Sunday 25 March 2007

Bordeaux

Tako, pa šibam. Cmoko je sicer še vedno bolehen, a me podi. Prav. Upam, da bo vse ok, ne maram ga pustiti vsega fibroznega doma. Samega. Res se ne počutim dobro s tem, da grem, a vem da moram in vem, da se bo čuval... Je pa sicer dodobra založen... Sam se počutim precej zanič, da tako letim da drug konc Evrope, ko je on doma bolan. Moje mesto je tu, da kuham čaje, stiskam pomaranče in skrbim za splošno razvajanje in crklanje. Čuden občutek... Prvič, da grem tako zdoma, ko živiva skupaj. Ko je živel v Ljubljani, tako ali tako nisem mogel nič, ko sem pa le bil 1200km stran. Še ena stvar, ki se močno spremeni, ko živiš skupaj. In vesel sem, da je tako!



Tole je château kamor šibam, par deset kilometrov iz samega mesta, sredi vinogradov. Proizvajajo slastnega bordojca, regija se imenuje Médoc, in ga bom srkal cel teden! Upam, da vreme bo, ker pred dvema letoma sem zmrzoval - gradovi iz 17. stoletja imajo bolj slabo gretje... hja, tant-pis!

Mejte se no! :D

Saturday 24 March 2007

rahmaninov

Danes sem šel v nakupe sam, ker Cmoko doma leži z virusom gripe, ki ga je najbrž dobil od mene. Hja, se dogaja tudi v boljših družinah. Zdej ma spet vročino... bogec moj. Ko je nekdo bolan in ko bi naredil vse za to, da bi se bolje počutil in mu nosil od ust k riti... še bolj čutim koliko ga imam res rad... Moja pot v Bordeaux je za zdaj še odložena... če bo imel jutri še vročino, ne grem nikamor...

Potem sem malo vadil in potem pred kosilom likal. Obožujem likanje. Weird, ja. Ob tem, ko je Cmoko ležal na fotelju pokrit z deko in bral Aristotla sva poslušala Koncert za klavir št. 2 Rahmaninova. (za ilustracijo link). Nisem ga šlišal že 200 let! In se spet spomnil kako fantasična glasba je to! Whoa!

Nato so sledil še preludiji... Pa kosilo. Zdaj pa dvd... Gandhi... (ura je 21.40 in zadeva je spremenjena, ker je Cmoko čist adijo in nočva gledat filma. TV kabel pa nekaj štrajka, tako da berem. Nič narobe...!)

Joj moram povedat kakšen film sva gledala včeri: grozljivka kaj se (je) vse dogaja v svetu!! Več o celotni problematiki pa tu. Kaj hudega je naredila vse RKC na svetu! Nobena diktatura toliko!

Friday 23 March 2007

glodalci

Že dolgo se spravljam napisat ta post. Ker je tako zelo del Nizozemske. Predvsem tistih, ki tu živimo.


Prihod na Nizozemsko ne pomeni, soočanje le z lepimi stvarmi, kot so tulipani, mlini na veter, lepe hišice iz zidakov in za nekatere pogosta omama mehkih drog. Pomeni soočanje tudi z manj prijetnimi zadevami, kot so dež, dež, veter (ki je včasih lahko tudi prijeten) in nenazadnje glodalci. Točneje miši.

Vsa mesta so jih polna. Kar ne pomeni to, kar za večino sodobnih mesti pomenijo podgane, ki obstojajo v kanalizaciji in daleč od naših oči, če že ne daleč od nas fizično. Pomeni, to, da živijo v večini nizozemskih gospodinjstev. (tu manjka dejanski statistični podatek, a se zanašan na svojo družboslovno empiristiko). Večina hiš je tu zgrajenih na lesu ali iz lesa, kar pomeni, da se teli sitni glodalci lahko pregrizejo skozi katerekoli stene in se vgnezdijo v katerekoli strope in pode. Tu so izzvzete sodobno grajene stavbe, dasiravno, roko na srce, sem jih videl letati tudi v gledališki šoli, ki je bila grajena pred slabimi desetimi leti!

Živijo skratka v stenah in se hranijo s tistim, kar jim pustimo na tleh, na delovnih površinah, v predalih, kar ni skrito in zaprto, ponoči glodajo in glodajo in škrebljajo in skratka ne pustijo spati. Zbirčne res niso. Jedo vse od drobtin, surovih makaronov, pa do tega, da ližejo posušen polit malinovec in kar je grozljivo je, da na dan rabijo 2g hrane. Kar je dobesedno nič. Z našimi drobci, ko pripravljamo kosilo, se lahko nahrani še cela mišja družina. Kar je pravzaprav zelo humanitaren, da ne rečem musaren (mus = lat. miš) koncept. S to razliko, da jaz osebno takšnih hišnih ljubljencev res ne rabim, niti si jih ne želim. V enem od Amsterdamskih stanovanj, sem pred vstopom v kuhinjo najprej potolkel po tleh, da so se miši poskrile v luknjo. Sovražim, da kuham in da mi šibajo v kotičkih oči. A tu tako pač je.

