Sunday, 2 December 2007

opera


Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!

6 comments:

Sunshine said...

Čudovit zapis! Prosim, piši pogosteje. ;)

Pa veliko pridnih in ubogljivih režiserjev in dirigentov ti želim. :)

ambala said...

hvala sunshine.... istočasno je ta zapis tudi nekakšno opravičilo za to, da je zapisov zadnje čase tako malo... :( In da tudi po drugih blogih ne uspem več tako skakati kot v starih dorbih časih ;)

Glavca said...

Pa se nam zdi urgenca kaotična!:) Res pa je, da pri nas ponavadi niso tako lepo zrihtani :)

babilenka said...

O. kako si me spravil v dobro voljo na ta siv ponedeljkov dan. Vse skupaj izgleda res kaos, mi gledalci pa vidimo le lepo. Blišč in beda teatra.

kasparina said...

Tako redko še slišim kak mijav od tebe (no, saj obratno tudi velja), da te pozdravljam...

Še vedno je tvoje pisanje zelo berljivo - pred nekaj tedni sem ob pospravljanju naletela na neka pisma iz leta 1993 in začetek nekega romana...

Se bere ko puter:)

ambala said...

kasparina: oh, joj, mlada leta literarne zagnanosti. Kakšen roman!? Sem že pozabil, hehe....

glavca: jah veš akko gre tisti Murphy: če gre lahko kaj narobe bo šlo!

babilenka: me veseli!!! :D