coming out

Še ena gejevska tema... pa ja ne postaja tole gej blog. Ne... Samo v kratkem času me je kar nekaj stvari napeljalo na tale zapis.


Coming out v smislu priznanja homoseksualnosti (a sploh obstoja primerna slovenska beseda, ali smo to tudi popačili v komingaut tako kot besedo gej?) je brez dvoma eden najpomembnejših korakov istospolno usmerjenih. In medtem ko nekateri - zelo redki, s tem nimajo nobenih problemov, drugim predstavljajo nepremostljive ovire. Jaz sem bil eden izmed slednjih...

Heteroseksualci si niti predstavljati ne morete kaj to sploh je, kaj to pomeni in kako težak je ta korak. Sam menim, da so trije coming-outi. Najprej si moraš priznati sebi. Zame je bilo to precej težko. Verjetno zaradi idealnega družinskega okolja, ki je neverbalno od mene pričakoval, da bom nadaljeval idealno življenje sina. Kar sem pričakoval tudi sam od sebe... Kar se seveda ni zgodilo. Drugo je priznanje prijateljem. Ko končno izustiš to, kar si mlel in mlel v svoji glavi. Ko so vsi prijatelji veseli, saj končno tudi oni poznajo enega geja, ko so veseli, ker so prepričani, da se bo tvoje življenje zdaj odvijalo po nekaterih "normalnih" tirnicah. In končno je seveda najtežje priznanje družini. Povedati staršem, da stvari niso take, kot bi si oni želeli.
IMHO so potrebni vsi trije, da bi lahko osvobojeno in zdravo zaživeli življenje brez skrivalnic, brez nepotrebnih malih laži in predvsem brez nepomembnega izgubljanja energije. Kolikor si mislimo, da je razkritje pred starši nepomembno, je po mojem mnenju drugo le za priznanjem samemu sebi. Dlje kot smo skriti, težje bo priznanje. Dlje se bomo s starši vred zapletali v pajčevine navideznosti vsakdanjega idealnega življenja, težje bo končno stopiti iz teme in pokazati prave, mavrične barve. Ki so del nas. Del. Ne pa srž našega bivanja! Smo istospolno usmerjeni. Pa kaj. To ne definira našega bistva, to ne pomeni, da nismo vse drugo: sin, brat, nečak, Slovenec, bogat, reven, redečelas itn itn...
Receptov kako to storiti ni. Edini recept je čimprej. Še tako nemogoča situacija slej ko prej postane obvladljiva in premagljiva.
Še ko sem bil s Cmokotom skupaj več kot leto in pol, doma uradno niso vedeli o moji usmerjenosti. Kar se mi niti ni zdelo tako hudo. In ko sem odšel v tujino, sem si rekel, ah saj sploh ni važno, živim tako daleč, da lahko živim svoje življenje. A pred takimi stvarmi lahko le bežiš. Zbežati ne moreš. Venomer je neka prepreka, ki onemogoča pristen stik z ljudmi, ki jih imaš rad. Ne, to ni zgolj tvoj "problem" to je problem vseh. Vsi se morajo soočiti s tem. Žal ne živimo v družbi, kjer to ne bi bilo pomembno. Ne živimo v družbi, kjer bi dejstvo, ali prideš domov s punco ali fantom, ne pomenilo razlike. Zato je treba zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko resnice in na mizo položiti karte. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Čas celi...
In obljubim, ko si z vsemi na jasnem kdo si, je življenje lepo. Lepše. Drugače se stalno skrivaš, stalno živiš v strahu kaj te bo izdalo in kako skriti najbolj očitne gejevske manire, oprezaš kdo te bo kje s kom videl in flagrante...