Saturday, 20 January 2007

Egipt 3

Vstala sva zgodaj in pozajtrkovala. Ker se bova v hotel vrnila drug dan, sva veliki kovček in šišo, ki sva jo nabavila v Kairu, pustila kar v hotelu v oazi. Pot nas bo peljala v puščavo. JUPIII!!! S takimle džipom, Toyoto, staro častitljivih 23-24 let. 4WD. Vozil jo je mladi beduin po imenu Hamuda. Temen poba z neverjetno čarobnimi zelenimi očmi. Mljac! Nisem ga žal nikoli uspel dobro fotografirajti (aja, btw, imam zdaj tudi svoje "klasične" fotografije - 6 filmov in jih zdaj za potrebe tega bloga skeniram).

Najprej smo šli na sipine. Pravo puščavo! Z džipom gor in dol po sipinah in kmalu ugotoviš, da tako šofiranje levo-desno sploh ni tako zelo ajnfoh.

Naslednja postaja je bila Črna puščava. Zakaj črna? Ker je večina pustinje pokrite s črnim kamnom, ostanki lave. Prav tako je tam tudi veliko gora. No, hribov, da si ne boste mislili, da so tam Alpe. Ustavili smo se pri enem od takih hribov in Hatem je rekel, da bomo šli na pol poti gor, potem pa okoli hriba spet do džipa.
Midva, slovenska hribolazca, pa sva ga samo pogledala in rekla: Kaj gor se ne da, na vrh? On pa: Jah, ne vem, nisem še nikoli šel. Pa midva: Oh, no. Bomo videli. Gotovo se da. In smo se podali osvojit ta vulkanski vrh. Misleč, da bomo tam našli krater. No, sva bila malo naivna. A gor smo prišli in si zaslužili bajen razgled.





Tole je nekaj slikc črne puščave. In Cmokota na doslej še neosvojenem vrhu (or so we decided to think, hehe).

Čez nekaj kilometrov smo plezali še na eno goro.

Iskreno rečeno, sva si s Cmokotom puščavo predstavljala povsem drugače. Same peščene sipine, sem pa tja kakšno palmo in kolono kamel, ki z beduini blodijo po le njim znani pokrajini. Tam pa so bili hribi in skale. Kamni in pesek. Kamor seže oko.

Pa spet nazaj v našo Toyoto in k naslednji zanimivosti. Kristalni gori.

Na poti sva s Cmokotom opazila nekaj, kar naju je neverjetno spomnilo na Ljubljano. Poglejte, če ni podobnost naravnost osupljiva. Nagradno vprašanje: kaj predstavlja?












To je pa zdaj detajl kristalne gore, ki je sicer na zunaj popolnoma navaden kup skal, le da se pod plastjo kamna skrivajo krasni beli in rozasti kristali.
Po kristalni gori smo šli v tako imenovano belo puščavo. Kjer smo končno tudi zakampirali. O ja, plan je spati pod milim nebom! Na začetku januarja. Hmmm. Ko sva odhajala, sem rekel Cmokotu, da bomo najbrž tole spanje prestavili, saj je vendarle zima. Tudi v Egiptu. No, Hatem nama je zagotovil, da spanje v puščavi ostane. Še prej pa nas je peljal v najbolj znamenit del puščave, kjer se je narava dobesedno igrala. In naj mi še kdo reče, da narava ni umetnost, čeprav je že sama ta trditev paradoks. A presodite sami:

Tale "fat lady" je bila slikana iz avta, tako da ni najboljša fotka..

Predno smo se ukampirali, smo šli še nabirati "flower stones". Midva sva v začetku malo debelo gledala, potem pa ugotovila, da ležijo razmetani po nekem delu puščave ostanki lave, ki so se zaradi meni neznanih razlogov oblikovali v najrazličnejše oblike. Nekateri izgledajo kot rože, drugi spet imajo popolnoma pravilne industrijske oblike. Go figure. No, midva sva jih nekaj nabrala in jih potem potalala tu prijateljem kot darilo iz puščave, nekaj sva jih seveda tudi obdržala. Imajo pa neverjetno kovinski zven in sploh ne izgledajo kot kamni. Tole je Cmoko naredil za ilustracijo:
Takole pa je izgledal naš kamp: sredi ničesar. Le kamen in skala. No, če sem odkrit, je bil 200m stran že drug kamp in 200m stran spet drug. A to naj ne kvari idile.

Z leve proti desni: Hamuda (pravi beduin), Hatem (vodič) in jaz (beduin wannabe).

