Sunday 16 November 2008

večerja in peking express

Večerja je bila uspeh. Kako bi le lahko bilo drugače? Cmoko je veselo pacal maso faširanca za filane paprike, meni ni pustil se igrati. Potem sem bil celo okaran, ko sem rezal klobučke iz paprik, da sm jo ubil in uničil, ker sem malo preveč zarezal. Potem jih je nabasal z maso in jih potunkal v paradajzovo omako. In dal, da so se kuhale. Dokler ni ugotovil, da so dobile svoje življenje in spremenile lego, kot jim jo je dodelil. Na pomoč sem skočil jaz in jih lovil po omaki. Cmokota je bilo strah, da bodo izgubile filo. Pa niso. Jaz sem pripravil predjedi. Profesorja sta v svoji tipični profesorski pozabljivosti pozabila na desert. In prišla 45 min. prepozno. Toliko o akademskih četrt. Sta pa zelo uživala v paprikah in pire krompirju. Kar seveda ni bilo težko, ker je bilo res slastno!

Naslednjo soboto imamo spet tak obisk, a tokrat bolj sofisticirane narave, tako da smo jedilnik že pripravili. Cmoko bo pacal desert, ki ga je enkrat videl na TV in se zdaj ne spomne točno, kako je šel. Bo baje malo improviziral ... Pride njegov mentor, ki bo s seboj pripeljal his partner. Še vedno nisva popolnoma 100% prepričana ali je to moški ali ženska. Lass dich überaschen!

In ko smo že pri frazi iz te famozne TV igre (ki jo je vodil legendarni nizozemec Carell), si ne morem pomagati, da se ne bi obregnil ob TV reality show, ki se imenuje PÉKIN EXPRESS - la route de l'Himalaya (pot čez Himalajo). Kot vsi podobni šovi kova Big Brother, tudi ta izvira iz Nizozemske. Jaz sicer zdaj gledam francosko verzijo potovanja iz Pekinga v Bombaj. Lansko leto sem gledal par oddaj iz Moskve v Peking.

Za tiste, ki jim šov ni poznan, en šnelkurs: 10 ekip, ki so sestavljene iz parov, potujejo med Pekingom in Bombajem. V vsaki etapi prepotujejo cca. 1000km in v vsaki etapi odpade en par - tisti, ki na cilj pride zadnji. Za potovanje, spanje in hrano se morajo znajti sami, saj imajo na voljo le 1 (en) evro na dan. Torej si javnega prevoza ne morejo kupovati. Morajo pač štopati, beračiti, modelovati - odvisni so torej od lastne iznajdljivosti in dobre volje tamkajšnjega življa... Cela stvar je seveda precej zabavna, nihče od njih ne zna lokalnega jezika, kar povzroča silno komične in tragične situacije. In tu je moj problem:

Relativno dobro situirani zahodnjaki se, iz pomankanja zabave, iz dolgočasja, preganjajo po neznanih deželah in so odvisni od pomoči ljudi. Od pomoči ljudi, ki na mesec zaslužijo par evrov. Pomoči v smislu prevoza, v obliki hranjenja in spanja. In za kaj? Za kak big cause? Ne. Za 100.000 evrov, ki jih čakajo na koncu. Za denar.

Prejšnji teden sta dva para na avtobusni postaji nekje na Kitajskem malodane prisilila vse potnike na postaji, da so jim kupili vozovnice (kandidati ne smejo plačevati s svojim denarjem, lahko pa sprejmejo denar drugih). Ljudje, ki že tako ali tako nimajo nič, so štirim zdolgočasenim zahodnjakom, ki na mesec zaslužijo najmanj 3000€, kupili vozovnice, zato, da bodo potem ti 4 zdolgočaseni zahodnjaki bližje še večjemu kupu denarja. Ampak prav. Če so ljudje prijazni, so pač prijazni. Lepo od njih.

Včeraj pa se je zgodilo še nekaj hujšega. Star par Tibert in Nicole (on upokojen učitelj, ona upokojena frizerka) sta vzela taksi. Seveda sta taksistki prej povedala, da nimata denarja in da če ju lahko ona zategne. V francoščini! Ki je Kitajka gotovo ni razumela. Ta ju, kot vestna taksistka, pelje do cilja po najkrajši poti in čimhitreje: problem je nastal v tem, da najkrajše poti nista smela uporabiti. Ko ugotovita, da se peljeta po prepovedani cesti se začne Nicole dreti in jo zmerjati z vsem mogočim. Že celo pot se v avtu znaša nad voznico, ji govori, da naj hitro vozi, drugače jo bo pretepla, se dela norca iz njenega jezika in podobno ... Česar nič hudega sluteča Kitajka ne razume.
Končno pridejo na cilj. Na taksimetru je 155 juanov. Kar je okoli 15 evrov. Ki jih Francoza niti slučajno nimata namena plačat. To kmalu poštudira tudi uboga Kitajka in je seveda obupana. Zagrabi Tiberta in ga ne izpusti. Nicole se dere, jo praska po roki, Kitajka skoraj joka, da hoče svoj denar in da je bencin drag in da je to njena služba. Nicole ji pravi, da je zabita in da kaj vendar ni štekala, da nimata denarja. Želita ji pustiti uro in neko zlatnino; ne, Kitajka hoče denar. Kitajka kliče policijo. A vmes se Francoza naredita Francoza in pobegneta. Ne vem, kaj se je dejansko zgodilo behind the scenes, ker je Kitajka relativno hitro izpustila Tiberta in šla za kamero. Mogoče so ji pa plačali ogranizatorji. Kar je seveda proti pravilom.

A moj point ni to. Point je v tem, da dva zahodnjaka sedita v avtu in gledata taksimeter, ki kaže vedno višje številke in se jima jebe. Vesta, da bo želela denar, ki ga nimata. Pa kaj. Pa kaj, če Kitajka ne more nahraniti družine, si kupiti bencina za svojo službo, pa kaj, če zaradi tega incidenta potencialno lahko ostane brez te službe. To razvajenih zahodnjakov ne zanima. Oni vidijo le vsoto na koncu avanture.

Žal to ni edina taka situacija. V takih šovih jih je bilo že veliko. Francozi bodo snemali že 4. sezono, Nizozemci so jih do zdaj posneli 5, Španci, Skandinavci in Nemci pa po eno. Po Rusiji, na KItajskem, v Indiji, Vietnamu, Braziliji, Mehiki ...

Zdaj pa obrnimo mizo in si predstavljajmo, da se bodo po Evropi čez 50 let na isti način podili Kitajci in Indijci. Izrabljali Evropejce, njihovo gostoljublje in denar. Je taka oddaja sploh mogoča? Koliko od teh tekmovalcev bi v svoj avto vzelo tako ekipo, koliko bi tako ekipo peljalo domov spat?

Saturday 8 November 2008

velevečerja

Tako, dragi moji, odločitev je padla.

Midva sva zelo demokratična človeka in sva upoštevala domala konsenzualno rešitev dileme jedi za današnjo večerjo.

Jedilnik bo pa tak:

sezamovi grisini s pršutom (beri: slabim ponaredkom, ki se ga pač tu dobi)
krožnik cherry paradižnikov z mozarello in svežo baziliko
---
polnjene paprike s paradižnikovo omako in pirekrompirjem

---
sirova plošča in sadje ter desert, ki ga prineseta gosta


Vsem se globoko zahvaljujeva za to Ready-steady-cook varianto. Me zanima kakšna bo reakcija. Poročam.

opazil tudi, da mojih mesnih rulad s šunko, sirom in kumaricami nihče ni hotel. PRAV! ;)

Thursday 6 November 2008

intermezzo

Tole me je precej fasciniralo. Saj tehnično ni tako težko, je pa srčkano. Pa še tip je... no, ni slab...

