How fast can you guess these words?

1. F_ _K
2. PU_S_
3. S_X
4. P_N_S
5. BOO_S
6. _ _NDOM












































Answers:

1. FORK
2. PULSE
3. SIX
4. PANTS
5. BOOKS
6. RANDOM


You got all 6 wrong....didn't you?

pravice?

Skratka, si nekje na otoku sredi mediterana, ali pa še hujše, kje na hrvaški obali in potem želiš domov. Pa prebereš tole sporočilo:

SkyEurope suspends its operations

Dear Guests
Please be advised that SkyEurope has suspended its sales and operations immediately.
Those of you who have purchased flights with a credit card, please turn to your credit card issuing bank to seek refunds for unused portions of SkyEurope's flights.
In case you have paid directly to SkyEurope in other means than credit card (e.g. bank transfer, cash), please be advised that a refund may not be possible.
If you have ordered your flight tickets via a travel agency or organizer, you should discuss the matter with them first.
If you are already at the destination or have rented a car through SkyEurope's business partner, you may stay at the hotel and use the vehicle during the period originally agreed. You must, however, order a return flight from some other airline at your own expense.
You may also wish to contact your insurance provider to seek further guidance and support.
We regret for the inconvenience that have been caused to you.

Oni pa obžalujejo situacijo. Smilijo se mi. Kam smo res prišli???

odgrobadogroba

Sva rekla, da bova šla prej spat. Ne spet ob dveh. Pa je šel Cmoko še na WC, js pa dalinca v roko in tap-tap-tap, dokler nisem zagledal na ekranu znane face in znane šprahe. Film od groba do groba. Na belgijskem kanalu Canvas. V sklopu programa Lichtpunt (nekakšne filozofsko-humanistične oddaje), so v nedeljo predvajali ta famozn slovenski film. Med drugim na njihovi strani piše o filmu tole:

Je wordt geboren, je gaat dood en daar tussenin, moet je er iets van proberen te maken. Thema voor een zwarte komedie.
Pero is grafspreker van beroep: bij alle begrafenissen in het Sloveense dorp doet hij de grafrede voor de overledene. En dit doet hij zeer goed. Maar dat is niet de enige reden waarom 'Gravehopping' een zwarte komedie genoemd mag worden: Pero's vader doet de ene zelfmoordpoging na de andere, zijn maatje Suki is ook al bezig met zijn eigen begrafenis en Pero's heimelijke liefde Renata doet aan SM. Dat de film uiteindelijk ook echt doodserieus wordt, maakt 'Gravehopping' nog zwarter. De film is humoristisch, absurd én tragisch. Een auteursfilm in een typische Balkan-stijl.
prevod:
Si rojen in umreš. Vmes moraš pa še kaj skušati narediti. Tema za črno komedijo.
Pero je govorec na pogrebih: na vseh pogrebih v neki slovenski vasi za umrlimi drži govor. In to dela zelo dobro. Ampak to ni edini razlog, zakaj je Odgrobadogroba znana črna komedija: Perov oče dela samomor za samomorom, njegov prijatelj Suli se ukvarja z lastnim pogrebom, Perova skrivna prijateljica uživa v SM. Da je film o vseh teh stvareh smrtno resen, naredi Odgrobadogroba še bolj črnega. Film je smešen, absurden in tragičen. Avtorski film v tipično balkanskem slogu.

Občutek v tujini gledati slovenski film z nizozemskimi podnapisi je nenavaden. Predvsem mi je prvič prišlo na misel, kako pomankljivi so podnapisi. Način govora, dialektalne razlike, govorni poudarki, to vse se zgubi. Ko Renata reče: smrt mi gre na kurac, je bil prevod nekako takšen: dovolj imam smrti. Kar nikakor ni isto. In ko se fantje sprašujejo ali misliš, da gluha dobr fuka, je bil prevod če je dobra v postelji. Nikakor ni to isto. Prevod je bil sicer dober, mu je pa manjkalo malo tega (če že tako želijo) "balkanskega" žmohta.

A saj veste kaj pravijo o prevodu? Une traduction c'est commme une femme: celle qui est belle n'est pas fidele et celle qui est fidele n'est pas belle. (prevod je kakor ženska: tista ki je lepa ni zvesta in tista ki je zvesta ni lepa).

spat sva šla ob pol dveh. a se je splačalo videti. se ne dogodi pogosto.

prašičja gripa

Se je začela takole?

nesreče II

No, takole so se stvari zdaj odvile:

Cmoko kliče mamo v Slovenijo in ona mu pove, da ima življensko zavarovanje in da mora dobiti od zdravnika potrdilo o zvitem gležnju. Ki v nedeljo ni bil več otečen in je celo že nekaj lahko stopil. Dasiravno z veliko bolečino.
Kakorkoli že, finančni prospekti so ga pripravili do tega, da se je v ponedeljek le odpravil do najinega hišnega zdravnika. Ki mu pogleda nogo in reče te krilate besede: Gleženj zvit, a tu je nekaj kar je treba slikat, ker nisem ziher da je vse tako kot mora biti.

