sanje

Že dolgo časa nisem nič sanjal. Mah, najbrž sem, pa se ne spomnim. No, današnje sanje sem si zapmnil.
S Cmokotom sva živela na huisboot-u in imela luškano stanovanje, on je šel nekam ven, jaz pa sem ugotovil, da nad nama še nekdo živi, ki tam nima kaj iskati...

Naslednje sanje, katerih povezave s prvimi ne morem najti, pa so veliko bolj dramatične:

sanjal sem namreč, da sem se dal kastrirati. Prej sem se moral poplnoma pobriti, sedel sem na neki postelji, nakar je prišel zdravnik, ki v resničnem življenju sploh ni zdravnik, znanec, ki ga osebno sploh še nisem spoznal. Prišel je v beli halji in z navadno britvico. Po mednožju so me asistenti začeli polivati z mrzlo vodo (nenavadno, pričakoval bi toplo). Potem je dal komentar na mojo mošnjo, pa se ne spomnem kaj je ta komentar bil. Nakar sem rekel, naj mi pokaže svoja jajca. In mi jih je. Nam vsem. Potem je zarezal (brez narkoze!) in začel postopek. Med tem sem se spomnil, da sploh še nisem izbral proteze, začelo me je skrbeti kako bo zdaj izgledala moja sperma. Sweety (zdravnik) je rekel, da bo bolj prozorna. Nakar sem se odločil, da hočem stran le eno modo, ker nočem da ni bela. Pa je rekel da ne - in mi odstranil oba!

Če realno pomislim potem vem, od kod take sanje. Cmoko piše magisterij o kastratih v baroku, zadnje čase pa pozorno berem tudi tale blog simpatičnega fanta, ki se mu dogajajo manj simpatične stvari.
Ampak vseeno... kaj to pomeni? Sanje sploh kaj pomenijo? Je to le naključno preskakovanje slik in informacij v možganih?
Mi je kdo vzel moškost? Ne da bi se spomnil...
Že dolgo me niso sanje tako vzemirile kot danes. Ne morem nehat mislit o tem... nenavadno...

ne čakaj na maj

Sobota je bil krasen dan. Med dvema stresnima koncertoma (ki sta bila, btw, silno uspešna!) sva se šla s Cmokotom pomladanska hišna opravila.
Najprej sva se odpokala v Gammo, nek nizozemski Merkur in nabavla par stvari. Med drugim zemljo za presajanje rož, polico, ki si jo je zamislil Cmoko pri postelji, nisva pa zaboga našla lončkov za rože. Potem ko sva vse s kolesom pritovorila domov, sva šla še v lov za lončke. Jaz sem nato cel dan presajal lozice, packal z zemljo in na Cmokotovo grozo sploh svinjal po stanovanju. Medtem je on hišo delal spet mouse-safe, ker se je najin poden, v dveh letih, drastično skrčil in je med steno in tlemi spet povsod cca. 2cm luknje...

Včeraj je Cmoko pomival okna. Imamo jih precej (mojster mi je povedal, da jih je točno 15!), tudi taka silno težko dostopna, da za njihovo očiščenje potrebuješ spretnosti kitajskih cirkusantov. Imeli smo namreč kakšna 2 tedna samega sonca. Zato se je še posebej videlo, da so okna krasno usrana. Zvečer so bila vsa okna v stanovanju deviško čista.

Danes okoli petih popoldne je začelo deževati! :/

paris joli

Jah, kaj naj povem? Da je Pariz sijajen? Da sem še vedno zaljubljen v to mesto? Čeprav moram priznat, da sem v tem oziru pravi poligamist. Ljubim še London, Barcelono, Ljubljano, Caracas ...

detajl tour eiffel

Kar je še najpomembneje, tudi Cmokotu je bil zelo všeč. Tako všeč, da sva že prvi dan lezla na Ajfla. Prosim. Jaz, ki sem se otepal tega vrhunca turistične evforije, sem - za ljubezen in lep razgled - splezal na Ajfla. Do drugega nadstropja. Peš! Vseh 800 šteng...

