Saturday, 21 February 2009

nesreče

Kot otrok sem bil previden. Nadpreviden. Mami je pravila, da sem predno sem padel vedno pogledal kam padam in kako, da bi bil šok toliko manjši. Vedno sem se bal športov, kjer je bila velika verjetnost, da se poškodujem. Nogomet, košarka, rokomet in podobni nesrečni športi z žogo nikakor niso my cup of tea. Še posebej sem sovražil tek! Vse to na veliko očkovo razočaranje. A tako je pač življenje.

Sem pa plesal in to precej dobro in smučal, malo manj dobro a vseeno s stilom. Plaval tudi. Nesreč tako v mojem življenju domala ni bilo. Nikoli nisem imel zlomljene okončine, nikoli zvina gležnja ali zapestja. Sem pa imel trikrat, prosim lepo, pretres možganov. Kar za tako previdnega človeka sploh ni slab dosežek. Dvakrat sem se znajdel na urgenci in se zbudil na vozičku v hodniku, v obraz sta mi strmela zaskrbljena starša. In bruhal. Enkrat pa se sploh ne spomnim kaj se je zgodilo. Spomnim se samo, da smo tekli v skupini (pri telovadbi v osnovni šoli - sploh najnevarnejši predmet poleg tehnične vzgoje) in da sem baje padel. Zavedel sem se šele v učilnici, ko smo se preoblačili. Iz spomina pa je izbrisana cela ura mojega življenja.

Torej, skozi življenje sem šel relativno malo poškodovan.

Ja, saj res. Enkrat sem pa z roko šel skozi šipo. Mularija smo se lovili po šoli in tekel sem proti vratom, ter se želel z levo roko ustaviti, da bom z desno odprl vrata, ki so se odpirala proti meni. Stena je bila steklena in ker sem tako divjal, se moja roka na steklu ni ustavila ampak šla skozi. Ko sem jo potegnil ven, sem si lepo porezal komolec in zapestje. Dobil sem nekaj šivov in longeto. In še danes se mi poznajo šivi na zapestju. Včasih se komu zlažem, da je to ostanek neuspelega poizkusa samomora. In nihče mi nikoli ne verjame.

Včeraj pa me Cmoko, takoj ko pride v službo, pokliče. Kar je precej nenavadno. In mi reče, da je na stopnici (eni) pred vhodom v službo klecnil. Da mu je krcnilo v gležnju. In da ga boli. Sodelavke so mu prinesle led in da bo, kot vesten akademik, ostal v službi. Tako ali tako si je vse možno o zvinu gležnja prebral na internetu! Okoli petih prišanta domov (pravzaprav se je pripeljal s kolesom). Odmaknem nogavico in spodaj me gleda ogromna modra zateklina. Šibam v lekarno po elastični povoj in neko fancy "nogavico" za športnike, ki mu jo tudi nataknem. Vsake toliko časa se ukvarja z ledom, predvsem pa konstantno boli. Nekaj časa še težim, naj gre k zdravniku, da slikajo in da pogledajo kaj se je res zgodilo. Pa ne. Prav, pa nič.
Spal ni koraj nič. Da boli. Oteklina je danes malo manjša je pa skoraj cel zgornji del stopala moder. Ne vem, če je to v redu. In še kar boli. In boli. Ibuprofen da baje nič ne prime. Iščem, kje se dobi morfij.

In pri celi stvari ni baje kaj narediti. Nogo v luft, povezat in včasih masirati z ledom. Baje. Sicer pa jaz res nisem ekspert, glede na to, da mi nikoli ni bilo popolnoma nič. Bogi Cmoko!

5 comments:

silvestre said...

Neverjetno! Ko sem bral tisti četrti odstavek, sem bral točno svojo nesrečo! Identična! 2. razred OŠ. S to razliko, da nisem nobenemu dopovedoval, da je šlo za poskus samomora. :)

Tvoj fant pa naj kr gre k dohtarju pa naj neha pametovat.

tjasa said...

Modrica je od notranje krvavitve, kri je preprosto stekla dol. Lahko pride tudi do prstov (in zna zgledat YICKES, še posebej na LASTNI nogi).

Zdravnik. Gleženj je gleženj, za vedno se lahko fentaš, če si prevelik heroj in kot Cmoko nočeš k zdravniku.

Freycha said...

btw zdej sem se spomnila, da bi kolega skoraj umrl zaradi tega - hvala bogu je imel luknjo na srcu, da je šel delček njegovega gležnja skozi tisto luknjo v srcu in se je ustavilo v dimljah druge noge, katero so mu morali skoraj amputirati - ne, ne hecam se!!

ambala said...

hvala za nasvete. Cmoko je ostal zvest svoji naravi in po tem, ko se je inštruiral, da 48 ni itak kaj narediti, je odležal in odtrpel 48 ur. Zdaj ga nič več ne boli, razen ko stopi na nogo. - madona se res počutim kot medicinski brat, ki piše zapisnik. Tako, da bomo pomoje kar ostali doma.

silvestre, me veseli (?) da deliva enako usodo, hehe. Tisto s samomorom je bolj šala.

Kameleonka said...

Povej mu, da mu želim čim hitrejše okrevanje!
Jaz bi šla na njegovem mestu k zdravniku, ampak to sem pač jaz...