Skratka, če vas zanima kako iz samega sebe narediti barbershop quartet, this is the way you do it:


Tuesday 4 November 2008

anketa

V soboto prideta na večerjo dva Cmokotova profesorja. Par. Najprej je Cmoko pri enemu vzel t.i. tutorial, potem pa ga je njegov partner povabil, da predava za njegove učence.
Dvakrat sva bila že na večerji v Amsterdamu, zdaj pa je končno prišel čas, da ju pogostiva še midva.

Dilema je, kaj kuhati. Zatorej tale anketa. Kaj bi bilo najbolje ponuditi dvema nizozemcema?

1. sarme v kislem zelju
2. filane paprike
3. golaž s polento
4. mesne rulade s pirejem
5. jota z matevžem (dodano kasneje, ker se nisem spomnu - me je opomnu Cmoko)


Vse te jedi jima bodo pomoje všeč, ker so "slovenske" in ker sta človeka, za katera na mizo ni potrebno privleč rodbinske srebrnine. Pomoje bosta cenila vse jedi. A skuhati nameravava le eno. Kaj predlagate?

Thursday 2 October 2008

pot domov

Sva se odločila, da je čas, da se odpraviva tudi domov. Moji ljubi starši so sicer prišli na obisk v maju, za moj magistrski koncert, Cmoko pa svoje družine ni videl že dobro leto. Plan je, skratka, da se za novo leto pripokava domov. Božič bo težko, ker imam jaz 23. 12. še predstavo. Moja velika želja je bila pripeljati se domov z avtom. Elegantno. Z rumenimi tablicami. Ne samo, da bi si vzela lepo popotovanje do doma, tudi tam bi bila fino mobilna. Se kak dan odpravila na obalo, pa v gore. Pa k sestrici in nečakinji na Štajersko, pa kino, pa Bled in Piran in tako naprej. Ne pa da stalno fehtarim starše in se mi zdi, kot da jih imam spet 18. Let. Jaz sem že sanjal o šofiranju, Cmokota kako (slabo) navigira in spi zraven...
Pa sva se zapodila na internet in gledala variante. Najbolj ugodna sta bila Avis in Hertz. Sva že skoraj rezervirala avto za decembra, nakar jaz vidim, da se s tem najetim avtomobilom ne sme v Slovenijo. Med drugim tudi v Azerbajdžan, Kazahstan, Grčijo, Albanijo in sploh vse "nove" evropske države. Točneje:

Hertz vehicles cannot be driven into and/or dropped off in any African, Asian or Middle-East country nor in Albania, Armenia, Azerbaijan, Belarus, Bosnia-Herzegovina, Bulgaria, Croatia, Czech Republic, Estonia, Georgia, Greece, Hungary, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Macedonia, Moldova, Poland, Romania, Russia, Serbia & Montenegro, Slovakia, Slovenia, Tajikistan, Turkey, Turkmenistan, Ukraine, Uzbekistan.

Hertz vehicles cannot be taken to and/or dropped off in the following islands: Balearic Islands, Canary Islands, Corsica and Sardinia.

Vehicles may be driven but not dropped off into Portugal.

Vehicle groups Fullsize Automatic (I), Fullsize Wagon (J), Fullsize and Luxury Special (Q & R), Compact Convertible (Y) and all Prestige vehicles cannot be driven into Italy.

Portugalci so lahko malo bolj veseli, ker avto tja sicer lahko pelješ, ne smeš ga pa tam pustit. Enako je z Italijo, kjer se lahok voziš samo z določenimi tipi avtomobilov. Unimi ta cheap.

Pa sem šel vprašan na poslovalnico čemu to. Ker Hertz imamo namreč tudi v Sloveniji. Pa je rekel, da avtomobili niso zavarovani proti kraji v teh državah. Krasno! Ko sem mu razložil, da imajo v Sloveniji tudi Herz mi je rekel, da imajo slovenski avti zavarovanje za to okolje, nizozemski pa ne. Pa je bila debata končana...

Zdaj morda domov z vlakom. Shity , pardon, City Night Line. Do Monakovega. Tam pa 10 minut za menjavo vlakov... in seveda veliki riziko, da je kje v Nemčiji zamuda.

Še najbolj ziher je it domov peš...

Sunday 21 September 2008

državna volilna komisija

Relativno uradniški naslov sicer obeta super dolgčas, a nadaljevanje je precej zanimivo. Gre namreč za to, kako delujejo naši super državni organi.
Recimo, DVK, ki ima - meddrugim v svojem emailu še vedno rvk@gov.si (ostanek stare kontinuitete in republiške volilne komisije).

Štos se pa začne takole:

glede na to, da ne živim doma, sem želel na letošnjih volitvah kljub temu voliti tudi jaz. Kot vedno. Še ni bilo volitev, ki bi jih izpustil. Gre za dolžnost, ki jo z veseljem opravljam od dne, ko sem postal star 18 let.
Zato sva oba s Cmokotom julija poslala zahtevek za glasovanje po pošti. Na DVK (z mailom rvk). Nakar čakava na glasovnice.

Cmoko jo prejšnji teden tudi dobi, izpolni in jo pošlje nazaj v Slovenijo. Jaz pa nič.

Kličem v sredo in rečem, da nisem dobil glasovnice. Pa mi gospa, sicer precej prijazno pove, da so jih pošiljali en teden pred tem in da jo bom že še dobil.

Ker je v četrtek še ni, kličem spet. Se javi gospod, ki spet reče, da jo bom dobil. Pa mu rečem, da naj vendarle kljub vsemu pogleda, če mi je bila sploh poslana. Volilne karte mi (seveda) niso poslali. Zahtevam nadrejene in gospod M.Z. me prijazno povpraša, kako sem zahtevek poslal. Kaj pa vem, mu odogovorim. Pomoje preko pošte. Jah, gospod, potem pač vaš zahtevek ni prišel do nas, škoda, nič se ne da narediti, na svidenje. In vrže telefon dol.

Kličem Cmokota, ki v Leidnu pridno študira japonščino, in mu povem štorijo, Cmoko se silno razburi in me opomni, da sva na DVK poslala email. Kar preverim in res! 14. julija sva oba ob 11.03 poslala mail na rvk in zaprosila za glasovanje po pošti.

Kličem nazaj na rvk, pardon dvk, gospoda M.Z.

a: Sva ravnokar govorila, kličem iz Nizozemske. Sem se zmotil, poslal sem vam email ne pa pošto.
mz: a, zdej je pa vsakič drugačna zgodba.
a: !?!?
mz: ja no, kdaj se pa to poslali?
a: 14 julija.
mz: samo malo, da pogledam. ... Ne nič nimam. Samo 4 maile imam tega dne in vas ni med nami.
a: ah, zanimivo. A lahko pogledate, če imate Cmokotov mail?
mz: ne, nimam tudi njegovega ne.
a: še bolj zanimivo! kako pa to, da ste mu poslali volilno karto, torej? Na podlagi neobstoječega maila?
mz: tega pa ne vem, morda pa je on poslal zahtevek po telefaxu.
a: (s smehom) telefaxu?!? Ne, on je moj partner in živiva skupaj in nimamo telefaxa. Tako, da je to popolnoma nemogoče.
mz: potem je pa poslal zahtevek kako drugače.
a: ne, gospod MZ!!! Ni mogoče. Poslal vam je mail istočasno kot jaz! Jaz imam dokaz, da sem vam ga poslal, vi ga niste prejeli, volitve so moja ustavna pravica, kaj bomo pa zdaj?
mz: ja ne vem; kaj pa bomo zdaj?
a. ja, jaz želim na vsak način volit, kako si pa vi to predstavljate?
mz: jaz moram najprej ugotovit, kako to da karte niste dobili. Vam pišem na email.
(po čemer sploh ni vprašal)

mu forwardiram originalen email. in ...

