Egipt 4

center Kaira

Vrnili smo se v hotel in se šli takoj namakat v izvir. Ne vem, ali ni bil toliko topel kot prejšnji dan, ali pa so se moji živčni končiči navadili na toploto. Povsem možno je tudi, da so v mrazu v puščavi povsem utrpnili.

Drug dan sva se vrnila nazaj v Kairo. V najin hotel, kjer so nas pričakali isti receptorji, isti bellmeni in portirji.
Ahhh it's nice to be back home. Well, khm ... ;)
Tam je bil tudi receptor Muhammed, ki je zelo zelo lep, predvsem pa je imel božanske okvirje za očala. Ni mi uspelo izvedeti katere znamke (beri: nisem ga vprašal), tako da zdaj lahko le sanjam o njih... hehe

Po vrnitvi je Cmoko želel na vsak način v shopping (more šoping !?!?) v center, tako sva se odpravila tja. Najprej sva se pričkala kako bova to izvedla. Jaz sem imel, milo rečeno, polhen kufer pregovarjanja s taxisti in sem želel it s podzemno. Ki je nekje 7km od hotela. Tako sva vzela taxi do podzemne. Ki je v Kairu super prevozno sredstvo:
1. ne tičiš v prometnih zamaških in si v malo manjši smrtni nevarnosti, kot pa v taxiju,
2. v skladu s prvo točko je zrak veliko bolj uporabniku prijazen,
3. stane vožnja 1LE - torej €0,145 . Skratka nič!
4. na željem kraju si v pičlih 15 minutah.

Skratka hura za podzemno!

V centru sva potem iskala famozen shopping mall, ki ga seveda ni bilo. Našla sva le ulice s trgovinami. Knjigarno (kjer sem postal ponosni lastnik Korana v arabskem originalu - hotel sem namreč imeti knjigo v arabščini in katero knjigo se najbolj spodobi imet, kot knjigo knjig?), trgovine z oblekami, čevlji, kar poželi srce.







Zatavala sva tudi v malo manj fancy ulico 26th July Street, kjer se na cesti prodaja vse in še več. Stojala z oblekami in kruhom so postavljena na cesto med drveče avtomobile. Od tam sva potem zbežala nazaj na fancy ulico Talaat Harb, kjer sva kupila še en kovček, saj bi bilo vse, kar sva nakupila nemogoče prinesti domov v najinih kovčkih.

Nakar sem se jaz odločil, da ne plačam več kot 30LE za taxi in sem bil že kar malo sitkan, pa sem poklical taxi in rekel da plačam talaateen do Gize. Un naju gleda, vsi se odpeljemo. Potem malo razmišlja in reče arb'aeen. Pa jaz: la-la talateen. Pa on: arba'een! Pa se premaknemo še za en meter in pol (promet pač, pih), pa še enkrat pogleda v vzratno in reče arba'een. Jaz dvignem levo obrv, rečem: la arba'een: talateen. On nekaj jamra in potem reče, la. In jaz njemu nazaj šukran in sva se pobrala iz taxija. Ne bojo oni men tra-lala (la pomeni namreč: ne)! In spet nazaj v "udobno" podzemno in do Gize!

Kjer sva pobrala taxi in jaz rečem Le Meridien Pyramids (kako se reče piramide se what-a-mistaka nisem naučil) in potem še Ashreen, kar pomeni 20. Funtov namreč. On pokima, jaz že ves multivesel kako sem to uspel hiperdobro zdilat in se odpeljemo. In se peljemo. Pa rečem čez nekaj minut Cmokotu: tole ne gremo mi prav. Orientacijo imam namreč res kot GPS. Cmoko samo lepo gleda s svojimi velikimi zelenimi oki, jaz pa vedno bolj gubam čelo. Če gremo čez Nil, smo najebal, ker gremo narobe. In smo seveda šli zelo suvereno na most čez Nil. Ko jaz začnem mahat, da neeee, da v drugo smer in piramide in mal histerično rišem trikotnike po zraku. Zraven je sedel njegov, najbrž 5-letni otrok in me gleda z na široko odprtimi črnimi očmi. Potem gremo spet nazaj čez Nil in v smeri piramid. Jaz mu govorim Pyramids road, on mene gleda, kot da mu govorim v slovenščini. Grabim zemljevid in mu govorim še El Ahram Street, a to zadev ni nič poboljšalo. Pri tem naj povem, da je (kot vsi šoferji v Kairu) VSAKIH 10 sekund pritisnih na troblo... Nakar se ustavimo pri Shell pumpi, pokliče prijatelja, ki mu pove kako do najinega hotela. HILFE!!! Otrok še kar mirno sedi na prvem sedežu, o kakšnem varnostnem pasu niti ne bomo govorili. Sem mislil, da je od hlapov in polucije že obnemogel. Potem Cmoko izvrta v svojem rukzaku črne Toblerone. Jaz vzamim košček, ostalo pa dam otroku. Da se malo posladka. Froc čokolado nemudoma odvije iz folije, ki jo z vajeno gesto zabriše skozi okno avta in začne lizat čokolado. Mi se še kar vozimo in vozimo. Taxist je 2x že skoraj obupal, jaz mu z roko kažem naravnost, naravnost in še kar naravnost. (sem se počutil kot ata-Štrumf). Potem pa desno in smo bili pred hotelom. Jaz mu stisnem v roko 25 LE in se zahvalim, takoj ko sva bila iz avta pa mulo stisne čokolado fotru v roko. Bohved kaj se je zgodilo z njo. Glede na to, kako je v Egiptu vse sladko, vključno s kruhom, je bila črna švicarska čokolada na zelo grenki strani okusa.
V sobi sva naročila room service. Vročo čokolado, fresh orange juice, krožnik sadja in limonino torto. Plačala 10€. Sweet!

Auf iz mehke in tople postlce ob 5h (jaojao) in zajtrk pa na letališče. Kjer je cel kaos. Kjer sem se malodane tepel z nekimi Egipčanom in njegovimi 3 ženami, ker so s sabo na Nizozemsko trogali celo vodo. Pa neke zlate flaše okol vratu. Vsi so bili oblečeni v belo. Bilo jih je pa ene 50. In potem je mož s pasporti in boarding kartami šel naprej na bus, boge žene pustil brez vsega zadaj, pa policija po moža in bolj kot je varnostnik vpil, da mora imeti vsak svoj pasport in karto, bolj je bilo očitno, da to tam žal ni tako. Kar je stvari kompliciralo. Ni nama preostalo drugega, kot da se lepo stoično smehljava. Vsi so imeli nizozemske potne liste.... go figure.

Let pa dolg kot ponedeljek... sem pa si priboril dve kosili... mljac. O tem, kaj se je zgodilo, ko sva prišla domov, sem pa itak že pisal.