Wednesday 5 September 2007

berlin



Ampelmann, oz. semaforček. Na semaforjih vzhodnega Berlina se je znašel leta 1961 in je tako srčkan, da je ostal tudi po združitvi Nemčij, čeprav so ga oblasti zaradi "pravil" želele zamenjati. Obstaja celo trgovina, kjer prodajajo vse mogoče izdelki na temo ampelmanna.

Tu pri nas je danes grozovito vreme, nebo je popolnoma sivo, iz njega pa ne dežuje, ampak tako nekako špuka, kot če bi nekdo sedel na oblakih in histerično pritiskal na šprico za rože. Ker je še vedno precej toplo in ker si zaradi iz neba padajoče vode oblečen v plastična oblačila, si v končni fazi spričo urnega kolesarjenja moker na zuni in na znotri. V nobenem primeru ne dobra kombinacija. Ker je vreme tako grozovito, se bom predal brezmejnemu sanjarjenju spominov na nedavni izletek v Berlin. Ali Berlijn, kot mu rečejo tu.

Kdorkoli je šel v tole nemško glavno mesto, je bil nad njim navdušen. Berlina iz slik in filmov ne poznam preveč. Če izvzamem Brandenburška vrata. A za razliko od Londona, kjer se ti takoj prikaže najmanj 5 znamenitosti, ali pa Pariza, kjer je prav tako, mi je bil Berlin bolj kot ne en velik vprašaj. Prvič sem pomoje z njim v stik prišel ob branju knjige Mi otroci s postaje Zoo, zgodbi o Kristiane, narkomanki, ki je v meni za razliko od starejših bralcev bolj vzbudila željo po ekperimentiranju z drogo kot pa gnusu. No, da je ostalo bolj ali manj pri željah, mi ni potrebno posebej razlagati.

Od doma sva se odpravila dobesedno sredi noči. Šla sva namreč na bus Eurolines, ki je imel konkretno pol ure zamude. Ker je prej že tri ure potoval po depresiji in pridno nabiral potnike, je bil do nas (zadnja postaja na NL) že dodobra poln. Možnosti, da bi s Cmokotom sedela skupaj, seveda ni bilo več. Bil pa je polno nabasan s Poljaki, ki so do Poljske potovali suverenih 24 ur. No, midva do Berlina "samo" devet in sva tja prispela, z dvema postankoma, popolnoma čila in polna pričakovanj. Tam sta naju pobrala prijatelja, Mauki in njen fant Nicolas. Spali smo namreč pri Maukinem očetu, kar je bil vsekakor sijajen finančen razplet potovanja.
Po krepkem zajtrku - Cmoko namreč nenehno zatrjuje, da je to najpomembnejši obrok dneva, jaz pa ga ne dam čez basanje s smokiji, čokolado in piškoti pred televizijo -, smo že divjali po mestu. Najprej seveda velepomembna odločitev, kakšno karto za podzemno bomo nabavili. Za eno uro, ki je €2,10 ali celodnevno za €6,10?
Pregovarjanje in odločanje je na sicer smrdljivi postaji trajalo debele pol ure. Sam sem vztrajno navijal za balkansko švercanje, kar so ostali enako vztrajno zavračali. Končno smo le nabavili celodnevno.
Phe.
In se odpeljali do cerkve, ki je danes simbol med vojno porušenega Berlina. Zraven pa so zgradili molilnico in kampanile. Ali kot se je čez par dni izrazil vodič na ladji: lipenštift in puderdoze.
Pa pogledat famozno Postajo Zoo, ki ji je pravzaprav ime: Zoologischer Garten. No, postaja je popolnoma prenovljena, narkomana pa nikjer nobenega, dasiravno sem za njimi zelo oprezal.
Vse se spreminja. Sledela je druga znana postaja: Potsdamerplatz, kjer se bohoti stoplnica Nemških železnic... Trg je bil svoje dni obmejno območje, prazno, pozidano z Berlinskim zidom. Danes se tam bohotijo stolpnice sodobne arhitekture, vse v steklu, Sony Center, pogled na Sony Center z Reichstaga, desno filharmonija

