otroci geyev

Ko berem vse poste nosečnic in ker se nosečnost dogaja blizu mene se že dolgo sprašujem ali si želim otroka.

Živim v zelo napredni državi, kjer so otroci istospolnih parov sprejeti kot vsi ostali. Vem, da po naravni poti s Cmokotom ne moreva imeti otrok. Hvalabogu. Vprašanje je, če si jih zato sploh zasluživa? So homoseksualci upravičeni do otrok? Ena od edinih pomankljivosti istospolnih parov je, da niso zmožni prokreacije. Kar je istočasno lahko tudi blagoslov (kar se nezaželjene nosečnosti tiče, hehe).

Moje življenje je zaenkrat (po)polno. Mi manjkajo otroci? Zaenkrat ne. A vsak dan nisem mlajši in kmalu bom morda prestar za otroke. Nočem, da bi moja hči, moj sin, imel dedka za očeta. Sem pripravljen vsakodnevno egoistično zamozadovoljno delo zamenjat za to, da bom vzgajal otroka? Enkrat zagotovo!

Kako živijo otroci gejevskih parov? Ne vem. Baje da lepo. Zakaj pa ne. Rad bi spoznal tak par. Zelo rad. Raje gejevskega kot lezbičnega. Ne vem zakaj. Tako pač.

Seveda ga lahko posvojim. Tu je to lahko. A kaj se zgodi, ko taka družina pride živet v Slovenijo? V skladu s prejšnjim postom bi seveda otroka vzgajal v slovenskem duhu in s skladu z njeno kulturo. A Slovenija pravno ne pozna posvojitev otrok za istospolne partnerje. Zdaj si pa predstavljajte, da se preseliva v Slovenske Konjice s fantom in punčko, pa naju tam v največji možno grozi oblastem zatožijo sosednje tercijalke. Kaj se zgodi z nami? Ne vem. Mi lahko otroke vzamejo? V končni fazi ne vem, zakaj bi jih sploh pripeljal v tako homofobično družbo... Mogoče pa le zato, da se malo odprejo in da vidijo, da dejstvo da imata dva tipa otroka le ni tako pogubno, kot mislijo! A to že ni pravi razlog za starševstvo.
Kaj sploh je pravi razlog? To, da si želimo z osebo, ki jo ljubimo ustvariti nekaj lepega. To, da nadaljujemo živalsko vrsto. To, da prenašamo kulturo, jezik, vero in tradicijo družine. Enostavno želja po polni hiši?

Na Rodosu sem v hotelu gledal družino s tremi otroki nekje med 5 in 17. Medtem, ko sva bila s Cmokotom sama zase in le en za drugega, se starša te avstrijske družine sploh nista uspela pogovarjat med samo. Nenehno z otroki, nenehno za otroke. Sta srečna? Mogoče. Menda pa resnično svojo srečo zamenjaš za srečo svojih otrok. To sem občutil tudi sam ob ljubezni, ki jo čutim do Cmokota, in verjamem, da je ljubezen do otroka še bolj vseobsegajoča.

Pred dnevi sem na BBC gledal oddajo o W. H. Audnu (fantastičen pesnik!). Kot homoseksualec seveda ni imel otrok in ena izmed komentatork je dejala, da sta s partnerjem Chesterjem Kallmanom "pomanjkljivost" otrok zamenjala z umetniškim delom. Da vsi stremimo po nečem tretjem. Heteroseksualni pari po otrocih, homoseksualni po nečem drugem (otroke zamenjajo potovanja, dragi konjički, psi?). Pomoje se strinjam. A vendar me dejstvo, da imamo otroke, ker ne želimo biti sami celotno življenje navdaja z neko desperacijo. Nočem verjeti, da je to res. Želim verjeti, da je razlog za potomstvo globlji. In da jih je več...