glodalci

Že dolgo se spravljam napisat ta post. Ker je tako zelo del Nizozemske. Predvsem tistih, ki tu živimo.


Prihod na Nizozemsko ne pomeni, soočanje le z lepimi stvarmi, kot so tulipani, mlini na veter, lepe hišice iz zidakov in za nekatere pogosta omama mehkih drog. Pomeni soočanje tudi z manj prijetnimi zadevami, kot so dež, dež, veter (ki je včasih lahko tudi prijeten) in nenazadnje glodalci. Točneje miši.

Vsa mesta so jih polna. Kar ne pomeni to, kar za večino sodobnih mesti pomenijo podgane, ki obstojajo v kanalizaciji in daleč od naših oči, če že ne daleč od nas fizično. Pomeni, to, da živijo v večini nizozemskih gospodinjstev. (tu manjka dejanski statistični podatek, a se zanašan na svojo družboslovno empiristiko). Večina hiš je tu zgrajenih na lesu ali iz lesa, kar pomeni, da se teli sitni glodalci lahko pregrizejo skozi katerekoli stene in se vgnezdijo v katerekoli strope in pode. Tu so izzvzete sodobno grajene stavbe, dasiravno, roko na srce, sem jih videl letati tudi v gledališki šoli, ki je bila grajena pred slabimi desetimi leti!

Živijo skratka v stenah in se hranijo s tistim, kar jim pustimo na tleh, na delovnih površinah, v predalih, kar ni skrito in zaprto, ponoči glodajo in glodajo in škrebljajo in skratka ne pustijo spati. Zbirčne res niso. Jedo vse od drobtin, surovih makaronov, pa do tega, da ližejo posušen polit malinovec in kar je grozljivo je, da na dan rabijo 2g hrane. Kar je dobesedno nič. Z našimi drobci, ko pripravljamo kosilo, se lahko nahrani še cela mišja družina. Kar je pravzaprav zelo humanitaren, da ne rečem musaren (mus = lat. miš) koncept. S to razliko, da jaz osebno takšnih hišnih ljubljencev res ne rabim, niti si jih ne želim. V enem od Amsterdamskih stanovanj, sem pred vstopom v kuhinjo najprej potolkel po tleh, da so se miši poskrile v luknjo. Sovražim, da kuham in da mi šibajo v kotičkih oči. A tu tako pač je.

Eden izmed problemov je tudi, da jim je nepovabljen vstop v stanovanje zelo težko preprečiti. Potrebujejo namreč le odprtino velikosti šolskega svinčnika. Imajo namreč silno sposobnost, da se jim sesede prsni koš. Torej, če lahko spravijo skozi glavo, hop tam smo! Bohnedaj, da luknjo zamašemo s čimerkoli drugim, kot alufolijo. Vse ostalo namreč uspešno preglodajo. In ker so Nizozemske hiše zgrajene kot njihov sir, pomeni, da lahko mašim luknje cel teden, pa še bankrotiral bi.

Glede na dejstva nam ostane le, da se proti njim borimo. Glede na to, da je vojna na področju preventive izgubljena nam preostane le kurativa. Variante so tri:
1. mišolovke
2. stup
3. naprave za odvračanje živali
4. mačke (a sem na njih alergičen, pa še to ne garantira, da jih ne bo. Sam zabava je pol)

Kar se prve zadeve tiče, se mi gabi iz parih razlogov: naprave izgledajo kot srednjeveške mučilne naprave, treba jih je nastavit, potem se miš ujame not (oz jo ubije in razmesari, če ni polhovka), nakar se moraš z golanzijo še ukvarjat... preveč dela in premalo efekta, še posebej, ker nastavljen sir postane zanimiv šele, ko pojedo vse ostalo...
Strup je moj favourite. Lepo nastaviš in vse lepo pojejo in papa. Crknejo ponavadi ne v stanovanju in se, kakor mi je razložil drogerist, enostavno uprašijo. Saj ne vem, če je to pravi izraz, gre za to, da ne gnijejo in smrdijo...
Naprave naj bi oddajale visokofrekvenčne zvoke in odganjale glodalce. A problem je, da jih ni le v prostoru, kjer je naprava, zvok je pa prešibak, da bi šel skozi zidove in jih odgnal iz hiše.

Problem pa niso le stanovanja. So res povsod: v trgovinah, v hotelih, v restavracijah. Ko ravno režeš super lekker del svojega cordon-bleuja, vidiš kako ob steni restavracije šiba mala miška. Videl sem jih tudi v ene najbolj znanih kinov, v slavnem Tuschinskem. Kjer so seveda kokice (na Nizozemskem tudi sladke)... Skratka so golazen in so povsod.

S Cmokotom imava kuhinjo kot laboratorij. Čeprav to ne pomeni, da jih ni. Vidla sva danes eno, ki je najbrž le prišla na sprehod. Kar seveda počnejo. In ker v sosednjih hišah živijo študenti, si znam zelo dobro predstavljat kako izgledajo njihove kuhinje... Upam, da bo vidla, da nima tu kaj iskat in se bo speljala... če ne, ve kaj jo čaka. In to brez usmiljenja! Po petih letih sem jih res sit.