotel biti gej? Kaj je pa tu tako slabega? To, da nismo sposobni prokreacije? Osebno se mi zdi, da je svet tako ali tako prenaseljen. To, da me ljudje obsojajo, ker živim določen slog, KI SI GA NISEM IZBRAL? Ne hvala. Sem dobil trdno kožo. Pravtako živim v (neslovenski) družbi, kjer nihče niti ne skomigne z obrvmi, ko povem da imam partnerja (in ne partnerice). Imam družino, ki me ljubi in jim je vseeno, ali sem bi, homo, hetero, trans... ki jim je važno to, da sem v življenju srečen. In sem! Zakaj bi hotel biti srečen heterosekusalec, če sem lahko srečen homoseksualec? Kakšna je razlika? Je ne bi smelo biti. Žal jo ljudje kot Dajana še vedno delajo.

zdravo

Kaj je pravzaprav antioksidant? Čemu koristi?

Zakaj bi jedel eko hrano? Ker je zdrava?

Kaj so probiotične kulture? Mi pomagajo k boljšemu počutju?


Odgovor na vse zgoraj je: it's all fuckin' bunch of bull-shit!

Zdravo je to, kar nam paše. Ekološka hrana ni nič bolj hranljiva kot ostala pridelana. Probiotične kulture mi dajejo prebavne težave. Superhrana, polna z vitamini in antioksidanti mi nič bolj ne bo pomagala pri boju z boleznimi, kot vsakodnevna hrana, ki jo jem...

Čemu vsemu nasedamo v danšnji kulturi in kaj nam pravzaprav škodi, ko mislimo, da nam koristi... Kako daleč gre marketing, da nas pripravi do tega, da mislimo, da si škodimo, če ne konzumiramo njihove izdelke. Plačujemo bistveno več, za nikakršen učinek.

Tko pa sem se spucu.

oskarji

Zelo na hitro. Jaz sem navdušen. Ne maram holivuda. Ne maram solzavih chick filmov. In zdaj se prebujajo tudi ameriji. Oskarjev sicer nisva gledala, ker bi bilo to mal over-the-top, pa še noben normalen evropski TV kanal jih ni prenašal, haha.

Po tem, ko je zmagal ameriški film Crash in ne Brokeback Mountain, mi je pa sploh začel dol viset. No, letos so se pa izkazal. Izgleda, da se počasi menja generacija članov akademije in da stari zapriseženi holivudarji počasi izginjajo, ter da jih nadomeščajo mladi ljudje, ki jim je vseeno ali je film ameriški ali pa eskimski, samo da je dober.

In letos sem bil še posebej vesel, ker noben od glavnih igralskih oskarjev ni šel v Ameriko!!!

najboljši igralec Daniel Day-Lewis

Igralec, ki ga občudujem že vrsto let, če ne celo desetletij. Sijajen je bil v In the name of the father, krasen v The last of the Mohicans (čeprav je malo film malo cheezy), enkraten v My left foot- za kar je že dobil oskarja itn itn. In zdaj - poleg BAFTE še Oskar za There will be blood.












najboljša igralka Marion Cotillard (izgovori: Kotijar)

Sploh navdušen, ker je tako visoko priznanje dobila Francozinja! Videl le inserte filma o Edit Piaf, ki so bili res krasni. Film me še čaka. Problem je malo, ker Cmoko ne zna francosko, v kinu so pa podnapisi nizozemski. Isti problem imava s filmom The Kite Runner. Vsekakor upam, da bo nadaljevala s snemanjem evropskega filma in se ne bo pustila pokvariti holivudu!





Najboljša ženska stranska vloga Tilda Swinton

Super. Obožujem jo. Nasploh so mi zelo všeč rdečelase bledolične ženske ala Tilda, Glen Close in Cate Blanchet, . Totalno me je fascinirala v fenomenalnem in malo čudnem filmu Orlando, kjer igra dve vlogi: najprej moško, potem pa žensko. Hja, kaj naj rečem: Virginia Woolf. Zdaj pa je delo te enigmatične igralke kronano z Oskarjem. Bravo!








Najboljša moška stranska vloga Javier Bardem

Še en prvovrsten igralec, rojen na Kanarskih otokih! Občudujem ga od filmov Before night fals, kjer igra gejevskega pesnika na Kubi in kaj vse mora zaradi svoje spolne usmerjenosti in dolgega jezika prestati. Fenomenalen je bil tudi v Mar Adentro, kjer igra tetraplegika, ki želi umreti.

