Slovenië

Takole, pa sem doma! Doma, karkoli to pač je. No, Cmoko je tudi tu. Prišla preko Bruslja v petek. Ja vem, dolgo nisem nič napisal. Ampak, ko človek pride takole domov nima nič, ampak popolnoma nič časa več. Kar naenkrat se vsujejo vsi, ki jih nisem videl pol leta. Nazadnje sem bil v Sloveniji 12. avgusta. Kar je razumljivo in kar je zelo lepo!

Sobota je bila dan za sestro in Petra. Pa smo šli nakupovati v sijajni (cinično) BTC. Kjer se je trlo ljudi. Nakar sem hotel it v center Ljubljane, ker nisem tu, dokler se ne sprehodim po centru. In lahko bi plesal in kričal, ker v centru ni bilo NIKOGAR. Ura je bila dve popoldne in razen par zgubljenih turistov se po Ljubljani ne sprehaja več nihče. Treba je seveda povedat, da je bilo vreme toplo (kolikor je v januarju v normalnih naravnih razmerah lahko) in sončno. Torej ni, da bi padale ušpičene prekle in bi se ljudje bali za življenje. Ne. Paf!

Nato sva se vidla še z Nátasho. Namreč v nedeljo sva šla smučat. Na Krvavec. JUPIIII!!! Dan je bil božanski in jaz nisem stal na dilah več kot eno leto, pa še takrat sem smučal le enkrat. To je pa tako, če živiš v državi, kjer je smučišče dolgo 80m in je pokrito. A vse je šlo super in jaz sem užival kot bubreg v loju! Super luksuz pa je, da ko si lačen in ko se spusti megla, se lepo odpraviš s smučišča v hišo, kjer te čaka kosilo in čaj. MLJAC! Potem sva z Nátasho šla še malo skijat in domov. Pa v kino s Cmokotom. Babel! Fantastičen film!! Vreden ogleda in vreden pomisleka, čeravno ni povsem nekaj fantastično novega.

Ponedeljek frizer (nuja!!!) in kavica pa kosilce z novo prijateljico Lolito. Darling sweety! Fabulous! Res. Js sm s tabo! ;))

Torek sem malo pobluzil in s Cmokotom sva se vidla šele okoli pol noči. Imel je veliko dela in sva šla lepo tako kot v starih (da ne rečem še dobrih) časih na najih sprehod ob Ljubljanici. Potem pa spat.


Čudno se je vračat domov. Pri tem ni čudno to, da sem se vrnil v Ljubljano za en teden, čudni so moji občutki. Vračal sem se zadnje 4 leta. Vedno sem imel občutek, da sem prišel domov. Tokrat imam prvič občutek, da sem prišel na obisk. K staršem v hišo, kjer sem gost. Kjer ne morem več kar tako stikat po omarah in odpirati predalov, kjer so se stvari sprememnile (nova sedežna garnitura in nova kavna mizica, moja soba je postala očetova spalnica in study).

Zdaj končno živim svoje življenje s svojim partnerjem, ki ga ljubim bolj kot vse in ko pridem domov to ni več moj dom. Moj dom je Utrecht. Kjer lahko vsako noč spiva s Cmokotom v svoji postelji. Kjer je vse tako kot si želim. Končno se je to uredilo. Šele zdaj čutim, da sem se res dokončno ustalil na Nizozemski in sem gost v Sloveniji (še na letališču sem pokazal nizozemsko osebno, ne slovenskega potnega lista). In všeč mi je to. Zelo. Pa še zelo poceni je vse!!

Egipt 4

center Kaira

Vrnili smo se v hotel in se šli takoj namakat v izvir. Ne vem, ali ni bil toliko topel kot prejšnji dan, ali pa so se moji živčni končiči navadili na toploto. Povsem možno je tudi, da so v mrazu v puščavi povsem utrpnili.