Tako je šel v bolnico slikat nogo, kjer se je izkazalo, da ima dejansko zlomljeno kost mezinca. Al kako se že temu reče. In ima zdaj gips. No, neki podobnega gipsu. Saj ne delajo več tistih trdih stvari, kamor smo se podpisovali in risali vse mogoče neumnosti.

Skratka, vsi ste imeli prav. In Cmoko skesano prizna svojo napako. Je rekel, da naslednjič ne bo več tako ravnal. In potem dodal, da upa da ne bo več naslednjič. Jaz tudi.

No, in zdaj imam invalida z berglami doma za ene 4-6 tednov. Ampak baje da gre jutri že v službo...

nesreče

Kot otrok sem bil previden. Nadpreviden. Mami je pravila, da sem predno sem padel vedno pogledal kam padam in kako, da bi bil šok toliko manjši. Vedno sem se bal športov, kjer je bila velika verjetnost, da se poškodujem. Nogomet, košarka, rokomet in podobni nesrečni športi z žogo nikakor niso my cup of tea. Še posebej sem sovražil tek! Vse to na veliko očkovo razočaranje. A tako je pač življenje.

Sem pa plesal in to precej dobro in smučal, malo manj dobro a vseeno s stilom. Plaval tudi. Nesreč tako v mojem življenju domala ni bilo. Nikoli nisem imel zlomljene okončine, nikoli zvina gležnja ali zapestja. Sem pa imel trikrat, prosim lepo, pretres možganov. Kar za tako previdnega človeka sploh ni slab dosežek. Dvakrat sem se znajdel na urgenci in se zbudil na vozičku v hodniku, v obraz sta mi strmela zaskrbljena starša. In bruhal. Enkrat pa se sploh ne spomnim kaj se je zgodilo. Spomnim se samo, da smo tekli v skupini (pri telovadbi v osnovni šoli - sploh najnevarnejši predmet poleg tehnične vzgoje) in da sem baje padel. Zavedel sem se šele v učilnici, ko smo se preoblačili. Iz spomina pa je izbrisana cela ura mojega življenja.

Torej, skozi življenje sem šel relativno malo poškodovan.

Ja, saj res. Enkrat sem pa z roko šel skozi šipo. Mularija smo se lovili po šoli in tekel sem proti vratom, ter se želel z levo roko ustaviti, da bom z desno odprl vrata, ki so se odpirala proti meni. Stena je bila steklena in ker sem tako divjal, se moja roka na steklu ni ustavila ampak šla skozi. Ko sem jo potegnil ven, sem si lepo porezal komolec in zapestje. Dobil sem nekaj šivov in longeto. In še danes se mi poznajo šivi na zapestju. Včasih se komu zlažem, da je to ostanek neuspelega poizkusa samomora. In nihče mi nikoli ne verjame.

Včeraj pa me Cmoko, takoj ko pride v službo, pokliče. Kar je precej nenavadno. In mi reče, da je na stopnici (eni) pred vhodom v službo klecnil. Da mu je krcnilo v gležnju. In da ga boli. Sodelavke so mu prinesle led in da bo, kot vesten akademik, ostal v službi. Tako ali tako si je vse možno o zvinu gležnja prebral na internetu! Okoli petih prišanta domov (pravzaprav se je pripeljal s kolesom). Odmaknem nogavico in spodaj me gleda ogromna modra zateklina. Šibam v lekarno po elastični povoj in neko fancy "nogavico" za športnike, ki mu jo tudi nataknem. Vsake toliko časa se ukvarja z ledom, predvsem pa konstantno boli. Nekaj časa še težim, naj gre k zdravniku, da slikajo in da pogledajo kaj se je res zgodilo. Pa ne. Prav, pa nič.
Spal ni koraj nič. Da boli. Oteklina je danes malo manjša je pa skoraj cel zgornji del stopala moder. Ne vem, če je to v redu. In še kar boli. In boli. Ibuprofen da baje nič ne prime. Iščem, kje se dobi morfij.

In pri celi stvari ni baje kaj narediti. Nogo v luft, povezat in včasih masirati z ledom. Baje. Sicer pa jaz res nisem ekspert, glede na to, da mi nikoli ni bilo popolnoma nič. Bogi Cmoko!

večerja in peking express

Večerja je bila uspeh. Kako bi le lahko bilo drugače? Cmoko je veselo pacal maso faširanca za filane paprike, meni ni pustil se igrati. Potem sem bil celo okaran, ko sem rezal klobučke iz paprik, da sm jo ubil in uničil, ker sem malo preveč zarezal. Potem jih je nabasal z maso in jih potunkal v paradajzovo omako. In dal, da so se kuhale. Dokler ni ugotovil, da so dobile svoje življenje in spremenile lego, kot jim jo je dodelil. Na pomoč sem skočil jaz in jih lovil po omaki. Cmokota je bilo strah, da bodo izgubile filo. Pa niso. Jaz sem pripravil predjedi. Profesorja sta v svoji tipični profesorski pozabljivosti pozabila na desert. In prišla 45 min. prepozno. Toliko o akademskih četrt. Sta pa zelo uživala v paprikah in pire krompirju. Kar seveda ni bilo težko, ker je bilo res slastno!