pa Lego research center (za kamor moraš plačat vstopnino): Da niti ne omenjam, da je v neposredni bližini ogromen Tiergarten - eden največjih parkov v Berlinu. Na drugi strani katerega so slavna Brandenburška vrata. Nad njimi sem bil kar malo razočaran, ker sem si predstavljal kolosalne dimenzije (vrh v oblakih pa to), so pa navadni stolpi, gor pa Quadriga, ki jo je svoje dni sunil Napoleon in težko zadevo s konji in kočijo odpeljal tebi nič meni nič v Pariz. Berlinčani so jo dobili nazaj šele 8 let kasneje. Tam smo malo počivali, futrali vrabčke, potem pa jo po poti zidu mahnili do druge veleznamenitosti: Reichstaga, danes sedeža nemškega parlamenta. Stavbo je leta 1933 zasmodil Hitler in za to obtožil komuniste, koga pa... Nato je bila zelo poškodovana ob neprestanem bombandiranju ob koncu 2. sv. vojne in danes kupolo krasi remek delo angleža sira Normana Fosterja. Postavili so jo z nemalo negodovanja, kar je pa najbolj fascinantno, je pa to, da si obisk na vrh kupole zasluži prav vsak, brez predhodnega najavljanja, vse, kar je potrebno, je malo čakanja v vrsti. No, nas je to stalo 40 minut, poleti pa so vrste baje tudi po 3 ure. Na kupolo samo se moraš povzpet, je popolnoma steklena in nudi fenomenalen pogled na mesto (če ne greš na televiziski stolp, kamor mi nismo šli - je bilo dovolj ptičjega pogledovanja po mestu). Znotraj so neka ogledalca, s katerimi se je predvsem Cmoko silno zabaval, tole so pa rezultati ...
Midva sva v sredini skrajno zgoraj... ne sprašujte, koliko je trajalo, da sva tole pravilno ujela...

Nakar smo se, spet ob zidu, ki ga ni več, odpravili do spomenika pobitim evropskim židom, ki nam je vsem dobesedno zaprl sapo. Zunaj je postavljenih 2.711 nagrobnikov, brez napisov. Tla niso enakomerna in vsak nagrobnik ima svojo višino, tako da se med sprehodom med njimi dobesedno zgubiš. Si v labirintu, kjer so vse poti pravokotne. Pod njim je informacijski center, ki predstavlja najprej splošno usodo židov v Evropi pod nacističnim holokavstom, nato pa še posamezne usode nekaj družin. Kjer so na ogled tudi osebna pisma in zaznamki na smrt obsojenih judov. Kjer pisec teh vrstic ni mogel ostati suhih oči. In na koncu še soba, kjer se na vseh štirih stenah izpisujejo imena in letnice umrlih. Zapisali so: Branje imen in biografij vseh žrtev v tej sobi bi trajalo 6 let, 7 mesecev in 27 dni. Tudi to je popolnoma osupljivo. Povsem na izhodu pa so seznami spomenikov nacističnih žrtev po Evropi. Med njimi tudi Ljubelj. Ki nam je lahko, milo rečeno, v sramoto. Predstavljen je namreč kot spomenik taborišču, ki je v privatni lasti in propada, vse informacije o njem pa so na voljo na avstrijski spletni strani in na avstrijskem telefonu. Zgleda, da za spomenik zlodejstev nacizma skrbijo nekdanji nacisti. Krasno. Za to naj bi skrbelo Ministrstvo za kulturo. Kaj se tam dogaja, odkar ni več KGM-a v Celovcu, ne vem. Vsekakor žalostna reprezentanca RS.