Drug dan sva se vrnila nazaj v Kairo. V najin hotel, kjer so nas pričakali isti receptorji, isti bellmeni in portirji.
Ahhh it's nice to be back home. Well, khm ... ;)
Tam je bil tudi receptor Muhammed, ki je zelo zelo lep, predvsem pa je imel božanske okvirje za očala. Ni mi uspelo izvedeti katere znamke (beri: nisem ga vprašal), tako da zdaj lahko le sanjam o njih... hehe

Po vrnitvi je Cmoko želel na vsak način v shopping (more šoping !?!?) v center, tako sva se odpravila tja. Najprej sva se pričkala kako bova to izvedla. Jaz sem imel, milo rečeno, polhen kufer pregovarjanja s taxisti in sem želel it s podzemno. Ki je nekje 7km od hotela. Tako sva vzela taxi do podzemne. Ki je v Kairu super prevozno sredstvo:
1. ne tičiš v prometnih zamaških in si v malo manjši smrtni nevarnosti, kot pa v taxiju,
2. v skladu s prvo točko je zrak veliko bolj uporabniku prijazen,
3. stane vožnja 1LE - torej €0,145 . Skratka nič!
4. na željem kraju si v pičlih 15 minutah.

Skratka hura za podzemno!

V centru sva potem iskala famozen shopping mall, ki ga seveda ni bilo. Našla sva le ulice s trgovinami. Knjigarno (kjer sem postal ponosni lastnik Korana v arabskem originalu - hotel sem namreč imeti knjigo v arabščini in katero knjigo se najbolj spodobi imet, kot knjigo knjig?), trgovine z oblekami, čevlji, kar poželi srce.







Zatavala sva tudi v malo manj fancy ulico 26th July Street, kjer se na cesti prodaja vse in še več. Stojala z oblekami in kruhom so postavljena na cesto med drveče avtomobile. Od tam sva potem zbežala nazaj na fancy ulico Talaat Harb, kjer sva kupila še en kovček, saj bi bilo vse, kar sva nakupila nemogoče prinesti domov v najinih kovčkih.

Nakar sem se jaz odločil, da ne plačam več kot 30LE za taxi in sem bil že kar malo sitkan, pa sem poklical taxi in rekel da plačam talaateen do Gize. Un naju gleda, vsi se odpeljemo. Potem malo razmišlja in reče arb'aeen. Pa jaz: la-la talateen. Pa on: arba'een! Pa se premaknemo še za en meter in pol (promet pač, pih), pa še enkrat pogleda v vzratno in reče arba'een. Jaz dvignem levo obrv, rečem: la arba'een: talateen. On nekaj jamra in potem reče, la. In jaz njemu nazaj šukran in sva se pobrala iz taxija. Ne bojo oni men tra-lala (la pomeni namreč: ne)! In spet nazaj v "udobno" podzemno in do Gize!

Kjer sva pobrala taxi in jaz rečem Le Meridien Pyramids (kako se reče piramide se what-a-mistaka nisem naučil) in potem še Ashreen, kar pomeni 20. Funtov namreč. On pokima, jaz že ves multivesel kako sem to uspel hiperdobro zdilat in se odpeljemo. In se peljemo. Pa rečem čez nekaj minut Cmokotu: tole ne gremo mi prav. Orientacijo imam namreč res kot GPS. Cmoko samo lepo gleda s svojimi velikimi zelenimi oki, jaz pa vedno bolj gubam čelo. Če gremo čez Nil, smo najebal, ker gremo narobe. In smo seveda šli zelo suvereno na most čez Nil. Ko jaz začnem mahat, da neeee, da v drugo smer in piramide in mal histerično rišem trikotnike po zraku. Zraven je sedel njegov, najbrž 5-letni otrok in me gleda z na široko odprtimi črnimi očmi. Potem gremo spet nazaj čez Nil in v smeri piramid. Jaz mu govorim Pyramids road, on mene gleda, kot da mu govorim v slovenščini. Grabim zemljevid in mu govorim še El Ahram Street, a to zadev ni nič poboljšalo. Pri tem naj povem, da je (kot vsi šoferji v Kairu) VSAKIH 10 sekund pritisnih na troblo... Nakar se ustavimo pri Shell pumpi, pokliče prijatelja, ki mu pove kako do najinega hotela. HILFE!!! Otrok še kar mirno sedi na prvem sedežu, o kakšnem varnostnem pasu niti ne bomo govorili. Sem mislil, da je od hlapov in polucije že obnemogel. Potem Cmoko izvrta v svojem rukzaku črne Toblerone. Jaz vzamim košček, ostalo pa dam otroku. Da se malo posladka. Froc čokolado nemudoma odvije iz folije, ki jo z vajeno gesto zabriše skozi okno avta in začne lizat čokolado. Mi se še kar vozimo in vozimo. Taxist je 2x že skoraj obupal, jaz mu z roko kažem naravnost, naravnost in še kar naravnost. (sem se počutil kot ata-Štrumf). Potem pa desno in smo bili pred hotelom. Jaz mu stisnem v roko 25 LE in se zahvalim, takoj ko sva bila iz avta pa mulo stisne čokolado fotru v roko. Bohved kaj se je zgodilo z njo. Glede na to, kako je v Egiptu vse sladko, vključno s kruhom, je bila črna švicarska čokolada na zelo grenki strani okusa.
V sobi sva naročila room service. Vročo čokolado, fresh orange juice, krožnik sadja in limonino torto. Plačala 10€. Sweet!