Naslednjo soboto imamo spet tak obisk, a tokrat bolj sofisticirane narave, tako da smo jedilnik že pripravili. Cmoko bo pacal desert, ki ga je enkrat videl na TV in se zdaj ne spomne točno, kako je šel. Bo baje malo improviziral ... Pride njegov mentor, ki bo s seboj pripeljal his partner. Še vedno nisva popolnoma 100% prepričana ali je to moški ali ženska. Lass dich überaschen!

In ko smo že pri frazi iz te famozne TV igre (ki jo je vodil legendarni nizozemec Carell), si ne morem pomagati, da se ne bi obregnil ob TV reality show, ki se imenuje PÉKIN EXPRESS - la route de l'Himalaya (pot čez Himalajo). Kot vsi podobni šovi kova Big Brother, tudi ta izvira iz Nizozemske. Jaz sicer zdaj gledam francosko verzijo potovanja iz Pekinga v Bombaj. Lansko leto sem gledal par oddaj iz Moskve v Peking.

Za tiste, ki jim šov ni poznan, en šnelkurs: 10 ekip, ki so sestavljene iz parov, potujejo med Pekingom in Bombajem. V vsaki etapi prepotujejo cca. 1000km in v vsaki etapi odpade en par - tisti, ki na cilj pride zadnji. Za potovanje, spanje in hrano se morajo znajti sami, saj imajo na voljo le 1 (en) evro na dan. Torej si javnega prevoza ne morejo kupovati. Morajo pač štopati, beračiti, modelovati - odvisni so torej od lastne iznajdljivosti in dobre volje tamkajšnjega življa... Cela stvar je seveda precej zabavna, nihče od njih ne zna lokalnega jezika, kar povzroča silno komične in tragične situacije. In tu je moj problem:

Relativno dobro situirani zahodnjaki se, iz pomankanja zabave, iz dolgočasja, preganjajo po neznanih deželah in so odvisni od pomoči ljudi. Od pomoči ljudi, ki na mesec zaslužijo par evrov. Pomoči v smislu prevoza, v obliki hranjenja in spanja. In za kaj? Za kak big cause? Ne. Za 100.000 evrov, ki jih čakajo na koncu. Za denar.

Prejšnji teden sta dva para na avtobusni postaji nekje na Kitajskem malodane prisilila vse potnike na postaji, da so jim kupili vozovnice (kandidati ne smejo plačevati s svojim denarjem, lahko pa sprejmejo denar drugih). Ljudje, ki že tako ali tako nimajo nič, so štirim zdolgočasenim zahodnjakom, ki na mesec zaslužijo najmanj 3000€, kupili vozovnice, zato, da bodo potem ti 4 zdolgočaseni zahodnjaki bližje še večjemu kupu denarja. Ampak prav. Če so ljudje prijazni, so pač prijazni. Lepo od njih.

Včeraj pa se je zgodilo še nekaj hujšega. Star par Tibert in Nicole (on upokojen učitelj, ona upokojena frizerka) sta vzela taksi. Seveda sta taksistki prej povedala, da nimata denarja in da če ju lahko ona zategne. V francoščini! Ki je Kitajka gotovo ni razumela. Ta ju, kot vestna taksistka, pelje do cilja po najkrajši poti in čimhitreje: problem je nastal v tem, da najkrajše poti nista smela uporabiti. Ko ugotovita, da se peljeta po prepovedani cesti se začne Nicole dreti in jo zmerjati z vsem mogočim. Že celo pot se v avtu znaša nad voznico, ji govori, da naj hitro vozi, drugače jo bo pretepla, se dela norca iz njenega jezika in podobno ... Česar nič hudega sluteča Kitajka ne razume.
Končno pridejo na cilj. Na taksimetru je 155 juanov. Kar je okoli 15 evrov. Ki jih Francoza niti slučajno nimata namena plačat. To kmalu poštudira tudi uboga Kitajka in je seveda obupana. Zagrabi Tiberta in ga ne izpusti. Nicole se dere, jo praska po roki, Kitajka skoraj joka, da hoče svoj denar in da je bencin drag in da je to njena služba. Nicole ji pravi, da je zabita in da kaj vendar ni štekala, da nimata denarja. Želita ji pustiti uro in neko zlatnino; ne, Kitajka hoče denar. Kitajka kliče policijo. A vmes se Francoza naredita Francoza in pobegneta. Ne vem, kaj se je dejansko zgodilo behind the scenes, ker je Kitajka relativno hitro izpustila Tiberta in šla za kamero. Mogoče so ji pa plačali ogranizatorji. Kar je seveda proti pravilom.

A moj point ni to. Point je v tem, da dva zahodnjaka sedita v avtu in gledata taksimeter, ki kaže vedno višje številke in se jima jebe. Vesta, da bo želela denar, ki ga nimata. Pa kaj. Pa kaj, če Kitajka ne more nahraniti družine, si kupiti bencina za svojo službo, pa kaj, če zaradi tega incidenta potencialno lahko ostane brez te službe. To razvajenih zahodnjakov ne zanima. Oni vidijo le vsoto na koncu avanture.

Žal to ni edina taka situacija. V takih šovih jih je bilo že veliko. Francozi bodo snemali že 4. sezono, Nizozemci so jih do zdaj posneli 5, Španci, Skandinavci in Nemci pa po eno. Po Rusiji, na KItajskem, v Indiji, Vietnamu, Braziliji, Mehiki ...

