Saturday, 3 March 2007

otroci geyev


Ko berem vse poste nosečnic in ker se nosečnost dogaja blizu mene se že dolgo sprašujem ali si želim otroka.

Živim v zelo napredni državi, kjer so otroci istospolnih parov sprejeti kot vsi ostali. Vem, da po naravni poti s Cmokotom ne moreva imeti otrok. Hvalabogu. Vprašanje je, če si jih zato sploh zasluživa? So homoseksualci upravičeni do otrok? Ena od edinih pomankljivosti istospolnih parov je, da niso zmožni prokreacije. Kar je istočasno lahko tudi blagoslov (kar se nezaželjene nosečnosti tiče, hehe).

Moje življenje je zaenkrat (po)polno. Mi manjkajo otroci? Zaenkrat ne. A vsak dan nisem mlajši in kmalu bom morda prestar za otroke. Nočem, da bi moja hči, moj sin, imel dedka za očeta. Sem pripravljen vsakodnevno egoistično zamozadovoljno delo zamenjat za to, da bom vzgajal otroka? Enkrat zagotovo!

Kako živijo otroci gejevskih parov? Ne vem. Baje da lepo. Zakaj pa ne. Rad bi spoznal tak par. Zelo rad. Raje gejevskega kot lezbičnega. Ne vem zakaj. Tako pač.

Seveda ga lahko posvojim. Tu je to lahko. A kaj se zgodi, ko taka družina pride živet v Slovenijo? V skladu s prejšnjim postom bi seveda otroka vzgajal v slovenskem duhu in s skladu z njeno kulturo. A Slovenija pravno ne pozna posvojitev otrok za istospolne partnerje. Zdaj si pa predstavljajte, da se preseliva v Slovenske Konjice s fantom in punčko, pa naju tam v največji možno grozi oblastem zatožijo sosednje tercijalke. Kaj se zgodi z nami? Ne vem. Mi lahko otroke vzamejo? V končni fazi ne vem, zakaj bi jih sploh pripeljal v tako homofobično družbo... Mogoče pa le zato, da se malo odprejo in da vidijo, da dejstvo da imata dva tipa otroka le ni tako pogubno, kot mislijo! A to že ni pravi razlog za starševstvo.
Kaj sploh je pravi razlog? To, da si želimo z osebo, ki jo ljubimo ustvariti nekaj lepega. To, da nadaljujemo živalsko vrsto. To, da prenašamo kulturo, jezik, vero in tradicijo družine. Enostavno želja po polni hiši?

Na Rodosu sem v hotelu gledal družino s tremi otroki nekje med 5 in 17. Medtem, ko sva bila s Cmokotom sama zase in le en za drugega, se starša te avstrijske družine sploh nista uspela pogovarjat med samo. Nenehno z otroki, nenehno za otroke. Sta srečna? Mogoče. Menda pa resnično svojo srečo zamenjaš za srečo svojih otrok. To sem občutil tudi sam ob ljubezni, ki jo čutim do Cmokota, in verjamem, da je ljubezen do otroka še bolj vseobsegajoča.

Pred dnevi sem na BBC gledal oddajo o W. H. Audnu (fantastičen pesnik!). Kot homoseksualec seveda ni imel otrok in ena izmed komentatork je dejala, da sta s partnerjem Chesterjem Kallmanom "pomanjkljivost" otrok zamenjala z umetniškim delom. Da vsi stremimo po nečem tretjem. Heteroseksualni pari po otrocih, homoseksualni po nečem drugem (otroke zamenjajo potovanja, dragi konjički, psi?). Pomoje se strinjam. A vendar me dejstvo, da imamo otroke, ker ne želimo biti sami celotno življenje navdaja z neko desperacijo. Nočem verjeti, da je to res. Želim verjeti, da je razlog za potomstvo globlji. In da jih je več...

12 comments:

Freycha said...