Auf iz mehke in tople postlce ob 5h (jaojao) in zajtrk pa na letališče. Kjer je cel kaos. Kjer sem se malodane tepel z nekimi Egipčanom in njegovimi 3 ženami, ker so s sabo na Nizozemsko trogali celo vodo. Pa neke zlate flaše okol vratu. Vsi so bili oblečeni v belo. Bilo jih je pa ene 50. In potem je mož s pasporti in boarding kartami šel naprej na bus, boge žene pustil brez vsega zadaj, pa policija po moža in bolj kot je varnostnik vpil, da mora imeti vsak svoj pasport in karto, bolj je bilo očitno, da to tam žal ni tako. Kar je stvari kompliciralo. Ni nama preostalo drugega, kot da se lepo stoično smehljava. Vsi so imeli nizozemske potne liste.... go figure.

Let pa dolg kot ponedeljek... sem pa si priboril dve kosili... mljac. O tem, kaj se je zgodilo, ko sva prišla domov, sem pa itak že pisal.

Egipt 3

Vstala sva zgodaj in pozajtrkovala. Ker se bova v hotel vrnila drug dan, sva veliki kovček in šišo, ki sva jo nabavila v Kairu, pustila kar v hotelu v oazi. Pot nas bo peljala v puščavo. JUPIII!!! S takimle džipom, Toyoto, staro častitljivih 23-24 let. 4WD. Vozil jo je mladi beduin po imenu Hamuda. Temen poba z neverjetno čarobnimi zelenimi očmi. Mljac! Nisem ga žal nikoli uspel dobro fotografirajti (aja, btw, imam zdaj tudi svoje "klasične" fotografije - 6 filmov in jih zdaj za potrebe tega bloga skeniram).

Najprej smo šli na sipine. Pravo puščavo! Z džipom gor in dol po sipinah in kmalu ugotoviš, da tako šofiranje levo-desno sploh ni tako zelo ajnfoh.

Naslednja postaja je bila Črna puščava. Zakaj črna? Ker je večina pustinje pokrite s črnim kamnom, ostanki lave. Prav tako je tam tudi veliko gora. No, hribov, da si ne boste mislili, da so tam Alpe. Ustavili smo se pri enem od takih hribov in Hatem je rekel, da bomo šli na pol poti gor, potem pa okoli hriba spet do džipa.
Midva, slovenska hribolazca, pa sva ga samo pogledala in rekla: Kaj gor se ne da, na vrh? On pa: Jah, ne vem, nisem še nikoli šel. Pa midva: Oh, no. Bomo videli. Gotovo se da. In smo se podali osvojit ta vulkanski vrh. Misleč, da bomo tam našli krater. No, sva bila malo naivna. A gor smo prišli in si zaslužili bajen razgled.





Tole je nekaj slikc črne puščave. In Cmokota na doslej še neosvojenem vrhu (or so we decided to think, hehe).

Čez nekaj kilometrov smo plezali še na eno goro.

Iskreno rečeno, sva si s Cmokotom puščavo predstavljala povsem drugače. Same peščene sipine, sem pa tja kakšno palmo in kolono kamel, ki z beduini blodijo po le njim znani pokrajini. Tam pa so bili hribi in skale. Kamni in pesek. Kamor seže oko.

Pa spet nazaj v našo Toyoto in k naslednji zanimivosti. Kristalni gori.