Zdaj pa obrnimo mizo in si predstavljajmo, da se bodo po Evropi čez 50 let na isti način podili Kitajci in Indijci. Izrabljali Evropejce, njihovo gostoljublje in denar. Je taka oddaja sploh mogoča? Koliko od teh tekmovalcev bi v svoj avto vzelo tako ekipo, koliko bi tako ekipo peljalo domov spat?

velevečerja

Tako, dragi moji, odločitev je padla.

Midva sva zelo demokratična človeka in sva upoštevala domala konsenzualno rešitev dileme jedi za današnjo večerjo.

Jedilnik bo pa tak:

sezamovi grisini s pršutom (beri: slabim ponaredkom, ki se ga pač tu dobi)
krožnik cherry paradižnikov z mozarello in svežo baziliko
---
polnjene paprike s paradižnikovo omako in pirekrompirjem

---
sirova plošča in sadje ter desert, ki ga prineseta gosta


Vsem se globoko zahvaljujeva za to Ready-steady-cook varianto. Me zanima kakšna bo reakcija. Poročam.

opazil tudi, da mojih mesnih rulad s šunko, sirom in kumaricami nihče ni hotel. PRAV! ;)

intermezzo

Tole me je precej fasciniralo. Saj tehnično ni tako težko, je pa srčkano. Pa še tip je... no, ni slab...

Skratka, če vas zanima kako iz samega sebe narediti barbershop quartet, this is the way you do it:

anketa

V soboto prideta na večerjo dva Cmokotova profesorja. Par. Najprej je Cmoko pri enemu vzel t.i. tutorial, potem pa ga je njegov partner povabil, da predava za njegove učence.
Dvakrat sva bila že na večerji v Amsterdamu, zdaj pa je končno prišel čas, da ju pogostiva še midva.

Dilema je, kaj kuhati. Zatorej tale anketa. Kaj bi bilo najbolje ponuditi dvema nizozemcema?

1. sarme v kislem zelju
2. filane paprike
3. golaž s polento
4. mesne rulade s pirejem
5. jota z matevžem (dodano kasneje, ker se nisem spomnu - me je opomnu Cmoko)

Vse te jedi jima bodo pomoje všeč, ker so "slovenske" in ker sta človeka, za katera na mizo ni potrebno privleč rodbinske srebrnine. Pomoje bosta cenila vse jedi. A skuhati nameravava le eno. Kaj predlagate?

pot domov

Sva se odločila, da je čas, da se odpraviva tudi domov. Moji ljubi starši so sicer prišli na obisk v maju, za moj magistrski koncert, Cmoko pa svoje družine ni videl že dobro leto. Plan je, skratka, da se za novo leto pripokava domov. Božič bo težko, ker imam jaz 23. 12. še predstavo. Moja velika želja je bila pripeljati se domov z avtom. Elegantno. Z rumenimi tablicami. Ne samo, da bi si vzela lepo popotovanje do doma, tudi tam bi bila fino mobilna. Se kak dan odpravila na obalo, pa v gore. Pa k sestrici in nečakinji na Štajersko, pa kino, pa Bled in Piran in tako naprej. Ne pa da stalno fehtarim starše in se mi zdi, kot da jih imam spet 18. Let. Jaz sem že sanjal o šofiranju, Cmokota kako (slabo) navigira in spi zraven...
Pa sva se zapodila na internet in gledala variante. Najbolj ugodna sta bila Avis in Hertz. Sva že skoraj rezervirala avto za decembra, nakar jaz vidim, da se s tem najetim avtomobilom ne sme v Slovenijo. Med drugim tudi v Azerbajdžan, Kazahstan, Grčijo, Albanijo in sploh vse "nove" evropske države. Točneje:

Hertz vehicles cannot be driven into and/or dropped off in any African, Asian or Middle-East country nor in Albania, Armenia, Azerbaijan, Belarus, Bosnia-Herzegovina, Bulgaria, Croatia, Czech Republic, Estonia, Georgia, Greece, Hungary, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Macedonia, Moldova, Poland, Romania, Russia, Serbia & Montenegro, Slovakia, Slovenia, Tajikistan, Turkey, Turkmenistan, Ukraine, Uzbekistan.

Hertz vehicles cannot be taken to and/or dropped off in the following islands: Balearic Islands, Canary Islands, Corsica and Sardinia.

Vehicles may be driven but not dropped off into Portugal.

Vehicle groups Fullsize Automatic (I), Fullsize Wagon (J), Fullsize and Luxury Special (Q & R), Compact Convertible (Y) and all Prestige vehicles cannot be driven into Italy.

Portugalci so lahko malo bolj veseli, ker avto tja sicer lahko pelješ, ne smeš ga pa tam pustit. Enako je z Italijo, kjer se lahok voziš samo z določenimi tipi avtomobilov. Unimi ta cheap.

Pa sem šel vprašan na poslovalnico čemu to. Ker Hertz imamo namreč tudi v Sloveniji. Pa je rekel, da avtomobili niso zavarovani proti kraji v teh državah. Krasno! Ko sem mu razložil, da imajo v Sloveniji tudi Herz mi je rekel, da imajo slovenski avti zavarovanje za to okolje, nizozemski pa ne. Pa je bila debata končana...

