primerjava cen II.

Lepo se je vračati domov k staršem, v rodni kraj, srečavati stare prijatelje in spoznavati nove. Gledati naraščaj sorodnikov in se sploh malce razvajati. Sva pa si s Cmokotom zadala tudi nalogo, tako da je imel najin obisk tudi empirične elemente. Predvsem, ko sva šla prvič v trgovino, sva kar malo strmela. Slovenija se je že januarja izkazala za dražjo od Nizozemske. Zdaj pa je to bilo kar malo tu mač. Pa sva spet popokala najino košar'co in šla primerjat cene.

Tole so rezultati. Read and weep, people. Končna suma pa je, za moje pojme, popolnoma osupljiva.

izdelek		količina	NL jan.	NL avg.	SLO jan.	SLO avg.
Kruh		800g	0,99	0,99	1,65	1,95
Mleko polnomastno		1l	0,39	0’65	0,58	0,72
Testenine Penne Rigate		500g	0,89	0,82	0,81	0,80
Moka, navadna		1kg	0,75	0,75	0,71	0,71
Sladkor		1kg	0,69	0,66	0,83	0,83
Olje, olivno		1l	5,89	5,89	5,96	5,96
Kis		1l	0,48	0,48	1,28	1,62
Jajca, srednja		10	1,35	1,35	1,19	1,56
Banane		1kg	1,69	1,69	0,83	0,96
Pomaranče		2 kg	2,69	2,99	2,50	3,18
Jabolka Elstar		1kg	1,29	1,49	0,87	1,19
Prašek Persil ColorGel		1,5 l	5,45	5,45	6,67*	6,67
Mehčalec		2l	1,87	1,87	2,50	3,96
Detergent		0,5l	1,59	1,55	0,79*	0,79
Toaletni papir - 3 slojni		8 kosov	2,99	2,99**	1,66	1,66
Robčki, Tempo/Softis		10x10	1,10	1,10	2,20	2,20
Solata, ledenka/kristalka		0,5 kg	1,29	1,29	0,85	0,67
Krompir		3kg	3,49	2,49	3,30	2,99
Sol		1kg	0,38	0,52	0,44	0,45
Kisla smetana		200ml/ 180g	0,99	1,05	0,57	0,62
Sir Gauda		1kg	3,35	3,35	7,53	8,92
Müsli		375g	2,85	1,97	3,03	3,77
Kava Nescafé		200g	4,89	4,99	6,76	7,16
Šunka		150g	0,94	0,94	0,65	1,15
Jogurt, sadni		1l	1,30	1,39	1,46	1,54
Summa summarum		€	49,58	48,06	55,62	62,03

Sicer pa, saj nam generalissimo kt ena stara ploća stalno mori z gospodarsko rastjo, tako rastejo tudi cene. Le da so plače že zadnjih 15 let enake.
Beyond my comprehension pa je, kako lahko ljudje s tako mizernimi plačami, kot so v Sloveniji, kupujejo tako drage izdelke!?
Na Nizozemskem je socialna podpora €750. Kar pomeni, da si doma in nič ne delaš. Vsaka začetniška plača je med €1500-2000. Prijatelje v Sloveniji sva kar po tekočem traku spraševala, koliko zaslužijo, čeprav se to res ne šika - ampak za emiprično primerjavo je vse dovoljeno. Večina jih z diplomo in/ali magisterijem ne zasluži preko €1200. Sem so vštete državne službe, torej javna uprava in privatni sektor. Istočasno pa se po slovenskih cestah vozijo najnovejši modeli avtomobilov nad €15.000. Celo Maybacha imamo dva (čigar cena je med €500.000 in 600.000).

Medtem, ko je bila razlika v cenah januarja €6,04 v prid cenejši Nizozemski, se je slovenska košar'ca podražila za €6,41 in je tako zdaj od Nizozemske dražja za €13,97!
Slovenja se je podražila za 11,5%. In je za 29% dražja od Nizozemske.

Malo za "tolažbo" lahko povem, da ravno zdaj poteka debata na NL o tem, da so cene v supermarketih prenizke in da se bodo v naslednjih desetih letih dobrine podražile za 20 do 50%. No, Slovenci ste že tam.

Najbolj pa me zanima, kaj lahko proti tem trendom sploh naredimo? Kako lahko protestiramo proti tem pošastnim podražitvam? Jést je treba.
Če se gospodarska rast kaže v dvigovanju cen, potem je, hvala lepa, ne rabim. Breda Kutin?

POPAČENKA TEDNA

Spet je torek. Super tečen dan. Ne da se mi popolnoma nič delat, berem za in pišem magisterij, pa izgubljam vse misli in niti v glavi. Ne morem napisat enega stavka, ne da bi popolnoma pozabil, kaj sem sploh želel napisati za tem... skratka obup. TV ne morem bulit, ker imam super slabo vest, na internetu berem same kvazi pomembne novice, še blogat se mi ne da... joj!!!

