Thursday 8 November 2007

takle mamo


No, pa so se stvari vrnile v normalo: Cmoko je nazaj z druge strani zemeljske oble, zunaj dežuje in imava se lepo. Pred nama je nenaporen vikend.

A lepo po vrsti (kot so hiše f Trsti):

Cmoko je pred desetimi dnevi zajadral KLMov McDonald-Douglas in se popeljal v Kanado. Na konferenco. Istočasno so kot predstavniki Univerze v Utrechtu predstavljali projekt te univerze o transkripciji renesančnih rokopisov. No, ne bom šel naprej v tem opisu, ker verjamem, da večine to sploh ne zanima. Če pa že koga, naj pa vpraša ;)

Šla na letališče in se poslovila. Vse ok, če se ne bi bili vrnili vsi tisti občutki vseh teh poslavljanj na Schipholu, ki sva jih doživljala štiri dolga leta. In potem sem potoval v Amsterdam na vlaku, nemo bolščeč predse in s cmokom v grlu, tiščanjem v želodcu. Pa spanjem v, naenkrat, preveliki in hladni postelji. Brez želje po kuhanju in čiščenju. Hvala vsem prijateljem, ki so me vabili na večerjo in tistim, ki so prišli k meni na mojo kuho.
Še posebej mi je ostala v spominu večerja pri Ericu in Abi. Ki je izgledala približno takole: po večerji smo igrali golf na računalniku, tako da smo z neko napravo "wii" tolkli po zraku in gledali rezultate našega mahanja, projecirane na steno. Needless to say, da sem bil ultra zanič in 9 lukenj končal s +19. Ali pa je bil minus?! No, vsekakor zadnji. Počasi se odpravim domov. Iz Ericove kleti vzamem kolo in se spomnim, da sem pozabil kapo. Ki mi jo Eric prijazno zabriše preko balkona. Nato pa molto leggermente proti Amsterdam Centraal. Vmes ugotovim, da sem tam pozabil mobitel. Krasno. No, pa jutri, z Abi imava tako ali tako vajo - mi ga bo že prinesla. Mi uide vlak in čakam na naslednjega ob 0:22. Poslušam iPod in tričetrt na ena lepo pridem v Utrecht. Se odpeljem do hiše in si brezbrižno požvižgavam melodije z iPoda, vmes tudi malo zabrundam. Predvsem razmišljam o prazni postelji, ki neustavljivo vabi. Pred vrati parkiram kolo in iščem ključe. Ki jih ni. V paniki premečem torbo. Jih ni. Ni niti telefona, da bi poklical in povprašal, če so ostali v Amsterdamu. Se zavihtim na kolo in divjam nazaj na postajo. Vmes premišljujem kako bom plačal javni telefon. Tam ugotovim, da mojih kartic telefon noče. Vanj z ihto namečem vse kovance, ki jih premorem, v totalu za en evro deset. Ker me dobro učijo pretekle izkušnje iz torbe potegnem ceglc z vsemi najnujnejšimi telefonskimi številkami. Kdo pa danes sploh še kakšno pozna na pamet!?! Pokličem Abi, ki se javi malo tečna, malo zaspana in pravi, da je moj klic seveda pričakovala in da varno hranita moje pozabljene pritikline. Urno povem, da imam vlak nazaj v A'dam čez 2 minuti, zabrišem slušalko nazaj na vilice in se s kolesom pod pazduho poženem po tekočih stopnicah. Ob 1:40 sem spet na Amsterdam Centraal. Pritiskam pedale in pet minut po odhodu iz postaje se iz zvezdnatega neba vlije hektoliter vode. Moker do Armani spodnjih hlač kolesarim naprej proti Ericu ter optimistično računam, da če poganjam silno hitro a la tour de France, lahko še vedno ujamem vlak ob 2:17. Čez 10 minut ugotovim, da moja forma ni primerljiva z Armstrongovo, vmes se še kvalitetno zgubim. Končno pozvonim pri Ericu, ki mi vrata odpre v šlafroku in mi zaspano porine telefon in ključe. Povabi, da lahko prespim tudi tam. Mene še vedno glasno kliče moja postelja. Se zahvalim, opravičim in pedalim nazaj na postajo. Kjer sem nato dobrih 40 minut moker, zmrzujoč čakal vlak. In končno vstopil v svoje stanovanje ob 4h. Kot pravijo moji ljubi starši: kdor nima v glavi, ima v petah.

V soboto sem za dve osebi naredil lazanje za celo ulico in sem jo jedel še v ponedeljek. Nekaj pa sem je protestno zabrisal v snago. Vmes sta prišli volilnici za predsednika. Da sploh ne začnem o tem, morda kdaj drugič... Narod, treba je na volitve in treba ga je izvolit! Drugače bo hudič. V škofovski preobleki...

