imava jih!!!

Odkar sva prišla iz Egipta, je Cmoko sanjal o novem fotoaparatu. Imel je luškanega, dasiravno dandanes že kar škatlastega digitalnega Sonyja. Jaz pa analognega dinozavra Minolto (firmo, ki jo je pojedel Sony) z dvema objektivoma - enega 28-80 in 100-300. Moja napravca sicer dela lepe fotke, a se je v vseh svojih desetih letih že malo naprašila, tako na znotraj kot na zunaj. Potreben bi bil poštene čišče, saj je prepotoval vse preko južne Amerike, Evrope in Afrike. Nabavil sem ga s Kasparino v Andori, takratnem brezcarinskem raju. In čeprav se s fotografijo nikoli nisem ukvarjal drugače, kot da sem škljocal kar mi je bilo všeč, se mi je kaka dobra fotografija tudi usrala. Bolj intuitivno kot profesionalno.
No, Cmoko je sanjal o svojem zrcalno refleksnem digitalnem fotoaparatu. In je od januarja vsak dan čekiral strani o fotografiji ter med seboj primerjal različne fotoaparate, njihove značilnosti, tehnične kapacitete, kakovost slik itn itn. Dokler ni prišel do edinega in edinstvenega prepičanja, da je najboljši Nikon D40. Don't ask ME why. Menda je za ta denar in ta razred najbolj optimalen, kot se je izrazil. Prav. Optimalna je bila tudi cena. Dokler ni lepega dne ugotovil, da se je cena v neki trgovini spustila pod €500. In je seveda fotoaparat nabavil. Dva dni kasneje pa še večji objektiv. Tako, da sva zdaj opremljena s super-in-sploh-in-oh napravo za izdelovanje fotografij, samo fotografirati ne znava, hehe. Se bova že naučila... No, jaz se najbrž preko intuitivnega fotografiranja ne bom pretolkel, ker enostavno nimam časa študirat, kaj je to ISO in koliko časa naj bo odprta zaklopka pa koliko je čas ekspozicije itn. Jaz vidim, pogledam, pritisnem in zmagam. Seveda me potem razjeda frustracija, da ne znam uporabljati vseh zgoraj omenjenih funkcij in da je moja slika pre-(ali pa premalo) osvetljena, da so barve ok, ne pa super, da je odrezana glava fotografiranca. No, tako daleč vseeno ne grem. ;)

Sva pa spričo novega fotoaparata že imela incident, prosim lepo. Odločil sem se namreč, da bom fotografiral neznance, ki kolesarijo. Pa sem odprl okno in škljocal. Par slik je presenetilo še mene. Dokler se preko ceste ni začel dret neki priseljenec in nevrotično vihtet roke po zraku. In mi zjat v nizozemščini, da nimam kaj fotografirat! Jaz ga debelo gledam, dokler ni prišel do hiše in mi začel dopovedovat, da ne smem fotografirati in da naj fotografiram le pri sebi doma in da mi bo razbil fotoaparat in tako naprej. Jaz sem se mu samo kislo nasmihal in ga gledal. Turki in Maročani imajo namreč preko ceste dva lokala, kjer se velikokrat zaustavijo tudi pripadniki roke državne pravice. Dobro pitani možakar se je zgleda zbal, da bom fotografiral njihove goste in jih potem ovadil policiji. Ja ravno s tem se želim ubadat, ja.

Turek me je nemalo znerviral. Potem sem prišel do sledečega sklepa: res se mi ni potrebno za vsako ceno sklanjat skozi okno in fotografirat mimobrzeče kolesarje, še najmanj mi je pa treba imeti sovražno razpoloženje s Turki in Maročani. Nikoli ne veš kdaj te kdo kje pričaka ali pa zabriše kaj v zaprto okno... Bolj kot sem neopazen, bolje je...

No, danes pa sem dobil predčasno (precej predčasno) darilo za rojstni dan. iPod classic, alias popolnoma nov model, črni iPod 80GB. Juhu! Tale mala stvarca ima več prostora kot cel moj laptop!!!
No, zdaj veselo kopiram vso glasbo z računalnika na iPod in potem še malo s CDjev, moram pa seveda narediti še izbor klasične glasbe. Stvar je super predvsem za moja vsakodnevna potovanja in bicikliranja.
O tem, kako sicer percipiram to zadevo z iPodi (nikakor povsem pozitivno), se razpišem pa kdaj drugič.
Cmokotu lepa lepa hvala ;)

Tehnično sva zdaj povsem preskrbljena. No, tako pač pri nas izgleda šparanje... khm khm
Rabva samo še plazmo, super B&O zvočnike in stereo, surround system, profesionalen ror in sploh novo hišo!