Saturday, 12 May 2007

Jugoslavija


Slava juga? Perhaps not.


Smeh me je spomnil, da sem v prejšnjem postu naredil vele-napako. In sicer srbsko tekmovalko na ESC sem poimenoval z Jugoslavija. Le zakaj?

Potem sva s Cmokotom mal debatirala o tem (med kosilom, za katerega sem preizkusil nov recept: koščki piščanca z bučkami in meto ter raznopisanimi makaroni; je kar uspelo). Ugotovil sem, da živijo danes otroci, ki so stari 15-16 let in niso Made in Jugoslavija!!
Ki v tej tvorbi nikoli niso živeli. Ki nikoli niso plačevali z dinarji (in jih verjetno tudi ne poznajo), niso se učili srbohrvaščine (posredno cirilice), ki niso na pisma in razglednice limali jugoslovanskih znamk. Ki se niso vozili na bone (mi smo imeli tudi to srečo, da smo imeli dva avtomobila, en par in en nepar), ki ne vedo kako je bilo kupovati devize na črnem trgu pred škofijo v Ljubljani.

Ko sem šel tam nekje 1988-89 na plesno tekmovanje v Blackpool, UK, se prav posebej spomnim, kako sta za mano gledali dve Angležinji, jaz pa tudi malo za eno od njih (Louise ji je bilo ime). Kaj sem pa takrat še vedel ... Potem sta se opogumili in prišli do mene in smo se malo pogovarjal. Obe sta se nasmihali kot za stavo.
Nakar me ena vpraša: Oh, where are you from?
In jaz: Yugoslavija.
Tišina.
Ne samo tišina, v momentu se jima je obraz pomračil, nasmeh je izginil.
Jaz pa kot v neko svojo obrambo: Well, not Yugoslavia! Slovenia!
Po čemer sta se obe na petah zavrteli za 180 stopinj in brez besed izginili. hja...


Danes te jugoslovanske vezi ostajajo. V tujini se, kljub temu da nismo v isti državi že 16 let, južni slovani takoj povežemo. Takoj imamo skupen jezik (pa s tem ne mislim srbohrvaščine) in teme za pogovor. Smo si veliko bliže od Avstrijcev in Italijanov, da Mađarov niti ne omenjam. Si ne predstavljam, da bi se z Avstrijcem pogovarjal samo zato, ker je moj severni sosed. Tudi po tem, ko nismo več skupaj, takšne vezi ostajajo. Politični problemi ne igrajo vloge, zamere do komunizma, ki nas je v to tvorbo spravil, tudi ne. To je za nami, mi gledamo naprej.

Beograd bo v moji percepciji še nekaj časa ostal glavno mesto Jugoslavije. Sedež CK KPJ. Mesto, kjer so oprli prvi McDonald's (kamor so hodili s Kompasom na izlet z busom!).
Kjer v Donavo Sava se bistra izlije...


Nisem jugonostalgik in ne želim si nazaj države, kot je bila. Všeč mi pa je, da z določenimi narodi čutim neko toplo bližino, ki je z drugimi ne. Malo imam prijateljev iz Hrvaške, Srbije ali Makedonije. Večinoma so Angleži, Nemci, Francozi... A z "Jugoslovani" imamo neko vez. Kar mi je všeč!
znameniti bankovec z rudarjem udarnikom Alijo Sirutanovićem

Dobra stara Juga se je sijano izkazala tudi na ravnokar končani Evroviziji 2007. Kako sva se režala, ko smo si lepo podelili najvišje pike. HAHA! No, Alenka ni dobila nobene 12-tke. Tant pis... Pa kaj. Se kdo čudi? Jaz ne... Bravo za Marijo, dober komad, dobro odpet! Naslednje leto pa v Beogradu... kako lepo se je zaključil tale, pred tekmovanjem napisan post. :D

27 comments:

alcessa said...

Ambala, zveniš tako, kot da sva ista generacija ... :-)

ambala said...

haha, najbrž...

Freycha said...

Zelo na hitro dva primerka, kako smo še vedno med sabo povezani. 1. dogodek, ko sem sredi Berlina našla hrvaško gostilno Dalmacija. Ob vstopu sem namenoma pozdravila z Dober večer in takoj smo bili na ti. Iz Slovenije? naša braća.... in dobila sem veliko boljšo porcijo hrane. Drugega "brata" pa sem spoznala pod Eifflovim stolpom - iz Srbije in pregledoval je nahrbtnike.... seveda ga meni ni bilo potrebno pokazati.
Ja, sem 4. leta mlajša od ambale, pa vseeno čutim neko navezanost z našimi bivšimi brati izven SLO....

ka-ma said...