Eden izmed problemov je tudi, da jim je nepovabljen vstop v stanovanje zelo težko preprečiti. Potrebujejo namreč le odprtino velikosti šolskega svinčnika. Imajo namreč silno sposobnost, da se jim sesede prsni koš. Torej, če lahko spravijo skozi glavo, hop tam smo! Bohnedaj, da luknjo zamašemo s čimerkoli drugim, kot alufolijo. Vse ostalo namreč uspešno preglodajo. In ker so Nizozemske hiše zgrajene kot njihov sir, pomeni, da lahko mašim luknje cel teden, pa še bankrotiral bi.

Glede na dejstva nam ostane le, da se proti njim borimo. Glede na to, da je vojna na področju preventive izgubljena nam preostane le kurativa. Variante so tri:
1. mišolovke
2. stup
3. naprave za odvračanje živali
4. mačke (a sem na njih alergičen, pa še to ne garantira, da jih ne bo. Sam zabava je pol)

Kar se prve zadeve tiče, se mi gabi iz parih razlogov: naprave izgledajo kot srednjeveške mučilne naprave, treba jih je nastavit, potem se miš ujame not (oz jo ubije in razmesari, če ni polhovka), nakar se moraš z golanzijo še ukvarjat... preveč dela in premalo efekta, še posebej, ker nastavljen sir postane zanimiv šele, ko pojedo vse ostalo...
Strup je moj favourite. Lepo nastaviš in vse lepo pojejo in papa. Crknejo ponavadi ne v stanovanju in se, kakor mi je razložil drogerist, enostavno uprašijo. Saj ne vem, če je to pravi izraz, gre za to, da ne gnijejo in smrdijo...
Naprave naj bi oddajale visokofrekvenčne zvoke in odganjale glodalce. A problem je, da jih ni le v prostoru, kjer je naprava, zvok je pa prešibak, da bi šel skozi zidove in jih odgnal iz hiše.

Problem pa niso le stanovanja. So res povsod: v trgovinah, v hotelih, v restavracijah. Ko ravno režeš super lekker del svojega cordon-bleuja, vidiš kako ob steni restavracije šiba mala miška. Videl sem jih tudi v ene najbolj znanih kinov, v slavnem Tuschinskem. Kjer so seveda kokice (na Nizozemskem tudi sladke)... Skratka so golazen in so povsod.

S Cmokotom imava kuhinjo kot laboratorij. Čeprav to ne pomeni, da jih ni. Vidla sva danes eno, ki je najbrž le prišla na sprehod. Kar seveda počnejo. In ker v sosednjih hišah živijo študenti, si znam zelo dobro predstavljat kako izgledajo njihove kuhinje... Upam, da bo vidla, da nima tu kaj iskat in se bo speljala... če ne, ve kaj jo čaka. In to brez usmiljenja! Po petih letih sem jih res sit.

Monday 19 March 2007

sneg!?


Naravo smo res že čist zmešal. Zdej že po narcisah sneži...


Kljub temu, da sem popolnoma prepričan, da je za to zmedo kriv Hommo Sapiens, sem zadnjič na BBC gledal posameznike, ki vehementno trdijo, da to sploh ni res, da ogrevanje ozračja nima veze z izpuhom CO2 v okolje in nima veze s toplogrednimi plini.
Aha... kaj in kdaj vas bo pa prepričalo?

Sunday 18 March 2007

MIKA


Nikoli nisem bil totalno au courant kar se tiče pop muske. Sem bil vedno bolj obrnjen v preteklost... No, tako se je dogodilo, da je šel mimo mene en posebej luškan poba, na katerega pa sem bil včeraj zvečer opozorjen tule.

Poba ima umetniško ime Mika, pravo pa Mica Penniman. Je trenutno eden najbolj camp pevcev, dislektik in splošna senzacija pop scene. Baje da ima 5 oktav obsega glasu, kar je milo rečeno multi pretiravanje. Rojen v Bejrutu, foter je Američan, mama Libanonka, je preživel otroštvo v Parizu in potem v Lonodnu (Kensington no less!!). Hodil v ultra posh šole kot je Westminster School in nato Royal College of Music. Od koder je zbežal... Zaradi svoje drugačnosti so ga v šoli zajebaval in zatiral (kako znano zveni vse to!). No, zdaj je poba naredil nekaj iz sebe!