pogled z Ajfla: les Invalides

Na vrh v tistem trenutku nisva mogla, ker je bil zaprt,
kjer pa je tudi restavracija, Jules Verne, ki ima baje eno mišelinovo zvezdico. Plačaš pa pomoje zgolj samo to, da ješ na vrhu Pariza. Slikal sem cenik v dokaz, kako preplačani so obedi. Vse sladice so po €24, za glavno jed plačaš pa €81. Praženi škampi so recimo €86. hmmm No, midva sva se užitku odrekla. Tako ali tako je potrebno rezervirat mizo mesece vnaprej.Po silno lepem razgledu (je pač treba priznat) sva šla potem kar dam, pa na en super bizaren žur, kjer so nekateri člani tega žura snemal, kako žur poteka. Ker vsi študirajo sound engineering, so za nalogo moral neki pač posnet. In ta modelka si je zbrala, da bojo posnel, kako poteka surprise rojstnodnevna zabava sredi pariškega Maraisa. Pa smo snemal. Z dvema ogromnima mikrofonoma, kup ustavljanji in ponavljanji. V malo vlogo so porinili tudi mene, ki sem moral zapeljati rojstnodnevno mladenko. Rečt par (napisanih stavkov) in basta. In, ko sem jih izrekel, je kolegica "igralka" zavpila: j'adore l'accent!! Kakšen naglas neki, koza!? Jaz ga že nimam. No, tam nismo ostali predolgo, ker je po eni uri vsa evfrorija snemanja počasi skoprnela in smo se spokal nazaj dam. No ja, tud zato, ker sem imel naslednji dan ob 10h avdicijo. Ki sem jo btw uspešno opravil...

moj dragi Versailles, ves sijoč in prenovljen

Obiskala sva, kakopak, Versailles, eno najlepših zgradb sploh! Cmoko je užival, jaz še bolj. Prenovljena Zrcalna dvorana je še lepša, za 3 dni sva pa zamudila razstavo srebrnega pohištva. Tant pis. Tudi Opéra Royal je zaprta zaradi prenove. Pa vrtovi niso blesteli, ker smo gledali le zeleno travo in rjave štrleče veje. No, marec pač.

famozna slika Ludvika XIV.

Nazaj grede sem ga peljal še na Mestni otok, pogledat Našo gospo. Kjer se je ravno takrat začela maša (ker je bla glih Dimanche des Rameux). In sva šla, kakopak, not pogledat ves ta cirkus, vzela pesmarice in veselo pela: Hosana au plus haut des cieux! Béni soit ce-lui qui veint az nom du Seigneur! Dokler nisva imela dovolj in odšla. In bila s tem deležna zelo grozečih, nesramnih, sovražnih in začudenih pogledov ovčic. Malo je manjkalo, da se v meni ni prebudil idiot in bi jim veselo pokazal jezik. Sredi Notre Dame!
Zvečer smo šli v teater. Gledat krasno predstavo o tangu. Plot zgodbe je zanimiv: tango ni samo ples, ampak življenje, odnos med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim. Bogi Cmoko francosko ne zna dlje od j'arrive in putain pa še kakšnih bolj vljudnih izrazov kot bon appétit, tant pis, bonjour in ouie (z nujno pariškim naglasom). Zato je sredi predstave malo zaspal. Les héros sont fatigues, n'est pas? Jaz sem užival, predstava je bila dobra in dala mi je željo, da grem v teater tudi v Amsterdamu. Še posebej zdaj, ko sem na eni NL televiziji gledal nek šov, kjer so nastopali 3 člani in ena članica Toneelgroep Amsterdam in eden izmed njih mi je bil zelo simpatičen: belgijec Alwin Pulinckx.
No, ok, nazaj v Pariz. Na Av. d'Opéra, ki poteka med Opero Garnier in Louvrom, ena najbolj centralnih avenij, je svoje dni bil tudi turistični biro Adrije. Ki danes ponosno izgleda takole:
Bravo in čestitke slovenskim turističnim delavcem, ki delajo za našo deželo táko dobro reklamo! Needless to say sva v vseh metrojih videla namanj 1548 plakatov za Hrvaško in njeno morje. Ne mi rečt, da imajo Hrvati več denarja kot mi. Ne, a vprašanje je za kaj ga namenjajo. Mi ostajamo dunajski konjarji...

