predmestja

S Cmokotom sva zdaj odkrila fenomenalno ameriško serijo Weeds. Fenomenalna ni toliko zaradi tega, ker v glavni vlogi nastopa trava, ampak zato, ker kaže ogledalo predmestjem. Predvsem ameriškim, brez dvoma pa tudi evropskim in nenazadnje slovenskim. Čeprav pri nas predmestij v smislu ameriške suburbije ni veliko, pa imamo VELIKO spalnih naselij, ki brez dvoma učinkujejo enako kot čezoceanske škatle za življenje. Fantastična je že uvodna pesem: Little boxes, ki jo je davnega leta 1962 zapela Malvina Raynolds:

1. Little boxes on the hillside, Little boxes made of ticky-tacky, Little boxes, little boxes, Little boxes, all the same. There's a green one and a pink one And a blue one and a yellow one And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same. 2. And the people in the houses All go to the university, And they all get put in boxes, Little boxes, all the same. And there's doctors and there's lawyers And business executives, And they're all made out of ticky-tacky And they all look just the same.

Krasne hiške, super urejeni (dolgočasni) vrtovi, vsi na zunaj zelo-in-sploh-in-oh-krasno. Vsi na noter gnili, zlagani, hinavski. No, skoraj vsi. Rings a bell?

Prvo revolucijo na temo takšnih naselij je naredil krasen film American beauty, ki je prikazal kako plehko je življenje ljudi, ki so jim zofe za $4000 bolj pomembne, kot pa medčloveški odnosi. Ki raje stiskajo zobe in jedo krompir, kot pa da bi se vozili s cenejšim avtom.

Osebno kar ošpice dobim, ko vidim naselja kot so Murgle. Z Dravljami, Štepanjskim naseljem ali Fužinami še niti nimam toliko problemov. Tam se vsaj zelo malo ljudi pretvarja, da so nizek visoki sloj, pravzaprav pa so krepko srednji. Takim niti buržuj ne moreš rečt! Ker jim do tega slabšalnega izraza še veliko manjka.

Strpani v škatle za življenje, ki - oh, hvalabogu niso proletarski bloki, lepo vas prosim - se vsi pretvarjajo, da so tisto, kar niso. Kolektivna fantazija! Da imajo idealno hišo (točno tako, kot so si jo želeli že celo življenje), da imajo idealen zakon (čeprav komunikacije med partnerjema že dolgo ni več, da seksa sploh ne omenjam; vsak pa vseeno vara partnerja, če ne z živo osebo, pa vsaj z vibratorjem) in navsezadnje idealne otroke. Ki bodo doktorji znanosti, če že ne medicine, odvetniki, če že ne sodniki ali pa se bodo bogato poročili. In morda živeli navidezno srečno življenje, ki ga njihovi starši niso nikoli. Istočano pa kažejo s prstom na sosede, žlahto in znance, kako da so ubogi, revčki, slabo izobraženi in v vsakem primeru razrede pod njimi...

Mogoče se mi pri celi zadevi še najbolj tragično zdi to, da mislijo, da so nekaj posebnega. Da oni pa res ne živijo "navadnega" življenja.

...and they all look just the same!