Monday 30 April 2007

Koninginnenacht

znameniti Utrechtski turn


Najpomembnejši večer v nizozemskem življenju. Splošni praznik in splošno rajanje.
Po mestih se postavijo odri, kjer se odvijajo koncerti, po ulicah ljudje na t.i. vrijmarktih prodajajo kar pač želijo. Večinoma je to krama, ki se je želijo znebiti. Nekateri (še posebej v fancy soseskah Amsterdama recimo) pa prodajajo antikvitete - stole, mize, vaze in what not.

vrijmarkt
študentska žurka

Predvsem pa je to priložnost za pitje in petje, hektolitre alkohola in žuranje pozno v noč. Midva sva šla spat sicer že zgodaj okoli 2h zjutraj, ker smo žurali že včeraj za rojstni dan Madame la Princesse... Danes pa šibava spet v A'dam... fotke so Cmokove
koncert na Neude


Danes pa na Koninginnedag!

Friday 27 April 2007

Pogum dekle

Danes sva s Cmokotom dobila nove obiske, stari so danes odšli, ki so naju seznanili s pikantnimi novičkami "estrade" iz Slovenije po katerih smo tako zelo hrepeneli...

Najprej sva se seznanila z Damjanom Murkom, nato pa smo si za veliki finale ogledali tale presežek slovenske popularne glasbe:

Se globoko opravičujem ker ne znam dat posnetka gor, ampak prosim, to si morate ogledat!!



Tole je pa link!!!

Thursday 26 April 2007

se en debilizem ministrstva za kulturo - Exodos

Danes sem po E-posti dobil tole:

Spoštovani,

Strokovna komisija ugotavlja, da je čas za ukinitev Exodosa, festivala sodobnih odrskih umetnosti v Sloveniji. To je alarmantna novica ne samo za nas organizatorje, temveč tudi za širšo javnost. Ukinitev festivala Exodos pomeni, da po mnenju strokovne javnosti v Ljubljani oz. Sloveniji ni potreben festival sodobnih odrskih umetnosti, naše občinstvo in naši umetniki pa ne potrebujejo vpogleda v svetovne presežke sodobne odrske umetnosti. Festival sodobnih odrskih umetnosti z dvanajstletno tradicijo, festival, kakršnega ima vsaka moderna evropska prestolnica in bi ga morala imeti tudi Slovenija in Ljubljana, ki se pripravlja na predsednikovanje Evropske unije, je po oceni strokovne komisije nepotreben, po našem mnenju pa njegova ukinitev povzroča neprecenljivo škodo za vse ustvarjalce in ljubitelje sodobne scenske umetnosti.

Gostili smo več kot 130 avtorjev, z domala vseh evropskih držav, Kanade, Amerike, Japonske, okoli 1500 umetnikov, 150 tujih gostov. Naše občinstvo si je lahko ogledalo ogromno število predstav, velikih in malo manj poznanih vrhunskih umetnikov. Naše občinstvo in tudi naši umetniki so imeli možnost svojih refleksij na umetnost, ki nastaja drugod. Festival Exodos je vedno predstavljal horizont v svet odrskih umetnosti, ki je odpiral pogled v ta svet umetnosti. To okno je po mnenju strokovne komisije potrebno zapreti, saj je po njihovem mnenju Zavod Exodos, organizacijsko nekompetenten, vprašljiva je stopnja izvedljivosti projekta, izvirna zasnova, stopnja celovitosti in zaokroženosti. Glede na odločitev komisije je stopnja izvedljivosti letos res vprašljiva, glede izvirnosti idej in zaokroženosti pa lahko zagotovimo, da Festival Exodos prinaša dober koncept, odlične in izvirne predstave (La pornographie des ames, koreograf: Dave St. Oierre, Kanada; Nightshade, koreografija: Alain Platel, Wim Vandekeybus, Vera Mantero, Johanne Saunier, Catarine Dagne, Eric De Volder, Claude Triozzi; Secret Service, Compagnie Felix Ruckert, Nemčija; Antony and the Johnsons, koncert, ZDA, Maria Dolores, režija: Wayn Traub in še z novimi produkcijami: Dragan Živadinov, Bojan Jablanovec, Emil Hrvatin)!