...dobim odgovor:

Ugotovljeno je bilo, da ste zahtevo pravočasno poslali in je kot kaže prišlo do napake s strani državnih organov.

Glasovanje po pošti iz tujine je neizvedljivo, saj bi morali oddati volilno gradivo na pošto v tujini najkasneje do 20.9.2008. Glede na to, da je prišlo do napake s strani državnega organa, bi vam lahko omogočili glasovanje na DKP V Haagu, če je to za vas izvedljivo.

Za napako se vam opravičujemo in vas pozivamo, da nam čim prej sporočite, če se lahko udeležite glasovanja na DKP v Haagu.

Prav. Ampak, dragi gospod MZ! Zahtevek za glasovanje po pošti sem poslal zaradi tega, ker ne želim v Den Haag. Ker to stane in ker je moj čas zelo dragocen. Ne morem tja, ker imam v nedeljo koncert in glasovanje na DKP je samo do petih in ne do sedmih. Zakaj je temu tako, ne vem.

Suma sumarum:

prvič nisem šel na volitve, ker je mojo pravico do demokratične udeležbe zajebal državni organ. Klinc pa tak organ! In zdaj? lahko se obrišem pod nosom...

Zadoščenje imam v tem, da je vseeno zmagala levica in še toliko bolj v tem, da NSi ni prišla v parlament! (razen, če jih ne rešijo glasovi argenincev).

Upam na boljše čase in boljšo klimo v novem mandatu.

Monday 21 July 2008

kva!?


Takole, dragi moji, tega imam jaz zdaj pa res že počas polen kufer! Danes smo 21. julija. JULIJA. Da ne bo kdo po pomoti bral januar.

Že dobrih 14 dni je tu dež, tema, mraz. Večere preživljam odet v zimske puloverje in termo štumfe. Kje so časi, ko si 21 juLija švical švic in pil hektolitre vode? Kje?

Prosim: včeraj nam je bilo namenjenih celo nekaj ur sonca. Kako smo jih bili veseli!! Kot Sahara vode. Žalostno, žalostno.

Pregovorno dolgi dnevi na Nizozemskem so zdaj prekleto kratki, razlike med dnevom in večerom sploh več ni.

Constance je rekla: Nizozemska ima dva letna časa: sivo zimo in zeleno zimo.
Hmmm.... time to move?

Saturday 12 July 2008

to in ono, aka update

Torej pri nas poletje stavka. Tako kot sodniki pri vas. Nekaj se je šopirilo začetek maja in povlekel sem ven vse svoje flipflopse, lanene hlače, majce brez rokavov. Zdaj pa sem si kupil trench coat, nosim dolge hlače in stopala so zavita v štumfe ter potisnjena v čevlje. Zjutraj se ovijem v šlafrok. Dežuje, je sivo, skratka novembrsko.

Se pa dogajajo druge, lepše stvari. In osebno sem bolj srečen za te.

Cmoko je sploh uspešen na vseh področjih. Spet piše za ljubljansko opero, spomladi pa se je prijavil na dva doktorska natečaja na Univerzi v Utrechtu (ki je med drugim 6. v Evropi). Najprej je izvedel, da je dobil triletnega inštituta OGC, potem pa je dobil še veliko bolj prestižnega štiriletnega, ki se imenuje AIO (assisent in opleiding). Na slednjega se lahko prijavi kdorkoli, medtem ko je prvi le za tujce. Na AIO se je prijavilo čez 200 wannabe doktorjev, Cmoko pa je eden izmed petih, ki so mu ponudili pozicijo na univerzi.
Ne morem opisat veselja, ko sva izvedela, da lahko s svojim raziskovalnim delom nadaljuje. Tako bo naslednja 4 leta dobival plačo in raziskoval. Hodil po svetu in šnofal po knjigah. Med drugim pa se bo septembra, ko konča magisterij, začel učiti japonsko. Jaz pa tud! Kandžije se že učim. Pisat namreč.

Mene so v treh dneh poklicali za kar nekaj koncertov in še posebej pomembno za Matejev pasijon marca naslednje leto. Pasioni so na Nizozemskem velika zadeva. Izvaja se jih povsod ves čas pred veliko nočjo. Ansambel, ki me je poklical, je dober, ne top, ima pa zelo dobrega dirigenta, s katerim bo veselje dalat.

V kratem času sva v najinem domeku gostila dve slovenski damici, ki sta prišli gledat, kako se tu imamo in kaj delamo. Urša je vedno zabavna in zlata. -onke pa pred njenim obiskom nisem dobro poznal. Zdaj imava novo prijateljico. Skupaj sva letala in gledala, kaj se pri nas gradi, šimfala to, kar se gradi in razpravljala o življenju, slovenski družbi, vzorcih obnašanja itn. Hvala!

Zdaj pa nazaj za note. Konec meseca imam pomemben koncert. Pa še to, ta teden sta se nad naju vselila najina dobra prijatelja Nicolas in Mauki. Zdaj grem z novo sosedo, Mauki, na trg z rožami. Zamuja 5 minut, pa samo dol po štengah mora prit ...

Ah, pa kaj če dežuje, imam se krasno!

Tuesday 1 July 2008

sex and the city - pozor, spoiler


Ja ja, prav. Vsi ste že siti tega filma in te nadaljevanke. Pa govorjenja o njej.

Zdi se mi, da sem nekaj o tem že čečkal po blogu, zdaj pa nekaj popolnoma drugega.


Včeraj sva šla namreč s Cmokotom v kino. Gledat Sex and the city (a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj so tako simpel naslov v slovenščino prevedli narobe?! Prav je seveda Seks in mesto. Ker nadaljevanka govori o sekualnih podvigih in o New Yorku ne pa nujno o seksu v New Yorku!). The film. Ali po ameriško the movie.

Ko sva kupila karto, sva šla še v trgovino po sladkarije, potem pa v dvorano. Dragi moji, v celi dvorani s 400 sedeži jih je bilo zasedenih približno tričetrt. Od tega, prosim lepo 5 moških. PET! Od tega, če razčljenjujem naprej, 3 geji. Najmanj.

Kaj takega še nisem doživel. Toliko estrogena na kupu in tako malo testosterona še nisem doživel. Najprej je bilo, kot da bi stopil v parfumerijo. Potem pa kot da sem v ginekološki čakalnici. Povprečna starost je morala biti nek
je med 20 in 25 let. Da visokotonega čebljanja in žvrgolenja sploh ne omenjam.

In potem višek doživetja v kinu: vsakič, brez izjeme, so najine sogledalke ob romantični sceni zavzdihnile. Ob sceni zavrnitve razočarano in prizadeto vzdihnile. Ob maščevanju veselo zaploskale ali olajšano izdihnile. Torej, to je res treba doživet!!

