čopitnice

Zanalašč niso počitnice. Ker počitnice insinuirajo počitek. Tega tokrat ni bilo. Kot večinoma vsakič, ko prideva na obisk.

Od vsega krasnega vremena v Ljubljani mi je bilo še najbolj všeč: 2 dni na Krvavcu s kompletno familijo (o tem kasneje), 2 dni na Krasu pri prijateljici in pol smučarskega dneva na Krvavcu. Ker je bilo takrat celo sončno. Drugače sva pa požirala famozni ljubljanski smog in meglo. Kar ima tudi svoj šarm, a le za kak dan, dva.
Megle in dežja imava dovolj doma na Nizozemskem, hvala lepa.

Ponovno sva bila šokirana nad cenami. In ker je to zdaj že popolnoma dolgočasna lajna (kako je Slovenija draga in kako je Nizozemska poceni), tega ne bom še enkrat tumbal. Je pa res!

Najprej sva dva dni preživela na Krvavcu, kamor so se predhodno že odpeljali vsi ostali člani rodbine. Mami, oči, sestra, fant, nečakinja. Ali dedi, babi, mami, oči, otrok. Da ne boste mislili, da to klicanje po "nazivih" ne povzroča zapletov. Ker mami ni več mami. Oziroma je, samo ne taprava. Oz. je taprava, samo ne ta, za katero jaz mislim, da je mami itn. Enako je z očijem. Samo da se mi zdi, da imamo tu ljubljanskega očija in štajerskega atija. Ampak nisem ziher. Sem nemalo zmeden. Če začnem Cmokotu tolmačit o tastih, taščah, nečakinjah, svakih, pa je zmeda sploh popolna. Pri njih jih je samo 5 in stvar je opravljena. Se ve, kdo je kdo.

Tako smo prvič praznovali skupaj vsi. One big happy family. Zares lepo in čustveno. Moja draga sestra je imela spričo svojega otroka en izpad, ki pa smo ga relativno hitro umirili. Ampak, kaj bi bili prazniki brez malo drame!? Je pa moja nečakinja res lušna in pridna. Cel CU-KER! mljac!

Takoj prvi dan se je Cmoko odločil naredit snežaka. In ugotovil, da iz umetnega snega ni lahko oblikovat... pa se je vstrajno matral in matral in po parih urah je nastal tale umetniški, zelo vesel snežak. Se mi zdi, da je zelo uspel, Cmoko pa pravi, da ima preširoke boke...


Nato sva šla za dva dni na kras k Nataši, v idilično vasico Pliskovica, ki leži sredi seksi kraške pokrajine vrtač in uval, borovcev in hribov, ki se bohotijo daleč na obzorju. Imeli smo super novo leto, predvsem zelo mirno. Mogoče tudi zato, ker smo trije pojedli 1,2 kg govedine. Torej tri enormne šnicle. Zraven pa pečen krompir, jaz sem si zaželel pa še brusnice (ki sicer res bolj pašejo na divjačino, a ok). Za predjed smo imeli pa šampinjone z gorgonzolo. Za predpredjed pa smo požrl tričetrt panetoneja. Torej si lahko mislite, kako zelo smo se nažrli. Kako uro po hranjenju smo potem nemo prebavljali, ker je bil tudi govor silen napor. S Cmokotom sva odkrila nov šampanjec z okusom breskve (Istenić - Desirée), ki je slasten, ni pa tak, da bi ga vsak dan pil. Enkrat na leto je dovolj. Potem smo ob polnoči romali v center vasi (!) in spremljali 25 minut dolg ognjemet. Prosim, vas z 250 prebivalci! Enkratno. Precej uneventful noulet smo zaključli ob 3h, ko smo vso tisto hrano že malo prežvečili in smo se sploh lahko spravli v horizontalo.

pihali smo milne mehurčke.... juhu... nazaj v otroštvo!

1.1. sem imel pregled na ORL v Ljubljani (moje glasilkice pa to, lalalalaaaaaaaa) za kar se moji krasni super sploh-in-oh dohtarci specialistki zelo zelo zahvaljujem. Na svetu so še dobri ljudje. (In o njih morda kdaj napišem povest).

izlet na Bled. Cmoko eksperimentira, tako da sem jaz transparenten, za mano pa blejski grad.

2.1. se mi je končno udrla pika na i in sem šel smučat. Na Korovavec, kot pravi Nataša. Problem življenja v tujini je to, da že dolgo več ne smučam aktivno. Ne morem enostavno dat vsega na "hold" zato, da bom šel skijat v Slovenijo. Kar posledično pomeni, da nimam smučarske opreme. Oz. imam táko, da bi me ne samo fashion police, ampak tudi varnostna poslali dol s smučišča. Natašin oče mi je tako spet velikodušno odstopil svoje smučke, pa sva šla dilcat. Po dveh urah super smuke se je pa spustila megla, snežit je začel in vsa pristala pri nas v bajti. Tolk o celodnevni smuki. No, saj roko na srce, tudi smučarske kondicije nimam več toliko, da bi smučal prav cel dan.žal takšnih smučarjev na Krvavcu ni!

Zadnji dnevi so minili v socializaciji in kofetkanju. Z nekaterimi smo se uspel, z nekaterimi se pa nismo uspel dobit. Oh, well... ne gre vse naenkrat.Pa drugič.

Ker je belgijska železnica zelo pametno ukinila dva vlaka med Brusljem in Rotterdamom, in ker Cmoko take zadeve redno in vestno spremlja, je ugotovil, da ne moremo prit domov. Stuck in Charleroi. Nakar smo tam najeli avto in se še z dvema kolegoma odpeljali domov na Nizozemsko. Najprej njiju v Den Haag, pa še naju v Utrecht. Vozil sem krasen popolnoma nov Mercedes A170. Mljac!!! Kot bi vozil po maslu. Res enkratno. In ker je bilo Cmokota strah kazni, mene pa tudi (samo malo manj), sploh nisem sprobal, koliko mašinca potegne. In ker imam (kot se spomnete) že od prej fotografski spomin z nizozemskih avtocest, nisem hotel še enega...

najin najet merđo in jaz za volanom... sweet, čeprav nisem nikol bil fan serije A.

Zdaj smo doma, vse po starem. Danes je celo lepo vreme... Obljubim, da bom zdaj pisal bolj pogosto... upam, da lahko obljubo držim...