majhnost

Na temo Slovenije in Slovencev je bilo napisanega že veliko. Še posebej so mi ostali v spominu zapisi Vesne Godine in Svetlane Makarovič. Dve ženski, zanimivo.

Ko sem pisal komentar na enem od (dobrih) blogov, mi je prišlo na misel tole:

Problem Slovenije je njena majhnost. Problem je to, da smo vsi malodane v žlahti. Ko sem bil v srednji šoli sem ugotovil, da sem direktno ali posredno v žlahti z dvema sošolcema. Zadnjič, ko sem bil v Ljubljani sva z enim kolegom ugotovila, da sva v žlahti kar preko dveh vej. Nasvet torej: ko imate novega fanta, novo punco, bohnedaj se pogovarjat o družinskem deblu, ker bosta ugotovila, da sta najmanj mrzla bratranec in sestrična... kar je v postelji prej kot stimulans... razen v prav posebnih fantazijskih situacijah.

Kar predstavlja seveda tudi problem. Vsi poznamo vse. Če ne, smo pa vsaj spali z nekom, ki je v sorodstvu s kakim od kolegov ali pa je bivša/bivši mojega/moje kolega, kolegice. Ali pa smo bili enkrat v osnovni ali pa srednji šoli sošolci.

Potem pride na vrsto seveda delovno mesto. Ne imeti seksa s sodelavci je v Sloveniji skoraj nemogoče. Razen če ne delate v MB in živite v KP.

Vse to, pa še kaj podobnega, naredi medčloveške odnose v tako majhni državi zelo težke. Poslovno se veliko stvari ureja na podlagi poznanstva (tvoja mama je bila gotovo kolegica ali pa sošolka bodočega šefa in podobno). Zaradi tega so pravilne relacije hierarhičnega odnosa zelo zamazane. Kar je nezdravo. Pravtako dela poslovne kroge zelo majhne. Kakšne silne konkurence na kateremkoli področju v Sloveniji, roko na srce, ni. Vsi pravniki so študirali na eni (1) šoli. Pravtako vsi strojniki in matematiki. Pa še kdo drug...

To je tudi razlog, da se nihče (ali pa zelo malo število nadebudnežev) ne upa narediti kaj prav zares drznega. Nekaj outrageous. Nekaj, kar bi zdrmalo družbo, okolje v katerem živijo.
Slovenci morajo vedno biti über prijazni z vsemi: kaj pa veš kdaj boš koga rabil. Frustracije se zaradi tega kopičijo, nihče si ne upa povedati kar komu gre. Ne moremo biti vedno le prijazni! To ni zdravo. Opisanih primerov poznam v Sloveniji na stotine. Majhnih, ki se začnejo pri zatiranju v osemletki (pardon devetletki), do velikih političnih fiaskov, ki smo jih še posebej deležni v času te neofašistoidne vlade.
No, sam sem imel vedno probleme, ker sem vedno povedal kar sem mislil. Angleži bi rekli, da I wear my heart on my sleeve. Redki to cenijo, mnogi zamerijo, in še največja večina ljudi zaradi tega potegne konsekvence, ki so zame prej kot pozitivne. Pa kaj.
Morda tudi zaradi tega ne živim več doma. Ker majhnost ubija. Ubija ustvarjalnega duha, ubija ideje in ubija uporništvo. Ker so na Prešernovem trgu demostracije in jih pride 100. 150 ljudi pa te demonstracije gleda in opazuje kdo je zraven in kdo ni. In zakaj. In joj poglej, nisem vedela, da je Potočnikova Mojca s to zgubo. Kako se le mora počutit Francka... Ni prepiha. Ni dotoka različnih idej...

Koliko ljudi bi stopili iz lastnih okvirov, če bi bili večji, če bi živeli v državi s 20 milijoni prebivalcev? Ne vem. Pred sabo tako ali tako ne moreš uiti. Ko sem šel v tujino, sem si rekel: ecco, nov začetek. A sem se vseeno moral soočiti s sabo in nahrbtikom iz Ljubljane. Pred kom bežimo? Velikost mesta ne pomeni nujno osvoboditve, je pa ta zagotovo lažja.