Da filma niti me omenjam. Nekaj tako "ženskega" še nisem videl. Vsi limonadasti filmi se lahko skrijejo. Toliko stereotipov še ne. Vidi se pa vse: od gejevskega poljuba na začetku, do "lezbičnega para", do neobrezanega penisa; ne sicer "ful frontal" pač pa precej dostojen profil Dantejevega tiča. Vidimo celo joške Mirande, ene od štirih junakinj, ki so celo serijo nadaljevank preseksale z modrci ali pa v t-shirtih.

Kar sem mislil z "ženskim" filmom, je pa to, da so vse družbene situacije postavljene iz striktno ženske pozicije, ki se domala vedno izkaže za napačno. Kaj se torej iz tega filma lahko naučimo? retorično vprašanje?

Drugo, kar je pa še posebej očitno in proti koncu filma že malo ogabno pa je, da je to kljub vsemu poltretjo uro dolga reklama. (1) Za dizajnerje (Vivienne Westwood, Manolo Blahnik, Louis Vuitton med najbolj izstopajočimi), (2) za vodko Skyy - ki jo Carrie žloka po zavrnitvi poroke, (3) za iPhone - ki ga Samantha porine v roke Carrie in ga slednja ne zna uporabit, (4-7) za Mercedes avtomobile na večih nivojih, nenazadnje (8) za šampon Garnier Fructis, ki je v trgovini na policah kar dvakrat ... To, da se firme potegujejo za nastope v filmih, sploh ni nič novega, način, kako je pa to pokazano v SATC pa lahko razumemo vsaj na dveh nivojih:
Ali gre za nič kaj prikrit način oglaševanja ali pa je podton tega oglaševanja ciničen in želi opozoriti na to, kako to načeloma bolj prikrito to tako ali tako gledam
o v vseh filmih. Dvomim sicer, da je tak puhel film nosi tako globoko in pretanjeno izpeljano sporočilo.

In za konec koncev: dočakali smo temnopolto igralko. Ki ni le statistka! Bravo! V vseh sedmih sezonah ni niti ene. (Če me spomin ne vara) Je pa tajnica. In najema taškice, ker seveda nima denarja za prave. Dokler ji krasna bela Carrie za božič ne pokloni LV. Kako so belci radodarni!!

Vesel sem, da sem ga šel gledat. Tako sem zaprl knjigo Seksa in mesta. Vse štiri ženske so zame mrtve in basta.
Tudi če nikoli več ne vidim enega samega odlomka nadaljevanke in filma. Preveč je preveč...

Wednesday 25 June 2008

gejevski heinz deli mayo

Po slovenski, ali bolje ljubljanski paradi ponosa, kjer se na ogled postavlja nekaj istospolnih posameznikov in parov, ki opozarjajo na problematiko takih osebkov na tem "koščku nebes", je mojo pozornost prevzel take škandalček:

Heinz je začel oglaševati svojo deli majonezo. Pri njihovi novi oglaševalski agenciji so jim pripravili tale oglas, ki so ga potem na TV tudi vrteli. Prosim:




Bravo! Bil sem navdušen. Zelo butch moškega, z očitno newyorškim naglasom (menda tudi italianske provinience) otroci kličejo mami. Medtem ko je bolj nežen in suh "oči" provider družine... Vse lepo in prav. Zakaj pa ne? Brisanje mej med gendrom, istospolna ljubezen, istospolna družina...

Dokler purgerski američani (Tadej mi je post festum povedal, da gre za Britance, zato tale popravek...) niso skočili v plafon svojih lepih primestnih hišič in Advertising Standards Authority zasuli s pismi, klici in maili, da je tak oglas neprimeren in žaljiv. Da je neprimerno kazati dva poljubljajoča se moška. Ki vzgajata družino. Prav takšno, kot je njihova.

Ljudje so se namreč prestrašili! Ojej! Oglas ni primeren za otroke. Zakaj že? Ker kaže ljubezensko in ljubeznivo domače okolje? Ne. Ker so starši soočeni s tem, da morajo otrokom razložiti kaj je istospolna ljubezen in kaj pomenijo take družine. In ker ameriški (britanski) starši te vzgojne vloge nočejo prevzeti so se spravili nad oglas.

Heinz je oglas, kakopak, umaknil z malih ekranov. Oni da pač sledijo in prisluhnejo svojim kupcem. Krasno.

družba v. homoseksualnost 1:0

Sunday 1 June 2008

konec ujčkanja

Mejniki. Ki si jih nenehoma postavljamo v življenju. Jaz sem prevozil še enega.

Nekaj časa sem bil odsoten z bloganja. Preprosto nisem imel nobenega časa niti energije brat emailov, kaj šele blogat. Bil sem v dveh opernih produkcijah naenkrat. Včeraj pa sem imel še svoj ZADNJI IZPIT v obdobju svojega šolanja. Potem, ko sem oddal magistrsko nalogo in jo zagovoril, sem včeraj odpel še magistrski koncert. V novi veliki dvorani novega Amsterdamskega konzeratorija. Ki so jo poimenovali po njihovem (našem) slavnem nekdanjem učencu Bernardu Haitinku.

Zdaj se začenja profesionalno življenje, kruto prodajanje na trgu delovne sile klasične glasbe in opere, nič več ujčkanja v šoli. Odgovornost za samega sebe. Poklic, v katerem titel magister glasbe ne pomeni nič. Pomembni so pretekli nastopi in bodoče avdicije.
Čas kruha in vode je začel prav včeraj. No tako črnogledo vseeno, ker imam za bližnjo prihodnost že precej koncertov in opernih produkcij.

Na obisku sta starša in zelo sem vesel, da sta prišla! Že zelo dolgo se nismo imeli tako lepo in sploh prvič smo se ga skupaj nacukali!

Srečen sem in vesel. Nestrpno pričakujem kakšne bodo poti po katerih bom stopal zdaj. Upam, da ne preveč trnjave...

Sunday 11 May 2008

guacamole

fotka ni moja. ta ima, po izgledu sodeč, notri še čebulo


Na željo: super recept za guacamole a la ambroise:


Vzameš azteški testis (oz. njih število glede na želeno količino), ga izluščiš. Z vilco ga zmečkaš.
Dodaš sok ene limete, sol, cayenne poper, na drobno sesekljan česen, olivno olje.
Če ti paše daš noter lahko še na drobno sesekljan paradižnik, ali pa za bolj fency varianto sun-dried-tomatos, pravtako na drobno zrezane.
Na koncu še sesekljan svez koriander. Et voila!

Zadevo za eno uro postaviš v hladilnik, da je fino ohlajena (še prej pokriješ s folijo, da ne porjavi, not pa potunkaš še koščico avokada - zanimivo zaradi tega rjavi počasneje).

Zraven ponudiš tortilja čips, lahko pa tudi navaden čips ali pa popečene koščke kruha ali toast. Zaradi cajenskega popra (pojma nimam, če je to pravi slovenski izraz) je ta guacamole malo pekoč. Če te to moti, daj notri navaden poper.

Idealna zadevca za vroče poletne dni, še posebej kot predjed.

Torej:

avokado
limeta
sol
(cayenne) poper
korander
česen
olivno olje
paradižnik

bon appetit!

Friday 9 May 2008

avokado



Obožujem avokado. Prvič sem ga menda jedel s Tanjo.
Obožujem mastno-prahasto teksturo, zeleno barvo in topel okus.
Zdaj sem izvedel, da prihaja ime iz azteške besede (točneje iz jezikovne skupine Nahuatl) ahuacatl. In pomeni (kaj pa drugega kot): testis!

