berlin

Ampelmann, oz. semaforček. Na semaforjih vzhodnega Berlina se je znašel leta 1961 in je tako srčkan, da je ostal tudi po združitvi Nemčij, čeprav so ga oblasti zaradi "pravil" želele zamenjati. Obstaja celo trgovina, kjer prodajajo vse mogoče izdelki na temo ampelmanna.

Tu pri nas je danes grozovito vreme, nebo je popolnoma sivo, iz njega pa ne dežuje, ampak tako nekako špuka, kot če bi nekdo sedel na oblakih in histerično pritiskal na šprico za rože. Ker je še vedno precej toplo in ker si zaradi iz neba padajoče vode oblečen v plastična oblačila, si v končni fazi spričo urnega kolesarjenja moker na zuni in na znotri. V nobenem primeru ne dobra kombinacija. Ker je vreme tako grozovito, se bom predal brezmejnemu sanjarjenju spominov na nedavni izletek v Berlin. Ali Berlijn, kot mu rečejo tu.

Kdorkoli je šel v tole nemško glavno mesto, je bil nad njim navdušen. Berlina iz slik in filmov ne poznam preveč. Če izvzamem Brandenburška vrata. A za razliko od Londona, kjer se ti takoj prikaže najmanj 5 znamenitosti, ali pa Pariza, kjer je prav tako, mi je bil Berlin bolj kot ne en velik vprašaj. Prvič sem pomoje z njim v stik prišel ob branju knjige Mi otroci s postaje Zoo, zgodbi o Kristiane, narkomanki, ki je v meni za razliko od starejših bralcev bolj vzbudila željo po ekperimentiranju z drogo kot pa gnusu. No, da je ostalo bolj ali manj pri željah, mi ni potrebno posebej razlagati.

Od doma sva se odpravila dobesedno sredi noči. Šla sva namreč na bus Eurolines, ki je imel konkretno pol ure zamude. Ker je prej že tri ure potoval po depresiji in pridno nabiral potnike, je bil do nas (zadnja postaja na NL) že dodobra poln. Možnosti, da bi s Cmokotom sedela skupaj, seveda ni bilo več. Bil pa je polno nabasan s Poljaki, ki so do Poljske potovali suverenih 24 ur. No, midva do Berlina "samo" devet in sva tja prispela, z dvema postankoma, popolnoma čila in polna pričakovanj. Tam sta naju pobrala prijatelja, Mauki in njen fant Nicolas. Spali smo namreč pri Maukinem očetu, kar je bil vsekakor sijajen finančen razplet potovanja.
Po krepkem zajtrku - Cmoko namreč nenehno zatrjuje, da je to najpomembnejši obrok dneva, jaz pa ga ne dam čez basanje s smokiji, čokolado in piškoti pred televizijo -, smo že divjali po mestu. Najprej seveda velepomembna odločitev, kakšno karto za podzemno bomo nabavili. Za eno uro, ki je €2,10 ali celodnevno za €6,10?
Pregovarjanje in odločanje je na sicer smrdljivi postaji trajalo debele pol ure. Sam sem vztrajno navijal za balkansko švercanje, kar so ostali enako vztrajno zavračali. Končno smo le nabavili celodnevno.
Phe.
In se odpeljali do cerkve, ki je danes simbol med vojno porušenega Berlina. Zraven pa so zgradili molilnico in kampanile. Ali kot se je čez par dni izrazil vodič na ladji: lipenštift in puderdoze.

Pa pogledat famozno Postajo Zoo, ki ji je pravzaprav ime: Zoologischer Garten. No, postaja je popolnoma prenovljena, narkomana pa nikjer nobenega, dasiravno sem za njimi zelo oprezal.

Vse se spreminja. Sledela je druga znana postaja: Potsdamerplatz, kjer se bohoti stoplnica Nemških železnic... Trg je bil svoje dni obmejno območje, prazno, pozidano z Berlinskim zidom. Danes se tam bohotijo stolpnice sodobne arhitekture, vse v steklu, Sony Center, pogled na Sony Center z Reichstaga, desno filharmonija