Zdaj morda domov z vlakom. Shity , pardon, City Night Line. Do Monakovega. Tam pa 10 minut za menjavo vlakov... in seveda veliki riziko, da je kje v Nemčiji zamuda.

Še najbolj ziher je it domov peš...

državna volilna komisija

Relativno uradniški naslov sicer obeta super dolgčas, a nadaljevanje je precej zanimivo. Gre namreč za to, kako delujejo naši super državni organi.
Recimo, DVK, ki ima - meddrugim v svojem emailu še vedno rvk@gov.si (ostanek stare kontinuitete in republiške volilne komisije).

Štos se pa začne takole:

glede na to, da ne živim doma, sem želel na letošnjih volitvah kljub temu voliti tudi jaz. Kot vedno. Še ni bilo volitev, ki bi jih izpustil. Gre za dolžnost, ki jo z veseljem opravljam od dne, ko sem postal star 18 let.
Zato sva oba s Cmokotom julija poslala zahtevek za glasovanje po pošti. Na DVK (z mailom rvk). Nakar čakava na glasovnice.

Cmoko jo prejšnji teden tudi dobi, izpolni in jo pošlje nazaj v Slovenijo. Jaz pa nič.

Kličem v sredo in rečem, da nisem dobil glasovnice. Pa mi gospa, sicer precej prijazno pove, da so jih pošiljali en teden pred tem in da jo bom že še dobil.

Ker je v četrtek še ni, kličem spet. Se javi gospod, ki spet reče, da jo bom dobil. Pa mu rečem, da naj vendarle kljub vsemu pogleda, če mi je bila sploh poslana. Volilne karte mi (seveda) niso poslali. Zahtevam nadrejene in gospod M.Z. me prijazno povpraša, kako sem zahtevek poslal. Kaj pa vem, mu odogovorim. Pomoje preko pošte. Jah, gospod, potem pač vaš zahtevek ni prišel do nas, škoda, nič se ne da narediti, na svidenje. In vrže telefon dol.

Kličem Cmokota, ki v Leidnu pridno študira japonščino, in mu povem štorijo, Cmoko se silno razburi in me opomni, da sva na DVK poslala email. Kar preverim in res! 14. julija sva oba ob 11.03 poslala mail na rvk in zaprosila za glasovanje po pošti.

Kličem nazaj na rvk, pardon dvk, gospoda M.Z.

a: Sva ravnokar govorila, kličem iz Nizozemske. Sem se zmotil, poslal sem vam email ne pa pošto.
mz: a, zdej je pa vsakič drugačna zgodba.
a: !?!?
mz: ja no, kdaj se pa to poslali?
a: 14 julija.
mz: samo malo, da pogledam. ... Ne nič nimam. Samo 4 maile imam tega dne in vas ni med nami.
a: ah, zanimivo. A lahko pogledate, če imate Cmokotov mail?
mz: ne, nimam tudi njegovega ne.
a: še bolj zanimivo! kako pa to, da ste mu poslali volilno karto, torej? Na podlagi neobstoječega maila?
mz: tega pa ne vem, morda pa je on poslal zahtevek po telefaxu.
a: (s smehom) telefaxu?!? Ne, on je moj partner in živiva skupaj in nimamo telefaxa. Tako, da je to popolnoma nemogoče.
mz: potem je pa poslal zahtevek kako drugače.
a: ne, gospod MZ!!! Ni mogoče. Poslal vam je mail istočasno kot jaz! Jaz imam dokaz, da sem vam ga poslal, vi ga niste prejeli, volitve so moja ustavna pravica, kaj bomo pa zdaj?
mz: ja ne vem; kaj pa bomo zdaj?
a. ja, jaz želim na vsak način volit, kako si pa vi to predstavljate?
mz: jaz moram najprej ugotovit, kako to da karte niste dobili. Vam pišem na email.
(po čemer sploh ni vprašal)

mu forwardiram originalen email. in ...

...dobim odgovor:

Ugotovljeno je bilo, da ste zahtevo pravočasno poslali in je kot kaže prišlo do napake s strani državnih organov.

Glasovanje po pošti iz tujine je neizvedljivo, saj bi morali oddati volilno gradivo na pošto v tujini najkasneje do 20.9.2008. Glede na to, da je prišlo do napake s strani državnega organa, bi vam lahko omogočili glasovanje na DKP V Haagu, če je to za vas izvedljivo.

Za napako se vam opravičujemo in vas pozivamo, da nam čim prej sporočite, če se lahko udeležite glasovanja na DKP v Haagu.

Prav. Ampak, dragi gospod MZ! Zahtevek za glasovanje po pošti sem poslal zaradi tega, ker ne želim v Den Haag. Ker to stane in ker je moj čas zelo dragocen. Ne morem tja, ker imam v nedeljo koncert in glasovanje na DKP je samo do petih in ne do sedmih. Zakaj je temu tako, ne vem.

Suma sumarum:

prvič nisem šel na volitve, ker je mojo pravico do demokratične udeležbe zajebal državni organ. Klinc pa tak organ! In zdaj? lahko se obrišem pod nosom...