Oblika je stare azteke torej najbolj spominjala na moške testise in imeli so ga za sadež rodovitnosti.
Sadež je pa dolga leta imel imidž afrodiziaka, torej seksualnega stimulansa in kdor je dal na svojo krepost, ga ni jedel. Te konotacije se dolgo ni znebil, kar se je zgodilo šele po načrtni oglaševalski kampaniji pridelovalcev.

Zdaj ga največ pridelajo v ameriški Kaliforniji. Našel sem tudi stran (najbrž je ameriška), kjer imajo tudi fun facts about avocado. Ni mi treba poudarjati, da nikjer niso zapisali, kaj azteška beseda pomeni.... hehe....

no, zdaj veste... spomnite se naslednjič, ko ga boste papali in se z njim mastili... pa naj si bo v solati, kar sam ali zmečkan v guacamole...

Monday 5 May 2008

queen's day


Ker sem obširno o največjem nizozemskem prazniku že pisal prejšnje leto in ne mislim vsako leto opisovat kaj to je in zakaj (btw: lanskoletni zapis je še zelo aktualen), letos le par dodatkov.

Vedno bolj se aklimatizirava in ponizozemčiva. V toliko, da sva letos na ta dan celo odprla lastno stojnico. Prosim lepo!
Cmoko je z mojim dovoljenjem naredil selekcijo DVDjev, CDjev in knjig, ki nama delajo napoto. No kar pri DVDjih (ki jih zdaj že okoli 250) pomeni filme, ki sva jih videla in jih v naslendnjih 5 letih nimava več namena gledat... Odvlekla sva jih torej v A'dam, saj smo pri Muki in Nicholasu imeli brunch. Ker živita na enem (prvem) od kanalov je bila lokacija za najino prodajo naravnost fantastična. Edina tečna stvar je bil sem pa tja kak dežek. Prijateljica iz Alkmaarja je prinesla še nekaj svojih DVDjev in cot, pa smo prodajali. Vmes sem jaz veselo fotografiral. Malo smo pili, veliko jedli in bli sploh vsi veseli.
Letos se je poznalo, da je bil QD na sredo, četrtek je bil tudi fraj, pa še danes ponedeljek, ker imajo dan osvoboditve. Mnogi so si vzeli tako krajše počitnice. Amsterdam je bil veliko bolj prazen kot do sedaj vsako leto. Kar ni nujno slaba stvar.
Evo nekaj slikic te oranžne zabave. klikni za povečavo


plastične kraljicekuža kraljženska (!) na gay ulici
cmoko
ostanki od prodaje

Wednesday 30 April 2008

sanje

Že dolgo časa nisem nič sanjal. Mah, najbrž sem, pa se ne spomnim. No, današnje sanje sem si zapmnil.
S Cmokotom sva živela na huisboot-u in imela luškano stanovanje, on je šel nekam ven, jaz pa sem ugotovil, da nad nama še nekdo živi, ki tam nima kaj iskati...

Naslednje sanje, katerih povezave s prvimi ne morem najti, pa so veliko bolj dramatične:

sanjal sem namreč, da sem se dal kastrirati. Prej sem se moral poplnoma pobriti, sedel sem na neki postelji, nakar je prišel zdravnik, ki v resničnem življenju sploh ni zdravnik, znanec, ki ga osebno sploh še nisem spoznal. Prišel je v beli halji in z navadno britvico. Po mednožju so me asistenti začeli polivati z mrzlo vodo (nenavadno, pričakoval bi toplo). Potem je dal komentar na mojo mošnjo, pa se ne spomnem kaj je ta komentar bil. Nakar sem rekel, naj mi pokaže svoja jajca. In mi jih je. Nam vsem. Potem je zarezal (brez narkoze!) in začel postopek. Med tem sem se spomnil, da sploh še nisem izbral proteze, začelo me je skrbeti kako bo zdaj izgledala moja sperma. Sweety (zdravnik) je rekel, da bo bolj prozorna. Nakar sem se odločil, da hočem stran le eno modo, ker nočem da ni bela. Pa je rekel da ne - in mi odstranil oba!

Če realno pomislim potem vem, od kod take sanje. Cmoko piše magisterij o kastratih v baroku, zadnje čase pa pozorno berem tudi tale blog simpatičnega fanta, ki se mu dogajajo manj simpatične stvari.
Ampak vseeno... kaj to pomeni? Sanje sploh kaj pomenijo? Je to le naključno preskakovanje slik in informacij v možganih?
Mi je kdo vzel moškost? Ne da bi se spomnil...
Že dolgo me niso sanje tako vzemirile kot danes. Ne morem nehat mislit o tem... nenavadno...

Wednesday 23 April 2008

ne čakaj na maj

Sobota je bil krasen dan. Med dvema stresnima koncertoma (ki sta bila, btw, silno uspešna!) sva se šla s Cmokotom pomladanska hišna opravila.
Najprej sva se odpokala v Gammo, nek nizozemski Merkur in nabavla par stvari. Med drugim zemljo za presajanje rož, polico, ki si jo je zamislil Cmoko pri postelji, nisva pa zaboga našla lončkov za rože. Potem ko sva vse s kolesom pritovorila domov, sva šla še v lov za lončke. Jaz sem nato cel dan presajal lozice, packal z zemljo in na Cmokotovo grozo sploh svinjal po stanovanju. Medtem je on hišo delal spet mouse-safe, ker se je najin poden, v dveh letih, drastično skrčil in je med steno in tlemi spet povsod cca. 2cm luknje...

Včeraj je Cmoko pomival okna. Imamo jih precej (mojster mi je povedal, da jih je točno 15!), tudi taka silno težko dostopna, da za njihovo očiščenje potrebuješ spretnosti kitajskih cirkusantov. Imeli smo namreč kakšna 2 tedna samega sonca. Zato se je še posebej videlo, da so okna krasno usrana. Zvečer so bila vsa okna v stanovanju deviško čista.

Danes okoli petih popoldne je začelo deževati! :/

Sunday 6 April 2008

paris joli

Jah, kaj naj povem? Da je Pariz sijajen? Da sem še vedno zaljubljen v to mesto? Čeprav moram priznat, da sem v tem oziru pravi poligamist. Ljubim še London, Barcelono, Ljubljano, Caracas ...

detajl tour eiffel

Kar je še najpomembneje, tudi Cmokotu je bil zelo všeč. Tako všeč, da sva že prvi dan lezla na Ajfla. Prosim. Jaz, ki sem se otepal tega vrhunca turistične evforije, sem - za ljubezen in lep razgled - splezal na Ajfla. Do drugega nadstropja. Peš! Vseh 800 šteng...
pogled z Ajfla: les Invalides