Zato pa danes nova popačenka:

FRŽMAGATI SE (od glagola verschmähen: zavračati, zaničevati): zdeti se za malo, biti užaljen, prizadet. Ne vem, kako to, da je glagol v slovenščini postal povratni.

Se mi prov fržmaga, ker me ni poklicala, ko sem bil bolan.

Men je beseda blazno všeč, ker ima tako lepo f-r-ž-m kombinacijo. Pa k tko užaljen rečeš, lahko fino zdramatiziraš. Mrbit je to zarad sosledja nezvočnik, zvočnik, nezvočnik, zvočnik?


Tko, zdej pa nazaj k moji nesrečni tezi. Uf!

CNN, iPhone & whatnot

Včeraj se mi je prst na daljicu ustavil na št. 27. Ki je na našem teveju CNN. Ponavadi to številko kar preskočim. Zdaj pa sem se ustavil, ker so govorili o slavnem iPhonu. In (tako jaz) o slavni potegavščini med Applom in AT&T, kjer si telefon kupil in Apple od AT&T dobi 10% denarja tvojega računa. A ok. Nekaterim pač ni nikoli dovolj.
No, zdaj pa je 17-letni mulc George Hotz iz New Jersyja ta famozni telefon odklenil. Kupil je to čudo sodobne tehnologije, ki dela malodane vse, samo izgovorjava "r" mu povzroča še težave. Pa si je zadal summer project, da bo ta trdi oreh zlomil in telefon odklenil. Kar mu je po 500 urah (!!) tudi uspelo.
Zdaj pa tole: zdravo življenje ameriških najstnikov. Njegov dan izgleda takole: Zbudi se ob 19h in gre s prijatelji ven do 1h, nato dela 10 do 12 ur in gre opoldne nazaj spat do sedmih zvečer. Najs, poba!! Na tole reče voditeljica: Oh well, that doesn't sound so awful. WTF!?!
Mulo se je s spajkalnikom, programi in pomočjo kiber skupnosti ter seveda vztrajnostjo dokopal do tega, da je telefon zdaj odklenjen. Na koncu reče voditeljica: Wow. George I wish I knew you when I was in college. WTF? Poba sploh ni "legal", ta potrebnica pa tkole flirta z njim? Je hotla bit hip?
Zdaj gre mladi George študirat nevromedicino, službo pa mu je ponudil Google. Hang on! Mulo je pri sedemnajstih zločinec, na CNN mu pojejo ode, Google mu ponudi službo in je splošni heroj. Razen seveda za Apple (ki še ne daje izjav za javnost). Meni tu nekaj ne štima... lahko pa, da sem totalno altmodiš.
Sicer pa, če vas zanima več o tem, kako se telefon odkleni, kliknite na njegov blog. Meni se zdi to multi komplicirano, pa tud 17 jih nimam več... Zato pa ne bom nikol obogatel. Vsaj z moderno tehnologijo ne... tant pis.

Potem sem pa, med krtačenjem zob, videl še prispevek o Hongkonškem režiserju, ki je naredil baje famozen film pred letom dni. Ime mu je Andrew Lau (s pravim imenom Wai Keunig Lau) in je že kar legenda azijskega filma.
V zadnjem času je posnel tri filme z naslovom Miu gaan diy [ali za vas, ki niste vešči v mandarinščini ;) Infernal affairs] . Zgodbo zadnjega, torej Infernal Affairs 3, pa je uspešno uporabil gospod Scorsese za SVOJ film The Departed. Torej, če ste mislili, da gre za izvirno ameriško gangstersko štorijo, ste se (tako kot moja malenkost) ZELO zmotili... In gospod Scorsese je za svojo kopijo zgodbe dobil 4 oscarje - med drugim za scenarij (adapted screenplay)! Needless to say, je Andrew ostal praznih rok.... hmm... da mislit.
Dost CNN-a za naslednji dve leti...

Nina

Pred nekaj dnevi, točneje 23. avgusta, je 80. rojstni dan praznoval v založništvu eden najslavnejših Nizozemcev, Dick Bruna. (Njegov oče je postal največji nizozemski založnik in na vseh železniških postajah je knjigarna Bruna. No, to je ta družina, tako da boste vedeli naslednjič, ko pridete sem, hehe.)

Je namreč avtor slavne zajčiče Nine ali po nizozemsko Nijntje [izg: najnče], kar sicer pomeni Ninica. Beli zajček, ali bolje zajčiča, je nastal, ko je Dick svojemu enoletnemu sinu govoril zgodbico o belemu zajčku, ki ga je videl na sipinah ob morju. Kasneje, ko je tega zajčka začel risati, ni želel narisati hlač, zato je zajček postal zajčiča. Pred dvema letoma je praznovala 50 let!