Na poti sva s Cmokotom opazila nekaj, kar naju je neverjetno spomnilo na Ljubljano. Poglejte, če ni podobnost naravnost osupljiva. Nagradno vprašanje: kaj predstavlja?












To je pa zdaj detajl kristalne gore, ki je sicer na zunaj popolnoma navaden kup skal, le da se pod plastjo kamna skrivajo krasni beli in rozasti kristali.
Po kristalni gori smo šli v tako imenovano belo puščavo. Kjer smo končno tudi zakampirali. O ja, plan je spati pod milim nebom! Na začetku januarja. Hmmm. Ko sva odhajala, sem rekel Cmokotu, da bomo najbrž tole spanje prestavili, saj je vendarle zima. Tudi v Egiptu. No, Hatem nama je zagotovil, da spanje v puščavi ostane. Še prej pa nas je peljal v najbolj znamenit del puščave, kjer se je narava dobesedno igrala. In naj mi še kdo reče, da narava ni umetnost, čeprav je že sama ta trditev paradoks. A presodite sami:

Tale "fat lady" je bila slikana iz avta, tako da ni najboljša fotka..

Predno smo se ukampirali, smo šli še nabirati "flower stones". Midva sva v začetku malo debelo gledala, potem pa ugotovila, da ležijo razmetani po nekem delu puščave ostanki lave, ki so se zaradi meni neznanih razlogov oblikovali v najrazličnejše oblike. Nekateri izgledajo kot rože, drugi spet imajo popolnoma pravilne industrijske oblike. Go figure. No, midva sva jih nekaj nabrala in jih potem potalala tu prijateljem kot darilo iz puščave, nekaj sva jih seveda tudi obdržala. Imajo pa neverjetno kovinski zven in sploh ne izgledajo kot kamni. Tole je Cmoko naredil za ilustracijo:
Takole pa je izgledal naš kamp: sredi ničesar. Le kamen in skala. No, če sem odkrit, je bil 200m stran že drug kamp in 200m stran spet drug. A to naj ne kvari idile.

Z leve proti desni: Hamuda (pravi beduin), Hatem (vodič) in jaz (beduin wannabe).

Spredaj se pečejo piške, ki smo jih slastno pojedli kako uro kasneje. Hamuda je skuhal tudi riž (sem malo dvomil, da je to prava beduinska hrana, hmmm) in neko zelenjavno super okusno omako. In kot je v navadi v Egiptu, se najprej poje "priloga" in potem povsem ločeno meso. Jaz sem malo brazdal po tej bogi kurji nogi, ker sem en del vegetarijanca, a nisem želel biti nevljuden. Kar je ostalo, je Hamuda zmetal na kup nedaleč od ognja in ravno smo dobro popili super močno osladkani čaj, že se je nekaj premikalo za Cmokotovim hrbtom. Tole:
Puščavske lisičke so najprej pojedle meso. Potem pa malo letale okoli kampa in najbrž od kampa do kampa. Ko smo zjutraj vstali, so pojedle tudi paradižnik, kumare, bučke. Skratka skrajno neizbirčne živali. Najbrž eden od pogojev za življenje v puščavi...
Spat smo šli v nezaslišanem mrazu in na sebe sva navlekla vse, kar sva imela. Zlezla v ledeno mrzlo spalko in se pokrila z debelo kameljo deko. Jaz sem trepetal celo noč. Bilo je okoli 2 stopinji celzija. Da, noči v puščavi so mrzle, moja tovaršica za Spoznavanje narave je imela prav. Preverjeno prav.
Sem bil kar vesel, da sva ob 6:30 vstala in čakala na sončni vzhod. Dobesedno čakala, sonce se je odločilo vstati šele nekaj čez 7. In tole je nekaj minut za tem:

Isti dan smo šli še v eno oazo, po imenu Farafra, kjer je muzej umetnika - sam je postavil lasten muzej svoje umetnosti. Izdeluje kipe, slike iz peska in skulpture beduinskega življenja. Menda, da mu je nek Mirko iz Slovenije tudi želel organizirati razstavo v Ljubljani. Pa do tega potem ni prišlo. Le zakaj?
Začuda so bili nad nami cel čas oblaki in se nisem pogrel vse do večera, ko sem skočil v tale bazen vode, ki ima 45 stopinj. Koliko je 45C pravzaprav vroče, si niti predstavljati ne morete. Torej je označba, da sem notri skočil, rahlo pretiravanje, saj sem rabil najmanj 10 minut, da sem se sploh uspel potopit do vratu. Cmoko je bil notri v pičlih dveh! Korenjak, hehe. Voda je rjava zaradi visoke vsebine železa. Črpajo pa jo iz globine 1200m... In se veselo namakal do mehkega. Nisem si mogel misliti, da me bo najbolj tokratno zimo zeblo ravno v puščavi.