Ja, jaz sem ocitno tudi z vama obema v priblizno isti. Ambala, ne vem ce se spomnis, ampak ko smo sli cez mejo, je bilo treba placevat kavcijo...oziroma tisti, ki so bili (ce se prav spomnim, starejsi od 14 let!) Pa norija za toaletni papir, pralni prasek, kavo in cokolado! Moja mama je veliko sluzbeno hodila v Zagreb in je s seboj vedno nosila celo potovalko damskih higienskih vlozkov...v Zagrebu se jih ni dobilo, pa so jo vse kolegice prosile! Cista groza! Vendar se zdaj, ko to vcasih razlagam znancem, vse skupaj zdi kot ena velika avantura, a ne? V bistvu je zabavno, ceprav takrat definitivno ni bilo.

ambala said...

Ja, freycha, to je to. Ko sem bil na busu v Barceloni smo se s kolegi pogovarjali kje moramo dol za YH. Pa je nekdo predlagal da eno od postaj. Nakar se nekdo z začetka avtobusa zadere: Ne, sledeća stanica! Haha...

Ka-ma: ne spomnem se kavcije. Mogoče sem pa vseen mal mlajši (with all due respect), hehe... Spomnim se pa šopinga v KGMu!

alcessa said...

OK, bom prva. Sem letnik 72. Česar ne vem o Jugoslaviji, sem prebrala pri Slavenki Drakulič :-)ipd. Zelo sem srečna, da smo v EU, vseeno sem vesela, da deloma poznam jugoslovansko kulturno dediščino. Vesela sem tudi, da je Blogorola uvedla bloge iz bivše Juge. Zaradi jezik in kulture.

ambala said...

Ja, sva kar blizu ja. Si že dolgo v tujini?

ka-ma said...

Letnik 71....

kasparina said...

letnik 67... in se vsega spomnim. KAKO NI BILO ZA DOBIT BANAN - GROZNO...
KAVE.... grozno, bencina, par-nepar,mah, vse je bilo takrt ful grozno. Zdaj pa vlečem is spomina.
Pa švercarjev in preprodajalcev se spomnim. Pa kako se je na cesti v devize menjalo...

DeeDee said...

Jaz sem pa še malo mlajša, pa se še vsega zelo dobro spomnim...šopingi v KGMu in švercanje (vsegakarsedakupiti) so ostali v lepem spominu. Bruhanje po ovinkih čez Ljubelj malo manj :)

Dogodivščin z "braća slovenci" je polno...ena iz Munchenskega Mc'D...ko sem se tako pridno trudila, da bi si cel zdrav obrok naročila v nemščini hehe. Pa se zadere punca za pultom "Selim"... se zamenjata...pa mi pravi stric Selim "eto, može i po naše" :)

Eurosong pa...meni je zmagovalni komad všeč, še posebej zato, ker ji niso napovedovali zmage zato, ker pevka ni klasična lepotička in kar je najbolj pomembno - zato ker je Srbije.

Anolopka said...

Ja tud jaz se spomnim časov, ko smo se vsedli v našo rdečo katrco in se zapeljali čez Ljubelj, po banane, kinder jajčke in ostalo špecarijo - v KGM seveda... :)

Freycha said...

Joj, iz KGM-a se pa najbolj spomnim, ko smo kupili plastično zajemalko za sladoled. V temno roza barvi. Nekaj denarja nam je še ostalo in to je bila iz mojih oči kot ena nagrada za vse nas..... Kako sem bila ponosna, da smo jo imeli doma in jo uporabljali za zajemanje sladoleda iz banjice..... Pa Barbika!!! Celo dve Barbiki, samo eni je ambala odtrgal glavo. Oz. sva jo odtrgala med bojem, kdo se bo z njo igral. Drugo Barbiko pa sem postrigla in potem čakala, da so ji zrastli lasje....... kje so tisti časi...

ambala said...

Zanimivo, kako smo stoično prenašal tiste cajte. In mi smo bili še odprti. Mi smo smel v tujino! Pa tudi toliko denarja smo imeli, da smo lahko šli. Čehi, Madžari- to je bal pa čista revšna. S srednjo šolo smo šli leta 92 V Prago in jaz v enem vikendu nisem in nisem mogel zapravit 100 mark! Vse je bilo tako pocen!

deedee, zmagala je tudi lezbijka. Kar se mi ne zdi tako zelo nepomembno, še posebej kako se Srbi obnašajo do istospolno usmerjenih.

miskolada said...

kavciji se je reklo depozit, ki ga je uvedla milka planinc - zenska z jajci. mislim, da je blo potrebno placat 500 jurjev. na meji si moral pokazat poloznico, da so te spustili cez - misljeno je bilo tako, da ti bo vlada cez nekaj casa denar vrnila. ampak so se ljudje znasli: na banki so znesek nakazali na svoj TR, cariniki pa tega niso gledali:) podobno je uvedel milosevic v casu embarga, 20 DEM, vendar denarja nikoli ni vrnil. takrat sem hotela v beogradu v mcdonalds, vendar je bil zaprt, na vratih pa je pisalo: "IZVINITE, NEMA MESA."
ja, bilo je zoprno, se posebno za nase starse, tele storije z bananmi, pari-nepari ipd. vendar niti pod razno ni bilo tako hudo, kot v ostalih drzavah za zelezno zaveso, ki je mi nikoli nismo imeli.