Na vrh v tistem trenutku nisva mogla, ker je bil zaprt,
kjer pa je tudi restavracija, Jules Verne, ki ima baje eno mišelinovo zvezdico. Plačaš pa pomoje zgolj samo to, da ješ na vrhu Pariza. Slikal sem cenik v dokaz, kako preplačani so obedi. Vse sladice so po €24, za glavno jed plačaš pa €81. Praženi škampi so recimo €86. hmmm No, midva sva se užitku odrekla. Tako ali tako je potrebno rezervirat mizo mesece vnaprej.Po silno lepem razgledu (je pač treba priznat) sva šla potem kar dam, pa na en super bizaren žur, kjer so nekateri člani tega žura snemal, kako žur poteka. Ker vsi študirajo sound engineering, so za nalogo moral neki pač posnet. In ta modelka si je zbrala, da bojo posnel, kako poteka surprise rojstnodnevna zabava sredi pariškega Maraisa. Pa smo snemal. Z dvema ogromnima mikrofonoma, kup ustavljanji in ponavljanji. V malo vlogo so porinili tudi mene, ki sem moral zapeljati rojstnodnevno mladenko. Rečt par (napisanih stavkov) in basta. In, ko sem jih izrekel, je kolegica "igralka" zavpila: j'adore l'accent!! Kakšen naglas neki, koza!? Jaz ga že nimam. No, tam nismo ostali predolgo, ker je po eni uri vsa evfrorija snemanja počasi skoprnela in smo se spokal nazaj dam. No ja, tud zato, ker sem imel naslednji dan ob 10h avdicijo. Ki sem jo btw uspešno opravil...

moj dragi Versailles, ves sijoč in prenovljen

Obiskala sva, kakopak, Versailles, eno najlepših zgradb sploh! Cmoko je užival, jaz še bolj. Prenovljena Zrcalna dvorana je še lepša, za 3 dni sva pa zamudila razstavo srebrnega pohištva. Tant pis. Tudi Opéra Royal je zaprta zaradi prenove. Pa vrtovi niso blesteli, ker smo gledali le zeleno travo in rjave štrleče veje. No, marec pač.

famozna slika Ludvika XIV.

Nazaj grede sem ga peljal še na Mestni otok, pogledat Našo gospo. Kjer se je ravno takrat začela maša (ker je bla glih Dimanche des Rameux). In sva šla, kakopak, not pogledat ves ta cirkus, vzela pesmarice in veselo pela: Hosana au plus haut des cieux! Béni soit ce-lui qui veint az nom du Seigneur! Dokler nisva imela dovolj in odšla. In bila s tem deležna zelo grozečih, nesramnih, sovražnih in začudenih pogledov ovčic. Malo je manjkalo, da se v meni ni prebudil idiot in bi jim veselo pokazal jezik. Sredi Notre Dame!
Zvečer smo šli v teater. Gledat krasno predstavo o tangu. Plot zgodbe je zanimiv: tango ni samo ples, ampak življenje, odnos med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim. Bogi Cmoko francosko ne zna dlje od j'arrive in putain pa še kakšnih bolj vljudnih izrazov kot bon appétit, tant pis, bonjour in ouie (z nujno pariškim naglasom). Zato je sredi predstave malo zaspal. Les héros sont fatigues, n'est pas? Jaz sem užival, predstava je bila dobra in dala mi je željo, da grem v teater tudi v Amsterdamu. Še posebej zdaj, ko sem na eni NL televiziji gledal nek šov, kjer so nastopali 3 člani in ena članica Toneelgroep Amsterdam in eden izmed njih mi je bil zelo simpatičen: belgijec Alwin Pulinckx.
No, ok, nazaj v Pariz. Na Av. d'Opéra, ki poteka med Opero Garnier in Louvrom, ena najbolj centralnih avenij, je svoje dni bil tudi turistični biro Adrije. Ki danes ponosno izgleda takole:
Bravo in čestitke slovenskim turističnim delavcem, ki delajo za našo deželo táko dobro reklamo! Needless to say sva v vseh metrojih videla namanj 1548 plakatov za Hrvaško in njeno morje. Ne mi rečt, da imajo Hrvati več denarja kot mi. Ne, a vprašanje je za kaj ga namenjajo. Mi ostajamo dunajski konjarji...

V nedeljo je, tako kot se za velemesto spodobi, vse zaprto. Zato sva šla do Opere, Palais Royal, Louvra, skozi Tuilerie do Champs Elysees in po njih do Arc de Triomphe. Kjer sva med z napoleonovo vojsko zavzetimi mesti zamanj iskala kako slovensko. Kaj pa Ilirske province pa to? Nato je Cmoko odprl svojo denarnico (beri: predložil kartico) in nama obema, v pozitivno deževnem dnevu, kupil sončne špegle. Meni krasne Pradice, sebi pa super sexi Ray Banke, ki mu pašejo absolutno bolje kot Tom Cruizu (phe!). Ker je kupil ene te špegle, je za darilo za en evro dobil še ene po lastni izbiri. No, pa ima zdaj srebrne original Aviatorke pa še zlate fake. Hehe. Pa sva opremljena in pripravljena na poletje. Sonce. Ki ga zdaj tu noče in noče bit.... aaaaaaa!

mesto mrtvih, kjer od vhodu dobiš zemljevid znanih mrtvakov

V ponedeljek sva pred odhodom nazaj v (geografsko) depresijo šla še na pokopališče. Poiskat par ljudi, ki jih ceniva. Tako sva na Pere Lachaise našla Oscarja Wilda, s polupčkanim nagrobnikom, Edit Piaf s povsem navadnim grobom, pa Rossinija, Chopina, Jima Morrisona, ki ima svojo stražo, prosim, in Francisa Poulenca, ki nama je dal precej vetra, predno sva ga našla. Kdor si misli, da je iskanje ljudi na pokopališču lahko, se zelo moti. Jaz imam že na Žalah precejšne probleme...

napisi pri spomeniku Jima Morrisona, Kralja kuščarjev
polupčkan nagrobnik največjega dandyja in morda največjega mojstra angleškega jezika Oscarja Wildadetailnaletela sva, recimo, tudi na grob Miodraga Milosavljevića...

Na Gare du Nord sva za moment mislila, da sva soudeležena v terorističnem napadu. Ravno sva prilezla iz rova metroja, ko se nekaj zabliska in grozovito poči. Kar v tej lepi stavbi še bolj odmeva! Nekateri ljudje se vržejo po tleh, midva debelo gledava. Vse, kar se je zgodilo, je bilo to, da je lokomotiva dvignila tisto spravo za elektriko, kaj pa vem, kako se ji reče, in nekaj je pač eksplodiralo. Oh, dolgčas!
Bolj je bilo pestro, ko sva se usedla na Thalys za domov in se že peljemo, nakar gospa objavi, da je to Thalys v Osteende. Cmoko pa v paniko: a ni za v Amsterdam; vidš to je pa zato k si zmer najbl pametn in sva čakala na peronu namest v zgradbi; kaj bova pa zdej v Osteendu, pa še v hotel bova mogla it; zakaj te sploh poslušam; sej perone lahko zamenajo; shit, merde, sranje... Itak sva šla smo do Bruslja... ko pride sprevodnik se pozanimava in seveda gre vlak skozi Bruselj... Malo povišanega pritiska ne škodi, a?

in za konec kar malo grozljiv in bizaren spomenik in grob belgijskega pesnika Rodenbacha

V Parigi bova brez dvoma še šla. Hvaležna JB-ju in Gregu, da sva lahko spala pri njima. Krasna človeka, res! Problem vseh počitnic je, da se enkrat končajo. Čeprav sva bila kar vesela, da sva prišla k nama domov... Založena s foie gras, nekimi salamcami, nažrla sva se tudi magdalenc itn itn ... mljac.
Cmoko si je cel čas počitnic mrmral tole Apollinairovo pesmico, ki jo je uglasbil Poulenc. Kako primerno!

Ah! la charmante chose
Quitter un pays morose

Pour Paris

Paris joli
Qu'un jour dût créer l'Amour.