Imam zelo dober predlog. Ko bom rodila, pridita kaj v SLO za kak teden in greva midva nekam na počitnice, vidva pa pazita na našo malo žabico. Po enem tednu bosta vedela, ali bi to "živalco" imela, ali ne ;-))
Za svaki slučaj bi bila pa tudi mami na dohvat ruke, da mi ne sestradata otroka, ker bi bila v šopingu in pozabila na malo lačno dete hehehehe ;-))

orfej said...

ohhh kok časa že čakam, da boš kaj novega napisal... :)
torej, meni se zdi full lepo vidit kakšno takšno slikco, ko mata tkole dva geya otroka, ampak mene bi(bo) bilo strah, zaradi vprašanj kaj pa če me otrok v starejših letih ne bo več maral, ker mi bo zameril, da ga mogoče v družbi zafkavajo s tem, četudi sam otrok to lepo sprejme; kako se bo počutil otrok, ali bo mislil da od njega pričakujem da bo tudi sam tako usmerjen... huh, polno drugih vprašanj, pa se jih takole ne spomnim... ja in tudi to- kako sprejemajo to drugi? bi se s tem sploh moral obremenjevati? Drugače pa- zakaj pa ne...nekomu podariti lepo in čimlažje življenje (če je posvojen) je zelo plemenito... :)

london said...

Dobr si nacel in opisal tolo temo. Mi je zanimivo brati. In ja, tudi meni se nehote poraja vprasanje, kako taksni otroci pridejo skozi v obdobju, ko zacnejo spoznavati razliko med hetero in homo... Mora biti precej tezje verjetno. Seveda pa je ogromno odvisno tudi od druzbe in okolice. Mislim da pravilno ugotavljas, da Slovenija na kaj taksnega se ni pripravljena. Tudi poznavanje in spoznavanje tovrstne tematike je vec kot ne, se vedno tabu tema. Z mojo punco imava v druzbi tudi kaksen gejevski par in bom res malce vprasal kaksno je kaj nenje o tem. Bi znala biti zanimiva debata. Predvsem kako bo kdo branil svoja stalisca in poglede...

Hirkani said...

Napisal si: "Vprašanje je, če si jih zato sploh zasluživa? So homoseksualci upravičeni do otrok?"

Tole tvoje razmišljanje me je močno zadelo. Zakaj tako razmišljaš? Otroka si prvotno ne zaslužiš ali do njega nisi "upravičen? zaradi oblike partnerstva. Otroka si nihče ne 'zasluži' v nobeni obliki.

Če je želja velika, je tudi pot. Res pa je, da je pomembna družbena klima v okolici in tudi družina sama, ker otroci pa res niso krivi za karkoli, sploh pa ne zato, kako živijo njihovi starši. Otrok je res produkt prokreacije, pa tudi naravnega razvoja partnerstva. Zato sem mnenja, da imajo lahko otroke tako samske ženske ali moški, homoseksualni pari ali magari družinske komune (če še kje sploh obstajajo).

Slovenija oziroma mnogi Slovenci še ni/niso pripravljena/i na istospolna partnerstva z otroci. Tisti otroci, ki pa že živijo v tovrstni družinski skupnosti, pa so povsem neprimerno zasmehovani in stigmatizirani.

smotkec02 said...

Morali bi imeti otroke. Ne samo zaradi njih samih če si to želijo, ampak tud zarad tega, da pokažejo družbi, da to ni tak hudič, kot ga kažejo predvsem "verske" stranke.

Po fr. revoluciji naj bi bili osvobojeni. Vsega. Po seksualni tudi tega s kom spimo in s kom živimo. Na svetu je toliko nezaželjenih otrok. Dajmo jih ljudem, ki si jih želijo!

ambala said...

@freycha, hvala hvala... pa sej to mogoče sploh ni point...

@orfej: otrok reagira tako, kot ga vzgajaš. Če ga vzgajaš v misli, da je čist OK, če ima dava očka in če mu daješ dovolj ljubezni, potem se to ne bo zgodilo... Družba caplja za odločitvami im željami posameznikov!

