weekend getaway

Tako. Za 4 dni odhajava v tole lušno mestece. Js mam avdicijo, Cmoko pa še ni bil in prepričan sem, da mu bo všeč. Da mu bom pokazal vse krasne kotičke in dele tega lepega mesta. Upam, da ne bo deževalo glih ravno cel vikend. Fotografije, ki jih objavljam sem vzel na tej sijajni strani: rion.nu



Kam greva morte poštudirat pa sami. Sej ne bo težko...

predmestja

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside, Little boxes made of ticky-tacky, Little boxes, little boxes, Little boxes, all the same. There's a green one and a pink one And a blue one and a yellow one And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same. 2. And the people in the houses All go to the university, And they all get put in boxes, Little boxes, all the same. And there's doctors and there's lawyers And business executives, And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same.

Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!

zvestoba

Še enkrat je iz precej okornega kozarca okusil belo vino, ki so mu ga servirali. Za trenutek je pozabil, o čem je tekel pogovor in se zazrl v temno noč, ki so jo razsvetljevale oranžne cestne luči in rdeče luči pocestnic. Pogovor je tekel o partnerskih odnosih.
"Ampak sledenje lastnim spolnim potrebam pomeni promiskuiteto. Potem sem torej nezvest!" je vzkliknil Thomas.
"Od kot pa tebi ideja zvestobe? Kdo te je naučil tega?" je vprašal gostitelj Matthias in se na svojem stolu obrnil še malo bolj proti njemu.
Že zelo dolgo je tega, kar je tako zardel, kar se v soju sveč ni videlo.
"Hmm, ne vem. Kaj ni to ideal? Ljubezen s partnerjem, ki mu nudiš zvestobo?" je vprašal Thomas.
"Neumnost," je rekel. "To je ideja, da je seks krona zveze. Kaj pa še!" Zamahnil je z roko: "Če ljubiš nekoga, pa z njim ne dosegaš spolnih vrhuncev, zakaj se ne bi šel zadovoljit kam drugam? To je trgovina. Kaj pa, če tvoj partner ne deli istih spolnih preferenc? Kaj pa, če njega vzburjajo druge stvari? To torej pomeni, da nikoli v življenju ne boš izživel svojih spolnih fantazij? Zakaj le? Pojdi in se igraj!"
"No, vseeno ne govorimo o nakupovanju čevljev in o tem, da en par čevljev varam z drugim. Govorim o telesu nekoga, duši, čustvih!"
"Mešaš dva koncepta," se je vključil George, "koncept romantične ljubezi in koncept spolne svobode. Ko so se pari končno lahko poročali iz ljubezni in ko partnerji niso bili dogovorjeni, se je razvil koncept popolnega partnerja, romantične ljubezni. Torej, poročim se z nekom, ki ga ljubim in ta partner je popoln. Ker sem ga izbral sam. Kako bi potem ne mogel biti popoln? Ampak nihče ni popoln, še najmanj v postelji. Nihče tudi ne pričakuje od partnerjev, da bi bili popolni."
"Že, ampak ..."
"In če ti ljubiš svojega partnerja, pa te spolno ne zadovolji, ne razumem, zakaj si ne bi privoščil nekaj, kar te bo spolno zadovoljilo. In te naredilo srečnega. Moram svoje nagone in fantazije res tako zelo kontrolirati, jih terorizirati?"
"Ampak s tem lahko svojega partnerja prizadanem."
Obrne se k Marku in ga pomenljivo pogleda. George se muza na svojem stolu in leno, a z užitkom vleče cigaro.
"To, da ti izživiš svoje spolne potrebe, nima popolnoma nobene veze z ljubeznijo, ki jo čutiš do njega. Z njim si zaradi dobrega odnosa, ki ga imata, zaradi stvari, ki jih imata le vidva, dobra komunikacija, komplementaren odnos, crkljanja... koliko je predvsem žensk, ki se poročijo iz ljubezni, imajo svojega moškega, seks pa škripa. So kronično nepotešene. So se res poročile z idealnim moškim? Je res srečna? Zakaj si ne privošči avanture, ki bi jo naredila srečnejšo tudi doma do moža, otrok?"
Matthias komolce dvigne z mize in se spet napol zlekne v stol. Tišina. Ozračje se napne s pričakovanjem naslednje misli.
"Kaj je torej bolje: biti zvest in nesrečen, ali imeti ljubezen ter jo nadgrajevati? Zakaj bi polagali tako velike upe na enega partnerja: dober oče, dober sogovornik, handy-man, čuten, uvideven, deloven, dober v postelji?" izpod čela reče Matthias,"ljudje gremo skozi faze. Spolno igranje je tudi faza. Zakaj bi bila namenjena le času, ko smo samski?"
Pozornost Thomasa so spet preplavile misli in slišal je še le različne glasove, intonacijo govora, ni pa več razločil pomena besed. Spet je dvignil kozarec vina in nemo gledal v oranžno temo...