Egipt 2

Tretji dan sva imela povsem organiziran. Kar je bilo po prvem avanturističnem potepanju kar dobrodošlo. Odpeljali so naju pred Egipčanski muzej , kjer sva imela načrtovan ogled tega famoznega muzeja. Tam naju je čakala vodička, ki je bila tam le zaradi naju. Talk about being exclusive. Fotografij iz muzeja ni, ker je slikanje strogo prepovedano. A še predno je Cmoko to dokončno zaregistriral je že naredil prvo sliko:
... potem pa so najine fotografske namene ustavili. No, sva pa kupila super knjigo o vsem kar lahko vidiš v muzeju. Kar nikakor ni malo. Če vas pot zanese v Kairo in četudi niste ljubitelj muzejev, se ta vsekakor splača!
Ima seveda dve glavni atrakciji: sobe mumij (kjer so mumije med drugim tudi slavnega Ramzesa II.) in celotno zbirko zaklada Tutankamuna! Vključno z znamenito zlato masko. Sem omenil, da je ZLATA? Svoje slike jasno nimam, jo pa dajem iz neta, za ilustracijo:
Maska je naravnost čarobna. Nisem in nisem mogel nehat strmet v ta zal obraz tega faraona, ki je umrl, ko je imel 19 let. Vključno z ostalimi artefakti se vidi, kako bogat je bil takrat Egipt. Koliko takšnih fenomenalnih stvari je še bilo v grobnicah faraonov, pa so vse pokradli, stopili, prodali, uničili...
Vodička je rekla, da bomo v muzeju kako uro, ven smo prišli po treh. Najina vprašanja enostavno niso nehala deževati, njene razlage so bile dolge in strokovne. Seveda sem vprašal po razvpiti Kleopatri in dinastiji Ptolomejcev in je kar malo zaničevalno rekla: Oni niso bili faraoni, amak kralji. Pravtako niso bili Egipčani, ampak Grki. In v tem muzeju imamo samo egipčanske faraonske artefakte. Ups...

Potem smo se odpeljali nazaj proti hotelu z namenom, da si ogledamo piramide. Ko sva se odločala za potovanje, je bila opcija tudi križarjenje po Nilu iz Aswana v Luxor. Pa sva se odločila raje za to pot, ker je bolj "značilna" egipčanska pot: piramide in oaze. No, in zdaj sva stala pred temi velikanskimi gorami, ki so jih gradile človeške roke. Neverjetno kako velike so. In kljub temu, da smo njihovih fotografij in podob navajeni od otroštva, so me kljub temu naravnost frapirale. Ta njihova trdnost, kljubovanje času, megalomanskost!










Svojo sliko sem na blogu objavil le enkrat, pa sem še vedno živ, tako jo bom spet. A le zato, ker se mi zdi, da je fotka super ratala... Je kar surealistična... ;)

Premagal sem tudi svoj strah in se odpravil v piramido. Zakaj strah? Ker imam klavstrofobijo in ko sem zagledal jašek, po katerem se je potrebno spustiti približno 100m po zemljo in je ta jašek le kak meter dvajset visok, potem razumete moj strah. In ker nisem ravno majhen človek pomeni, da sem šel skoraj po vseh štirih. No, tu lahko zdaj občudujete še mojo zadnjo plat ;) :P Notranjost piramide ni nič posebnega. Šla sva v Kefrenovo, saj je za Keopsovo čakalna vrsta in spuščajo obiskovalce le 150 zjutraj in 150 zvečer. Najprej se spustiš 100 m dol, da se potem spet dvignes ene 60 metrov gor, kar te pripelje v središče piramide, kjer je bil sarkofag faraona. Potem pa spet celo pot nazaj. Naj ne omenjam, da zračenja ni in da je zrak katastrofalen, povsem podihan in smrdeč, vlažen in lepljiv. Kako mora biti šele poleti!?

In na koncu seveda še gospa sfinga... ki je tudi večja kot sem si jo predstavljal.
Pravzaprav kar uneventful day, če izvzamemno multituristične zadeve, ki sva jiih videla. Je pa bil drugi dan toliko bolj zanimiv.
Ob osmih smo že štartali iz hotela. (že štartali, kar pomeni, da me je Cmoko vrgel s postelje ob 6h, da sva šla na zajtrk in spakirala! jojmene).

Čakala nas je 370 km pot v notranjost sahare. Proti oazi, ki se ji reče Bahariya. Spet sva imela ekskluziviteto: svojega šoferja in svojega vodiča, 23-letnega Hatema, ki bo z nama ostal vse 3 dni puščave. Malo ga je skrbelo, ker mi je takoj ob snidenju rekel: Joj, še nikoli nisem šel v puščavo z dvema tipoma... Bogi. Le česa se je tako bal? he he Geji ne jemo otrok in ne posiljujemo str8 moških. No, vsaj ne dnevno... ;)
A smo se kmalu na poti zelo dobro ujeli in se na pol poti že zabavali. Le da mi je njegov izbor glasbe v avtu malce trenal živce. Najprej radio, ko pa smo bili že dobro v puščavi seveda ni več sprejema in je začel vrteti kasete: Celine Dion, Metallica in Brian Adams. Moram priznat, da nobenega od naštetih nimam v svojem iPodu. Zato sem kar malo spal in si mašil ušesa s sirom ;)

Peljali smo se resnično sredi ničesar. Egipčani so gradili 1200km dolgo cesto skozi puščavo, ki povezuje Kairo z oazami v Zahodni puščavi ter Aswan oz. Luxor. Nekaj časa ob cesti teče železnica, ki ima en sam tir in je namenjena le za rudnik nekje v osrčju Sahare. Torej, egipčanske Sahare...
Okoli enih smo prispeli v oazo. Kar na lepem vidiš v daljini drevesa, palme in zelenje. Kakšen balzam, po 3 urah in pol peska in kamenja.

Večina hiš je iz blata, oz ceglov, ki jih skupaj drži blato. Večina tudi ni višja od pritličja, kar je na način gradnje seveda pričakovano. Po check-inu v hotelu, ki ima svoj lasten vroči vrelec (!) in je v lasti Nemca smo se potepali po oazi. Vsi so multi prijazni in vsi se smejijo, seveda so navajeni tujcev, ki jih gledajo (gledamo) kot eksponate v muzeju in jih včasih tudi fotografiramo. No, Cmoko je to s pridom počel:




Tole so pa kumare, ki rastejo kar takole prosto po prešernu...
Na poti te srečujejo otroci in vsi lepo v angleščini pozdravijo Hi ali pa Hello. In ko odgovoriš, te pozdravijo vsaj še ene 15-krat. Kakšni pa pridejo in te pogledajo s svojimi lepimi črnimi očmi in rečejo: Momkin pen? Jaz sem pogledal Hatema, kaj naj bi to bilo, on pa se je le smejal in kasneje razložil, da so otroci od tujcev žicali denar. Kar je starše spravljalo v zadrego in so jim rekli, da če že kaj, potem naj prosijo za kuli. Tako zdaj namesto denarja žicajo kulije. Momkin pen (mi daš kuli?).

Jutri pa o odhodu v puščavo in našem prenočevanju pod milim puščavskim nebom in koga smo tam srečali...