Saturday 30 December 2006

VSE NAJ NAJ NAJ V 2007!!!


Tole sem dobil v voščilnici. Poslali so nama jo eni žlahtniki, pa se mi zdi tako cortkano in lepo povedano, da vam zaželim isto!


Naj bo uspešno, lahko malo pregrešno,
naj bo očarljivo, iskrivo, igrivo,
naj bo hahavo, norčavo in zdravo!
Naj bo večno SREČNO 2007!

polupčka


Thursday 28 December 2006

Prazniki - rabim počitnice!!!


Zadnjih par dni je bilo najbolj napornih v celem letu (joj, kaj šele prihaja!).

V nedeljo sva šla že popoldne v Amsterdam. Stvar se začne sicer že v soboto zvečer, ko sem začel pripravljati tiramisu. V nedeljo sva bila namreč povabljena na zabavo k Milady (poznate jo z angleškega bloga). Že od junija živi s svojim bratom v velikem stanovanju v enem od zelo posh četrti v Amsterdamu. Prvič sta želela imeti božično večerjo. Božično večerjo brez staršev. Torej, brez mame. Pred leti jima je umrl oče in posihmal so bili vsi božiči popolne polomije in sta si resnično želela dober božični večer. Cris je spekel dve kuri in ju nafilal z bogznačim, Milady pa je naredila vse priloge. In ni jih bilo malo! Sam sem prinesel debel lososov zrezek in si ga spekel (ne jem mesa, ki ga moram rezat - don't aks a long story!). Prišla je tudi Mme la Princesse in pripeljala še eno nemško prijateljico. Imeli smo super večerjo, pravo božično vzdušje, enormne količine hrane in še večje količine alkohola. Vino za večerjo, šampanjec med večerjo, po njej pa martini in port. Mljac. Ob ene treh smo načeli še Bailey's. Dolga noč z veliko alkohola! Prespala sva tam.

Vstala sva v ponedeljek ob 12h in imeli smo obilen zajtrk. Potem sprehod in nato pripravljanje božičnega kosila. Ki je postalo še ena božična večerja. V Angliji jih imajo namreč na 25. zvečer. Malo drugače. Prišel je še en Anglež in potem še en. Spet en super večer, spet veliko hrane in še več alkohola. Ko sva šla spat je bila ura 4.

V torek sva res morala domov. Povabljena sva bila na božično večerjo, ki jo tu na Nizozemskem pripravljajo na drugi božični dan. Imenuje se Tweede Kerstdag dinner. Soseda sta naju povabila k njegovim staršem domov na večerjo, ki jo prirejajo vsako leto. Trije sinovi pripeljejo svoje prijatelje, pridejo prijatelji staršev. Skupaj nas je bilo 16 in imela sva eno najlepših nizozemskih doživetij do zdaj. Večerja je imela dve predjedi, juho, vmesni dežistiv, glavno jed s solato in dve vrsti sladic. Vmes pa hektolitre vina. Imela sva se super, spoznala sva krasno nizozemsko družino in imela še en prečudovit božični večer. Domov sva priša ob pol enih.
Bilo je res čarobno!

Danes sva bila povabljena na koncert kolega, tako sva šla v Rotterdam na koncert sopranistke in lutnarja. Hvalabogu. Tako sva se celo malo streznila in vrnila v normalno življenje. Zdaj sva le pogledala dvd in greva počasi spat.

Verjemite mi: po praznikih rabi človek počitnice!!!

Bili so trije krasni dnevi. Tako kot si pač predstavljam Božič. Končno sem nehal pogrešati Ljubljano. Ustvaril sem si nove sights & sounds za obdobje božično-novoletnih praznikov. S svojo ljubeznijo. Na svojem. Spet še ena stvar, ki sva jo naredila prvič skupaj. Včeraj sem se stiskal k njemu, ko se je Sean Connery potapljal s podmornico in govoril rusko in se spomnil kako zelo rad ga imam. Kako srečen sem z njim in kako sva srečna, da sva skupaj. Razmišljal sem o tem, koliko lepih novh stvari bova še doživela!

V petek ima Milady rojstni dan in gremo žurat, v nedeljo je pa tako ali tako Silvester. Sem že omenil, da imava oba rojstne dneve v decembru? Skratka ta mesec je res nor!!! :)

Friday 22 December 2006

Božič?