Najboljši film je šel krasnima bratoma Cohen, ki navdušujeta že vrsto let. Občudujem njun Fargo, The Man who wasn't there, O Brother where art Thou (super čuden fim z Cloonijem) itn.


Še posebej se mi pa zdi fino, da so vsi ti igralci (dva britanca in dva "latinca") že dobili nagrade BAFTA za svoje delo. Kdo pa sploh še rabi oskarje!?!

olimpijske igre Peking

Splošno priznano dejstvo je, da se aziati težko naučijo evropskih jezikov. Kot se mi težko naučimo njihove.
Tole pa so slikice, ki so zastrašujoče, predvsem, ker niso verbalni lapsusi, ampak hude napake... No, Kitajčki se pripravljajo na OI!

slikice vzete iz super zabavne strani engrish.com

stranišče posebej namenjeno deformirancem!

vaše visočanstvo, prestol vas čaka!

bohved kako smrdi. Upam, da gre za resen primer lost in translation, haha.

stranišče za bodisi krte, bodisi vohune. How thoughtful!

javni skret posebej namenjen za fuk med moškimi. Da ni potrebno istaki po celem mestu, kje se dogaja cottaging! Sem pa prepričan, če te resno dobijo v t-roomu na Kitajskem, da greš pošteno v zapor.

Ne, hvala. Si bom kar sam pomagal!

poseben WC za hemafrodite?

mobilna telefonija,

da ne rečem mobitel. Ker tu mobitela ni. Je pa KPN, T-Mobile, Telefort, Vodafone itn, da ne naštevam v nedogled. You get the picture...

No, moja malenkost ima že pet let in pol bivanja na Nizozemskem T-mobile. Najprej sem dobil zastonj za dvoletno pogodbo popolnoma novo Nokio 660. Višek tehnologije. Z agendo in bohved še čim. Dokler mi je niso pri Romeou v Ljubljani plunl. Cmoko bi reku, da sm jo zgubu, ampak to bi bila napačna interpretacija dogodkov. Pravzaprav smo bli za eno mizo, potem smo se pa presedl, js sm pa telefon pustil na prejšnji mizi in ko sem se čez 4 minute spomnu, da je še vedno tam, telefona tam ni bilo več. Zdej pa vi presodte!
No, po dveh letih sem si privoščil nov aparat in podaljšanje pogodbe še za dve leti. Aparat je bil njihov MDA. Super zadeva z Windowsi in internetom, tipkovnico. Samo R ni znal rečt...

Nakar sem se zdaj zaljubil v Samsunga F700. Mljac. Slim, sexi, black.... kaj bi človk sploh še hotu več?
Problem? Jah, fantje, ni pri T-mobile, ampak pri Vodafone.

Nič hudega. Pri Vodafone imajo itak super ponudbo: dobim zastonj željen telefon, 8 mesecev plačujem samo pol naročnine in je. Kličem, da se zmenim in mi prijazen g. Visser (kar bi blo pri nas gospod Ribič) vse super pove in vnese vse podatke. 1A. Za konec pa: čez 5 dni dobite novo ciglo in pogodbo in tutto completo. Bravo! Zmenim se še, da mi prenesejo cifro, skratka cvetijo rože in sije sonce (da mleka in medu sploh ne omenjam!).

Nakar čez 5 dni nič. Kličem 7 dan in gospodična, katere ime mi je ušlo, pravi da nič ne ve, a da bo vse predala g. Ribiču in da bo on uredil vse in me drug dan poklical nazaj. Krasno. Uf sem naiven!
Z majhno razliko v načtru, da me gospod seveda ni poklical.

Kličem nazaj naslednji dan in dobim gospoda Haegmasa. Ki pravi, da je problem v tem, da nimam nizozemskega pasoša ali pa osebne. S tem, da nam nizozemska vlada tako ali tako ne podeljuje več dovoljenj za bivanje. Pa mu skeniram svoj pasport in mu ga pošljem po emailu (petek). Zagotovi mi, da bo to g. Visser dobil na mizo in da bo v ponedeljek vse tip-top.