V nedeljo je, tako kot se za velemesto spodobi, vse zaprto. Zato sva šla do Opere, Palais Royal, Louvra, skozi Tuilerie do Champs Elysees in po njih do Arc de Triomphe. Kjer sva med z napoleonovo vojsko zavzetimi mesti zamanj iskala kako slovensko. Kaj pa Ilirske province pa to? Nato je Cmoko odprl svojo denarnico (beri: predložil kartico) in nama obema, v pozitivno deževnem dnevu, kupil sončne špegle. Meni krasne Pradice, sebi pa super sexi Ray Banke, ki mu pašejo absolutno bolje kot Tom Cruizu (phe!). Ker je kupil ene te špegle, je za darilo za en evro dobil še ene po lastni izbiri. No, pa ima zdaj srebrne original Aviatorke pa še zlate fake. Hehe. Pa sva opremljena in pripravljena na poletje. Sonce. Ki ga zdaj tu noče in noče bit.... aaaaaaa!

mesto mrtvih, kjer od vhodu dobiš zemljevid znanih mrtvakov

V ponedeljek sva pred odhodom nazaj v (geografsko) depresijo šla še na pokopališče. Poiskat par ljudi, ki jih ceniva. Tako sva na Pere Lachaise našla Oscarja Wilda, s polupčkanim nagrobnikom, Edit Piaf s povsem navadnim grobom, pa Rossinija, Chopina, Jima Morrisona, ki ima svojo stražo, prosim, in Francisa Poulenca, ki nama je dal precej vetra, predno sva ga našla. Kdor si misli, da je iskanje ljudi na pokopališču lahko, se zelo moti. Jaz imam že na Žalah precejšne probleme...

napisi pri spomeniku Jima Morrisona, Kralja kuščarjev

polupčkan nagrobnik največjega dandyja in morda največjega mojstra angleškega jezika Oscarja Wildadetailnaletela sva, recimo, tudi na grob Miodraga Milosavljevića...

Na Gare du Nord sva za moment mislila, da sva soudeležena v terorističnem napadu. Ravno sva prilezla iz rova metroja, ko se nekaj zabliska in grozovito poči. Kar v tej lepi stavbi še bolj odmeva! Nekateri ljudje se vržejo po tleh, midva debelo gledava. Vse, kar se je zgodilo, je bilo to, da je lokomotiva dvignila tisto spravo za elektriko, kaj pa vem, kako se ji reče, in nekaj je pač eksplodiralo. Oh, dolgčas!

Bolj je bilo pestro, ko sva se usedla na Thalys za domov in se že peljemo, nakar gospa objavi, da je to Thalys v Osteende. Cmoko pa v paniko: a ni za v Amsterdam; vidš to je pa zato k si zmer najbl pametn in sva čakala na peronu namest v zgradbi; kaj bova pa zdej v Osteendu, pa še v hotel bova mogla it; zakaj te sploh poslušam; sej perone lahko zamenajo; shit, merde, sranje... Itak sva šla smo do Bruslja... ko pride sprevodnik se pozanimava in seveda gre vlak skozi Bruselj... Malo povišanega pritiska ne škodi, a?

in za konec kar malo grozljiv in bizaren spomenik in grob belgijskega pesnika Rodenbacha

V Parigi bova brez dvoma še šla. Hvaležna JB-ju in Gregu, da sva lahko spala pri njima. Krasna človeka, res! Problem vseh počitnic je, da se enkrat končajo. Čeprav sva bila kar vesela, da sva prišla k nama domov... Založena s foie gras, nekimi salamcami, nažrla sva se tudi magdalenc itn itn ... mljac.
Cmoko si je cel čas počitnic mrmral tole Apollinairovo pesmico, ki jo je uglasbil Poulenc. Kako primerno!

Ah! la charmante chose
Quitter un pays morose
Pour Paris
Paris joli
Qu'un jour dût créer l'Amour.