Z Božičem imam vedno problem. Kot praznikom. Doma ga nismo nikoli praznovali, saj smo imeli veliko družinsko večerjo na Silvestrovo. Takrat je tudi prišel Dedek mraz in nas obdaroval. Spomnim se, kako me je kot otroka babica (ki je umrla, ko sem imel 6 let) odvlekla v sobo, da jo bova "pospravila", jaz pa sem na vsak način želel kukati skozi ključavnico, da bi Dedka mraza videl. Kar mi je babi seveda na vsak način poslušala preprečiti. Dvomim, torej sem.

Na božični dan se je rodil odrešenik. Fino. V to ne verjamem. Ne verjamem, da je bil nekdo poslan na svet, da bi trpel zame. Ne verjamem, da sem a priori grešnik. In da moram zato a priori hodit k nekomu, da mi bo priskrbel zveličanje. Medtem, ko ta nekdo najbrž v zakristiji posiljuje dečke in otipava deklice. Lepo pa, da nekateri v to verjamejo.

Kaj je zame torej Božič? Praznik, ko se morem veseliti zaradi drugih ljudi? Ko se moram pretvarjat, da mi pomeni veliko, zato ker pomeni drugim.? Zame ni to ne družinski ne verski praznik. Prav. Se bom pretvarjal. Res brez najmanjsega problema. Če ljudje uživajo v nečem, potem jih res ne mislim prepričevati v nasprotno.

A Božič je danes predvsem nakupovalni praznik. In zlajnanih kičastih popevk. Čas, ko se družina vsaj enkrat zbere. Morda edinkrat v celem letu. Za to se ga splača imeti.

No, mi se letos ne bomo zbrali. S Cmokotom ostajava na Nizozemskem. Imava svoj Božič. Sicer sva bila pa danes tako nestrpna, da sva se že obdarovala. Jupii!! Včasih je fino bit nestrpen! ;)

Vsekakor: vsem lep Božič!! Naj bo to praznik ljubezni. Do bližnjega. Do neznanca na cesti. Do pocestnega glasbenika. Do dolgo pozabljene tete, ki je sama v domu za ostarele.

Tuesday 19 December 2006

Slovenija, kam greš?


Danes sem se sicer namenil pisati povsem drugačen blog. Pa me so me dogodki v Sloveniji popolnoma razkurili, tako da sem se odločil napisati sledeče.

Od septembra iz Slovenije poslušam samo še negativne novice. Se ne spomnim, da bi se na politični ali družbeni sceni zgodilo kaj takega, da bi bilo omembe vredno in bi šlo za premik na bolje. Res ne! Podeljujejo se raznorazne kulturne nagrade, kar je že stalnica in dobivajo jih sosedi setričen in možje sester itn.

Potem se je zgodila drama na Muri. Potem se je zgodil Ambrus. Kar je bilo za moje mnenje popolnoma nedopustno dejanje vlade in nihče noče zanj odgovarjat. To se lahko zgodi le v Sloveniji.
Obstal je minister Simoniti, ki je odgovoren za to, da je RTV postal vladno trobilo (in ker sem včasih delal tako na radiu in televiziji vem o čem govorim). Da o ostalih stvareh niti ne govorim!

Potem se je zgodila Piramida. Gre za najslabšo možno oddajo sploh in informacije o tem, koliko stane licenca za ta, ta zmazek, še nisem uspel dobiti. Namesto, da bi se RTV zavezala k temu, da bo na zdrav način promovirala strpnost, moč argumentov, dosežke retorike, se odloči vpeljati oddajo, ki je na nivoju osnovnošolskega prepiranja. Ne, ti; ne ti, ne - ti. Zdej sem pa skregana. Js pa tud... pa na drevo, vse igrače s sabo in nikol več dol!...
Potem pride plemeniti in naredi štalo. Kar je samo po sebi razumljivo. Oprostite, koliko pa ste lahko naivni in pričakujete, da volk ne bo pojedel ovc? Se spomim mame, ki mi je govorila, da osel ni dober čuvaj zeljnatega polja. Štala, ki jo je naredil me še ne skrbi toliko. Gre za najnižjo vrsto kulture komuniciranja, kar pa je nekako celo na nivoju oddaje. Kar se mi zdi kriminal je to, da na TV nihče ni odgovarjal. Nihče ni odstopil. Nikomu ništa. Na oddaji TLP par moških sredi nedelje pokaže par kosmatih ritnic in urednik oddaje leti. Na drugi oddaji se malodane zgodi revolucija in vsi se samo sprenevedajo.
Zdaj je iz programskega sveta odstopilo še par tistih razumnikov, ki so malo balansirali odbor na levo.
Da bodo na RTV odpuščali delavce (edino kar res rabijo je dodaten novinarski potencial!!), obenem pa metali denar skozi okno za novo sceno in novo grafično podobo. Da premeščajo novinarke (Petrovčič) zato, ker ima jajca povedat ministru kar mu gre.