pa Lego research center (za kamor moraš plačat vstopnino): Da niti ne omenjam, da je v neposredni bližini ogromen Tiergarten - eden največjih parkov v Berlinu. Na drugi strani katerega so slavna Brandenburška vrata. Nad njimi sem bil kar malo razočaran, ker sem si predstavljal kolosalne dimenzije (vrh v oblakih pa to), so pa navadni stolpi, gor pa Quadriga, ki jo je svoje dni sunil Napoleon in težko zadevo s konji in kočijo odpeljal tebi nič meni nič v Pariz. Berlinčani so jo dobili nazaj šele 8 let kasneje. Tam smo malo počivali, futrali vrabčke, potem pa jo po poti zidu mahnili do druge veleznamenitosti: Reichstaga, danes sedeža nemškega parlamenta. Stavbo je leta 1933 zasmodil Hitler in za to obtožil komuniste, koga pa... Nato je bila zelo poškodovana ob neprestanem bombandiranju ob koncu 2. sv. vojne in danes kupolo krasi remek delo angleža sira Normana Fosterja. Postavili so jo z nemalo negodovanja, kar je pa najbolj fascinantno, je pa to, da si obisk na vrh kupole zasluži prav vsak, brez predhodnega najavljanja, vse, kar je potrebno, je malo čakanja v vrsti. No, nas je to stalo 40 minut, poleti pa so vrste baje tudi po 3 ure. Na kupolo samo se moraš povzpet, je popolnoma steklena in nudi fenomenalen pogled na mesto (če ne greš na televiziski stolp, kamor mi nismo šli - je bilo dovolj ptičjega pogledovanja po mestu). Znotraj so neka ogledalca, s katerimi se je predvsem Cmoko silno zabaval, tole so pa rezultati ...

Midva sva v sredini skrajno zgoraj... ne sprašujte, koliko je trajalo, da sva tole pravilno ujela...

Nakar smo se, spet ob zidu, ki ga ni več, odpravili do spomenika pobitim evropskim židom, ki nam je vsem dobesedno zaprl sapo. Zunaj je postavljenih 2.711 nagrobnikov, brez napisov. Tla niso enakomerna in vsak nagrobnik ima svojo višino, tako da se med sprehodom med njimi dobesedno zgubiš. Si v labirintu, kjer so vse poti pravokotne. Pod njim je informacijski center, ki predstavlja najprej splošno usodo židov v Evropi pod nacističnim holokavstom, nato pa še posamezne usode nekaj družin. Kjer so na ogled tudi osebna pisma in zaznamki na smrt obsojenih judov. Kjer pisec teh vrstic ni mogel ostati suhih oči. In na koncu še soba, kjer se na vseh štirih stenah izpisujejo imena in letnice umrlih. Zapisali so: Branje imen in biografij vseh žrtev v tej sobi bi trajalo 6 let, 7 mesecev in 27 dni. Tudi to je popolnoma osupljivo. Povsem na izhodu pa so seznami spomenikov nacističnih žrtev po Evropi. Med njimi tudi Ljubelj. Ki nam je lahko, milo rečeno, v sramoto. Predstavljen je namreč kot spomenik taborišču, ki je v privatni lasti in propada, vse informacije o njem pa so na voljo na avstrijski spletni strani in na avstrijskem telefonu. Zgleda, da za spomenik zlodejstev nacizma skrbijo nekdanji nacisti. Krasno. Za to naj bi skrbelo Ministrstvo za kulturo. Kaj se tam dogaja, odkar ni več KGM-a v Celovcu, ne vem. Vsekakor žalostna reprezentanca RS.

Za veliki finale smo se odpeljali v malodane samo središče vzhodnega Berlina, okoli Nikolaikirchplatza, kjer so same Bierstübe, saj sta si Cmoko in Nicolas silno želela prave klobase, zauerkrauta in piva. Kar smo tudi dobili.Sobota je definitivno dan za šoping. Četudi nič ne kupiš. Razen spominkov in knjig (pravzaprav se je pravi šoping zgodil v nedeljo). Sprehod po Kurfürstendamu, pa nato pa v znano KaDeWe, kar je tako kot naša NaMa - skajšava za Kaufhaus des Westens. To je pravi pojem veleblagovnice. Dobiš vse, še francoske Galleries La Fayette se lahko skrijejo. V času hladne vojne je predstavljala vse, česar si oziji niso mogli privoščit - superluksuz gnilega kapitalizma. Na vrhu pa ogromna restavracija z zelo dobro samopostrežno. In malinov kis, ki sem ga želel potem kupit še v trgovini, pa je bilo pol litra €15. Drugič. Pred trgovino mi je na tla celo padla steklenička parfuma Azzaro, tako da sem Berlin še malo odišavil. Dasiravno ne po svoji želji.