Za veliki finale smo se odpeljali v malodane samo središče vzhodnega Berlina, okoli Nikolaikirchplatza, kjer so same Bierstübe, saj sta si Cmoko in Nicolas silno želela prave klobase, zauerkrauta in piva. Kar smo tudi dobili.Sobota je definitivno dan za šoping. Četudi nič ne kupiš. Razen spominkov in knjig (pravzaprav se je pravi šoping zgodil v nedeljo). Sprehod po Kurfürstendamu, pa nato pa v znano KaDeWe, kar je tako kot naša NaMa - skajšava za Kaufhaus des Westens. To je pravi pojem veleblagovnice. Dobiš vse, še francoske Galleries La Fayette se lahko skrijejo. V času hladne vojne je predstavljala vse, česar si oziji niso mogli privoščit - superluksuz gnilega kapitalizma. Na vrhu pa ogromna restavracija z zelo dobro samopostrežno. In malinov kis, ki sem ga želel potem kupit še v trgovini, pa je bilo pol litra €15. Drugič. Pred trgovino mi je na tla celo padla steklenička parfuma Azzaro, tako da sem Berlin še malo odišavil. Dasiravno ne po svoji želji.

Zadovoljno sita četvorka se je nato odpeljala na Oranienstrasse, pogledat vse cool trgovince in seveda pravi ozi squat, kjer je danes par barov in kino ter veliko umetniških ateljejev, našli pa smo tudi veselo glodalko, gospo podgano, ki se je sramežljivo tekla skrit pod nek odrček. Doma smo ugotovili, da smo preveč zmatrani, da bi se odpeljal žurat v vzhodni del v nek disko z elektronsko musko.Nedelja: sveže kajzerce in preste, mljac, za zajtrk. Še dobro, da ne živim tam, ker bi imel v roku 3 mescev 150 kg. Nato pa v Narodno galerijo, kjer smo hoteli na gostujočo razstavo iz njujorškega Meta francoskih impresionistov. A - ne da se mi razlagat, zakaj - smo si v vrsti premislili in se podali na ladjo. Lepo smo se poknili na krov, nadeli sončna očala in skoraj 4 ure uživali v enkratni vožnji po reki Spree in nekaterih kanalih, se mastili, pili pivo in se imel skratka enkratno. Poslušali vodiča, ki mu je jezik tekel, kot bi ga nekdo navil, vmes pa, kot pravi Berlinčan, o vsakem kamnu vedel povedati vse. Po ladjici smo se zatekli v knjigarno in prodajalno plošč, kjer sva s Cmokotom udarla besedni dvoboj o nabavljanju cdjev, tako da so z nami potovali Glass, Brahms, pa L'Arpegiatta, Straussov Zaratustra, tam pa ostali Straussovi Elektra in Saloma. Potem pa do Unter den Linden (Pod lipami), kjer je središče berlinske kulture: muzeji, knjižnica in seveda Deutscher Oper Berlin. Kjer smo se celo želeli uštuliti na drugo dejanje Webrovega Freischütza, pa so nas spregledali in vrgli ven. Nakar Mauki ugotovi, da njen kolega celo poje v predstavi in da bi lahko ne samo kupili vstopnice, ampak imeli popust. Vsi tečni, ker se Mauki kot prava Nemka ni o tem pozanimala prej, smo se spakiral do njenega brata. Še prej postali v Lidlu in nakupili vse za Carbonaro, ki sem jo spacal uro kasneje, pivo, ki smo ga veselo tankali tja to 3h zjutraj. Vmes pa na pravi konsoli vozili formulo, pa DJali na Janovih mešalnih mizah. Stvar vsaj prvič sploh ni tako enostavna. Taxi domov.ostanek zidu

Ponedeljek je bil, za razliko od tega, da sva šla z Mauki po hlače, ki jih je kupila za €230, in tega, da smo se peljali z vlakom domov, precej nezanimiv.
rušenje parlamenta DDR

SKRATKA: Berlin je fantastičen. Krasno odprto, mlado in prijazno mesto. Mesto, ki resnično živi, kjer so ljudje prijazni in se smejijo. Kjer so cene nizke in hrana dobra. Kjer kultura in zgodovina kričita iz vsake hiše. Kar je istočasno problem, saj je skoraj ni hiše, ki ne bi imela imperialne, nacistične ali komunistične pomembnosti. Česar se kmalu naveličaš.
primer izredno lepega združenja stare arhitekture z novo

