Sunday, 17 December 2006

Domotožje


V tujini sem že pet let. Od tega sem štiri leta preživel v razmerju na daljavo. Vse je šlo super in prebrodila sva vse težke trenutke ločenega življenja, vsa mukotrpna poslavljanja in vse obljube o tem, da bova naslednje leto pa res že skupaj. Pa sva bila naslednje leto spet narazen. Kakorkoli, več o tem si lahko preberete na http://amballa.blogspot.com/2006_10_01_archive.html - datum je pa 19. oktober.

Ves ta čas sem vedno želel čimprej domov. Tam je moja ljubezen. Tam je vse lepo, vse štima in vse je tako kot mora biti. Slovenija je bila zame pravljica, Nizozemska kruto življenje. In tako 4 leta! Vsakič je bil prihod nazaj na Schiphol obup, jeza, razočaranje, vsakoč so me znova motile iste stvari: nevljudni Nizozemci, vreme, grda okolica in arhitektura, nagravžen jezik in še bi lahko našteval (tema za drug blog).
Vsakič, ko sem prišel domov je bilo vse luškano. Naš mali Brnik, razrukane ceste, kockaste hiše brez fasad, materin jezik, slovenski tolar (tema za tretji blog). In najpomembneje: Cmoko.
Vedno sem bil z eno nogo v Ljubljani in z drugo v Amsterdamu. Malo tu malo tam. Danes tukaj, jutri tam.

Zdaj je Cmoko že od avgusta tu. Po šestih letih veze končno živiva skupaj. Fenomenalno. Sprva sva se morala navaditi na to, da - ne, nisva na počitnicah. Sva tu zato, da študirava. Vsak svoj magisterij. Kar je bil decembra še vedno problem. Cmoko je obseden z DVDji (četrti blog) in vska večer pogledava najmanj en film. Pa še kakšno epizodo Sex and the City ali pa Oz. Spiva do 12h, potem srfava vsak na svojem leptopu in bereva Delo (ki ga vedno bolj sovražim) in Dnevnik, pa Mladino pa maile, pa spet Dnevnik, pa the Guardian pa BBC pa spet maile...

Delava pa bolj malo. Oziroma vse zadnji moment. Skratka še vedno počitnice! Uh... Nato sva imela pogovor, da tako ne gre več. Najini plani o Teach yourself Dutch so se popolnoma sfižili, imela sva le eno samo uro. Plani o tem, da bom delal slovnične vaje iz Francoščine so se popolnoma sfižili. Da o meditaciji in jogi sploh ne govorim! Skratka stvari je treba nujno spremeniti. In sva na najboljši poti. Tri dni sva vstajala ob 8h. In veliko delala. Zdaj že dva dneva vstajava spet ob 12.30 in stara zgodba...

Letos prvič ne grem domov za novoletne praznike. Že cel december imam tako domotožje. Domotožje po megleni in mrzli Ljubljani. Po kičastih vesoljskih okraskih na Stritarjevi in po Prešernu. Po stojnicah na nabežju Ljubljanice. Po kiču, ki ga tam prodajajo. Po kuhancu in medici in še najbolj po prijateljih, s katerimi vsako leto parkrat stojimo na tistem mrazu, da se nam zanohta in pijemo opojne substance. Po domačnosti hiše mojih staršev, slovenski televiziji (predsvem nacionalki, ki je vedno slabša in slabsa) itn.

Tu imam zelo dobre prijatelje. Celo najboljšo prijateljico. A življenje v tujini pomeni, da se ljudje zelo veliko selijo. Milady je Angležinja in bogzna kam jo bo pot zanesla v naslednjih dveh letih. Liebling je Nemka in vem, da ne bo ostala v Amsterdamu. Ida je bila Švedinja, s katero sva študirala v Ljubljani in je odšla nazaj na Švedsko še ko sem bil v Ljubljani. Eric, Julien, Nico, Myriam so Francozi in bodo šli najbrž nazaj domov. Morda pa oddideva tudi midva s Cmokotom. V Francijo, Nemčijo, UK? Kdo ve?
Prijatelji, ki jih imam doma pa so tam. Selijo se največ iz Podutika v Center, iz Črnuč v Moste. Ostanejo tam. Le sestra se je preselila grozovito daleč: iz Ljubljane v Maribor. Pogrešam jih!