Ciril

Drevo domala v srediscu Amsterdama - Overtoom

No, pa smo ga doziveli. Cirila.

Tu smo ga kar posteno cutili. Na neki od avtocest je pihalo celo 230km/h!! Zaprli so jih kar nekaj, kar je seveda za pricakovat. Na Nizozemskem je umrlo 6 ljudi.

V Utrechtu je na univerzo, kjer gradijo studenstke domove, padel zerjav. Ranjeni so bili stirje.

V Amsterdamu je se sesula streha na glavni zelezniski postaji (Amsterdam Centraal). Seveda so jo evakuirali in obenem zaprli celoten zelezniski promet na Nizozemskem.

Kar je pri celtonem vremenskem kaosu kar razumljivo. Problem je, ker je Nizozemska drzava, kjer vecina ljudi potuje z javnim prevozom. Kjer so ljudje odvisni od vlaka, busa, kolesa. No, ce zivis 30 km od delovnega kraja najbrz kolo ne bo prava opcija, se posebej, ker tu naceloma skoz malo vlece.

Cesar jaz NE razumem je to, da so vedeli, da bo hurikan. Saj ne pride kar iz nic. Niso se niti potrudili, da bi ponudili vsaj nekaj prevozov z busi. Zaprejo celoten zelezniski promet in potem? Jah nic, mensen: najte si spanje kjer zelite, lahko spite tud na zelezniski, ce vam je tako volja. Mamo pa za vas brodjes in kavo. Uf, dank u wel!


No, jaz sem bil eden od teh, ki so ostali v Amsterdamu, ker ni bilo vec vlakov. Da bo mera se bolj polna, mi je na mobitelu zmanjkalo baterije. Pa hop v trgovino z revijami po telefonsko kartico in lepo po starem vrtert stevilke. Hja no, easier said than done! Vse cifre mam v telefonu. Nekje sem prisel do racunalnika in do MSNja, da sem dobil Cmokota, mu povedal, da sem se vedno ziv in trdno na tleh. Da mi je grozno, ker ne bom prisel domov v topel objem. In nenazadnje, da mi da telefonske stevilke ljudi, da se lahko dogovorim za prenocitev.

Vse je slo super (hvalabogu za metro, ki je pod zemljo in ni odvisen od zunanjih vremenskih neprilik) in prespal sem pri Mme la Princesse.


Danes je soncno in lepo. Malo se piha. Cmokota pogresam kot ze dolgo ne. Se vedno sem v Amsterdamu in ga bom videl sele zvecer.


Sem ravno razmisljal kako cudne so te locitve: ko ves da bos nekam sel se podzavestno psihicno pripravis na to, da ne bos skupaj. In je lazje. Ko pa si potisnjen v situacijo, iz katere ne mores pa se ti zdijo locitve grozne. In jih dozivljas veliko huje. Vse je relativno, a?



Berlinska zelezniska postaja

NS pa ze danes dobi zahtevek za vracilo denarja! Hurikan ali ne.