Nina je narisana v minimalističnem slogu s parimi potezami in le nekaj barvnimi kombinacijami. Zaradi teh značilnosti mnogi mislijo, da je Nina Japonka. Pa ni. Je Nizozemka. Ker izraze ponazarjajo le barve, oči in usta, je Bruna zelo izbirčen, ko pride do odtenkov barv in izrazov figur. Včasih za določen izraz porabi tudi več ur in več poizkusov.
Vse knjige imajo 16 strani in so primarno napisane za otroke, stare med 4 in 8 let, ne pa za njihove starše. Vsaka stran ima eno ilustracijo in štirivrstično kitico. Kakčne pa so tudi brez besedila. Téme so zelo vsakdanje, kot: Nina na kolesu, Nina gre v bolnico in tako naprej. Vse je happy-ending.

Obstoja več kot 100 različnih naslovov knjig, prodanih je bilo čez 80 milijonov izvodov in Nijntje je prevedena v prek 40 jezikov.

Kjub temu, da gre za figuro iz otroške knjige, je danes Nina prisotna na oblekah, kozarcih, hišnih pripomočkih, nastale so igrače, magnetki in whatnot...

In še to: Dick Bruna je iz Utrechta in tu je tudi Nijntjepleintje [najnčeplajnče] - Niničin trgec s spomenikom tej slavni someščanki... Nijntje se namreč rima z besedo konijntje, kar pomeni zajček.

Več na strani Dicka BruneKot otrok tega Nine nisem poznal in tudi zdaj se mi zdi, da v Sloveniji ni tako zelo poznana. Me pa zdaj, vsakič ko jo vidim, nasmeji in se mi zdi popolnoma neverjetno, kako lahko par linij in pik ustvari tako prijazno in lušno figurico.

Postala je prvovrstna dizajnerska ikona, ki se enkratno prodaja. Štos je popolnoma easy. Samo spomniti se ga je treba...

yugo

Danes sem gledal en klip iz serije Moonlighting, pa sem se spomnil, da Sybil v eni izmed serij Brucu velikodušno kupi avto. Ki je Yugo. Reakcija je seveda temu primerna.

Potem sem razmišljal, kaj so Zastava avtomobili pomenili za nas takrat v Jugi. Po cestah so se vozili domala samo fičoti, stoenke in kasneje yugoti. Kdor je bil že malo bolj fancy, je imel celo Florido! Bili so Trabanti in Dacie Jugoslavije. Istočasno so Čehi iz super avtomobila med obema vojnama naredili kakovostno skrpucalo.
Mi doma smo, med drugim, v začetku osemdesetih imeli tudi Diano 6 (kaj je ta 6 pomenila, se mi sanja ne). Ki je suvereno vlekla Brako prikolico vsako leto na Pag - Novalja je bila naš kamp, kamor smo hodili več kot 10 let. Danes si sploh ne znam predstavljati, kako smo tja nabasali vse za 3-tedenske počitnice in to dva odrasla in dva pamža. In se vozakali do Paga. Nobenih airbagov, nobene klime... Imeli smo se super...
Jugota nikoli nismo imeli, pač pa poleg omenjene Diance tudi stoenko. Zadnjič sem v Sloveniji po dolgem času spet videl Jugota. (Stoenk je v Kairu kolikor hočeš). In zdaj šele vidim, kako ubog je ta avto sploh bil. In kako smešno je moral izgledati na ameriških cestah. Ob vseh Cadillacih, Fordih in Lincolnih... Imel pa je "krasno" reklamo:



Tako malo v spomin na famozne stare čase. Staramo se, madona.

POPAČENKA TEDNA

Kaj pa je to zaen dan, torek? Lepo vas prosim. Ponedeljek je itak najdaljši, sreda je vsaj sred tedna, četrtek je prepriprava na vikend... Torek je torej brezvezen dan. Ime izhaja iz stare cerkvene slovanščine, kjer beseda vtori pomeni drugi.

No, in zato zdaj vsak torek popačenka tedna.*


PIMPELJDRAGONAR - [popačeno iz nemške vulgarne besede Pümpeldragoner]: gumb na razporku.


Zdaj pa le urno pridno besedo parkrat uporabiti v stavku, da se je hitreje naučimo! Kot recimo:

Zapri si pimpeljdragonar, da ti pimpelj na uide.
Matr, mi je odpadu pimpeljdragonar, a mi ga prišiješ nazaj?


