dan današnji

Je bil zanimiv dan... zbudila sva se ob 1oh in se spokala iz postelje kakšne pol ure kasneje. S tem da je potrebno omenit, kako so sosednji Španci (grrrrr) veselo rajali in razgrajali tja do ene treh... Ampak jaz sem brez problema zaspal.

Pred tem sem razmišljal o nečemer, kar bi pred spanjem bilo bolje ne razmišljat. In sicer o tem, kako se naredijo misli. Kaj je fizikalno potrebno, da pride do misli. Preskočijo kake vezi, celice, elektroni v možganih? Katere? Je to energija, ki jo lahko čutimo? In ker seveda odgovorov na ta vprašanja nisem poznal, sem mislil o tem kako se misli... not good, before falling asleep! Potem sem s tem obremenil še Cmokota, ki mi je zaukazal, da naj mislim na temo in basta! Pa sem....

Točno vem, kateri vlak bom zjutraj vzel. Le da nanj vedno tečem. Ker sem imel karto že kupljeno sem si vzel čas in se do postaje bolj kot ne sprehodil. Vreme sončno in toplo... Dokler ne pridem do postaje in ugotovim, da je ura 11:24 in da vlak odpelje ob 11:25. Seveda, je bil vlak točen! Zagledam ga na peronu in se spustim v lahki drnec, kolikor so mi Versace flip-flopsi to sploh omogočali, vmes držim torbo, da mi ne opleta po ramah, se trudim bit karseda eleganten, medtem pa sprevodnik zažvižga tist usoden pisk.
Dvignem roko in mu maham v besu in razočaranju. Kaj sem jaz kriv, da vlak ne ustavi bližje podhodu? In kljub temu, da so se vrata brezpogojno zaprla, še kar flipflopam do vlaka. Upam, da me sprevodnik še vidi in se me usmili. A ko vstopi še on, slabih 10m pred vlakom neham skakljat. Gunđam (kot bi se izrazla moja mati) in počasi mi že vre, nakar vidim, da iz vlaka maha neka roka! Nevedoč kdo sploh je in kaj ta roka pomeni, se v nekem malodane življenskem boju instinktivno enostavno zapodim proti mahajoči roki. Bil ni nihče drug kot strojevodja, ki mi je mahal iz svoje kabine! Pritečem do vrat in mi požuga, naj vstopim. Jaz nemalo zmeden vprašam, če bo odprl vrata vagona, on pa meni: ne, ne sinko, kar noter! Vstopim v kokpit (saj se mi sanja ne, kako se temu reče v žargonu). Začnem se na dolgo in široko zahvaljevati in sem skratka popolnoma PAF! On se mi smeji in me vpraša, če imam karto. Ja ok, saj si prijazen, ampak nizozemc pa tud, ne?! Mu jo brez odlašanja pokažem, nakar mi reče, da naj se grem kar lepo usest v vagon. V momentu sem še pomislil, da bi ga vprašal, če sem lahko kar tam, da bi videl, kako se vozi vlak! Edinstvena priložnost! A sem si v naslednji stotinki sekunde premislil. Don't push your luck, boy, sem si mislil....
Izstopim iz kabine v vagon, kjer stoji nekaj ljudi, ki me začudeno gledajo. Verjamem, da niso pričakovali, da bo od tam izstopil nekdo oblečen Gucci majčko, Versace japanke in Gianfranco Ferré sončne špegle. Sam nisem pričakoval, da bo od tam prišel nekdo tak...
Vera v nizozemske železnice se mi je mirakulozno povrnila in obljubim, da ne pri naslednjih 5-tih zamudah ne bom popolnoma nič nergal...

Veselo sem preko vseh kanalov kolesaril po zelo lepem dnevu v Amsterdamu. Še to me ni znerviralo, da sem pred enim od mostov moral čakati ladjo. Jean-Sébastian je odpel lep diplomski izpit, čeprav nisem tako zelo prepričan nad glasom kontratenorja, ki poje Wolfa in Brahmsa... Mais, bon!

Vaja z dirigentko je šla tudi super in sem bil kar zadovoljen, čeprav ima še vedno par pripomb nad mojo francoščino... oh teli Francozi... kako so občutljivi. Saj razumem, da je tečnoba bit edini neFrancoz v zasedbi in da če je govorjeno besedilo, da se to pozna... vadim, vadim, vadim!

Lepo se vrnit potem domov (NS ni imel zamude!, jaz pa spet laufal na vlak), na super ribo, krompir in špinačko z belim vinom a la Cmoko! Mljac... Začela sva gledat en film z naslovom 300 (!?), ki nama ga je zapekel Tomo, a sva po 20 minutah obupala... vmes požrla cel "punding" - saj ne vem kako se temu reče po slovensko, Cmoko še Magnuma, jaz pa skor vse čokoladne piškote Zaans Huisje. Film ugasnila in začela gledat, ter pogledala Ime rože... klasika! Vmes kadila cigare (no, Cmoko ne). Ujela še zadnji del Jonathana Rossa, kjer je bil gost Ozzi Ozborne (ki se ga multi težko razume. Ne samo, da ima birminghamski naglas, še supermomla).
Trenutno Cmoko šnorka na kavču, TV kaže Rambota, ki ga oba z velikim veseljem ignorirava, jaz pa po netu panično iščem note super cikla Ralpha Vaughana-Williamsa za tenor, godalni kvartet in klavir. Brez uspeha... Eh, tud internet ni več to, kar je bil...

Slaap lekker allemaal en tot morgen!!