Egipt 2

Tretji dan sva imela povsem organiziran. Kar je bilo po prvem avanturističnem potepanju kar dobrodošlo. Odpeljali so naju pred Egipčanski muzej , kjer sva imela načrtovan ogled tega famoznega muzeja. Tam naju je čakala vodička, ki je bila tam le zaradi naju. Talk about being exclusive. Fotografij iz muzeja ni, ker je slikanje strogo prepovedano. A še predno je Cmoko to dokončno zaregistriral je že naredil prvo sliko:
... potem pa so najine fotografske namene ustavili. No, sva pa kupila super knjigo o vsem kar lahko vidiš v muzeju. Kar nikakor ni malo. Če vas pot zanese v Kairo in četudi niste ljubitelj muzejev, se ta vsekakor splača!
Ima seveda dve glavni atrakciji: sobe mumij (kjer so mumije med drugim tudi slavnega Ramzesa II.) in celotno zbirko zaklada Tutankamuna! Vključno z znamenito zlato masko. Sem omenil, da je ZLATA? Svoje slike jasno nimam, jo pa dajem iz neta, za ilustracijo:
Maska je naravnost čarobna. Nisem in nisem mogel nehat strmet v ta zal obraz tega faraona, ki je umrl, ko je imel 19 let. Vključno z ostalimi artefakti se vidi, kako bogat je bil takrat Egipt. Koliko takšnih fenomenalnih stvari je še bilo v grobnicah faraonov, pa so vse pokradli, stopili, prodali, uničili...
Vodička je rekla, da bomo v muzeju kako uro, ven smo prišli po treh. Najina vprašanja enostavno niso nehala deževati, njene razlage so bile dolge in strokovne. Seveda sem vprašal po razvpiti Kleopatri in dinastiji Ptolomejcev in je kar malo zaničevalno rekla: Oni niso bili faraoni, amak kralji. Pravtako niso bili Egipčani, ampak Grki. In v tem muzeju imamo samo egipčanske faraonske artefakte. Ups...

Potem smo se odpeljali nazaj proti hotelu z namenom, da si ogledamo piramide. Ko sva se odločala za potovanje, je bila opcija tudi križarjenje po Nilu iz Aswana v Luxor. Pa sva se odločila raje za to pot, ker je bolj "značilna" egipčanska pot: piramide in oaze. No, in zdaj sva stala pred temi velikanskimi gorami, ki so jih gradile človeške roke. Neverjetno kako velike so. In kljub temu, da smo njihovih fotografij in podob navajeni od otroštva, so me kljub temu naravnost frapirale. Ta njihova trdnost, kljubovanje času, megalomanskost!










Svojo sliko sem na blogu objavil le enkrat, pa sem še vedno živ, tako jo bom spet. A le zato, ker se mi zdi, da je fotka super ratala... Je kar surealistična... ;)

Premagal sem tudi svoj strah in se odpravil v piramido. Zakaj strah? Ker imam klavstrofobijo in ko sem zagledal jašek, po katerem se je potrebno spustiti približno 100m po zemljo in je ta jašek le kak meter dvajset visok, potem razumete moj strah. In ker nisem ravno majhen človek pomeni, da sem šel skoraj po vseh štirih. No, tu lahko zdaj občudujete še mojo zadnjo plat ;) :P Notranjost piramide ni nič posebnega. Šla sva v Kefrenovo, saj je za Keopsovo čakalna vrsta in spuščajo obiskovalce le 150 zjutraj in 150 zvečer. Najprej se spustiš 100 m dol, da se potem spet dvignes ene 60 metrov gor, kar te pripelje v središče piramide, kjer je bil sarkofag faraona. Potem pa spet celo pot nazaj. Naj ne omenjam, da zračenja ni in da je zrak katastrofalen, povsem podihan in smrdeč, vlažen in lepljiv. Kako mora biti šele poleti!?

In na koncu seveda še gospa sfinga... ki je tudi večja kot sem si jo predstavljal.
Pravzaprav kar uneventful day, če izvzamemno multituristične zadeve, ki sva jiih videla. Je pa bil drugi dan toliko bolj zanimiv.
Ob osmih smo že štartali iz hotela. (že štartali, kar pomeni, da me je Cmoko vrgel s postelje ob 6h, da sva šla na zajtrk in spakirala! jojmene).