*vzeto iz Arcticae horulae Alenke Pirman

time to say goodbye

Pa je prišel dan, ko se poslavljava. Iz Janschalenda. Zgodilo se je prav to, kar sem pričakoval. Tri tedne je popolnoma dovolj za to, da mi ne začne it na jetra popolnoma vse. Hvalabogu so bile še počitnice, da ga naši velepolitiki, predvsem pa vladniki še ne serjejo (preveč). In se je kljub času kislih kumaric kljub vsemu dogajalo veliko. Predvsem škandal z opero, pa megasestanek vseh strank, inflacije, ki je ni, vedno bolj infantilni in nemogoči predsedniški kandidati in podobno.
Bleščeča stran najinega obiska so nova znanstva in pa to, da sva upela videti vse ostale stare, ki sva jih želela videti (razen Vesne, ki je stegnila na morje). Igrala sva celo tarok!

Spet sva se lahko zgražala nad nacionalno televizijo, ki je iz delno gledljivega programa naredila popolnoma negledljiv program. TV Dnevnik in Odmevi so pod kritiko. Ki jih vodijo ljudje kot Igor Jurič, ki ni zmožen prebrati niti ene napovedi (cca. 35 sekund), ne da bi se zmotil 2-krat. Čestitamo. O tem, kaj poročajo nočem niti govoriti. Bohnedaj o kakšnem vladnem kiksu. Če pa že, gre samo za poročilo o tem kaj se je zgodilo, komentarja si ne upa podati nihče. Potem pa so tu seveda še paradne oddaje, kot so: Vrtiljak, Dajmo naši, Absolutno globalno in neka oddaja čudne blondinke, ki je v času najinega gledanja gostila Evo Irgelj (ki je med drugim tam tudi igrala na kitaro in pela!). Grims je cel car: TV spored je končno uspel "izboljšat" (beri: približati okusu njihve volilne baze). Nimam popolnoma nič proti agroživilskim novicam in sem globoko prepričan, da so takšne oddaje silno potrebne. Vsekakor pa naj bi nacionalna televizija ponujala tudi kaj za visok okus, tako na področju informacij kot zabave. Ne bom spet za vzor postavljal BBC-ja, pa bi ga lahko. Seveda so na TVS uspeli izgubiti tudi licence za prenos domala vseh športnih dogodkov. Še enkrat: bravo Grims in ekipa. Važno, da gledamo prenose ustoličevanj škofov.

Istočasno pa sva na A-kanalu odkrila super oddajo Svet, ki jo vodi cauber Marko Potrč . Kljub temu, da obstoja že od 5. februarja, sva jo zdaj videla prvič in bila navdušena. Res je, da je zelo "ameriška", pompozna in senzacionalistična. A prispevki so pripravljeni kakovostno in predvsem zelo raziskovalno. Ne varčujejo s komentarji in odkrivajo rahlo zabrisane sledi korupcije in nesposobnosti te vlade. In voditelj, ne samo da je šarmanten in postaven, bere fenomenalno, hitro, kristalno jasno in se ne zmoti. Z gosti je spoštljiv, a dobi odgovore na svoja vprašanja (na TVSLO imajo lahko vsi ministri monologe). To, Vest.si in Dnevnik daje slovenskim medijem tisto uravnoteženost, o kateri je govoril Sasko Vimoniti.

Cene v Sloveniji so prav neverjetne. Tokrat ne govorim o frizeraju, ampak o življenskih potrebščinah. Kruhu, mleku, soli. Spet pripravljam košarico izdelkov, ki bo pokazala, koliko so se stvari podražile od zadnjega opazovanja in predvsem, kakšna je razlika v ceni enakih izdelkov na Nizozemskem. S tem, da je na Nizozemskem socialna podpora €750! To naredim, ko pridem gor in grem v trgovino še tam. Storitve so še vedno cenejše, a se kljub vsemu strmo dvigajo.

Cmoko je včeraj rekel, da ima občutek kot da tokrat odhajava za vedno. Morda ima pa prav.

frizer

Imam frizerja v Ljubljani. Enga pa v Utrechtu (ki je nizozemski državni prvak - don't ask).

Natačno pred letom, sem se šel strižt k temu mojmu v Ljubljani. In plačal 2.000 SIT. POCEN! Potem sem šel k mojemu državnemu prvaku 2x. Plačal vsakič €18,50. NI SLABO.

Vmes sem vprašal slovenskega: ti, sej, ko bo pa evro boš pa podražil, ne?
Odgovor: Neee, stari res ne bom. Cene ostanejo iste.

Sem se šel strižt januarja 2007. Plačal €10. Kar, roko na srce NI 2.000 SIT.

Danes sem se šel spet pošopat, tik predno greva s Cmokotom nazaj. Plačal sem €19! DRAGO!
Cena me je tako frapirala, da sem samo odtipkal pin in šel ven. Še posebej me je frapirala, ker smo s frizerjem prijatelji. Saj ne pričakujem posebne cene, sploh ne. Samo to je, dragi moji, več kot 100% podražitev v enem letu!