Gospodje Guzej, Možina, Vasle: POGLEJTE SI KAKO DELA BBC, za božjo voljo!

Da o Bručanu sploh ne govorim.
Da o Ehjavcu (sic!) sploh ne govorim, ko je obljubljal, da ne bo vojakov v Iraku, pa zdaj so....

Da o Marjetici Rupel SPLOH ne govorim, ko vsi plačujemo zato, da lahko madame vozijo v Maximarket po Ariel prašek in klozet papir. Lahko bi šla peš. Nima tako daleč! In spet samo sprenevedanje. MZZ da javno izjavo, da tema politično ni zanimiva. JA KAJ PA NAJ TO POMENI?

In danes so sprejeli še zakon o verstvih, kar pomeni, da bo država plaševala VSAKEMU duhovniku 40.000 SIT na mesec stroškov. S tem, da oni ne plačujejo davkov, da RKC ne plačuje in ne bo plačevala za nepremičnine, da imajo neobdavčen denar v pušici vsak dan, da je največja lastnica zemlje v državi, itn itn...
Da pa po drugi strani država želi šparat pri pridnih delavcih, jim želi odvzeti malico in prevoz na delo. Da je gospod ex-minister Drobnič porabil 600.000 sit (da več kot pol milijona) za učenje angleškega jezika pod hipnozo.

Torej, še bi lahko govoril in pisal in pisal in govoril... pa imam dovolj. S Cmokotom sva preveč slabe volje. Res sem slabe volje in nesrečen.

SLOVENIJA, KAM GREŠ? Mene nima več, da bi šel nazaj. Res ne! Poznam veliko študentov tu, pa še druge po svetu. Vsi smo zelo visoko izobraženi. Nikogar nima, da bi šel nazaj. Po zadnjih dogodkih gotovo ne! Kaj se zgodi, ko večina intelektualcev ostane zunaj? Kaj se zgodi, ko ni nikogar več, ki bi v to mlakužo prinesel nove ideje, nove metode dela, nov veter? Ko bi razburkal slovensko fovšijo in zaplankanost?

Sunday 17 December 2006

Domotožje


V tujini sem že pet let. Od tega sem štiri leta preživel v razmerju na daljavo. Vse je šlo super in prebrodila sva vse težke trenutke ločenega življenja, vsa mukotrpna poslavljanja in vse obljube o tem, da bova naslednje leto pa res že skupaj. Pa sva bila naslednje leto spet narazen. Kakorkoli, več o tem si lahko preberete na http://amballa.blogspot.com/2006_10_01_archive.html - datum je pa 19. oktober.

Ves ta čas sem vedno želel čimprej domov. Tam je moja ljubezen. Tam je vse lepo, vse štima in vse je tako kot mora biti. Slovenija je bila zame pravljica, Nizozemska kruto življenje. In tako 4 leta! Vsakič je bil prihod nazaj na Schiphol obup, jeza, razočaranje, vsakoč so me znova motile iste stvari: nevljudni Nizozemci, vreme, grda okolica in arhitektura, nagravžen jezik in še bi lahko našteval (tema za drug blog).
Vsakič, ko sem prišel domov je bilo vse luškano. Naš mali Brnik, razrukane ceste, kockaste hiše brez fasad, materin jezik, slovenski tolar (tema za tretji blog). In najpomembneje: Cmoko.
Vedno sem bil z eno nogo v Ljubljani in z drugo v Amsterdamu. Malo tu malo tam. Danes tukaj, jutri tam.

Zdaj je Cmoko že od avgusta tu. Po šestih letih veze končno živiva skupaj. Fenomenalno. Sprva sva se morala navaditi na to, da - ne, nisva na počitnicah. Sva tu zato, da študirava. Vsak svoj magisterij. Kar je bil decembra še vedno problem. Cmoko je obseden z DVDji (četrti blog) in vska večer pogledava najmanj en film. Pa še kakšno epizodo Sex and the City ali pa Oz. Spiva do 12h, potem srfava vsak na svojem leptopu in bereva Delo (ki ga vedno bolj sovražim) in Dnevnik, pa Mladino pa maile, pa spet Dnevnik, pa the Guardian pa BBC pa spet maile...