Čakala nas je 370 km pot v notranjost sahare. Proti oazi, ki se ji reče Bahariya. Spet sva imela ekskluziviteto: svojega šoferja in svojega vodiča, 23-letnega Hatema, ki bo z nama ostal vse 3 dni puščave. Malo ga je skrbelo, ker mi je takoj ob snidenju rekel: Joj, še nikoli nisem šel v puščavo z dvema tipoma... Bogi. Le česa se je tako bal? he he Geji ne jemo otrok in ne posiljujemo str8 moških. No, vsaj ne dnevno... ;)
A smo se kmalu na poti zelo dobro ujeli in se na pol poti že zabavali. Le da mi je njegov izbor glasbe v avtu malce trenal živce. Najprej radio, ko pa smo bili že dobro v puščavi seveda ni več sprejema in je začel vrteti kasete: Celine Dion, Metallica in Brian Adams. Moram priznat, da nobenega od naštetih nimam v svojem iPodu. Zato sem kar malo spal in si mašil ušesa s sirom ;)

Peljali smo se resnično sredi ničesar. Egipčani so gradili 1200km dolgo cesto skozi puščavo, ki povezuje Kairo z oazami v Zahodni puščavi ter Aswan oz. Luxor. Nekaj časa ob cesti teče železnica, ki ima en sam tir in je namenjena le za rudnik nekje v osrčju Sahare. Torej, egipčanske Sahare...
Okoli enih smo prispeli v oazo. Kar na lepem vidiš v daljini drevesa, palme in zelenje. Kakšen balzam, po 3 urah in pol peska in kamenja.

Večina hiš je iz blata, oz ceglov, ki jih skupaj drži blato. Večina tudi ni višja od pritličja, kar je na način gradnje seveda pričakovano. Po check-inu v hotelu, ki ima svoj lasten vroči vrelec (!) in je v lasti Nemca smo se potepali po oazi. Vsi so multi prijazni in vsi se smejijo, seveda so navajeni tujcev, ki jih gledajo (gledamo) kot eksponate v muzeju in jih včasih tudi fotografiramo. No, Cmoko je to s pridom počel:




Tole so pa kumare, ki rastejo kar takole prosto po prešernu...
Na poti te srečujejo otroci in vsi lepo v angleščini pozdravijo Hi ali pa Hello. In ko odgovoriš, te pozdravijo vsaj še ene 15-krat. Kakšni pa pridejo in te pogledajo s svojimi lepimi črnimi očmi in rečejo: Momkin pen? Jaz sem pogledal Hatema, kaj naj bi to bilo, on pa se je le smejal in kasneje razložil, da so otroci od tujcev žicali denar. Kar je starše spravljalo v zadrego in so jim rekli, da če že kaj, potem naj prosijo za kuli. Tako zdaj namesto denarja žicajo kulije. Momkin pen (mi daš kuli?).

Jutri pa o odhodu v puščavo in našem prenočevanju pod milim puščavskim nebom in koga smo tam srečali...

Egipt 1

Po check in-u na Schipholu (glej prejšnji post za lekcijo izgovorjave, hehe) sva se vkrcala v Egypt Air. Sem že gledal, če bo kje odprtina za roke, da bomo pomagal letet. Sicer čist spodoben A321, ampak zgonen pa tako, da se ti milo stori. Prevleke za sedeže obnucane, mal strgane, stevadri (samo ena stevardesa) vsi kosmati in zaraščeni. Takoj vidiš, da greš v drugo okolje. Kako zanimivo, da so letala že odraz države, kam greš (ko sem letel iz Miamija v Frankfurt z Lauda Air je bilo tudi jasno kako škrti so österreiherji).

Prva super zadeva: mangov sok. Mljac. Cmoko je pil guavo, kar tudi ni bilo slabo, potem pa še paradižnik. Nič alkohola, pa čeprav jaz iz vraževernih vzgibov na avjonu vedno pijem rdeče vino. No, tokrat ga nisem in nič posebnega se ni zgodilo.

V Kairu so naju pričakali takoj po izstopu iz letala in prvi zaplet je bil z vizo, ki naj bi jo dobila na letališču. Predstavnik agencije je hotel, da jo plačava, čeprav sva jo plačala že v Amsterdamu. Pa je hotel 300LE za vizo in rekel, da denar dobiva nazaj, če je to res, da bo preveril. Nalimala sva znamkice v pasport, in se odpravila k policaju. Ki debelo gleda najine potne liste in vpraša še za kak drug dokument. Kot kaj, na primer? Ja, osebno. Jaz dam nizozemsko osebno in jo gleda, potem pa reče: credit card. Prosim? Ja, kaj pa če je nimam? In mu dam še Diners, Cmoko pa EuroCard. Vse pogleda, preštempla 15 papirjev in najin pasport in se brez besed obrne k drugemu potniku. Midva se spogledava in enostavno odideva...

