nou let

No, tale blog počasi a vztrajno crkava...

jaz vam pa vsem (tistim trem, ki ga še berete), želim


SREČNGA PA ZDRAVGA. PA VELKEGA V 2008!!!!

vesel december - drugič

Ah, gruden!! Kako lep mesec. Nad mesti se bleščijo večinoma kičasti okraski, ljudje se harmonično podijo za darili in zapravljajo denar, ki ga nimajo, zunaj je mraz, doma čaj...

Midva sva najino decembrsko rajanje nadaljevala pri Abi, kjer smo imeli božično večerjo s kuro, hektolitri alkohola. Spat smo šli ob 5.30. Drug dan, na božični dan, smo se spet dobili pri njej in večinoma ista ekipa (Abi, njej brat, še en anglež Ed, midva in še ena avstralka Toyah) spekli nenormalno velik kos govedine, ki je bila naravnost slastna, pokadili neverjetno število cigaret in cigar, popili neomajno količino alkohola... dokler se s Cmokotom nisva po dežju (oh, kako romantično) odpeljala s kolesom domov - no, do železniške.

Needless to say, da me je na vlaku začelo bolet grlo in da imam spet zamašen nos. Fcuk pa praziki.

Pokonc sva že od 6.30, kar je nezaslišan kriminal. Pakirava. Prihajava domov. Pristanek na BRNIKU(!!!) danes popoldne. Pričakujem godbonapihala, nageljne, rože in welcoming commeittee (zakaj nikol ne znam napisat te besede!!?). Ok, no. Vsaj sneg...
Potem pa kuhanca in medico. Kdo se nama pridruži (to je, če vsi ne fensirate kje v toplh krajih z dežničkom v koktejlu)?

pobite nune

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.

premiera

Tako. Smo tolk daleč. Po dveh mesecih priprav in dram, vaj in skušenj, je danes premiera (beseda pride iz francoščine: premiere (representation), ker ji sledi deuxieme in troisieme ... - kar pomeni prva predstava).

Vse se zdi ok, ob pol sedmih bom v maski, ob pol osmih pa na odru. Je pa zanimiv, da je to zdej že druga opera za povrstjo, kjer prvi odprem usta. hihi...

Nervozica počasi začenja delovati, zdaj bom likal, da se je malo znebim, potem pa v teater. A ni slaba nervoza, je taka pozitivna. Po vsem delu in vloženemu trudu, bomo končno naše delo predstavili javnosti. Naše delo bo poslej plavalo v spominih ljudi in vesolju.
Kar je malo škoda je to, da je premiera tudi snemanje za DVD in da bomo na čelih imeli nalimane mikrofone. Snemali bodo še prvo reprizo, potem pa izbrali najboljše dele...

Aja, pripravit moram še toitoičke. To so mala darilca, ki si jih ekipa podeli pred premiero, s katerimi si en drugemu zaželimo dobro predstavo. Jaz sem iztauhal pivo, ki se imenuje Triple Karmeliet, kar se mi zdi skrajno primerno, saj je naslov opere Dialogues des Carmelites (Pogovori Karmeličank).

Kako je šlo, poročam čez vikend.

Tole je pa par slikc iz maskirnice, kjer se metamorfoziram v vlogo Chevalier de la Force.

veseli december

...glede na silen odziv na zadnja dva posta, provociram:


6. december - rojstni dan mojga Cmokota
7. december - moj god
8. december - moj rojstni dan


Naporni dnevi... veseli december pač :)


Prideva v Slovenijo za noulet, se mormo dobit, da nadoknadimo!

Pred mesecem so me s krasnega bloga glavca naprosili, da za njih kaj napišem. Pa sem.

Na temo prvi december, zaščite, homoseksualnosti in kondomov na Nizozemskem. Ali bolje v Amsterdamu. Če vas zanima kaj sem paberkoval, ecco link.

Danes sem pa videl tale spot in super dopolnjuje celotno temo. Pa še "očka" je super sexy!!

opera

Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!