Cmoko je tu z mano in to je vse kar sem si kdaj želel. Živeti z njim. A zdaj želim še več. Se bova res vrnila v Slovenijo? Nekaj kar je bil moj največji strah. Iti nazaj domov. Takrat bi se počutil kot največji luzer. Zdaj se je to spremenilo. So to leta? Je to ugotovitev, da je doma veliko stvari, ki so moteče, a so vseeno lepe? Bi po treh mesecih izgubil živce? Najbrž. Že po dveh tednih me moti pregovorna slovenska omejenost. Vseeno je lepo živeti v tujini in imeti domotožje.

La vita e bella! La vie est belle!


PS. Fotografije niso moje...

7 comments:

Lolita said...

Verjetno ti je še težje zato, ker je december. Januarja bo spet vse lažje in lepše in bolj realno in manj nostalgično. :)
Upam, da res prideš v Ljubljano, okraski so vedno bolj vesoljski. :))

ambala said...

Ne. Zal bom v Ljubljani šele 28. januarja. Takrat bodo okraski (upam!) že dol.

Aleks said...

Dobrodošel tudi ti! Fajn, sem vesel še enega dobrega bloga v slovenščini, ki ga bom z zanimanjem prebiral.

Sicer pa škoda, lučke v Lj so letos fuuuuuuuul čarobne ;)))).

ps tole bom dal prebrat moji ljubezni, ki mi vedno pravi, da se v SLO še vedno živi dokaj ležerno :)))).

ka-ma said...

Ja, vem kako se pocutis....jaz za bozic nisem bila doma ze pet let, in nazadnje sem bila tam samo za en dan in dve noci! Komaj se se spomnim, kako izgleda Ljubljana, ce se malo pohecam. Zivljenje v tujini je tezko. Sploh, ce si takole na drugem koncu sveta. Ko smo mi eno leto ziveli v Delftu na Nizozemskem, smo se vsake tri mesece napokali v avto in se peljali domov. Ga ni boljsega obcutka, kot takrat, ko se pripeljes skozi Karavanski tunel ven v Slovenijo! Ali pa priletis na Brnik! Se cisto strinjam s tabo, obcutki so neverjetni.
So pa tukaj na Japonskem praznicni okraski zame bolj muka, kot pa uzitek. Vse okrasijo ze oktobra in potem ti bozicne pesmi in vse ostalo do Bozica ze pri usesih ven gleda, tako si jih sit. Komaj cakam na dan po Bozicu, ko vse snamejo in okrasijo s tradicionalnimi okraski za Novo leto...bambus, rizeva slama, borove veje - pravo olajsanje za oci po vsem tem kicu, ki ga gledamo zdaj.

ambala said...

Saj tu tudi vse izobesijo že okrobra. Le da potem to visi neprižgano kak mesec potem pa vse vžegjo že sredi novembra.
Je pa ena dobra stran nizozemskega novega leta: olibollen. Oni so namreč iznajdli krofe. Mljac. Čeprav so meni bolj vsec krentenbollen.

ka-ma said...

Joj, ne mi govorit o vseh teh nizozemskih sladkarijah! Ko sem jaz po treh letih na Japonskem prisla tja me je sicer najbolj zamikal sir, ki ga tukaj (vsaj dobrega) ne dobimo ali pa stane celo premozenje. Pa se sladkarije po vrhu, pa Vla...najbrz mi ni treba omenjat, da sem se hudo zredila v tistem letu! No, ampak potem smo sli pa nazaj na susi in sasimi, pa so se zadeve porihtale ;)

ambala said...

Joj, midva si tudi pogosto privoščiva suši. Mljac. Le da ga verjetno takega, kot na Japonskem ni tu za dobit. Bo treba tja!