Friday 14 March 2008

weekend getaway

Tako. Za 4 dni odhajava v tole lušno mestece. Js mam avdicijo, Cmoko pa še ni bil in prepričan sem, da mu bo všeč. Da mu bom pokazal vse krasne kotičke in dele tega lepega mesta. Upam, da ne bo deževalo glih ravno cel vikend. Fotografije, ki jih objavljam sem vzel na tej sijajni strani: rion.nu



Kam greva morte poštudirat pa sami. Sej ne bo težko...

Sunday 9 March 2008

predmestja

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside,
Little boxes made of ticky-tacky,
Little boxes, little boxes,
Little boxes, all the same.
There's a green one and a pink one
And a blue one and a yellow one
And they're all made out of ticky-tacky
And they all look just the same.

2. And the people in the houses
All go to the university,
And they all get put in boxes,
Little boxes, all the same.
And there's doctors and there's lawyers
And business executives,
And they're all made out of ticky-tacky
And they all look just the same.




Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!

Saturday 1 March 2008

zvestoba

Še enkrat je iz precej okornega kozarca okusil belo vino, ki so mu ga servirali. Za trenutek je pozabil, o čem je tekel pogovor in se zazrl v temno noč, ki so jo razsvetljevale oranžne cestne luči in rdeče luči pocestnic. Pogovor je tekel o partnerskih odnosih.
"Ampak sledenje lastnim spolnim potrebam pomeni promiskuiteto. Potem sem torej nezvest!" je vzkliknil Thomas.
"Od kot pa tebi ideja zvestobe? Kdo te je naučil tega?" je vprašal gostitelj Matthias in se na svojem stolu obrnil še malo bolj proti njemu.
Že zelo dolgo je tega, kar je tako zardel, kar se v soju sveč ni videlo.
"Hmm, ne vem. Kaj ni to ideal? Ljubezen s partnerjem, ki mu nudiš zvestobo?" je vprašal Thomas.
"Neumnost," je rekel. "To je ideja, da je seks krona zveze. Kaj pa še!" Zamahnil je z roko: "Če ljubiš nekoga, pa z njim ne dosegaš spolnih vrhuncev, zakaj se ne bi šel zadovoljit kam drugam? To je trgovina. Kaj pa, če tvoj partner ne deli istih spolnih preferenc? Kaj pa, če njega vzburjajo druge stvari? To torej pomeni, da nikoli v življenju ne boš izživel svojih spolnih fantazij? Zakaj le? Pojdi in se igraj!"
"No, vseeno ne govorimo o nakupovanju čevljev in o tem, da en par čevljev varam z drugim. Govorim o telesu nekoga, duši, čustvih!"
"Mešaš dva koncepta," se je vključil George, "koncept romantične ljubezi in koncept spolne svobode. Ko so se pari končno lahko poročali iz ljubezni in ko partnerji niso bili dogovorjeni, se je razvil koncept popolnega partnerja, romantične ljubezni. Torej, poročim se z nekom, ki ga ljubim in ta partner je popoln. Ker sem ga izbral sam. Kako bi potem ne mogel biti popoln? Ampak nihče ni popoln, še najmanj v postelji. Nihče tudi ne pričakuje od partnerjev, da bi bili popolni."
"Že, ampak ..."
"In če ti ljubiš svojega partnerja, pa te spolno ne zadovolji, ne razumem, zakaj si ne bi privoščil nekaj, kar te bo spolno zadovoljilo. In te naredilo srečnega. Moram svoje nagone in fantazije res tako zelo kontrolirati, jih terorizirati?"
"Ampak s tem lahko svojega partnerja prizadanem."
Obrne se k Marku in ga pomenljivo pogleda. George se muza na svojem stolu in leno, a z užitkom vleče cigaro.
"To, da ti izživiš svoje spolne potrebe, nima popolnoma nobene veze z ljubeznijo, ki jo čutiš do njega. Z njim si zaradi dobrega odnosa, ki ga imata, zaradi stvari, ki jih imata le vidva, dobra komunikacija, komplementaren odnos, crkljanja... koliko je predvsem žensk, ki se poročijo iz ljubezni, imajo svojega moškega, seks pa škripa. So kronično nepotešene. So se res poročile z idealnim moškim? Je res srečna? Zakaj si ne privošči avanture, ki bi jo naredila srečnejšo tudi doma do moža, otrok?"
Matthias komolce dvigne z mize in se spet napol zlekne v stol. Tišina. Ozračje se napne s pričakovanjem naslednje misli.
"Kaj je torej bolje: biti zvest in nesrečen, ali imeti ljubezen ter jo nadgrajevati? Zakaj bi polagali tako velike upe na enega partnerja: dober oče, dober sogovornik, handy-man, čuten, uvideven, deloven, dober v postelji?" izpod čela reče Matthias,"ljudje gremo skozi faze. Spolno igranje je tudi faza. Zakaj bi bila namenjena le času, ko smo samski?"
Pozornost Thomasa so spet preplavile misli in slišal je še le različne glasove, intonacijo govora, ni pa več razločil pomena besed. Spet je dvignil kozarec vina in nemo gledal v oranžno temo...

Wednesday 27 February 2008

homoseksualnost


Včeraj sva debatirala z eno kolegico. Z zelo inteligentno in lucidno kolegico. O tem, zakaj je nekdo gej in drug ni. In je omenila svojega fanta, ki da bi bil 100% gej, če ga ne bi vzgajali drugače. Samo pobulil sem. Vzgoja? Navedla je Freuda, ki se mi osebno vedno bolj zdi šalabajzer in bluzer. Ojdip pa to. Ok. Teorija. Preveriti tega ne moremo, ker ne gre, da bi najprej nekoga vzgajali z nekimi prijemi, potem pa z drugimi in videli pod kakšnimi pogoji je postal gej in pod kakšnimi ne. Večno prekletstvo družboslovnega laboratorija.

Nato sem prišel do bloga večne moralistke blogosfere, ki se je nedavno spet spravila na homosekualce in med drugim (v komentarjih) napisala tudi tole:

"Ne bom se ponavljala, Nataša. Moj tamali ne bo homoseksualec. Joj, kako sovražim to moderno besedo gej! evil Ti postanejo v družini, ko ga vzgaja mama brez očeta ali kaj podobnega. V čisto vseh primerih, kjer je postal nekdo homoseksualec - le-ta se ne rodi, ampak postane, je bilo tako. Postane tak. Vzgoji se ga v homoseksualca, ne pa se rodi! Če pa slučajno moj otrok tak bo, potem se lahko tega “ozdravi” in ni več. Obstaja tehnologija. Seveda, če bi hotel sam."

Also. Tu ne mislim razglabljati o tem, kako se narod obnaša, kdo je homofob in kdo ne. Presenetilo me je enako mnenje dveh popolnoma različnih oseb, da je homoseksualnost stvar vzgoje.

Sam sem bil vedno prepričan, da je to stvar narave. Da ni sicer produkt genskih zapisov, ampak zgolj specifičnih kemičnih procesov pri določenem posamezniku. Znanstvenega odgovora na to vprašanje seveda (še) ni.

Je pri vzgoji res pomembna dominantna mama in odsoten oče? Če je temu tako, zakaj niso vsi otroci istih staršev homoseksualni? Zakaj sem v moji družini gej samo jaz?
Če je odgovor vzgoja, potem bi bilo to vprašanje pravzaprav zelo lahko destilirati: preveriti vzgojo n gejev in lezbijk in ugotoviti kaj so počeli (ali česa niso) njihovi starši. Ter ugotoviti, ali se pojavljajo enaki vzgojni prijemi....

