voici

Kr fotka jumbota, k mi je tko sexi avjon

Najprej sva se poslovila s Cmokotom, kar je bilo težko, glede na to, da sva se na take in podobne načine poslavljala kar 4 leta. Telo si zapomne podobne dražljaje in zdaj sva po enem letu prvič narazen za več kot vikend. Predvsem je težko zaspati brez sladkega objema in se zbuditi v prazni postelji.


EasyJet, ok: kot ponavadi so na letališču res bogu za hrbtom. Čekiram se pri terminalu A, potem moram pa peš na popolnoma drug del letališča k vratom H. Zdaj imajo neke nove super ultra security mašine, kjer moraš stopiti not na označeno mesto in za 3 sekunde dvigniti roke. Kot prikazuje slika. Nato te še pretipajo, če vidijo kar, kaj jim ni všeč... Vse radijsko povezano z nekom, ki sedi ohved kje stran in gleda v tvoje drobovje! Totalno Total Recall!

S "čakalnico" so bili zelo velikodušni: notri je 5 stolov! Ko se čekiraš še drugič, pred boardingom, potem stojimo v treh vrtah v veliki hali, približno tako, kot živina, ki čaka na zakol. Zaspal sem v momentu ko se je moja glava dotaknila naslonjača na Airbusu. In se zbudil, ko smo pristali v drugem živinskem rezevoarju: na Stanstedu. Kjer sem imel 6 ur čakanja. Tam se srečal sem še dve mladi mamici (eno od njih poznam, saj je pianistka v operni produkciji, ki jo delam v Franciji) in prišli smo na idejo, da ne bi čakali v tem grozljivem skladišču, ampak šli kam ven. Za prtljago računajo 4,75 GBP, kar se je meni zdelo rop sredi belega dne in sem svoj 13 kg (!!!!!) težek kovček lepo vlekel za sabo. Vzeli smo taxi in se odpeljali do najbližje vasi, kjer smo se poknili na vrt in najprej spili kavico in čaj. Otroci (oba sta stara okoli enega leta) so se hranili, malo (ampak res skoraj ne omembe vredno) tečnarili, potem smo pa še jedli in se počasi vrnili v tisti zverinjak. Vmes nam je še težil lokalni taxist zakaj nismo (čeprav smo) rekli, da imamo otroke, ker se baje ne smejo prevažati brez stolčkov.
Potem smo 45 minut stali v vrsti za čeking in potem še ene 40 za security check. Kjer so uboge mamice morale probat prav vso hrano za otroke, vržt stran originalno zapakiran jogurt, zmešat (!) mleko v prahu in ga poskusit, ena pa je na svojo veliko žalost imela v ročni prtljagi še polno krem za otroka in zobno pasto in ostale žavbe. Babnica (do predkratkim brezposelna, zdaj pa že veliko močjo na razpolago) je vse zmetala ven in ji morila, da mora biti to v prozorni vrečki. Ko sem rekel, da ima za hrbtom na tone teh vrečk in da naj eno poda in basta, pa gremo naprej je sledilo: A, to pa ne. To bi morala naredit že prej. In je potem vse tlačila v eno samo vrečko, ki jo je imela slučajo s sabo, kar spet ni bilo vredu, ker bi se morala vrečka zapreti. Nakar je uboga mama obupala in stran zabrisala vse te kreme in žavbe in zobne paste, pa losione za otroka in podobne reči. In to samo zaradi nekega "terorističnega napada" v NY, ki se sploh ni zgodil, in ker je nekdanji premier UK tak bedak, da je nasedel na debilizme ameriškega predsednika. In zdaj oni uradno terorizirajo nas!
Letalo RyanAira smo torej skoraj zamudili. In divjali z dvema malima otrokoma kot norci... Ker je oderuški Ryan ukinil priority boarding za starše za malimi otroki (oz. moraš za to plačat 2 GBP!!), smo še ene pol ure čakali za boarding in seveda sedeli raztreščeni po celem letalu. Na katerem je po celem trupu pisalo, prosim lepo: RYAN AIR "bye, bye EasyJet". KAJ? Norci so! Kakšna pa je to reklamna akcija... pa tudi če je že slaba reklamna akcija, se tega NE NAPIŠE NA LETALO! S tem, da se sedeži niti ne morejo nagnit nazaj, ni predala pri nogah itn. Potem je ena od mamic prosila za malo tople vode, da jo bo zmešala z mlekom v prahu in jo nahranila svojo punčko. Kaj je bil odgovor stevardese: Ne. Potem je kupila čaj (brez vrečke) in dobila toplo vodo za mleko. Skratka, dragi moji, to je absolutno zadnjič, ko sem letel s to gnilo kompanijo, ki ji je res le do zaslužka. Tudi cheap letalske linije se ločijo on unih, ki so cheap.
Je pa seveda pri celi stvari očitno, kaj dejansko pri etabliranih prevoznikih plačamo: dobre storitve. In da so teli ceneni letalski prevozniki letališki promet popolnoma zbanalizirali. FUJ!

Dinard je eno res lepo obalno mestece v Bretaniji, polno šarma in neke odprtosti. A o tem drugič. Sem namreč končno usposobil Cmokotov aparat in sem danes malo škljocal, pa je zdaj prepozno pa še ljubi se mi ne fotke snemat s fotoaparata... Desolé!