Cena sama po sebi ni pretirana. Nikakor me ne mori plačevati za dobro striženje. Moti me pa to, da se stvari tako zelo podražijo brez meni vidnega vzroka. Inflacije baje da ni, plače ostajajo enake, le vse se draži. Mi kdo lahko to razloži? Koliko časa boste to še prenašali? Kdaj se bo kdo zbunil? Kdaj? Je normalno, da na tromostovju plačamo (v lokalu za katerega ne želim delat reklame) €3,30 za pivo, če je drugod €1 ceneje? S tem, da zraven dobimo še košarico zelo neokusnega terasnega two-men-benda, kjer pevka fuša tako kot še nihče. Smo se za to borili?

Sklep dneva: strižem se pri svojem državnem prvaku v Utrechtu. Je ceneje. S tem, da je standard na Nizozemskem veliko večji.

Kam to pelje?

dan

Tale post je posebej za Dimitrija in Mirjano, ki bloga ne bereta. Sem pa mislil nanju, ko sem ga pisal. Gre namreč za doživetje četrtka. Prosim:


11.00 - kava z Dinozavrom. Zamudim zelo nobel 5 min. Še pred tem na kolesu nehote zignoriram kolegico, ki me na to spomne, ker se dere za mano. Najprej milsim, da mi pričo zgodnje ure in prevelikega fizičnega napora potiskanja pedalov, zvoni v glavi. Mi še ne gre tako hudo... Hvalabohu. Imam lušen jagodni sok z Dinijem, v katerem zvem podrobnosti Bitchs(k)weetovega romanja na Brezje. Hmmm

12.00 - kava z Ninico, kjer zvem vse lepote dela na nacionalki. Kako sem vesel, da tam ne delam več. Tam je tudi Cmoko (ki je pred tem že spil svojo pijačo z radijsko osebo). Ko smo tam v Ambientu, pride mimo še cel radijski oddelek in se nam na naše veliko veselje pridruži.

14:00 - šibava od RTV v Knafla, kjer sva zmenjena s Katarino na kosilu. Imamo prvovrstno kosilo, s tem mislim bolj družbo kot hrano. Še posebej, ker sem naročil nekaj, česar sploh nisem hotel jest. Hja... se zgodi tud v boljših familjah.

16:00 - grem v Cha nakupit zalogo čajev za naslednje leto. V trafiki si želim kupit revijo in cigare, pa ne vem katere, vse so bolj ali manj shitty. Oboje - revije in cigare. Srečam Klarinetista, ki me povabi na eno hitro kavo. Hitro zato, ker:

17:00 - pijača s Kameleonko v Maximalu. Super super punca, spoznala sva se prvič in mi je bilo všeč, da sva se. Dasiravno malo na hitro, pa toliko bolj sladko. Od sokov presedlal na Mohito, ki mi ga je, sicer postaven mladenič z očmi Barbre Streisand, postregel kar z že cvetočo meto. Se vidi, da je fensi lokal. Jaojao. Medtem cmoko sedi v Roži in se druži s muzikologoma,

18:00 - kamor pridem tudi jaz in kjer se zadržimo do 20:30. Čvekamo in rešujemo predvsem kulturni svet v Sloveniji, ki je tako ali tako tik pred popolnim kolapsom. Mimo pride še A., ki sva jo videla že v obdobju med 12. in 14. uro. A lepe ljudi je lepo videti večkrat.

20:30 odhod proti Saxu, ki potem pravzaprav postane Trnovski zvon, kjer se srečamo z Ido, Mirjano, Dimitrijem in Ninama. Na poti tja srečava še Romino in si izmenjamo emaile. V Zvonu nostalgičen večer obujanja dogodkov s FDVja. In še ena potrditev zame, da je bolje, da sem zamenjal foh.

23.20 Odhod proti domu.

Zdaj vem, kako se počuti Paris Hilton in zakaj se drogira, da sploh zmore te nadčloveške napore. Boga boga.

Suma sumarum: Videla in se kakovostno pogovarjala z 17-19 ljudmi! Tako zgledajo zadnji dnevi pred odhodom. Zdaj pa šibam k frizerju in ponovim vajo. Z drugimi ljudmi :D
Za naslednje leto, si bom omislil EN lokal, se z lastnikom zmenil za količinski popust, potem pa vse lepo po urah navabil tja. In bom cel dan lepo za eno in isto mizo! HA!

blogres

Potovanje v naš dragi Janshaland ni prinesel le lepih snidenj z naraščajem naše družine, o katerem sem že poročal, in super dopusta ležernega lenarjenja in čakanja na nevihto na Krvavcu, kot sem tudi že opisoval.