Delava pa bolj malo. Oziroma vse zadnji moment. Skratka še vedno počitnice! Uh... Nato sva imela pogovor, da tako ne gre več. Najini plani o Teach yourself Dutch so se popolnoma sfižili, imela sva le eno samo uro. Plani o tem, da bom delal slovnične vaje iz Francoščine so se popolnoma sfižili. Da o meditaciji in jogi sploh ne govorim! Skratka stvari je treba nujno spremeniti. In sva na najboljši poti. Tri dni sva vstajala ob 8h. In veliko delala. Zdaj že dva dneva vstajava spet ob 12.30 in stara zgodba...

Letos prvič ne grem domov za novoletne praznike. Že cel december imam tako domotožje. Domotožje po megleni in mrzli Ljubljani. Po kičastih vesoljskih okraskih na Stritarjevi in po Prešernu. Po stojnicah na nabežju Ljubljanice. Po kiču, ki ga tam prodajajo. Po kuhancu in medici in še najbolj po prijateljih, s katerimi vsako leto parkrat stojimo na tistem mrazu, da se nam zanohta in pijemo opojne substance. Po domačnosti hiše mojih staršev, slovenski televiziji (predsvem nacionalki, ki je vedno slabša in slabsa) itn.

Tu imam zelo dobre prijatelje. Celo najboljšo prijateljico. A življenje v tujini pomeni, da se ljudje zelo veliko selijo. Milady je Angležinja in bogzna kam jo bo pot zanesla v naslednjih dveh letih. Liebling je Nemka in vem, da ne bo ostala v Amsterdamu. Ida je bila Švedinja, s katero sva študirala v Ljubljani in je odšla nazaj na Švedsko še ko sem bil v Ljubljani. Eric, Julien, Nico, Myriam so Francozi in bodo šli najbrž nazaj domov. Morda pa oddideva tudi midva s Cmokotom. V Francijo, Nemčijo, UK? Kdo ve?
Prijatelji, ki jih imam doma pa so tam. Selijo se največ iz Podutika v Center, iz Črnuč v Moste. Ostanejo tam. Le sestra se je preselila grozovito daleč: iz Ljubljane v Maribor. Pogrešam jih!

Cmoko je tu z mano in to je vse kar sem si kdaj želel. Živeti z njim. A zdaj želim še več. Se bova res vrnila v Slovenijo? Nekaj kar je bil moj največji strah. Iti nazaj domov. Takrat bi se počutil kot največji luzer. Zdaj se je to spremenilo. So to leta? Je to ugotovitev, da je doma veliko stvari, ki so moteče, a so vseeno lepe? Bi po treh mesecih izgubil živce? Najbrž. Že po dveh tednih me moti pregovorna slovenska omejenost. Vseeno je lepo živeti v tujini in imeti domotožje.

La vita e bella! La vie est belle!


PS. Fotografije niso moje...

Saturday 16 December 2006

Dobro nam došli


Arabic Al Salaam a'alaykum
Armenian Barev

Bulgarian Zdraveite

Croatian Bok
Czech Dobry den

Danish Goddag

Dutch Hallo

English Hallo
Estonian Tere
Finnish Terve
French Bonjour
German Guten Tag

Greek Kalimera

Hawaiian Aloha

Hebrew Shalom

Hindi Namaste
Hungarian Szia
Icelandic Hallo
Indonesian Assalamu alai kum
Italian Buon giorno
Japanese Konnichiwa
Korean Annyong ha shimnikka
Lithuanian Labas

Mandarin Ni Hao

Mayan Ba'ax ka wa'alik

Mohawk Sekoh

Navajo Ya at eeh
Norwegian God dag
Persian Selam
Polish Czesc
Portuguese Oi
Romanian Buna ziua

Russian Zdraustvuite

Samoan Talofa lava

Serbian Zdravo

Slovak Dobry den

Slovenian Zdravo

Spanish Hola
Swahili Jambo
Swedish God dag

Tagalog Magandang tanghali po

Turkish Merhaba

Ukranian Pryvit
Ute Mique
Welsh Bore da


Takole poliglotsko vas vse lepo pozdravim na svojem novem blogu,
ki je nekakšen mlajši brat angleškega bloga

http://amballa.blogspot.com.

Uživajte in nasvidenje!