pobite nune

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.