Kakorkoli že, včeral sem si preko LimeWire lepo zdaunloudal neki njegovih skladbic in je prav luštna muzika, predvsem zelo pozitivna. Zelo spominja na neko mešanco med Freddijem Mercuryjem, Eltonom Johnom in BeeGees... no, ok, dejmo zraven še Blur...

O svoji seksualnosti ne govori, kar je tud prav. Kaj pa koga briga al je str8, bi al pa gej. Kar mi je všeč je to, da je totalno samosvoj, raznobarven in sploh poseben. Kar so bile v moji knjigi vedno pozitivne lastnosti.

No, video superhita Grace Kelly si lahko ogledate tu.

Saturday 17 March 2007

AAAAAAAAARGGGGHHHHH


No, evo, pa jo imam. Gospo GRIPO!

Je%$&*"... Pič"# ji na nosu zrasla!!!

Stvar se je začela provzaprov precej nedolžno. Včeri, ko sem stopu z vlaka, sem mislu, da se mi je mal zaletel. Pol sm pa prišel dam in se mi je še kr "kašlal". Pol proti večeru sem že vedel, da neki ne bo čist OK. Pa sem mislu, da bom mel vnetje sapnika. Juhu! Vzel en Paracetamol in šu ajat.

No, zjutri vstanem, grem ža računalnik in me še kr sil na kašelj, pol me pa v MOMENTU začne ful zebst. Oči me začnejo bolet, pa še glava. In me zebe, da drgetam. Ampak tko na notr me zebe... Glavo sm mel tko težko kot da bi mi en svinc not naložu.

In sem že vedu kolk je ura! Si zmerim temperaturo: 37°C. JUHU, spet. Iz spalnice privlečem deko in se počim na fotel, se pokrijem, v stanovanju je 23°C, jaz pa drgetam, kot da je -10.

Cmoko se vmes zajebava z davčno napovedjo, juhu, jaz skušam spat, glava me tako boli, kot da bi mi jo dal en v primež in počasi lepo stiskal. Čez kako uro je šel Cmoko ven po zdravila in jaz sem imel že 38°C. No, zdaj sem se nafilal z Antigrippini, Cmoko mi je zmiksal en super sadni konkokšen, pijem čaje in tko... Tamifluja nimajo... sej se mi je zdel...

Gripe nisem imel že vsaj ene 10 let! Prekleti Nizozemci pa tu kihajo, kašljajo in zehajo, ne da bi dal kdo slučajno roko pred usta! In seveda širjo bacile, viruse in bolezni.

No, zdaj sem moral odpovedat vse zadolžitve za naslednji teden, kar me bo stalo, kot samostojnega umetnika, tam nekje €200. S tem, da sploh nimam koncertov naslednji teden... Hvalabogu.

Naslednjo nedeljo moram v Bordeaux. Upam, da bom ozdravel. SOVRAŽIM BIT BOLAN!!!







No, tole me je pa napadl: virus gripe. Sej kot abstraktna slika sploh ne zgleda tako slabo....

vonj


Danes sem po dolgem času spet zavohal kako Amsterdam diši.
Prvič v petih letih mi je bil vonj všeč in sem v njem užival.

Thursday 15 March 2007

droge in NL

Ker smo na enem od blogov zapadli v razpravo o drogah, predvsem marihuani, sem se odlocil napisati blog o nizozemski politiki do drog.



Zmotno je prepicanje, da so vse droge tu dovoljene. Pravzaprav niso nobene. Imajo pa mocno razlikovanje med trdimi in mehkimi drogami. Ker vecina ljudi v Amsterdam pride po mehke droge, bom govoril o njih. Gre za tako imenovni Opijski zakon, ki opredeljuje mehke droge kot ali psihadelicne (gobe) ali kot kanabis (trava in hasis). Point zakona je, da loci trg mehke droge in trdih drog (heroin, kokain, extasy...).


Coffeeshopi so placi, kjer lahko prodajajo mehko drogo, a se to samo v kolicini, ki jo zakon predpisuje kot "zasebno uporabo". Osebna uporaba je: 5 rastlin kanabis ter 5 gramov trave ali hasisa. Vec kot to je kaznivo!! Torej posedovanje 1 kile hasisa te lahko posteno spravi v arest.
Pri tem moram povedat, da so Coffeeshopi naceloma tudi ilegalni, le da se njim gleda skozi prste. Torej niso zakoniti, ampak tolerirani. Pravtako je prepovedano kakrsne koli taksne substance uvazati ali izvazati iz drzave. Ce pri tebi doma odkrijejo vec kot 5 rastlin kanabisa, bo stala. Veckrat sem ze dozivel, da so v kaksni od his odkrili ilegalno plantazo, vse razbili, rastlice vse unicili in nepridiprave preganjali. Ker je potrebna posebna luc, prezracevanje itn, s helikopterjem letajo na mestom in gledajo, kje so prevelika sevanja toplote. Nato stvar eliminirajo...