Zadoščenje imam v tem, da je vseeno zmagala levica in še toliko bolj v tem, da NSi ni prišla v parlament! (razen, če jih ne rešijo glasovi argenincev).

Upam na boljše čase in boljšo klimo v novem mandatu.

kva!?

Takole, dragi moji, tega imam jaz zdaj pa res že počas polen kufer! Danes smo 21. julija. JULIJA. Da ne bo kdo po pomoti bral januar.

Že dobrih 14 dni je tu dež, tema, mraz. Večere preživljam odet v zimske puloverje in termo štumfe. Kje so časi, ko si 21 juLija švical švic in pil hektolitre vode? Kje?

Prosim: včeraj nam je bilo namenjenih celo nekaj ur sonca. Kako smo jih bili veseli!! Kot Sahara vode. Žalostno, žalostno.

Pregovorno dolgi dnevi na Nizozemskem so zdaj prekleto kratki, razlike med dnevom in večerom sploh več ni.

Constance je rekla: Nizozemska ima dva letna časa: sivo zimo in zeleno zimo.
Hmmm.... time to move?

to in ono, aka update

Torej pri nas poletje stavka. Tako kot sodniki pri vas. Nekaj se je šopirilo začetek maja in povlekel sem ven vse svoje flipflopse, lanene hlače, majce brez rokavov. Zdaj pa sem si kupil trench coat, nosim dolge hlače in stopala so zavita v štumfe ter potisnjena v čevlje. Zjutraj se ovijem v šlafrok. Dežuje, je sivo, skratka novembrsko.

Se pa dogajajo druge, lepše stvari. In osebno sem bolj srečen za te.

Cmoko je sploh uspešen na vseh področjih. Spet piše za ljubljansko opero, spomladi pa se je prijavil na dva doktorska natečaja na Univerzi v Utrechtu (ki je med drugim 6. v Evropi). Najprej je izvedel, da je dobil triletnega inštituta OGC, potem pa je dobil še veliko bolj prestižnega štiriletnega, ki se imenuje AIO (assisent in opleiding). Na slednjega se lahko prijavi kdorkoli, medtem ko je prvi le za tujce. Na AIO se je prijavilo čez 200 wannabe doktorjev, Cmoko pa je eden izmed petih, ki so mu ponudili pozicijo na univerzi.
Ne morem opisat veselja, ko sva izvedela, da lahko s svojim raziskovalnim delom nadaljuje. Tako bo naslednja 4 leta dobival plačo in raziskoval. Hodil po svetu in šnofal po knjigah. Med drugim pa se bo septembra, ko konča magisterij, začel učiti japonsko. Jaz pa tud! Kandžije se že učim. Pisat namreč.

Mene so v treh dneh poklicali za kar nekaj koncertov in še posebej pomembno za Matejev pasijon marca naslednje leto. Pasioni so na Nizozemskem velika zadeva. Izvaja se jih povsod ves čas pred veliko nočjo. Ansambel, ki me je poklical, je dober, ne top, ima pa zelo dobrega dirigenta, s katerim bo veselje dalat.

V kratem času sva v najinem domeku gostila dve slovenski damici, ki sta prišli gledat, kako se tu imamo in kaj delamo. Urša je vedno zabavna in zlata. -onke pa pred njenim obiskom nisem dobro poznal. Zdaj imava novo prijateljico. Skupaj sva letala in gledala, kaj se pri nas gradi, šimfala to, kar se gradi in razpravljala o življenju, slovenski družbi, vzorcih obnašanja itn. Hvala!

Zdaj pa nazaj za note. Konec meseca imam pomemben koncert. Pa še to, ta teden sta se nad naju vselila najina dobra prijatelja Nicolas in Mauki. Zdaj grem z novo sosedo, Mauki, na trg z rožami. Zamuja 5 minut, pa samo dol po štengah mora prit ...

Ah, pa kaj če dežuje, imam se krasno!

sex and the city - pozor, spoiler

Ja ja, prav. Vsi ste že siti tega filma in te nadaljevanke. Pa govorjenja o njej.

Zdi se mi, da sem nekaj o tem že čečkal po blogu, zdaj pa nekaj popolnoma drugega.


Včeraj sva šla namreč s Cmokotom v kino. Gledat Sex and the city (a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj so tako simpel naslov v slovenščino prevedli narobe?! Prav je seveda Seks in mesto. Ker nadaljevanka govori o sekualnih podvigih in o New Yorku ne pa nujno o seksu v New Yorku!). The film. Ali po ameriško the movie.

Ko sva kupila karto, sva šla še v trgovino po sladkarije, potem pa v dvorano. Dragi moji, v celi dvorani s 400 sedeži jih je bilo zasedenih približno tričetrt. Od tega, prosim lepo 5 moških. PET! Od tega, če razčljenjujem naprej, 3 geji. Najmanj.

Kaj takega še nisem doživel. Toliko estrogena na kupu in tako malo testosterona še nisem doživel. Najprej je bilo, kot da bi stopil v parfumerijo. Potem pa kot da sem v ginekološki čakalnici. Povprečna starost je morala biti nekje med 20 in 25 let. Da visokotonega čebljanja in žvrgolenja sploh ne omenjam.

