kino

Ne maram velikih kinomatografskih poslopij. V vseh takih situacijah se počutim kot živina in tisti res pravi masovni potrošnik. Nikoli nisem maral skupinskih zadev: turističnih potovanj, skupinskih ogledov, masovnih koncertov ...

Nedelja zvečer - dan za kino. Pa sva šla. V enega od teh veleamfiteatrov. Šla sva gledat Ms Henderson Presents. Glede na to, da sva oba ljubitelja britanske kulture in jezika sva pričakovala dober film. Z Dame Judy Dench naj bi bilo to zagotovljeno. In nisva se motila. Gre za luškan, nenaporen film o stari bogati aristokratinji, ki si, potem ko ji umre mož, omisli svoje gledališče. Nepotreben igralec je bivši zmagovalec Idolov Will Young, trd in neprepričljiv, še poje ne zadovoljivo. Nastopa pa tudi lepa Kelly Reilly z zelo lepim oprsjem in prijetnim obrazom... Film je posnet po resničnih dogodkih. Režiser Stephen Frears je zagotovil lepo režijo in fotografija je sijajna. Film vreden ogleda.

Ampak moj namen ni bil pisanje recenzije. Namen posta je povedati, da sva bila v dvorani SAMA. Popolnoma. Kar se nama še ni zgodilo! Najprej sva pričakovala še kakšno dušo. A ko se je film že krepko začel, sva ugotovila, da se tak film poleti težko kosa s Simpsoni, Heriji in Šreki.
Skratka.
Imela sva svojo privatno projekcijo. Sva se zelo na glas režala, komentirala in se nasploh zabavala. Prvovrstno!

Kakšen je sploh profit takšnega prikazovanja? Nikakršen? Bi film vrteli tudi če ne bi bilo prodane niti ene vstopnice. Ali pa bila prodana ena in imetnik le-te ne bi prišel? Zaslužijo toliko s filmi kot so Die hard in It's a boy girl thing, da si lahko privoščijo art film, čeprav to sploh ni? Nazadnje sva ob podobno skopem občinstvu v Utrechtu gledala Grbavico. Bilo nas je 15.

Zdaj pa res v gore.