Iz tega sledi potem izpeljava Dajane : če je istospolna usmerjenost privzgojena, to pomeni, da se jo da prevzgojiti. Potem bi resnično morale obstojati metode in "tehnike", kot pravi sama, ki bi homoseksualce spreminjale v heterosekualne posameznike. O njih še nisem slišal. Oz. sem slišal in si nekaj takšnih kampov v Ameriki tudi pogledal (kibertnetično, jasno). A me niso prepričali. Pravtako ne verjamem, da imajo učinek. Poleg tega me na vseh straneh za prevzgojo in zdravljenje homoseksualcev zmoti sledeče: ali so bili "zdravljeni" z elektrošoki (kar ni prineslo željenih rezultatov) ali pa gre za verske strani gorečnih kristjanov, ki upe polagajo na boga in božjo besedo.

Vprašanje še vedno ostaja: kaj naredi dobrega športnika: nature or nurture? Kaj je naredilo Bacha: vzgoja ali njegov vrojeni genij? Kaj naredi morilca? Vzgoja ali njegov "morilski gen". Kaj naredi homosekualca: nepravilno razrešen Ojdip ali narava?

In če je to vzgoja, zakaj poznamo istospolno ljubezen pri živalih?
In če je to vzgoja, kako so bili vzgajani biseksualci?

In še za konec: Dajanin zadnji stavek v njenem komentarju mi vseeno daje upanje (zanjo). Zapiše: "Seveda, če bi hotel sam."

Saj res: zakaj bi pa ne hotel biti gej? Kaj je pa tu tako slabega? To, da nismo sposobni prokreacije? Osebno se mi zdi, da je svet tako ali tako prenaseljen. To, da me ljudje obsojajo, ker živim določen slog, KI SI GA NISEM IZBRAL? Ne hvala. Sem dobil trdno kožo. Pravtako živim v (neslovenski) družbi, kjer nihče niti ne skomigne z obrvmi, ko povem da imam partnerja (in ne partnerice). Imam družino, ki me ljubi in jim je vseeno, ali sem bi, homo, hetero, trans... ki jim je važno to, da sem v življenju srečen. In sem! Zakaj bi hotel biti srečen heterosekusalec, če sem lahko srečen homoseksualec? Kakšna je razlika? Je ne bi smelo biti. Žal jo ljudje kot Dajana še vedno delajo.

Tuesday 26 February 2008

zdravo

Kaj je pravzaprav antioksidant? Čemu koristi?

Zakaj bi jedel eko hrano? Ker je zdrava?

Kaj so probiotične kulture? Mi pomagajo k boljšemu počutju?



Odgovor na vse zgoraj je: it's all fuckin' bunch of bull-shit!

Zdravo je to, kar nam paše. Ekološka hrana ni nič bolj hranljiva kot ostala pridelana. Probiotične kulture mi dajejo prebavne težave. Superhrana, polna z vitamini in antioksidanti mi nič bolj ne bo pomagala pri boju z boleznimi, kot vsakodnevna hrana, ki jo jem...

Čemu vsemu nasedamo v danšnji kulturi in kaj nam pravzaprav škodi, ko mislimo, da nam koristi... Kako daleč gre marketing, da nas pripravi do tega, da mislimo, da si škodimo, če ne konzumiramo njihove izdelke. Plačujemo bistveno več, za nikakršen učinek.

Tko pa sem se spucu.

Monday 25 February 2008

oskarji

Zelo na hitro. Jaz sem navdušen. Ne maram holivuda. Ne maram solzavih chick filmov. In zdaj se prebujajo tudi ameriji. Oskarjev sicer nisva gledala, ker bi bilo to mal over-the-top, pa še noben normalen evropski TV kanal jih ni prenašal, haha.

Po tem, ko je zmagal ameriški film Crash in ne Brokeback Mountain, mi je pa sploh začel dol viset. No, letos so se pa izkazal. Izgleda, da se počasi menja generacija članov akademije in da stari zapriseženi holivudarji počasi izginjajo, ter da jih nadomeščajo mladi ljudje, ki jim je vseeno ali je film ameriški ali pa eskimski, samo da je dober.

In letos sem bil še posebej vesel, ker noben od glavnih igralskih oskarjev ni šel v Ameriko!!!

najboljši igralec Daniel Day-Lewis

Igralec, ki ga občudujem že vrsto let, če ne celo desetletij. Sijajen je bil v In the name of the father, krasen v The last of the Mohicans (čeprav je malo film malo cheezy), enkraten v My left foot- za kar je že dobil oskarja itn itn. In zdaj - poleg BAFTE še Oskar za There will be blood.












najboljša igralka Marion Cotillard (izgovori: Kotijar)

Sploh navdušen, ker je tako visoko priznanje dobila Francozinja! Videl le inserte filma o Edit Piaf, ki so bili res krasni. Film me še čaka. Problem je malo, ker Cmoko ne zna francosko, v kinu so pa podnapisi nizozemski. Isti problem imava s filmom The Kite Runner. Vsekakor upam, da bo nadaljevala s snemanjem evropskega filma in se ne bo pustila pokvariti holivudu!





Najboljša ženska stranska vloga Tilda Swinton

Super. Obožujem jo. Nasploh so mi zelo všeč rdečelase bledolične ženske ala Tilda, Glen Close in Cate Blanchet, . Totalno me je fascinirala v fenomenalnem in malo čudnem filmu Orlando, kjer igra dve vlogi: najprej moško, potem pa žensko. Hja, kaj naj rečem: Virginia Woolf. Zdaj pa je delo te enigmatične igralke kronano z Oskarjem. Bravo!








Najboljša moška stranska vloga Javier Bardem

Še en prvovrsten igralec, rojen na Kanarskih otokih! Občudujem ga od filmov Before night fals, kjer igra gejevskega pesnika na Kubi in kaj vse mora zaradi svoje spolne usmerjenosti in dolgega jezika prestati. Fenomenalen je bil tudi v Mar Adentro, kjer igra tetraplegika, ki želi umreti.

Najboljši film je šel krasnima bratoma Cohen, ki navdušujeta že vrsto let. Občudujem njun Fargo, The Man who wasn't there, O Brother where art Thou (super čuden fim z Cloonijem) itn.


Še posebej se mi pa zdi fino, da so vsi ti igralci (dva britanca in dva "latinca") že dobili nagrade BAFTA za svoje delo. Kdo pa sploh še rabi oskarje!?!

Sunday 24 February 2008

olimpijske igre Peking

Splošno priznano dejstvo je, da se aziati težko naučijo evropskih jezikov. Kot se mi težko naučimo njihove.
Tole pa so slikice, ki so zastrašujoče, predvsem, ker niso verbalni lapsusi, ampak hude napake... No, Kitajčki se pripravljajo na OI!

slikice vzete iz super zabavne strani engrish.com

stranišče posebej namenjeno deformirancem!

vaše visočanstvo, prestol vas čaka!

bohved kako smrdi. Upam, da gre za resen primer lost in translation, haha.

stranišče za bodisi krte, bodisi vohune. How thoughtful!

javni skret posebej namenjen za fuk med moškimi. Da ni potrebno istaki po celem mestu, kje se dogaja cottaging! Sem pa prepričan, če te resno dobijo v t-roomu na Kitajskem, da greš pošteno v zapor.

Ne, hvala. Si bom kar sam pomagal!

poseben WC za hemafrodite?