Ker verjamem, da vam ni vseeno kaj se dogaja s kulturo v Sloveniji, vas prosim, da nas podprete pri naših prizadevanjih za nadaljevanje Festivala Exodos. V priponki prilagamo vzorec pismo podpore, ki ga lahko uporabite in podpišete ter nam ga vrnete, če pa želite pa bomo veseli tudi vaših osebnih mnenj.

Pisma podpore ali vaša mnenja nujno potrebujemo do najkasneje, 29. 4. 2007 in sicer na mail:
info@exodos-festival.si ali fax: 01 431 31 22.

Za kulturo gre.

Najlepša hvala za pomoč,
Nataša Zavolovšek - Exodos



PISITE IN POMAGAJTE! STVARI SE LAHKO SPREMENIJO LE, CE SMO DEL IN GONILNA SILA SPREMEMB...

Saturday 21 April 2007

SND


Zazvoni telefon in na drugi strani se sliši znani: Ciaooooo, kako si??? Katarina! Nisem je slišal že celo večnost. Najboljša prijatelja iz otroštva, ko sem bil 12, sem bil vanjo celo zaljubljen. Ali vsaj tako sem si takrat mislil. Kakorkoli, Katarina pravi, da prideta nastopat na Nizozemsko, in da bi se lahko videli in čvekali do obnemoglosti, tako kot v starih dobrih časih.

Ker je bil kraj tekmovanja, na katerem sta nastopala s svojim showom, sredi ničesar in predvsem stran od vseh primernih javnih prevozov, se je Cmoko spomnil, da bi enostavno najela avto in šla na luškan izlet, se mela sploh-in-oh lepo, potem pa se dobila še z Andrejem in Katarino, pa nič ne histeračila zaradi busov in vlakov. Juhu!

Nasploh sem strasten voznik! Ko sem bil še v Sloveniji, smo se vsak (!) konec tedna kam odpeljali. Tukaj pa zdaj avta seveda nimam (in ga, roko na srce niti ne rabim) in se vozim bolj malo.

Avto sva najela pri Hertzu in se v nedeljo zjutraj odpeljala proti gradu De Haar, čisto blizu Utrechta. Tako blizu, da sva se dvakrat zgubila. Tako blizu, da sva se po pol ure vožnje peljala spet mimo svoje hiše! Tako da je Cmoko že počasi tečnaril in hotel kar naprej v Zeeland, ki sva si ga namenila ogledat. Potem sem jaz vzel stvari v svoje roke, zabrisal pot, ki nama jo je narisal viamichelin skozi okno in ubral pot po GPSu v glavi. In sva prišla do gradu v 20 min.
Super gradiček, žal ga nekaj obnavljajo, not pa nisva šla, ker sva rekla, da bova enkrat prikolesarla sem ... Sicer pa super kraj za kako fancy shmansy poroko, pod pogojem, da je vreme lepo.

Pol sva šla naprej v Zeeland. Pravzaprav je to kr daleč ... Tolk, da nama je na avtocesti skor zmanjkalo bencina. Kazalc je lezu vedno bolj na levo in na levo. Potem je piskal. In odšteval kilometre. Ko jih je bilo samo še 25 do popolnega obstanka, je pa stvar crknila. In pol sva upala, da ne ostaneva kot dva srotka na avtocesti, hvalabogu je NL zelo ravna in ne bi bilo večje težave s porivanjem. Avta. Potem sem se odločil, da greva dol z avtoceste in iščeva pumpe po vaseh. Projekt neuspešen, zato nazaj na AC in do naslednje pumpe. Vsa ta štorija pa zato, ker Cmokotu cene niso ble všeč in sva iskala bolj ugodno pumpo... ki je seveda nisva našla in sva bila prisiljena plačat to, kar so pač zahteval. Al pa porivat avto.
plaža v Domburgu, not my paradise beach


No, pol sva se odpeljala do Domburga, silno popularnega letovišča, kjer so v veliki večini Nemci. Vmes sva pobrala še dva Nemca, k sta štopala, in ju rešila muk.

Na Domburg mam super lepe spomine, ker sem imel pred parimi leti turnejo po Zeelandu in sem spal v enem multiluškanem hotelu in se sploh mel zelo lepo! Šla sva na plažo in se lepo plažila kako uro. Pol pa po vasici in na krasen sladoled. Jaz sem vzel mango in borovnice. Poglejte si te barve! Kot bi lizal zmrznjen mango... Sem se odločil, da je to uradno moj najljubši sadež!