Prinesel je, kar je za blog toliko bolj pomembno, fizično snidenje z mojimi kolegi. Moj lastni blogres (ker sem unega uradnega zamudil - ali bolje rečeno, tako so škrtarili, da mi niso plačali letalske karte).

Na KINKIP-u II, ki je bil potekal v nedeljo sem končno spoznal londonskega slavnega tadeja, zabavno centri (ki ji uradno podeljujem naziv za najbolj vztrajno pevko! ČESTITAMO!!), über dinota, nasmejano urško - našo neodgovorno osebo, odgovorno za KINKIP, kinki kinkyja, kobro, presenetljivo tiho morsko, rajajočo Betty, Blodnjo in nekaj k.g-jev. Bil ultra zabaven dan, z lepim vremenom, super družbo in hrano ter jedačo - še posebej govejo juho z gresovimi cmočki, ki je bila pika na i. V podzavesti žal ostaja multinagravžen Šifrer(jev) šampanjec, ki ni dober niti za sovražnike, čeprav se imenuje Za prijatelje. No thanks. Priče lahko pričajo o tem, kako je vsebina mojega kozarca zalivala deteljo. Nisem še uspel ugotoviti, če je tam zdaj ožganina...
Kljub veleuspešnem dogodku pa moram žal ugotoviti, da je bil kinkip neuspešen. Izpolnjen ni bil niti en načrt fotografiranja slike. Nezadovoljen.

Povsem nepričakovano pa sva danes s slovenskim (!) Cmokotom pristala še na enem blogovskem druženju "drugega kroga", kakor se je izrazil lonDON. Kjer so bili ničvečtolikolondonski lonDON, lepi nakodrani Fetalij, naš dmashina, zgovorna Nimfa, sončkasta Sunshine (ki naju je o hepeningu obvestila), Fras, Šuši, Zlobo, Matjaža in slednje tudi Sajkota. Gotovo je bil še kdo, ki ga nisem imel časti objeti.

Vsekakor blogovsko izjemno zanimiv in krasen teden. Glede na to, da kmalu spet frčiva v depresijo, sva oba s Cmokotom vesela, da smo se spoznali. Zelo vesela! Črke na ekranu so končno meso postale. Mljac! In Cmoko, glede na to, da je bil povsod menda edini NEblogar, se je počutil prav domače. Torej imamo kljub vsemu tudi blogarji še vedno real life... glih komi ;)

Sicer pa BLAGOSLOVLJENO MARIJINO VNEBOVZETJE. Al kako se temu vošči. A sploh se?

kino

Ne maram velikih kinomatografskih poslopij. V vseh takih situacijah se počutim kot živina in tisti res pravi masovni potrošnik. Nikoli nisem maral skupinskih zadev: turističnih potovanj, skupinskih ogledov, masovnih koncertov ...

Nedelja zvečer - dan za kino. Pa sva šla. V enega od teh veleamfiteatrov. Šla sva gledat Ms Henderson Presents. Glede na to, da sva oba ljubitelja britanske kulture in jezika sva pričakovala dober film. Z Dame Judy Dench naj bi bilo to zagotovljeno. In nisva se motila. Gre za luškan, nenaporen film o stari bogati aristokratinji, ki si, potem ko ji umre mož, omisli svoje gledališče. Nepotreben igralec je bivši zmagovalec Idolov Will Young, trd in neprepričljiv, še poje ne zadovoljivo. Nastopa pa tudi lepa Kelly Reilly z zelo lepim oprsjem in prijetnim obrazom... Film je posnet po resničnih dogodkih. Režiser Stephen Frears je zagotovil lepo režijo in fotografija je sijajna. Film vreden ogleda.

Ampak moj namen ni bil pisanje recenzije. Namen posta je povedati, da sva bila v dvorani SAMA. Popolnoma. Kar se nama še ni zgodilo! Najprej sva pričakovala še kakšno dušo. A ko se je film že krepko začel, sva ugotovila, da se tak film poleti težko kosa s Simpsoni, Heriji in Šreki.
Skratka.
Imela sva svojo privatno projekcijo. Sva se zelo na glas režala, komentirala in se nasploh zabavala. Prvovrstno!

Kakšen je sploh profit takšnega prikazovanja? Nikakršen? Bi film vrteli tudi če ne bi bilo prodane niti ene vstopnice. Ali pa bila prodana ena in imetnik le-te ne bi prišel? Zaslužijo toliko s filmi kot so Die hard in It's a boy girl thing, da si lahko privoščijo art film, čeprav to sploh ni? Nazadnje sva ob podobno skopem občinstvu v Utrechtu gledala Grbavico. Bilo nas je 15.

Zdaj pa res v gore.

počitnice in kajenje

Najino družabno življenje se je nadaljevalo tudi zadnjih par dni. Kasparino smo sprejeli kar v naši rezidenci, prišla je z luškanim sinom. Kar verjeti ne morem, kako hitro rastejo ti otroci!