Mesto, kjer se sodobno, idealno in fenomenalno združuje s tradicionalnim in klasičnim. Kjer si leder-geji po cestah upajo v svoji leder odpravi. Kjer je Mercedesov in BMW-jev, predvsem pa VW Phaetonov kolikor hočeš. Kjer je silna bogatija, revščine pa ni videti. Ni norcev na cesti in berači ne težijo. Kjer srečaš avtobus iz Krškega, poln samih ruralcev, ki se derejo po cesti. Kjer taksist ugotovi, da rečeva "pizda" in se o tem razplete cela debata, ker isto baje rečejo tudi Romuni.
Mesto, kjer bi lahko brez najmanjšega problema živela. Tudi zato, ker je 90m2 veliko stanovanje le €800 na mesec. Kje je še vedno praznih 100.000 stanovanj. Und so weiter und so fort.
sedež slavne Berlinske filharmonije


In seveda, kaj bi bil Berlin brez berlinerja. Ich bin ein Berliner (sic!)...

19 comments:

Saša Gerčar said...

Joj, ko bi vedela, da bomo istočasno v Berlinu ...morda celo istočasno pri spomenikih padlim Židom, bi se pa lahko dogovorili za kakšen blogerski sestanek ;)
Tudi mi navdušeni nad Berlinom. Bili smo prvič in še to zelo na hitro in mi je bilo branje tvojih vtisov v veliko pomoč in inštrukcije za naslednjič.
Glede balkanskega šfercanja na metrojih pa takole: sama sem tudi malo tako na balkansko varianto in sem moža zadnji dan pred poletom domov prepričevala, da v tistem deževnem ponedeljku, ko se nameravamo zapeljati le 2 postaji, res ne bi komplicirali okrog karte. Pa saj sem se sama cel mesec vozila po Muenchnu brez karte in vem, da to deluje. Pa ker sem že resna gospa in se mi poleg tega ne da pričkati z mojim, smo karte kupili. In na naslednji postaji ...tik pred našim izstopom, so prišli kontrolorji. V civilki! Kar vroče mi je postalo. Svetujem za bodoče: Berlin ni za balkanske štose.

adj. said...

Fajn, krasn, strinjam se, da je zajtrk temelj dneva, pa tudi, da je treba čez dan kaj grizljati, zaradi mene tudi preste, če ni, recimo, kakih mini roladic ali marcipana pri roki. Kubasa in zele sta videti greha vredni, hlače, kakršnekoli že so, pa 230 € ne. Nisem vedel, da konzumirata Glassa (menda ne Louisa?), zato hitro povej, kaj sta njegovega kupila. Predvidevam, da kako opero. Kakšne so cene ploščkov tam gori? Mimogrede: na tole me je opozoril Tadej, ki se je pobahal tudi z vstopnico za eno od teh fešt, lucky bastard! :)

Anonymous said...

Videti (in brati) je, da sta se prav luštno imela. ;) Hvala za tale potopis, da bom vedela kam pomoliti nos, če me pot zanese v Berlin. Pozdravčki obema!

Anonymous said...

joj, moj dragi Berlin, moje sanjsko mesto.... ahhhh ko sem gledala vse te fotke, sem se kar topila zraven. Škoda le, da takrat, ko sem jaz bluzila po tem fenomenalnem mestu, ni bilo nobenega, ki bi mi povedal za razne kupole, kamor lahko greš itd..... Sem pa ponosna, da sem videla skoraj vse, kar si tudi sam naštel, čeprav sem sama lazila po tem mestu in nisem dobila tudi enega napotka ne, kaj se splača videti :D
Pa odočila sem se tudi, da ko bo Dita malo večja, gremo zagotovo v Berlin. Petru sicer ni bil nič posebnega, ampak bo že potrpel ;-))
aaahhhh Berlin (srčki letijo naokoli)....

ambala said...

saška: ja škoda ja res. Z Mauki sva zadnji dan tudi švercala, ko sva šla po hlače. Sem pa sicer vedel, da so v civilu...

dini: Cmoko je kupil Philipa in to kar neko njegovo kompilacijo. Ob 70 letnici je izšel dvojni CD The best of P. Glass. Za hlače bom rekel: no comment. ;) Hrana je pa res dobra, mljac.

sunshine: res vredno ogleda, toplo priporočam. Lupke tudi tebi

freycha: sem velikokrat mislil nate, ja. Morda gremo pa naslednjič mi štirje?

ambala said...