No in končno pridemo do pointa najinega potovanja. Nizozemsko je leta 1953 prizadela super poplava. Nasipi so se podrli in cel Zeeland je bil pod vodo. Morje je udrlo v državo in šlo skoraj do Nemčije. Tisoči mrtvih in vse poljedelščine uničene s slano vodo.... skratka obup!
Potem so se odločili, da svojo državo zaščitijo in naredijo zapornice. Ki bodo pred morjem varovale cel jug države. In so jih zgradili! Če vas zanima več je tole kr ok stran. Wikipedia, kaj pa.

Ljudje moji, to je res neverjetno! So trije taki sklopi, vmes je malo zemlje, nad zapornicami pa teče cesta. To kar štrli ven, so bati, ki premikajo zapornice gor in dol. Ker je bilo popoldne in ravno oseka, se je morje z vso silo iztakalo nazaj v morje (hja!). Povsod pa veternice in veternice in veter in veter...

Nakar sva končno šla proti najinem končnem cilju, hotelu, v katerem sta nastopala Andrej in Katarina... Vmes sva se spet zgubila, ker piše na avtokarti eno, na tabli pa drugo in zajebala izvoz... ter se do naslednjega izvoza vozila še ene 30km... tko pač tu to je. In potem seveda še 30 nazaj pa skoz vse vasi. Ampak glavno je, da sva prišla pra-vo-ča-sno in vidla naravnost famozni nepozabni na-noge-metajoči fabulous show! Potem smo pa še čvekal in čvekal in čvekal tja do ene pol dveh. Sej bi še dlje, ampak sta mela avjon za London ob 8h, jaz pa sem učil naslednji dan že od 10h v A'damu in še snemanje sem mel zvečer....

Kako lepo je blo spet videt Katarino! Sej Andreja tud, sam s Katarino sva si bla res zlo skup in sva dala velik skoz. Med drugim tud ljubosumje ostalih plesalcev, ki so gledal zanjo in grdo gledal mene. Ker noben ni hotel verjet, da med nama ni nič. Kaj pa je takrat davnega 19khm-khm kdo vedel o prijateljstvu med dekletom in gejem? Ampak kaj je to naju brigal. In do danes je ostala ena tistih dobrih prijateljic, ko se vidiva 2x na leto, pa sva vseeno blizu. Ko čutiva en drugega, če kaj ni, ali pa če je komu super lepo. Med določenimi ljudmi pač obstaja neka vez ...

Friday 20 April 2007

Jelinek


Ravnokar izvohal, da Avstrijska književna femme fatale Elfriede Jelinek svoj novi roman Neid - Zavist, sproti objavlja na svoji spletni strani.

Če obvladate nemščino, si ga lahko preberete ... poglavje za poglavjem.


Njenega sicer nisem nič bral, sem si pa pred kakim tednom ogledal DVD, ki sem ga kupil v Belgiji in sicer La Pianiste. Fantastičen film, posnet po njeni predlogi literarnega dela Die Klavierspielerin. Kruta, natančna in grozljiva zgodba. Posneta v sijajnem francoskem realističnem slogu! Glavna igralka Isabelle Huppert je neverjetna! Super igra, vloga njenega življenja. Lep in dober je (kot po navadi) mladi Benoît Magimel, kot njen učenec ... Film vreden ogleda!


Jutri ali pa že danes zvečer pa res že obljubljen potopis... jaojao. se posipam, se!

Thursday 19 April 2007

Kaj bere premier?


Pred letom dni sem v dar dobil knjigo The life of Pi. O njej mi je že prej govorila Liebling, ki je brala nemški prevod (Schiffbruch mit Tiger) in ga je zelo hvalila.

Knjigo sem naravnost požrl. Je fantastična pripoved mladega Piscina (ki se preimenuje v Pi), o njegovi družini, njegovi veri v tri različne in pogosto nasprotujoče si vere. O njegovem odhodu iz Indije in kot osrednji del knjige, o njegovem življenju na rešilnem čolnu, potem ko se ladja, s katero je potovala njegova družina ter živali iz njihovega živalskega vrta sredi Paficika potopi. Na rešilnem čolnu se znajde v družbi ranjene gazele, hijene, orangutanke in ... tigra.
Gre za fantastično pripoved preživetja, izjemno lucidno napisano knjigo in tako realistične opise, da sem po prebranju dolgo dvomil o tem, ali se je dogodek dejansko zgodil ali pa gre res le za fikcijo. Yann Martel me je tako prevzel, da sem kmalu prebral še njegova druga dela, priporočam njegove novele! Baje je Pijevo življenje tudi prevedeno v slovenščino in ga toplo toplo (skoraj vroče) priporočam!