Jaz sem 2 leti zivel nad tako tovarno trave, dokler nisem enkrat prisel domov in je pred bajto stala policija in kriminalisti, iz stanovanja v pritlicju pa so nosili kanabis, lucke, reflektorje, ventilatorje ali podobno.
Trenutno poteka sprejemanje zakona, ki bo prepovedoval kajenje v vseh javnih prostorih in sem seveda spadajo tudi Coffeeshopi. Debate se gibajo okoli tega, da bodo tam kajenje vendarle dopustili, saj je to priblizno tako, kot ce bi v pivnicah prepovedali tocenje piva...
Skratka: na Nizozemskem je uzivanje in posedovanje trave stvar "tolerance" ne pa "legalnosti"... Tako da le pazljivo...

ps. se opravicujem ker ni sumnikov, tale racunalnik v soli jih nima... drek pa to...

Wednesday 14 March 2007

...

Ta vpis posvečam prijateljici preteklih let, prijateljici otroškega spoznavanja in časa brezbrižnosti, ki je bil napolnjen z veliko smeha, veselja, pa tudi joka, časa zdravega tekmovalnega duha brez škodoželjnosti in zamerljivosti.

Spoznala sva se v športnem udejstvovanju in čeprav sva si bila konkurenca, sva razvila prijateljstvo, ki pa vseeno ni bilo globoko. Cenil sem jo kot pokončno, delovno, prizadevno, predvsem pa kot izjemno prijazno, radodarno in širikosrčno osebo.

Pred leti sva se srečala in omenila mi je, da se je borila z obliko raka in da je trenutno sicer stanje stabilno. Zaradi hormonske terapije je govorila veliko bolj globoko kot pred zdravljenjem. Ironija je hotela, da je pridno študirala in doštudirala medicino.

Pred nekaj dnevi sem se na vlaku v Amsterdam spomnil nanjo. Po zelo dolgem času. Kar na lepem sem začel močno in dolgo misliti o njej. Kaj dela, kako je njeno zdravje, obenem pa sem se seveda spominjal najinih otroških let, ur in dnevov treninga, ki smo jih preživeli skupaj, tekmovanj, ki smo se jih udeleževali tako po Sloveniji kot v Italiji in Veliki Britaniji.

Danes mi je mami sporočila, da je pred dnevi umrla. Sploh ne vem, če je že imela 30 let.



Polona, mir s teboj in na svidenje!







prosim, da tega vpisa ne komentirate. hvala

Sunday 11 March 2007

Glamour Stiletto Run 2007


P.C. Hooftstraat je prav posebna ulica na Nizozemskem. Je namreč center center visoke mode. Kaj to pomeni? Da so tam trgovine: Chanel, Emporio Armani, Louis Vuiton, Gucci, Boss, Azzaro, D&G, Phillipa K... , da so tam trgovine z mešanimi znamkami, kjer lahko kupiš Burberry, Miu Miu, Versace itn, da ne naštevam v nedogled, na enem koncu pa kraljuje Cartier.

No, in pred dnevi je tam potekalo prav posebno tekmovanje. Tekmovanje za modne fanatičarke. Zgodil se je namreč Drugi Glamour Stiletto Run. Kar pomeni, da so tekmovalke (zakaj le ženskega spola, o tem spodaj) morale tekmovati v fancy oblekcah, predvsem pa v najmanj 9cm petkah, ki so morale biti najmanj 1,5cm debele. Tako!

Tek je bil dolg 350m, tekmovalk pa čez 200! Zmagala je študentka iz Rotterdama, Najla Jaber, ki si je prislužila €10.000 nagrade!!! Ponavljam z besedo: deset tisoč evrov! Gospodična je sicer atletinja in njena specialiteta je lauf na 800m (časopisi niso poročal če to tudi v štiklih al ne). A rekla je, da si bo zdaj kupila lepo jakno. No, upam, da bo za ta denar res krasna.

A to še ni vse: bile so tudi nagrade za drugo mesto za najlepšo tekmovalno obleko in tretje za najlepše čevlje. Vsaka od dobitnic te nagrade dobi €1000 za šoping oblek.