Spredaj se pečejo piške, ki smo jih slastno pojedli kako uro kasneje. Hamuda je skuhal tudi riž (sem malo dvomil, da je to prava beduinska hrana, hmmm) in neko zelenjavno super okusno omako. In kot je v navadi v Egiptu, se najprej poje "priloga" in potem povsem ločeno meso. Jaz sem malo brazdal po tej bogi kurji nogi, ker sem en del vegetarijanca, a nisem želel biti nevljuden. Kar je ostalo, je Hamuda zmetal na kup nedaleč od ognja in ravno smo dobro popili super močno osladkani čaj, že se je nekaj premikalo za Cmokotovim hrbtom. Tole:
Puščavske lisičke so najprej pojedle meso. Potem pa malo letale okoli kampa in najbrž od kampa do kampa. Ko smo zjutraj vstali, so pojedle tudi paradižnik, kumare, bučke. Skratka skrajno neizbirčne živali. Najbrž eden od pogojev za življenje v puščavi...
Spat smo šli v nezaslišanem mrazu in na sebe sva navlekla vse, kar sva imela. Zlezla v ledeno mrzlo spalko in se pokrila z debelo kameljo deko. Jaz sem trepetal celo noč. Bilo je okoli 2 stopinji celzija. Da, noči v puščavi so mrzle, moja tovaršica za Spoznavanje narave je imela prav. Preverjeno prav.
Sem bil kar vesel, da sva ob 6:30 vstala in čakala na sončni vzhod. Dobesedno čakala, sonce se je odločilo vstati šele nekaj čez 7. In tole je nekaj minut za tem:

Isti dan smo šli še v eno oazo, po imenu Farafra, kjer je muzej umetnika - sam je postavil lasten muzej svoje umetnosti. Izdeluje kipe, slike iz peska in skulpture beduinskega življenja. Menda, da mu je nek Mirko iz Slovenije tudi želel organizirati razstavo v Ljubljani. Pa do tega potem ni prišlo. Le zakaj?
Začuda so bili nad nami cel čas oblaki in se nisem pogrel vse do večera, ko sem skočil v tale bazen vode, ki ima 45 stopinj. Koliko je 45C pravzaprav vroče, si niti predstavljati ne morete. Torej je označba, da sem notri skočil, rahlo pretiravanje, saj sem rabil najmanj 10 minut, da sem se sploh uspel potopit do vratu. Cmoko je bil notri v pičlih dveh! Korenjak, hehe. Voda je rjava zaradi visoke vsebine železa. Črpajo pa jo iz globine 1200m... In se veselo namakal do mehkega. Nisem si mogel misliti, da me bo najbolj tokratno zimo zeblo ravno v puščavi.

8 comments:

ka-ma said...

Ja, puscavske noci so mrzle, poleg tega pa sta ocitno naletela na se poseben mraz v Egiptu. Ravno vceraj so nam prijatelji potarnali, da jih se nikoli ni v Kairu tako zeblo, kot ravno to zimo. Podnebje je slo povsod k hudicu!

A je tista stvar, ki te spominja na Ljubljano mogoce kot Smarna gora z Grmado? Tak dvojen hrib?

ambala said...

Joj Ka-Ma a si ti zdele že jutranja? Midva nisva šla se niti spat, hehe.

Je Šmarna gora, ja. Hihi, meni se zdi neverjetna podobnost.

Je bilo pa načeloma v Kairu toplo (torej zame iz mrzlega severa).

Vesna said...

Jaz bi tudi enkrat vse to videla. Pa verjetno ne bom kmalu. Se do takrat tolažim s tvojimi opisi. Dobri so!

ambala said...

@vesna... hvala lepa! Potovanje sploh ni tako drago. Pridejo "dirty details" v novem postu. Sicer pa te razumem v tvoji situaciji, da vsaj nekaj časa nikamor tako.

Nekateri družino kompenziramo s potovanji...

aleks said...

Ja, puščave so ponoči hladne; je pa zato opis toliko bolj topel, simpatičen... bi šel kar spet malo kam proti Afriki.
Pa bomo šli najprej smučat :PP.

Oh, ne vem, nikar ne reci temu kompenzacija, to se sliši pa nekam tako otožno...

ambala said...

Alex, mogoče ni kompenzacija, je pa govoto finančna prednost. Otroci so draga zadeva... :)

neikka-neikko said...

To pa bom v miru jutri prebrala, fotke pa seo mega!

ambala said...

neikka:

hvala ;))