večerja in peking express

Večerja je bila uspeh. Kako bi le lahko bilo drugače? Cmoko je veselo pacal maso faširanca za filane paprike, meni ni pustil se igrati. Potem sem bil celo okaran, ko sem rezal klobučke iz paprik, da sm jo ubil in uničil, ker sem malo preveč zarezal. Potem jih je nabasal z maso in jih potunkal v paradajzovo omako. In dal, da so se kuhale. Dokler ni ugotovil, da so dobile svoje življenje in spremenile lego, kot jim jo je dodelil. Na pomoč sem skočil jaz in jih lovil po omaki. Cmokota je bilo strah, da bodo izgubile filo. Pa niso. Jaz sem pripravil predjedi. Profesorja sta v svoji tipični profesorski pozabljivosti pozabila na desert. In prišla 45 min. prepozno. Toliko o akademskih četrt. Sta pa zelo uživala v paprikah in pire krompirju. Kar seveda ni bilo težko, ker je bilo res slastno!

Naslednjo soboto imamo spet tak obisk, a tokrat bolj sofisticirane narave, tako da smo jedilnik že pripravili. Cmoko bo pacal desert, ki ga je enkrat videl na TV in se zdaj ne spomne točno, kako je šel. Bo baje malo improviziral ... Pride njegov mentor, ki bo s seboj pripeljal his partner. Še vedno nisva popolnoma 100% prepričana ali je to moški ali ženska. Lass dich überaschen!

In ko smo že pri frazi iz te famozne TV igre (ki jo je vodil legendarni nizozemec Carell), si ne morem pomagati, da se ne bi obregnil ob TV reality show, ki se imenuje PÉKIN EXPRESS - la route de l'Himalaya (pot čez Himalajo). Kot vsi podobni šovi kova Big Brother, tudi ta izvira iz Nizozemske. Jaz sicer zdaj gledam francosko verzijo potovanja iz Pekinga v Bombaj. Lansko leto sem gledal par oddaj iz Moskve v Peking.

Za tiste, ki jim šov ni poznan, en šnelkurs: 10 ekip, ki so sestavljene iz parov, potujejo med Pekingom in Bombajem. V vsaki etapi prepotujejo cca. 1000km in v vsaki etapi odpade en par - tisti, ki na cilj pride zadnji. Za potovanje, spanje in hrano se morajo znajti sami, saj imajo na voljo le 1 (en) evro na dan. Torej si javnega prevoza ne morejo kupovati. Morajo pač štopati, beračiti, modelovati - odvisni so torej od lastne iznajdljivosti in dobre volje tamkajšnjega življa... Cela stvar je seveda precej zabavna, nihče od njih ne zna lokalnega jezika, kar povzroča silno komične in tragične situacije. In tu je moj problem:

Relativno dobro situirani zahodnjaki se, iz pomankanja zabave, iz dolgočasja, preganjajo po neznanih deželah in so odvisni od pomoči ljudi. Od pomoči ljudi, ki na mesec zaslužijo par evrov. Pomoči v smislu prevoza, v obliki hranjenja in spanja. In za kaj? Za kak big cause? Ne. Za 100.000 evrov, ki jih čakajo na koncu. Za denar.

Prejšnji teden sta dva para na avtobusni postaji nekje na Kitajskem malodane prisilila vse potnike na postaji, da so jim kupili vozovnice (kandidati ne smejo plačevati s svojim denarjem, lahko pa sprejmejo denar drugih). Ljudje, ki že tako ali tako nimajo nič, so štirim zdolgočasenim zahodnjakom, ki na mesec zaslužijo najmanj 3000€, kupili vozovnice, zato, da bodo potem ti 4 zdolgočaseni zahodnjaki bližje še večjemu kupu denarja. Ampak prav. Če so ljudje prijazni, so pač prijazni. Lepo od njih.

Včeraj pa se je zgodilo še nekaj hujšega. Star par Tibert in Nicole (on upokojen učitelj, ona upokojena frizerka) sta vzela taksi. Seveda sta taksistki prej povedala, da nimata denarja in da če ju lahko ona zategne. V francoščini! Ki je Kitajka gotovo ni razumela. Ta ju, kot vestna taksistka, pelje do cilja po najkrajši poti in čimhitreje: problem je nastal v tem, da najkrajše poti nista smela uporabiti. Ko ugotovita, da se peljeta po prepovedani cesti se začne Nicole dreti in jo zmerjati z vsem mogočim. Že celo pot se v avtu znaša nad voznico, ji govori, da naj hitro vozi, drugače jo bo pretepla, se dela norca iz njenega jezika in podobno ... Česar nič hudega sluteča Kitajka ne razume.
Končno pridejo na cilj. Na taksimetru je 155 juanov. Kar je okoli 15 evrov. Ki jih Francoza niti slučajno nimata namena plačat. To kmalu poštudira tudi uboga Kitajka in je seveda obupana. Zagrabi Tiberta in ga ne izpusti. Nicole se dere, jo praska po roki, Kitajka skoraj joka, da hoče svoj denar in da je bencin drag in da je to njena služba. Nicole ji pravi, da je zabita in da kaj vendar ni štekala, da nimata denarja. Želita ji pustiti uro in neko zlatnino; ne, Kitajka hoče denar. Kitajka kliče policijo. A vmes se Francoza naredita Francoza in pobegneta. Ne vem, kaj se je dejansko zgodilo behind the scenes, ker je Kitajka relativno hitro izpustila Tiberta in šla za kamero. Mogoče so ji pa plačali ogranizatorji. Kar je seveda proti pravilom.

A moj point ni to. Point je v tem, da dva zahodnjaka sedita v avtu in gledata taksimeter, ki kaže vedno višje številke in se jima jebe. Vesta, da bo želela denar, ki ga nimata. Pa kaj. Pa kaj, če Kitajka ne more nahraniti družine, si kupiti bencina za svojo službo, pa kaj, če zaradi tega incidenta potencialno lahko ostane brez te službe. To razvajenih zahodnjakov ne zanima. Oni vidijo le vsoto na koncu avanture.

Žal to ni edina taka situacija. V takih šovih jih je bilo že veliko. Francozi bodo snemali že 4. sezono, Nizozemci so jih do zdaj posneli 5, Španci, Skandinavci in Nemci pa po eno. Po Rusiji, na KItajskem, v Indiji, Vietnamu, Braziliji, Mehiki ...

Zdaj pa obrnimo mizo in si predstavljajmo, da se bodo po Evropi čez 50 let na isti način podili Kitajci in Indijci. Izrabljali Evropejce, njihovo gostoljublje in denar. Je taka oddaja sploh mogoča? Koliko od teh tekmovalcev bi v svoj avto vzelo tako ekipo, koliko bi tako ekipo peljalo domov spat?