Yann Martel pa je Kanadčan in ni zadovoljen s tem, kako je njegov premier kulturno (ne)izobražen. Tako se je odločil, da bo kanadskemu predsedniku vlade dvakrat na mesec poslal knjigo svetovne književnosti! Kakšna fantastična ideja. Bi to pomagalo tudi pri našem kulturno nepismenem JJ? Kakorkoli, pošiljanje knjig lahko spremljate na tej strani, prvo delo, ki ga bo dobil premier pa je Tolstojevo delo Smrt Ivana Iljiča.

Fanstasična ideja, reklama za knjige nasploh (a propo Tadejeve okrogle mize) in nenazadnje avtorja... več muh na en mah!

neki me zeza tale blogspot, slikce pridejo kasnej. Moram šibat na vajo v A'dam... sorry

Tuesday 17 April 2007

pesniški intermezzo



Moj ljubi poje pred hišo v luninem svitu,
jaz pa ležeča v postelji mu priluškovati moram.
Obrnila sem se stran od matere in jočem,
kri so solze, ki mi ne presahnejo.
Silen tok sem spustila iz postelje,
ne vem, če solze lesketajo se - ali pa je jutro.
Velik tok solz sem naredila le iz hrepenenja,
slepo so me naredile te krvave solze.

fotografija: Cmoko


izvirnik slovenskega prevoda:
Mein Liebster singt am Haus im Mondenscheine,
Und ich muß lauschend hier im Bette liegen.
Weg von der Mutter wend' ich mich und weine,
Blut sind die Tränen, die mir nicht versiegen.
Den breiten Strom am Bett hab ich geweint,
Weiß nicht vor Tränen, ob der Morgen scheint.
Den breiten Strom am Bett weint' ich vor Sehnen;
Blind haben mich gemacht die blut'gen Tränen.

Italijanska pesmarica. Nemški prevod Paul Hayse.

Saturday 14 April 2007

p-polettje?

Fotko posnel Cmoko v oazi Baharija v Egiptu.

Torej jaz ne vem, kako je pri vas doma, ampak tu je poletje. Prosim, če grem jaz ven in španciram cel dan po mestu v flip-flopsih, in kratkih rokavih (ker sem bolj zmrzljive sorte) potem to pomeni, da je zunaj tropska vročina. Sonce nažiga kot za stavo, vsi malodane bosonogi opravljajo nakupe, v mestu sem videl celo par vaških posebnežev, ki so si privoščili topless dan v Utrechtu, za razliko od lastnega kmečkega dvorišča.

In prosim, po petih letih življenja na tej potopljeni zemlji, sem nabavil The Rough Guide to Nethelands in avtokarto (jaja, nisem še tko fancy da bi imel lasten GPS sistem in bohved kaj še). Jutri greva s Cmokotom namreč na izletek, najela sva avto in se bova furala in spoznavala lepote (kh kh kh - kaj zdej tko kašlam kr naenkrat!?!?) Nizozemske. Ali kot smo v starih dobrih časih djali: Spoznavanje ožje in širše domovine. Ker je pa mogoče že cajt in čas, da se spoznamo s tole državo. Sej letala sva že prej precej okol (Haarlem, Delft, Groningen...) ampak bolj tko brez vedenja in znanja... Zdej se bova pa izobraževala in potem furala folk okol po državi.
No tiste 3 k pridejo na let na obisk. Pa še uni bolj težijo "Amsterdam Amsterdam" pa droga pa tkole... (pretiravam, ampak sej to se itak že ve).

Zvečer se pa še z nekom dobiva (to je za vas še uganka) in ker nastopata nekje v mestu z neprimernim javnim prevozom, se je Cmoko odloču, da najameva avto, greva na izlet, se dobiva s starimi prijatlji in sploh fentava tolk muh na enkrat kot je pač mogoče! Ha!