V soboto sva šla na kosilo s simpatično in postavno Sunshine. Ker so se mi že na Nizozemskem cedile sline ob njenem zapisu o čevapčičih in šopski solati, je bila odločitev o obisku Portala, restavracije, ki nudi tudi tako hrano, logična. Ona je papala pleskavico, Cmoko čevapčiče in jaz ražnjiče. Plus tri šopske. Mljac!

Za zvečer sva bila zmenjena z Lolito in Blažem. Ob 22h. Ker se je ob 21:30 še tuširala, sva lepo sedela doma in gledala TV. Na Mezzo je bil posnetek Straussove opere Ariadna na Naxosu (v kateri je pel tudi eden od mojih profesorjev), tako sva ob martiniju in Jaffa keksih lepo uživala v blagozvočnem petju. In čakala na Lolito. Ob 22:15 novo usklajevanje: od doma odideva čez pol ure, je djala. OK, ni problema, in ker zadeve poznam, jima naročim, naj pokličeta, ko sedeta v taxi. Ob 23:15 še vedno nič. Kličem in Blaž pove, da sta skoraj fertik, le še pas si mora izbrati. Ukažem jima, da morata biti najkasneje ob 23:30 pred Pošto! Midva sva potem tja prišla ob 23:45. Hehe... No, ja. Let them taste their own medicine. ;)
Joe Penas in Long Island Ice tea. Oz. več njih. Čestitke lepemu Blažu ob nezadržnem staranju. Imamo lep večer z opravljanjem in banalnim čvekanjem... Nakar se Zvoni, Jure in Lolita odločijo za obisk Casinója. Kar odločno zavrnem, saj poznam svoje gambling obsesije. Zato z Blažem IŠČEMO in IŠČEMO kako hrano. Na Čopovi nič, na Trubarjevi nič. Ostanejo le bureki. Sirov in pizza. Prav. Ob 2:45 počasi proti domu. Med tem vidimo, kako je Holiday's Pub v notranjosti skoraj prazen in vsi stojijo pred vrati in kadijo. HAHAHA!

Vesel sem, da je tak zakon sprejet. Se ne strinjam, da gre za omejevanje pravice kadilcev. Kadilci gredo lahko še vedno kamor želijo, le kaditi ne smejo povsod. Not the same thing at all! Se bomo pa vsi ostali (btw: tudi jaz pricinim kako cigaro sem in tja) počutili bolje in ne bom kot prekajen sir, ko se vrnem domov iz lokala. Kajenje je razvada in ne temeljna človekova potreba. Zato ni nujno človekova pravica. Nihče popolnoma ne prepoveduje kajenja. Le omejuje se ga. In kdor ni sposoben sedet par ur s prijatelji in ne kadit, se mi smili. Na kavo, koktail ali pivo greš s prijatelji, ne pa s cigaretami. Razumem, da je navada železna srajca. Zdaj se bomo morali navaditi tudi na to, da se družimo in zabavamo brez tobaka. Čez 5 let bo popolnoma navadno, da sedimo v lokalu in ne kadimo. Sredi osemdesetih si tudi nisi mogel predstavljati letov brez kajenja. Še jaz sem kadil v Adriji... Danes pa si ne moreš predstavljati, da bi kdo v letalu kadil.

Jutri greva na Krvavec za 5 dni. Obožujem našo hiško in hribolazenje po okoliških gorah. Že samo to, da sva tam je fenomenalno. Polnenje baterij.

dogodki in odmevi

Sem že kar nekaj časa doma v našem Janšalendu, pristal na BRNIKU (!) in bil sprejet od velikanske roke, ki nas je pozavgala v novo letališko stavbo. Hura! Pa smo tudi mi del civilizacije. Dokler nismo po 4 minutah hoje prišli do 1.5m širokih šteng z dvojnimi vrati in se spustili v spodnje socialistično poslopje, kjer še vedno kot dva zamorčka delata trakova za prtljago. In kjer je sprejemna hala za vse, ki izstopajo iz letališča velikosti naše dnevne sobe. Za znoret. Važno, da so spremenili ime!
V Bruslju sem se imel krasno, stanoval pri Alisi in spoznaval njene politične kolege, ter lovil sapo ob petmestnih številkah plač uradnikov v EU. Kdor zna pač zna.