Zdej pa jaz ne vem, a je kaj z mano narobe, ker se mi zdi nekaj takega totalno debilno, da dajejo denar zato, da si bodo gospodičnice nabavle cunje, al pa je nekaj z mano narobe. Kam smo pa prišli? Jaz sem prvi, ki si kupim Prada čevlje, Armani pulover pa Burberry jakno, priznam. Ampak to je pa vseeno nekaj drugega.

Pa še to: moški smo totalno diskriminirani!! Me zanima, če bi me diskvalificiral, če bi tam pojavil v sexi miniki z deset centimetrskimi štiklami... :D Bohved!

Mediji med drugim niso poročal, koliko srotk si je zvilo gležnje ali pa celo zlomilo nogo na lovu za denarjem za cunje...

Saturday 3 March 2007

otroci geyev


Ko berem vse poste nosečnic in ker se nosečnost dogaja blizu mene se že dolgo sprašujem ali si želim otroka.

Živim v zelo napredni državi, kjer so otroci istospolnih parov sprejeti kot vsi ostali. Vem, da po naravni poti s Cmokotom ne moreva imeti otrok. Hvalabogu. Vprašanje je, če si jih zato sploh zasluživa? So homoseksualci upravičeni do otrok? Ena od edinih pomankljivosti istospolnih parov je, da niso zmožni prokreacije. Kar je istočasno lahko tudi blagoslov (kar se nezaželjene nosečnosti tiče, hehe).

Moje življenje je zaenkrat (po)polno. Mi manjkajo otroci? Zaenkrat ne. A vsak dan nisem mlajši in kmalu bom morda prestar za otroke. Nočem, da bi moja hči, moj sin, imel dedka za očeta. Sem pripravljen vsakodnevno egoistično zamozadovoljno delo zamenjat za to, da bom vzgajal otroka? Enkrat zagotovo!

Kako živijo otroci gejevskih parov? Ne vem. Baje da lepo. Zakaj pa ne. Rad bi spoznal tak par. Zelo rad. Raje gejevskega kot lezbičnega. Ne vem zakaj. Tako pač.

Seveda ga lahko posvojim. Tu je to lahko. A kaj se zgodi, ko taka družina pride živet v Slovenijo? V skladu s prejšnjim postom bi seveda otroka vzgajal v slovenskem duhu in s skladu z njeno kulturo. A Slovenija pravno ne pozna posvojitev otrok za istospolne partnerje. Zdaj si pa predstavljajte, da se preseliva v Slovenske Konjice s fantom in punčko, pa naju tam v največji možno grozi oblastem zatožijo sosednje tercijalke. Kaj se zgodi z nami? Ne vem. Mi lahko otroke vzamejo? V končni fazi ne vem, zakaj bi jih sploh pripeljal v tako homofobično družbo... Mogoče pa le zato, da se malo odprejo in da vidijo, da dejstvo da imata dva tipa otroka le ni tako pogubno, kot mislijo! A to že ni pravi razlog za starševstvo.
Kaj sploh je pravi razlog? To, da si želimo z osebo, ki jo ljubimo ustvariti nekaj lepega. To, da nadaljujemo živalsko vrsto. To, da prenašamo kulturo, jezik, vero in tradicijo družine. Enostavno želja po polni hiši?

Na Rodosu sem v hotelu gledal družino s tremi otroki nekje med 5 in 17. Medtem, ko sva bila s Cmokotom sama zase in le en za drugega, se starša te avstrijske družine sploh nista uspela pogovarjat med samo. Nenehno z otroki, nenehno za otroke. Sta srečna? Mogoče. Menda pa resnično svojo srečo zamenjaš za srečo svojih otrok. To sem občutil tudi sam ob ljubezni, ki jo čutim do Cmokota, in verjamem, da je ljubezen do otroka še bolj vseobsegajoča.

Pred dnevi sem na BBC gledal oddajo o W. H. Audnu (fantastičen pesnik!). Kot homoseksualec seveda ni imel otrok in ena izmed komentatork je dejala, da sta s partnerjem Chesterjem Kallmanom "pomanjkljivost" otrok zamenjala z umetniškim delom. Da vsi stremimo po nečem tretjem. Heteroseksualni pari po otrocih, homoseksualni po nečem drugem (otroke zamenjajo potovanja, dragi konjički, psi?). Pomoje se strinjam. A vendar me dejstvo, da imamo otroke, ker ne želimo biti sami celotno življenje navdaja z neko desperacijo. Nočem verjeti, da je to res. Želim verjeti, da je razlog za potomstvo globlji. In da jih je več...