@london: hvala, ampak lastnega mnjenja na to temo pa nisi povedal ;))

@hirkani: ja seveda. Imaš prav. Gre zato, da te družba tako indoktrinira, da misliš, da moraš biti za svoje "početje" svaj nekje kaznovan. Družba smo mi! Vsak posameznik. Če učimo svoje otroke, da je homoseksualnost "naravna" potem tudi naši otroci ne bodo hodili okoli in zmerjali sovrstnikov takih parov.

@smotkec02: ja tako približno ja. Se strinjam..

kasparina said...

A veš, jaz razmišljam takole. Ti-vidva zaenkrat zaradi svojega dela, studija res še ne moreta razmišljati o mali bubici. Takoj po tem, ko si ustvarita "pravo" eksistenco, pa bi mogoče morala. No, tako kot freycha pravi... najprej malo na posodo. Tudi mojega lahko posodim, da bosta videla, kak hudič je s starejšim (freychin bo še kako leto in pol bolj pri miru:) ahahaha! In posvojen otroček verjetno ni nič drugega kot lasten. Tvoj otrok je. Življenje se hočeš nočeš spremeni, obrne se na glavo, saj je vse podrejeno osebici, ki še ne zna poskrbet zase. In to za kar nekaj let. Po lastnih izkušnjah bi rekla, raje prej kot kasneje. Uživaš vsak trenutek, ko se ti zanalašč zasmeje v obraz in naredi točno tisto, česar ne sme, uživaš v vsakem poljubčku, ki si ga izmenjata, v vsakem dotiku, ko te poboža po licu in reče - kok si lepa! V življenju mi ni nihče govoril, da sem lepa, tale mulo pa me je spravil skoraj v jok. No, malčki spremenijo človeka (mene recimo v prav sluzasto pocukrano smer). O tem, ali gejevska družina ali ne - pa sploh ne bom, ker je moje mnenje temu povsem naklonjeno. Na vsak način, ker se mi zdijo tista super gejevska ali lezbične partnerstva v veliki večini zelo pozitivna. Poznam toliko hetero parov, ki gredo narazen, otroci pa trpijo, ker se starši ne znajo zmenit, da ti gre na bruh.
Tako da - najprej v SLO za varuško,pa v Tivoli na klopce posedat in se navajat na to nazadnjaško družbo, potem pa v akcijo. Kdo pa nas bo spreminjal, če ne vi sami!

ambala said...

Kasparina, tako lepo povedala. Wow. Brava! Thanx...

aleks said...

V tej homofobini deželici definitivno ne, četudi bi bilo mogoče. Pa itak ne bo, po moje še dolgo. Si pa včasih otroka zelo želim (takega, podobnega moji ljubezni :))). Nisem pa zares prepričan, če bi ga imel, tudi če bi bil str8, včasih imam še sebe komaj. Velika odgovornost se mi zdi to. Zgolj formalna odraslost se mi pač ne zdi dovolj za starševstvo.

ambala said...

Alex, prav zares. EMŠO ti še ne daje dovoljšne potrditve o tem, da si odrasel. Zato tudi pravim, da zaenkrat ne...

Samo glede na to, kako minevajo dnevi in leta, bo kmalu prepozno... hja.

Anonymous said...

Omenil si Slovenske Konjice....veš kaj bi se zgodilo, če bi res prišla sem z bebico? Imela bi prijateljico več-mene!!

Gaby said...

Meni je pa grozno gledat toliko malih otrok brez starsev, pa toliko ljubezni sposobnih ljudi okrog sebe. Ne zdi se mi fer. Vazna je ljubezen, vazno je hotenje, ni vazno ce otroka vzgajata dva moska ali dve zenski. Ne vem.. Toliko zafuranih heteroseksualnih vez vidim, pa toliko homoseksualnih parov poznam, ki bi jim privoscila otroka.

Ni fer, prekleti predsodki.. :(