In potem višek doživetja v kinu: vsakič, brez izjeme, so najine sogledalke ob romantični sceni zavzdihnile. Ob sceni zavrnitve razočarano in prizadeto vzdihnile. Ob maščevanju veselo zaploskale ali olajšano izdihnile. Torej, to je res treba doživet!!

Da filma niti me omenjam. Nekaj tako "ženskega" še nisem videl. Vsi limonadasti filmi se lahko skrijejo. Toliko stereotipov še ne. Vidi se pa vse: od gejevskega poljuba na začetku, do "lezbičnega para", do neobrezanega penisa; ne sicer "ful frontal" pač pa precej dostojen profil Dantejevega tiča. Vidimo celo joške Mirande, ene od štirih junakinj, ki so celo serijo nadaljevank preseksale z modrci ali pa v t-shirtih.

Kar sem mislil z "ženskim" filmom, je pa to, da so vse družbene situacije postavljene iz striktno ženske pozicije, ki se domala vedno izkaže za napačno. Kaj se torej iz tega filma lahko naučimo? retorično vprašanje?

Drugo, kar je pa še posebej očitno in proti koncu filma že malo ogabno pa je, da je to kljub vsemu poltretjo uro dolga reklama. (1) Za dizajnerje (Vivienne Westwood, Manolo Blahnik, Louis Vuitton med najbolj izstopajočimi), (2) za vodko Skyy - ki jo Carrie žloka po zavrnitvi poroke, (3) za iPhone - ki ga Samantha porine v roke Carrie in ga slednja ne zna uporabit, (4-7) za Mercedes avtomobile na večih nivojih, nenazadnje (8) za šampon Garnier Fructis, ki je v trgovini na policah kar dvakrat ... To, da se firme potegujejo za nastope v filmih, sploh ni nič novega, način, kako je pa to pokazano v SATC pa lahko razumemo vsaj na dveh nivojih:
Ali gre za nič kaj prikrit način oglaševanja ali pa je podton tega oglaševanja ciničen in želi opozoriti na to, kako to načeloma bolj prikrito to tako ali tako gledamo v vseh filmih. Dvomim sicer, da je tak puhel film nosi tako globoko in pretanjeno izpeljano sporočilo.

In za konec koncev: dočakali smo temnopolto igralko. Ki ni le statistka! Bravo! V vseh sedmih sezonah ni niti ene. (Če me spomin ne vara) Je pa tajnica. In najema taškice, ker seveda nima denarja za prave. Dokler ji krasna bela Carrie za božič ne pokloni LV. Kako so belci radodarni!!

Vesel sem, da sem ga šel gledat. Tako sem zaprl knjigo Seksa in mesta. Vse štiri ženske so zame mrtve in basta. Tudi če nikoli več ne vidim enega samega odlomka nadaljevanke in filma. Preveč je preveč...

gejevski heinz deli mayo

Po slovenski, ali bolje ljubljanski paradi ponosa, kjer se na ogled postavlja nekaj istospolnih posameznikov in parov, ki opozarjajo na problematiko takih osebkov na tem "koščku nebes", je mojo pozornost prevzel take škandalček:

Heinz je začel oglaševati svojo deli majonezo. Pri njihovi novi oglaševalski agenciji so jim pripravili tale oglas, ki so ga potem na TV tudi vrteli. Prosim:




Bravo! Bil sem navdušen. Zelo butch moškega, z očitno newyorškim naglasom (menda tudi italianske provinience) otroci kličejo mami. Medtem ko je bolj nežen in suh "oči" provider družine... Vse lepo in prav. Zakaj pa ne? Brisanje mej med gendrom, istospolna ljubezen, istospolna družina...

Dokler purgerski američani (Tadej mi je post festum povedal, da gre za Britance, zato tale popravek...) niso skočili v plafon svojih lepih primestnih hišič in Advertising Standards Authority zasuli s pismi, klici in maili, da je tak oglas neprimeren in žaljiv. Da je neprimerno kazati dva poljubljajoča se moška. Ki vzgajata družino. Prav takšno, kot je njihova.

Ljudje so se namreč prestrašili! Ojej! Oglas ni primeren za otroke. Zakaj že? Ker kaže ljubezensko in ljubeznivo domače okolje? Ne. Ker so starši soočeni s tem, da morajo otrokom razložiti kaj je istospolna ljubezen in kaj pomenijo take družine. In ker ameriški (britanski) starši te vzgojne vloge nočejo prevzeti so se spravili nad oglas.

Heinz je oglas, kakopak, umaknil z malih ekranov. Oni da pač sledijo in prisluhnejo svojim kupcem. Krasno.

družba v. homoseksualnost 1:0

konec ujčkanja

Mejniki. Ki si jih nenehoma postavljamo v življenju. Jaz sem prevozil še enega.

Nekaj časa sem bil odsoten z bloganja. Preprosto nisem imel nobenega časa niti energije brat emailov, kaj šele blogat. Bil sem v dveh opernih produkcijah naenkrat. Včeraj pa sem imel še svoj ZADNJI IZPIT v obdobju svojega šolanja. Potem, ko sem oddal magistrsko nalogo in jo zagovoril, sem včeraj odpel še magistrski koncert. V novi veliki dvorani novega Amsterdamskega konzeratorija. Ki so jo poimenovali po njihovem (našem) slavnem nekdanjem učencu Bernardu Haitinku.