Pred vhodom se že grebejo za najine kufre, seveda vse za protiplačilo in malodane se tepeva za to, da svoje kufre sama peljeva do avta. Ko se odpeljemo, ugotovim, da šofer sploh ni prižgal luči. Pa mislim: no, model je pozabil, pa itak je svetlo tu na letališču od vseh teh luči. Potem pa vidim, da so redki avtomobili, ki sploh imajo prižgane luči. Šibajo en mimo drugega in si blendajo, bremzajo, se zaletavajo, zrak je pa tak, da sem spet malodane staknil astmo!

Stanovala sva v hotelu Le Meridien Pyramids, kar pomeni, da je lociran neposredno pri piramidah! Hotel je 1A in ga vsem zelo zelo toplo priporočam!!

In tole je pogled na levo, takoj ko stopiš iz avle:

FAMOZNO!!!

Sobe velike, lepe urejene, kar pač hotelu s 5 zvedicami pripada! Vse pa tako poceni, da se ti zmeša: sobna postrežba - vroča čokolada, svež pomarančni sok, velik krožnik svežega sadja in limonina torta 77LE. Kar je reci in piši €11! Za room service! Pri tem je seveda treba omenit, da je dobra plača Egipčana v Kairu med 200 in 300LE. Kar je med 28 in 43€ mesečno. In da so vse cene povsod dvojne: za Egipčane in za tujce.

Drug dan sva letala po Kairu. Stoenk kolikor hočes. Vse so taxiji. Midva sva se peljala sicer z enim bolj modernim. Tole je pa armatura. Prosim, ne me prašat, kaj je ta pelc tam... Neka rdeča škatla na desni je močno zaprašen taximeter. Pomoje ni bil uporabljen že od namestitve.
Pogledala najbolj znamenito zadevo v mestu - Citadel in mošejo Muhammeda Alija (pa ne boksarja).

Piramide seveda niso v Kairu ampak v Gizi ;) Mošeja je famozna, predvsem navznoter.

Vidite, kako se lepo sesa preproge v džamiji? No problem!


Tole je pa pogled na mesto. Kdo opazi meglo?
No, to je smog.


Pol sva srečala enga modela, Kairčana, ki je sicer iz Aswana in naju je cel dan gonil po islamskem delu mesta. Pila sva vse od karkadaja (napitek iz hibiskusa) do kasaba (pijače iz sladkornega trsa, ki je gosta svetlozelena pijača in sploh ne tako zelo sladka). Povzpela sva se tudi na minaret džamije in tole je slika islamskega Kaira. Vse podrto! Pokonci so samo pritličja ali pa prvo nadstropje. In situacija ni nič boljša okoli centra, kjer stojita dva Hiltona. Stojiš v luži svinjarije in okoli tebe sama revščina in gledaš hotel, kjer je nočitev od 75 GBP naprej. Zadnji dan sva, ko sva se spet malo potepala okoli po centru videl celo kužka, ki je popolnoma obnemogel ležal na tleh, spustil mehur in sopel čakajoč na Matildo. Grozno!

Na koncu dneva nama je Omar prodal še novo šišo (vodno pipo) in nekaj klasičnega tobaka in naju povabil na poroko - pa ne svojo. A po celem dnevu umazanije, slabega zraka, hektolitra zelo sladkanega črnega čaja, sem hrepenel le po najini super luksuzni sobi z veliko mehko posteljo. Tako sva se mu zahvalila za super dan in njegov prijatelj nama je še zdilal taxi za 20LE (ko sem dilal jaz na poti v Kairo, sem plačal 40 - toliko o mojih začetniških sposobnostih barantanja!). Pa še to se mi je zdelo malo, tako da sem mu dal potem še 5LE bakšiša. In to za cca. 37km poti. 25LE je €3,5.

Sem že omenil, kako je vse poceni???

Ob prihodu v hotel pa naju je čakalo presenečenje. V avli je potekala prava egipčanska poroka. Samo, da malo bolj fancy-shmancy kot tista v mestu. Izvedela sva, da stane taka poroka in sprejem v Le Meridienu okoli 10.000LE. Torej, res le za bogate.




Za konec pa še pogled s hotela ponoči. mmmmmmm