Takoj v torek sva se s Cmokotom odpravila do moje drage nečakinje, in kakor je že njena ponosna mati povedala v enem od komentarjev, ne smem napisati nič slabšega kot to, da je otrok lep in priden. Roko na srce, kako bi lahko sploh napisal kaj drugega? Lepa je po stricu, cela Afrodita, pridna pa po drugem stricu. Ni kaj, dobro sva naredila! Dita je res krasna, še bolj pa mi je bilo všeč videti sestro, ki si je 5 let nazaj nikakor nisem predstavljal v tej vlogi. V vlogi, ko brezkompromisno podreja svoje želje in potrebe za dobro nekoga drugega. Da, materinstvo je krasna stvar in res spreminja ljudi. Lepo je bilo videti tudi, kako se oba enakomerno posvečata potrebam male štručke in kako je cela hiša polna ljubezni, topline in sreče. Resnično se me je zlo dotaknilo. Tule pa slikca nečakinje s stricoma.
Ob vsem tem me je kar malo šokiralo, kako neodzivno je človeško bitje prvih par mesecev. Prvič sem bil namreč v stiku s tako mladim bitjem! Videl sem že veliko dojenčkov ob rojstvu, a vseeno. Torej otrok vidi 20cm od svojega nosa, zanekrat se na dražljaje odziva zelo selektivno... In kjub temu, da smo se pri antropologiji učili, da se otroci rodijo toliko prej, da se začnejo učiti, ker je kultura boljša od narave, me je to kar malo šokiralo. A ne bo več dolgo, ko se bo smejala, govovila, hodila, se učila v šoli in rodila... in spet tako naprej. :D

Sreda je bila dan za alkoholiziranje, ko se je Cmoko že zgodaj popoldne odločil, da se ga bo pošteno nacukal. Jaz sem malo rolal z očmi, njegovi kolegi so se hihitali, Cmoko pa je pridno goltal pivce. Videl sem se z eno mojih ljubic Ido, ki se je priklatila sem s Kosova, kjer dela, in Mirjano, ki je zdaj Bruselj zamenjanjala za Ljubljano.
Pred tem sem na delovnem mestu obiskal še našo party queen my dearest Lolito, jo odpeljal na kavo in jo silil naj poje svojo lešnikovo čokolado, ki je kljub mojemu trudu ostala trmasto zaprta. Kmalu greva na kosilo. Uno tazaresno, 3 gange pa tko. Ki bo ostalo not... ;) Nato sem pri njej probal veliko oblek s krasnimi cenami in iz trgovine odšel praznih rok. Hja, c'est la vie, n'est pas?

Večer je prinesel veliko druženje mojih starih sošolcev s FDVja in debatiranje o tem kaj kdo dela in kje in koliko zasluži in tako. Med tem je Cmoko nadaljeval svoj dnevni plan. Bli smo v Saxu in poslušali tango, bili smo v Manni, kjer smo plačevali astronomske cene za navadne martinije (Ida in Mirjana sta plačali po 7,30€ za martini-vodko), jaz sem debelo gledal in skomigal z rameni: sem se naredil tujca... kaj pa vem, da je tam tako drago... Nakar smo nepotrebno razkošje in razsipnost zamenjali za KUD FP, kjer se je koncert že zdavnaj končal. Kot pravi starci na obletnici diplome, smo se Ida, Dimitrij in jaz posedli v galerijo in cuzali pivo, medtem ko je Cmoko zunaj jedel multipekočo kuruzo in nadaljeval z alkoholizacijo.

Ob 3h smo se počasi spokali domov in ker sva kolesarila, sem bil nenehno v smrtni nevarnosti - Cmokotu je vožnja naravnost delala silne preglavice, poleg tega pa je menda mislil, da more govoriti brez prestanka. Tik pred hišo me je skoraj spravil s kolesa, ko se mi je z velikim treskom približal po desni. Kar me je popolnoma razpizdilo in sem šel spat multi tečen. Cmoko pa multipijan. Drug dan je ugotovil, da je vseeno malo pretiraval in je v celem dnevu pojedel le eno veliko solato, spil pa 7 velikih pirov. Čestitke! Ob tem je seveda pozabil, da slovensko pivo ni tako kot tista nizozemska voda...

Needless to say, je bil domala cel četrtek v postelji. Mene je ta dan zbudil lepi Blaž (po telefonu, se razume), s katerim sva se dobila na kavi v Roži, kramljala o flavtah in flavtistih pa o tem in onem. Končno sva se torej spoznala tudi v živo, po MSN sva namreč debatirala in čvekala že kaj nekaj časa ... Kako ima lepe ustnice! mljac ;) Popoldne sem se dobil še z gaychefom in njegovo boljšo polovico. Nedaleč od Rože smo sedeli v Ljubljanskem dvoru, se fino pogovarjali. Debata o tem in onem, malo o realnem malo o kiber življenju. Zelo sem ju bil vesel!
Zvečer pa spet Ida in Mirjana, spet v Roži, in ko je sonce zašlo sva končno šla s Cmokotom na uro in pol dolg sprehod. Kot v starih časih, ko sva le tako preživljala skupne trenutke.

Danes pa dež.