Zdele bo pa za večerjo listov filet v pivskem testu, s stročjim fižolom pečenim na putrčku, kuhana špinača in pire krompir. Zraven pa slasten italijanski bel Soave iz Ville Rocce!

Wednesday 11 April 2007

internet

Internet je zanimiva zadeva!

Kot otrok se spomnim zdaj že pokojnega Rudija Carella, ki je ime svoj šov (whose name escapes me), kjer je izpolnjeval želje ljudem. In sicer tako, da je našel dolgo izgubljene brate, sestre, prijatelje, tete, strice, bogzna kaj še vse. In potem so se vsi srečni dobili v studiu ali pa vsaj ob spremstvu kamer in se objemali in jokali, in jokali smo tudi mi pred ekrani (ok, imel sem 8 let!).

In zdaj imamo internet. Ki nam omogoča da odtipkamo ime in hop, že imamo vsaj neko sled o človeku, ki ga iščemo. Vzamemo si še pol ure in imamo njegov telefon, naslov, po možnosti še kakšno pikantno slikco... Rudi Carrel, you're fired!

No, nekaj podobnega se mi je zgodilo ravnokar. Sicer sem mislil pisat o tem kako sovražim določene strani kot so myspace, pa so se ravnokar pokazale za relativno "koristne". Našel sem namreč dolgo izgubljenega fantka. Da bom natančen, saj ga nisem nikoli izgubil, a poznal sem ga nekje 10 let nazaj. Ko je hodil na naše vaje z violino pod roko. Venomer se je smehljal in ukosnedno zrl v svet. Temnih las, temnih oči, vedno lepo oblečen... Bolj sem poznal starša (super človeka), kot pa njega (poba je imel takrat 9-10 let). A nekaj je bilo, da sem si ga zapomnil. Neka karizma. Ki jo zdaj s pridom uporablja!

Zdaj ima fante 19 let. In kakšen fant to je! Whoa! Jaz pa, ko me je soočil s tem, da se poznava - kap! Ene 10 min nisem mogel do sebe (yeah, am a drama queen). Ja seveda, fantki zrastejo v pobe in ti v može. No, mož (beri soprog) tale dotični najbrž ne bo nikoli. A vseeno. Pozabil sem, kako se ravno v letih med 13 in 20 tako zelo spremenimo. Res neverjetno!

Internet je lahko z enako mero koristnosti tudi škodljiv. Približno takrat, ko sem spoznal zgoraj omenjenega fanta (Matjaža, a.k.a. Matty), sem sodeloval v eni od "newsgroups" - danes so že popolnoma pozabljene. Na temo J. S. Bach Recordings. In sem smo si dopisovali mnenja o posnetkih Bachovih del in na dolgo in široko razglabljali o tem in onem, o tempu, o intonaciji o interpretaciji, skratka blablabla. Vse lepo in prav. Dokler nisem lepega dne par let kasneje odtipkal svoje ime v google (kar tako za štos, da ne bi kdo mislil, da sem nečimrn, haha) in dobil ven vso mojo (sicer osebno) javno objavljeno korespondenco. Vse moje nebuloze in misli o cd-jih in posnetkih Bachovih del. Kap! Glede na to, da je newsgroup deloval na podlagi emaila, in da me ni motilo uporabljat svoje pravo ime, sem ga pač uporabljal. No, zdaj pa imam. In ja, London, to je mogoče eden izmed razlogov, da uporabljamo nicke.

Monday 9 April 2007

velikonočna

Za konec velikonočnih gurmanskih (in še kakšnih morda) razuzdanj pa tale slikica.



Saturday 7 April 2007

WC

Takole stranišče so postavili v Baslu. Gre za steklo, kjer je ena stran popolnoma nepresojna, druga pa popolnoma presojna... Od zunaj zgleda takole: steklena škatla ogledal, kjer si lahko v mimohodu še popravite pričesko ;)

Takole pa izgleda od znotraj. Vidimo vse mimoidoče. Tudi tiste, ki si popravljajo pričesko, ko opravljamo potrebo. Zdi se, kot da bi sedeli, stali, lulali, kakaki v stekleni kletki... Vsem na očem...
Bi šli na tak javni skret? Bi ga lahko uporabljali, čeprav veste, da vas nihče ne vidi? Jaz ne vem... Če bi bila potreba velika...