Zdaj se začenja profesionalno življenje, kruto prodajanje na trgu delovne sile klasične glasbe in opere, nič več ujčkanja v šoli. Odgovornost za samega sebe. Poklic, v katerem titel magister glasbe ne pomeni nič. Pomembni so pretekli nastopi in bodoče avdicije.
Čas kruha in vode je začel prav včeraj. No tako črnogledo vseeno, ker imam za bližnjo prihodnost že precej koncertov in opernih produkcij.

Na obisku sta starša in zelo sem vesel, da sta prišla! Že zelo dolgo se nismo imeli tako lepo in sploh prvič smo se ga skupaj nacukali!

Srečen sem in vesel. Nestrpno pričakujem kakšne bodo poti po katerih bom stopal zdaj. Upam, da ne preveč trnjave...

guacamole

fotka ni moja. ta ima, po izgledu sodeč, notri še čebulo

Na željo: super recept za guacamole a la ambroise:


Vzameš azteški testis (oz. njih število glede na želeno količino), ga izluščiš. Z vilco ga zmečkaš.
Dodaš sok ene limete, sol, cayenne poper, na drobno sesekljan česen, olivno olje.
Če ti paše daš noter lahko še na drobno sesekljan paradižnik, ali pa za bolj fency varianto sun-dried-tomatos, pravtako na drobno zrezane.
Na koncu še sesekljan svez koriander. Et voila!

Zadevo za eno uro postaviš v hladilnik, da je fino ohlajena (še prej pokriješ s folijo, da ne porjavi, not pa potunkaš še koščico avokada - zanimivo zaradi tega rjavi počasneje).

Zraven ponudiš tortilja čips, lahko pa tudi navaden čips ali pa popečene koščke kruha ali toast. Zaradi cajenskega popra (pojma nimam, če je to pravi slovenski izraz) je ta guacamole malo pekoč. Če te to moti, daj notri navaden poper.

Idealna zadevca za vroče poletne dni, še posebej kot predjed.

Torej:

avokado
limeta
sol
(cayenne) poper
korander
česen
olivno olje
paradižnik

bon appetit!

avokado

Obožujem avokado. Prvič sem ga menda jedel s Tanjo.
Obožujem mastno-prahasto teksturo, zeleno barvo in topel okus.
Zdaj sem izvedel, da prihaja ime iz azteške besede (točneje iz jezikovne skupine Nahuatl) ahuacatl. In pomeni (kaj pa drugega kot): testis!

Oblika je stare azteke torej najbolj spominjala na moške testise in imeli so ga za sadež rodovitnosti.
Sadež je pa dolga leta imel imidž afrodiziaka, torej seksualnega stimulansa in kdor je dal na svojo krepost, ga ni jedel. Te konotacije se dolgo ni znebil, kar se je zgodilo šele po načrtni oglaševalski kampaniji pridelovalcev.

Zdaj ga največ pridelajo v ameriški Kaliforniji. Našel sem tudi stran (najbrž je ameriška), kjer imajo tudi fun facts about avocado. Ni mi treba poudarjati, da nikjer niso zapisali, kaj azteška beseda pomeni.... hehe....

no, zdaj veste... spomnite se naslednjič, ko ga boste papali in se z njim mastili... pa naj si bo v solati, kar sam ali zmečkan v guacamole...

queen's day

Ker sem obširno o največjem nizozemskem prazniku že pisal prejšnje leto in ne mislim vsako leto opisovat kaj to je in zakaj (btw: lanskoletni zapis je še zelo aktualen), letos le par dodatkov.

Vedno bolj se aklimatizirava in ponizozemčiva. V toliko, da sva letos na ta dan celo odprla lastno stojnico. Prosim lepo!
Cmoko je z mojim dovoljenjem naredil selekcijo DVDjev, CDjev in knjig, ki nama delajo napoto. No kar pri DVDjih (ki jih zdaj že okoli 250) pomeni filme, ki sva jih videla in jih v naslendnjih 5 letih nimava več namena gledat... Odvlekla sva jih torej v A'dam, saj smo pri Muki in Nicholasu imeli brunch. Ker živita na enem (prvem) od kanalov je bila lokacija za najino prodajo naravnost fantastična. Edina tečna stvar je bil sem pa tja kak dežek. Prijateljica iz Alkmaarja je prinesla še nekaj svojih DVDjev in cot, pa smo prodajali. Vmes sem jaz veselo fotografiral. Malo smo pili, veliko jedli in bli sploh vsi veseli.
Letos se je poznalo, da je bil QD na sredo, četrtek je bil tudi fraj, pa še danes ponedeljek, ker imajo dan osvoboditve. Mnogi so si vzeli tako krajše počitnice. Amsterdam je bil veliko bolj prazen kot do sedaj vsako leto. Kar ni nujno slaba stvar.
Evo nekaj slikic te oranžne zabave. klikni za povečavo

plastične kraljicekuža kraljženska (!) na gay ulici

cmoko

ostanki od prodaje