V ponedeljek (seveda) ne duha ne sluha o Ribiču - jaz pa tako zelo čakam, da me ujame na mrežo! Pa kličem spet jaz. Na brezplačno številko se razume. Dobim eno piško ob kateri se precej ojunačim in jo trdo postavim pred dejstva. In to kar po nizozemsko. Pravi, da bo povedala Visserju kaj da je in da me bo poklical nazaj. Jaz pa: malo morgen, lubica, to pesemco sem slišal že dvakrat. No way. Povej mi kaj je narobe pa bomo uredil. Pa reče, da računalnik ne sprejme potnega lista, ker ni nizozemski in da s cele zadeve ne bo nič. Nakar se zaderem, da sem že 6 let tu (malo pretiravam) in da tako pa ne! Hočem nadrejene! Pa se mal ustraš in reče, da se bo pozanimala kaj je narobe. Po 10 minutah mi reče, da bo to urejal gospod Visser in da me bo poklical, ker ima trenutno stranko na telefonu. Oooo to pa ne: veži me k njemu, bom počakal.

Gospod Visser je, očigledno, zelo slab čitalec lastne elektronske pošte in ni videl forwardiranega maila z mojim pasportom. To je ugotovil šele po tem, ko sem mu jaz jasnovidno povedal, da ga čaka email z mojimi pozdravčki. Baje da je nato obrnu par telefonov, vmes se mu je podrl sistem in po 37 minutah pogovora z Vodafone klantenservice, bom jutri baje dobil nov telefon in pogodbo. Aja, pa po zelo dolgem teženju!

Bomo vidl, je reku ta slep. Nč ne vrjamem, dokler svoje nove zverince ne držim v roki!

(pod) Amsterdam

Do Amsterdama imam love-hate relationship. Ko sem živel tam, sem ga sovražil. Predvsem center: umazan, hrupen, tone turistov, pijani in zakajeni Angleži, nagobirani Američani, glasni Italijani in Španci, nihče od teh pa ne razume koncepta kolesa in kolesarskih stez - ki so namenjene KOLESARJEM! In ne fotografiranju. Bene. Potem pa vsi tisti kofišopi, iz katerih smrdi po travi, prostitutke in vsi pedri. Obup. Vedno sem živel malo ven iz centra, tako da mi je bilo vse to prihranjeno. Zdaj, ko sem že dve leti v Utrechtu, mi je Amstredam všeč. Še posebej, ko je sončno. S kolesom in iPodom pedaliram po cestah, prek mostov čez kanale in zvonim kot blesav ter pizdim na turiste. Pa še fino se mi zdi. Zadnje čase sem imel že nekajkrat občutek, da bi rad nekomu plunil v obraz, ko se peljem mimo. Tako ža štos. Da bi videl, kakšna bo reakcija. Seveda tega ne bom naredil, me pa v to priganja mali idiot v meni.
Kadar dežuje in piha, Amsterdam še vedno sovražim. A malo manj...

Pred kratkim pa so razkrili načrte za razvoj tega mesta. Projekt se imenuje AMFORA (Alternatieve MultiFunctionele Ondergrondse Ruimte Amsterdam). Predstavila ga je utrechtska skupina Strukton v povezavi z arhitekturnim birojem Zwarts & Jansma iz Amsterdama, od koder so vzete tudi vse fotografije in plani.

Njihov namen je zgraditi mesto pod mestom, točneje pod amsterdamskimi kanali. In ne le ene, ampak 6 (ŠEST) etaž. V teh prostorih bi bile primarno garaže, pa tudi trgovine, kinomatografi, športne dvorane in podobno... In to le na nekem malem koščku Amsterdama, ampak po vsem "orumenelem" delu na spodnji sliki. Tam so vidni vsi štirje glavni kanali (ringi okoli centra), podzemno mesto pa bo povezovalo en del obvoznice z drugim. Vsekakor super smel načrt, še posebej, če vemo, da je večina Nizozemske zgrajene na mivki in pilotih, voda jim dela večne težave itn.Ob takih planih se mi dogajanje v Ljubljani zdi smešno. Je pa res, da je politična volja tam bolj krhka in da je denarja neprimerno manj.

Vse skupaj pa me spominja na strip Mikija Mustra Skok v prihodnost, kjer naši potomci živijo pod zemljo, jedo pa tabletke, ki se spremenijo v hrano. Znanstvena fantastika se nevarno spreminja v resničnost.