Ah, Tadej se sam važ! Važič ;)

Cene ploščkov so popolnoma normalne, torej, drage. Vsota vsega, kar je Cmoko kotel kupit je blo €89, zato pa špetir. Moja L'Arpeggiata je bla recimo 18. Konkretno.

Anonymous said...

Kje pa je Knut?

Ampak ful fajn napisano :D

ambala said...

jah knut je zdaj baje že čist passe. Je že velik fant in nič več luškan medvedek, čeprav sem ziher, da je še vedno luškan. Za živalski enostavno ni blo cajta... drugič :D

hvala!

bubbles said...

vidim, da maš enako izkušnjo s postajo zoo kot jaz :)
(no, čeprov mi tam ratalo posnet eno fotografijo postaje zadosti srhljivo, da bi človek lahko verjel, kaj vse se je tam dogajalo).

ka-ma said...

ja, kaj pa obisk kaksnega muzeja? Huh? Museum insel je obvezen!! Babilonska vrata, Nefertiti...ja kako sta pa to lahko spustila?!? Sem kar malo razocarana nad vama! Se pa strinjam, da je Berlin fantasticen in da ob vsakem obisku tam najdem kaj novega in fascinantnega.

ambala said...

OJLA KAMA!!! Kje si ti?!

Jah vem, muzeji. Veš kako: jaz prvič nikoli ne grem v muzeje. Najprej si hočem ogledat mesto, ko pridem vanj drugič pa grem po muzejih in galerijah. Kot rečeno, hotel smo it v Nacionalno galerijo, pa smo jo zamenjal za ladjo...
Drugič pa obljubim.
Roko na srce, se mi zdi mal čudn v Berlinu gledat egipčanske zaklade. A ni to mal čudn. Mogl bi bit v Kairu.

ka-ma said...

ja, res je, vse te zadeve bi morale biti v Egiptu, ampak ker vemo, da svet ni pravicen, si jih pac ogledamo, kjerkoli pac so.
Drugace sem pa zdaj spet na Japonskem,rekonvalescent med kovcki, skatlami in ostalo kramarijo! Se tri tedne, pa gremo, zato ni casa, da bi kaj vec pisala...bom pa potem vec, obljubim, ko se enkrat ustalimo. Pozdravcek!!

Karmen said...

aaah, skomine, nostalgija, Berlin....

Btw švercanje na podzemni se ne splača. Preizkušeno. Sem bila namreč zasačena pri tem nečednem dejanju in nam pri tem ni pomagal niti Bettijin dolgi jezik.

Na srečo znajo biti Nemci do turistov precej popustljivi in so nas po tem, ko smo se uspešno prebile čez vse birokratske postopke oprostili globe.

Vanja said...

Berlin je res najboljše mesto pod soncem. Sicer bila tam samo enkrat in komaj čakam da grem spet!!
Glede muzejev razmišljam podobno kot ti (ok, bila sem v Checkpoint Charliju), a te stvari si ponavadi "prišparam" za naslednjič.

Aja. Ampelmanna imam pa na bedžu!

ambala said...

Kama, želim ti čimprejšnje okrevanje. Cela modelka si, res! Javi se, ko boš lahko spet malo globje zadihala.


Cherry: men se nekak vedno uspe spelat iz kazni. Ok, skor vedno.

Kameleonka: vsekakor je res 1A mesto. Greva nasledjič v muzeje skupi? (par fotk je sam zarad tebe)

ambala said...

Aja: midva pa na šalčkah za kofe. Mi je VEDNO polepšal dan, ko sem ga videl! Kolk je cortkan!

Vanja said...

Lahko greva skupaj v muzeje!
Fotke sam zarad mene?! :-) merci!

yanmaneee said...

goyard
supreme shirt
kd shoes
bape hoodie
kyrie 6 shoes
jordan retro
kd shoes
christian louboutin
cheap jordans
nike air force

Unknown said...

n3t94g5f57 d0g80q1q91 f7l99u1m33 e2h46l8o72 j7v11k2x13 e8c14e3l10