V Amsterdamu imamo od Rijksmuzeju lokal, ki se imenuje Cobra. Tam imajo na stranišču inteligentno steklo. Kar pomeni, da ko stopiš k školjki se zapreš s popolnoma presojnimi vrati. Steklena so. Ko obrneš ključ se steklo popolnoma zamegli. Totalno hi-tech!! No, obisk WCja stane 50 centov...

Friday 6 April 2007

Zloćinci

Velika noč. No, pa kaj. Pri nama doma je nikoli nismo praznovali, razen, da je bil izgovor za pečenje potice, delanje pirhov in malo bolj nezdrav zajtrk. Sama maščoba in holesterol. Lansko leto smo se nekaj tudi trudili v Amsterdamu, pa smo se mel fino, čeprav brez obveznih slovenskih dobrot. Pirhov ne poznajo (no, jajca majo, farb pa ne), hrena v trgovinah sploh nimajo, da o potici seveda ne govorim. Saj imajo neke svoje nizozemske zadeve: kolače z marcipanom in čokoladna jajčka in take cukrarije. Sam me nekak ne pritegnejo, ker to itak v velikih količinah jem vsak dan... Tako je moj zajtrk danes müsli z jogurtom.

Ok, o politiki na blogu ne pišem pogosto. Ne vem zakaj. Mogoče, ker me itak vse nervira, še posebej kar se dogaja v Sloveniji. S tole ablastjo! Včeraj sva si preposlušala cel sestanek, ki so ga novinarji imeli na temo Tehnologija obvladovanja medijev. Če vas zanima, evo tu najdete vse. Grozljivka, vam rečem. Da niti ne omenim, kako se obnaša tale Slivnik!! Dnevnik, edini časopis za trenutne črne dni slovenskih medijev. Dobro, pa Mladina. Samo ta je itak tednik. Čeprav roko na srce, oba včasih malo pretiravata ...

No, ampak znervirala me je pa danes novica, Washington posta, da Irak (seveda) nikoli ni sodeloval z Al Kaido in da so to v vladi zločinca Busha več čas vedeli. Saj to samo po sebi ni nobeno presenečenje, a zdaj je vsaj uradno! Da o "napadu" na Dvojčka sploh ne govorim, ker sem prepričan, da so Američani sami zbombardirali stolpnici. Tako kot so čakali na Pearl Harbor, da so imeli razlog za vstop v 2. sv. vojno in so pri ljudstvu opravičili napad na Japonsko. In čeprav so ves čas vedeli, da jih Japonci nameravajo napasti. In važno, da tudi Slovenci sodelujemo pri tem. Naš vele Ehjavec, ki ni ravno mož beseda!

Samo vprašanje: kdaj bosta Bush in Blair stopila na sodišče kot agresorja na tujo suvereno državo? Kjer ni bilo dokazano sodelovanje s terorističnimi organizacijami, kjer nevarnih orožij nikoli niso našli. Kjer zdaj narod bolj trpi kot je pod Huseinom. Kdaj? Kje je junak, ki jih bo spravil pred sodnika?

Wednesday 4 April 2007

Bordeaux zadnjič

Seveda, najbolj zanimivo sliko prav iz mesta Bordeaux sem pa pozabil objaviti. Tipično!
Pa ne me vprašat, kaj tam prodajajo... sem pozabu pogledat. Naslednjič ... poročam!

V francoščini bi se prebralo takole: brüá - s poudarkom na zadnjem "a". Izjemoma tudi brüát.

Tuesday 3 April 2007

Bordeaux, la suite

Pogled z gradu

Takole pa sem nazaj. Roko na srce, sem bil nazaj že v nedeljo, a sem prišel domov k nama, kjer je bila na obisku še Milady in smo čvekali pozno v noč. Včeraj sem cel dan letal po Amsterdamu in predvsem čakal. Med eno obveznostjo in drugo 3 ure in med drugo in tretjo 2 uri in pol. S tem, da tretje potem sploh ni bilo in sem čakal zaman. Namesto, da bi se spokal domov. Sem pa zato opravil nekaj precej luštnih kofetkanj in čvekecov, which is always nice!