Na dan gospodovega prihoda sem šel plavat. In se naplaval. Dvakrat domala tudi utonil. Nakar me pokliče Cmoko in pravi, da sta že na letališču in da imajo dve uri zamude, ker so v A'damu zamenjali avjon. Pravilno! Kar je ustrezalo pomoje le meni. Sem lahko dlje spal; predviden prihod je bil namreč ob nespodobnih 7:45. No, Cmoko je potem v moj letališki objem pricapljal z "zelenim psom" okoli 10:15. Ah! No, pa smo spet komplet!

Konec je prehranjevanja pred TV in glasnega komentiranja prispevkov, ki ušes ne najdejo. Konec je stiskanja s samim seboj pred spanjem in nemega vstajanja v prazno sobo, vračanja v hladno in neobljudeno stanovanje.

Vmes sem imel še sijajno vajo za opero in požel aplavz kolegov, sem se razburil zaradi podtikanj predsedniškemu kandidatu, za koncert sem dobil rože in vino, berem super knjigo, avtobiogafijo Stephena Fryja Moab is my washpot. Vmes mi je bil odvzet iPod, ki pa je bil kasneje spet najden in vrnjen srečnemu lastniku Ambrožu. Dežuje, sije sonce in listje odpada. Pa je spet minilo 10 dni!

12 comments:

Unknown said...

cmokotu ful hvala za kartico. je pa taprava soc., nič naj ga ne skrbi. snažilka na sliki, ki pometa pred hišo, prihaja poleti na bled na dopust:)

Anonymous said...

Ne morem si pomagati, zmeraj ko pišeš o prazni postelji, pomisli, kako sem se od Petra poslavljala na muenchenski železniški in kako se mi zdaj več ni treba... Zgleda, da tudi meni ne bo tako hitro uspelo pozabiti vsega tistega poslavljanja ....

Drugače pa so tvoje dogodivščine izredno zabavne ... Predvidevam, da je to bilo to za letos in boš kaj podobnega uprizoril šele naslednje leto? :-D

Anonymous said...

Ja, s prijatelji je pa res križ: zmeraj stanujejo čisto malo predaleč :) Tole s ceglcom si bom pa sposodil. Dobra ideja. Saj ne, da me bilo strah, da bi izgubil mobilca, samoo nobene telefonske številke si nisem uspel nikoli zapomniti. Verjetno sem numerično disleksičen - ali pa je to samo izgovor?

Anonymous said...

Diskalkulativen? :-)

ambala said...

miškolada, mu sporočim! Ne vem, če snažilka iz Kanade hod na bled. Avstrijska pa BREZ DVOMA!

alcessa: jah to je tko, če smo mimoze, a ne? Meni se zdi prav. To pomeni, da nam ni vseeno.

Tadej: ravno pred letom smo imeli silen orkan. Jaz sem obstal v A'damu in noben vlak ni vozil nazaj v Utrecht. Baterija na mobilcu mi je pa crkavala. Ravno toliko je je še bilo, da sem izpisal pomembne številke, drugače bi spal pod mostom. ;)
Sem pa tudi jaz diskalkulativen (a je to strokovni izraz Alcessa?): 86, 68 to je meni vse isto! ;) Predno rečem dvomestno številko moram FIIINO mislit, da se ne zmotim! In, pardon, pri meni to ni izgovor :D

adj. said...

V 10 dneh se ti je zgodilo več kot meni v 10 letih. Res imam srečo.

Anonymous said...

Lahko se jaz izrazim nadzemeljsko navdusenje nad tvojim trenutnim ctivom? .. Vcasih se mi zdi res strasno nefer, da rojenice komu v zibel polozijo toliko talentov, kot so jih Stephenu Fryju :-)

ambala said...

Dini, si pa srecnez! Res.


anonimni, mas prav. So pa polozile tudi manicno depresijo in konstantno nezadovoljstvo nad svojim izgledom. Na koncu se vse nekako uravnotezi, ne?

Anonymous said...

DISKALKULIJA je nesposobnost matematičnega razmišljanja in vsega, kar spada zraven ...

Anonymous said...

no tole dis(še napisat ne znam) mam pa jst. Sem vedela, da je to zdravstveni problem hehehe

samo eno podvprašanje bratec: in zakaj hudiča nisi tam prespal?

btw a je to od Abi kak fant, al kaj? Pa lepo jo pozdravi!!!!

ambala said...

Hvala alcessa: jaz zelo očitno boleham za to boleznijo!!!

freycha: da, to je Abiijin fant. Francoz. Razloga sta dva: klic domače postelje in zobne ščetke, ter dejstvo, da nisem hotel tam metat cele bajte pokonc zato, da bi mi nardil postlo. Je blo bolj ajnfoh enostavno pobrat ključe in it. Vsaj za njiju ;)

yanmaneee said...

jordans
nike foamposite
yeezy boost
jordan shoes
longchamp bags
yeezy boost
nike cortez men
kyrie 4
air max 270
goyard handbags