Zadovoljno sita četvorka se je nato odpeljala na Oranienstrasse, pogledat vse cool trgovince in seveda pravi ozi squat, kjer je danes par barov in kino ter veliko umetniških ateljejev, našli pa smo tudi veselo glodalko, gospo podgano, ki se je sramežljivo tekla skrit pod nek odrček. Doma smo ugotovili, da smo preveč zmatrani, da bi se odpeljal žurat v vzhodni del v nek disko z elektronsko musko.Nedelja: sveže kajzerce in preste, mljac, za zajtrk. Še dobro, da ne živim tam, ker bi imel v roku 3 mescev 150 kg. Nato pa v Narodno galerijo, kjer smo hoteli na gostujočo razstavo iz njujorškega Meta francoskih impresionistov. A - ne da se mi razlagat, zakaj - smo si v vrsti premislili in se podali na ladjo. Lepo smo se poknili na krov, nadeli sončna očala in skoraj 4 ure uživali v enkratni vožnji po reki Spree in nekaterih kanalih, se mastili, pili pivo in se imel skratka enkratno. Poslušali vodiča, ki mu je jezik tekel, kot bi ga nekdo navil, vmes pa, kot pravi Berlinčan, o vsakem kamnu vedel povedati vse. Po ladjici smo se zatekli v knjigarno in prodajalno plošč, kjer sva s Cmokotom udarla besedni dvoboj o nabavljanju cdjev, tako da so z nami potovali Glass, Brahms, pa L'Arpegiatta, Straussov Zaratustra, tam pa ostali Straussovi Elektra in Saloma. Potem pa do Unter den Linden (Pod lipami), kjer je središče berlinske kulture: muzeji, knjižnica in seveda Deutscher Oper Berlin. Kjer smo se celo želeli uštuliti na drugo dejanje Webrovega Freischütza, pa so nas spregledali in vrgli ven. Nakar Mauki ugotovi, da njen kolega celo poje v predstavi in da bi lahko ne samo kupili vstopnice, ampak imeli popust. Vsi tečni, ker se Mauki kot prava Nemka ni o tem pozanimala prej, smo se spakiral do njenega brata. Še prej postali v Lidlu in nakupili vse za Carbonaro, ki sem jo spacal uro kasneje, pivo, ki smo ga veselo tankali tja to 3h zjutraj. Vmes pa na pravi konsoli vozili formulo, pa DJali na Janovih mešalnih mizah. Stvar vsaj prvič sploh ni tako enostavna. Taxi domov.ostanek zidu

Ponedeljek je bil, za razliko od tega, da sva šla z Mauki po hlače, ki jih je kupila za €230, in tega, da smo se peljali z vlakom domov, precej nezanimiv.

rušenje parlamenta DDR

SKRATKA: Berlin je fantastičen. Krasno odprto, mlado in prijazno mesto. Mesto, ki resnično živi, kjer so ljudje prijazni in se smejijo. Kjer so cene nizke in hrana dobra. Kjer kultura in zgodovina kričita iz vsake hiše. Kar je istočasno problem, saj je skoraj ni hiše, ki ne bi imela imperialne, nacistične ali komunistične pomembnosti. Česar se kmalu naveličaš.

primer izredno lepega združenja stare arhitekture z novo

Mesto, kjer se sodobno, idealno in fenomenalno združuje s tradicionalnim in klasičnim. Kjer si leder-geji po cestah upajo v svoji leder odpravi. Kjer je Mercedesov in BMW-jev, predvsem pa VW Phaetonov kolikor hočeš. Kjer je silna bogatija, revščine pa ni videti. Ni norcev na cesti in berači ne težijo. Kjer srečaš avtobus iz Krškega, poln samih ruralcev, ki se derejo po cesti. Kjer taksist ugotovi, da rečeva "pizda" in se o tem razplete cela debata, ker isto baje rečejo tudi Romuni.
Mesto, kjer bi lahko brez najmanjšega problema živela. Tudi zato, ker je 90m2 veliko stanovanje le €800 na mesec. Kje je še vedno praznih 100.000 stanovanj. Und so weiter und so fort.

sedež slavne Berlinske filharmonije

In seveda, kaj bi bil Berlin brez berlinerja. Ich bin ein Berliner (sic!)...