V Franciji sem se imel lušno. Stanovali smo v gradu iz 17. stoletja, kjer so sobe, kakor prikazuje slika. Z Liebling sva si delila sobo, poslikano s pastoralnimi prizori (how apropriate!). Ne samo da so bile tako lepo modre tapete, take so bile tudi posteljne prevleke in zavese. Da si se lahko povsem skril... haha. Je pa to luškan gradek Loudenne, ki pripada družini Lafragette (med drugim imajo v lasti še dva gradova). Kar je pa še bolj zanimivo je to, da je to v središču regije Médoc, kjer proizvajajo super slasten bordojček! Vino tega gradu ima oznako Cru Bourgeois (pa da ne grem čist v predavanje o vinu naj povem samo, da je to druga klasifikacija bordojcev - prvi (tudi kar se cene tiče) so v regiji Médoc štirje: Château Latour, Château Lafite-Rothschild, Château Mouton-Rotschild in Château Margaux, znani kot Premier Grand Cru). Naj povem samo še to, da je Château Margaux postavil rekord za steklenico vina iz leta 1787 (torej tik pred revolucijo). Stala je $225.000!!! Jupiii!

No, Château Loudenne ni tako drag, je pa zelo dobro rdeče vino. Ki smo ga pili vsak dan! Mljac. In se veselo okajali... In za konec še dobili flaško, ki ni tko flaška, ker je Magnum (torej liter in pol) letnika 1999. Letnik 2000 so lepo obdržali. Če iščete bordojce dobrih letnikov, potem so to 1995, 1997, 2000 in 2003. Tko en mali tip... Od starih pa 1953 in 1961. Če jih še kje najdete, hehe...

Zvečer smo se zabavali ob biljardu ali pa sedeli v veliki jedilnici ob ognju in rapatali pozno v ni(o)č. Moram še povedat, da je najbližja vas 20 min peš stran in da je to 1 uro vožnje iz mesta Bordeaux. Kar seveda pomeni, da so okoli le nasadi trte in nič drugega. Na drugi strani pa reka Gironde. Popoln mir, če odmislim reganje žabic, ki so tudi v gradu okoli kamina (v sobah hvalabogu ne). Veliko časa za prehod, veliko časa za relaxacijo in razmišljanja. O sebi. O vsem. O življenju in ljubezni ...


Žabice, eno sem celo držal v roki. Ma zlo lepljive prste...

Na sprehodu do reke

Na sončku pred gradom. Kdo opazi barvo gradu!?!

Skratka super teden dela in miru. Mal je blo mraz, kakor si pač lahko predstavljate gretje v tako starem gradu (kjer so okna pomoje še originalna ...).
No, na poti domov sem se na letališču skregal še z varnostniki, kar se itak vedno. Ne vem ali sem avtomatično alergičen na natakarje, uradnike in varnostnike. Liebling je imela flašo z vodo in ji je težil, da jo mora vržt stran. Potem sem mu rekel v angleščini, da 1 dl lahko nesemo na letalo. S tem, da sva prej že spila vsak par požirkov, da bo ja en deciliter (kot da bom letalo razstrelil z nečim kar pijem!!!). On pa meni multiarogantno, da ne zna angleško. Kaj to mene briga! Če delaš na mednarodnem letališču pa moraš znat vsaj angleško!! Pa sem se potem skregal še z eno varnostnico, ki je za silo tolkla polomljeno angleščino. Pa sem rekel, da je to 1 dl in da je to cool. Ona pa meni nazaj: ne, bit mora 100ml! In ji je gospa, ki jo je pregledovala rekla, da je to eno in isto! HAHA! Pa mislite, da sva nesla tist en deciliter na letalo? Ne! Se ni dala, dokler Liebling ni obupala in vrgla flašo stran. Ko sem popolnoma jezen v spotless francoščini zabrusil: ça me fait chier vous idiots! No, pa so vsi sam debel gledal. Nakar se zavrtim na petah, Liebling me pograbi pa sva šla ... Za vse so krivi pa američani, ki so sami uprozorili napad na sebe... a to je tema za kdaj drugič!
Tole so pa zastave vseh nas, ki smo bili tam. No, vseh držav. Slovenske fane ni. Sem se samo smejal. Dokler ni graščakinja vsa ponižno prišla z opravičilom, da niso našli naše zastave in da se zelo zelo globoko opravičuje. Kot pravi gentelman sem opravičilo velikodušno sprejel. ;) srotki so pa žal nemško fano narobe obrnil. Tja, se zgodi!