DeeDee said...

Zanimivo je tudi, da se mi spominjamo vsega v nekem slabem podtonu. Če pa vprašaš marsikoga starejšega, se bo tistih časov spomnil z nostalgijo in tudi ne bo pozabil pripomniti, da so živeli boljše kot zdaj.

Freycha said...

deedee, jaz se pa ne spominjam tega v nekem slabem podtonu. Če mene vprašaš, sem se imela slabo. Manjkalo mi ni nič, na vsake toliko smo šli še v AUT po "priboljške" in tudi na morje smo lahko 4. članska familija šli praktično brez problema (1x so celo pozabili vnovčiti ček za bivanje v kampu za tri tedne za celo familijo in brako prikolico in mali šotor in avto - not bad hehe). Kriza je bila potem, ko smo se osamosvojili..... sedaj si pa ne prestavljam, da bi si lahko ena 4. članska familija lahko privoščila 3. tedne morja v kampu.... Pa starša sta bila čisto navadna delavca, nobena direktorja ali ne vem kaj....

Freycha said...

ufff napaka: mišljeno je bilo, če mene vprašaš, se nisem imela slabo.....

ambala said...

ti si tud delavka!

Zato je šlo pa vse po gobe. Ker se je predobro živel. Ker ni bilo podlage za tako življenje.

ambala said...

haha, miskolada, Milka Planinc. Modelka... Le kaj dela danes? Je splohše živa?
Pa Markovića se spomnem s stabilnimi dinarji, kako je z njimi mahal. Haha!

Deedee, tudi jaz se danes teh časov spomnim z neko veselo nostalgijo. Danes so to smešne anekdote. Bil sem premlad, da bi res tragično doživljal tiste čase. Vem pa, da če bi danes živel v taki državi, bi trpel.

Freycha said...

Ne me narobe razumeti, dejstvo je, da tako nismo mogli večno živeti. Tudi sedaj ne bi šla nazaj. Ampak takrat je bilo to vse, kar smo poznali in meni je bilo fino......

DeeDee said...

Mogoče pa ne bi trpel. Ker ne bi vedel, kako se lahko živi tudi drugače...Kaj pa vem.

Za pevko iz Srbije pa nisem vedela, da je lezbijka. Se vidi, da mi take zadeve niso relevantne; lezbijka, straigt, črna, bela, kodrlajsasta....whatever :) Važno da je kul :)

miskolada said...

mislim, da je bilo nam "fino" v tistih časih predvsem zato, ker smo bili otroci in smo bilo tako zelooo srečni, ko smo dobili milko. starši so bili sigurno manj. če bi v današnjih časih na tak način morala skrbeti za svoje preživetje (ali družine)... težko si predstavljam. res pa je, da ja bila solidarnost med ljudmi ravno zaradi tega veliko večja, kot je sedaj.
pa tudi sekuritate in kgb nam nista grozila na vsakem koraku, lahko smo šli v tujino, lahko smo se pogovarjali s tujci!!!, lahko smo šli smo na morje, ni nam bilo treba čakat v kilometrskih vrstah za kruh, imeli smo "dovoljenje", da lahko pojemo več kot 10 dkg salame na teden, niso nam v celi državi ugasnili luči ob 9. zvečer,niso nam porušili domov, da bi zgradili novo moderno državo, niso nam menjali krvi in nas okužili z aidsom, nismo imeli ruskih tankov na ulicah in nismo bili lačni !!!
na wikipediji piše, da je milka planinc rojena leta 24 in ni nobenga križa zraven, tko da se ji zdele verjetno ful kolca:))

miskolada said...

ko bom velika, bom diktator. zbiram somišljenike. hitro se odloči, drugače: danes si, jutri te ni! ko nas bo zadosti, bomo skupaj UKINILI REKLAME! to je prva točka, ker bom demokratična diktatorica, zbiram tudi predloge

alcessa said...

Po pripovedovanju in branju knjig o Vzhodni Nemčiji je jasno, da smo imeli luksuz. Meni je v bistvu vseeno, da sem si takrat Milko lahko privoščila le redko, dandanes pa bi jo lahko jedla vsak dan, če bi le imela apetit po njej... Vse tiste stvari, ki jih nostalgično označujemo kot lepo otroštvo, mi kot odrasli osebi niso tako pomembne kot je dejstvo, da mi ni treba več verjeti v eno samo partijo oz. svetovni nazor, da se je recimo kulturna ponudba v Sloveniji razširila in da obstaja pravica do ene določene osebne širine, ki ni ne prepovedana ne sumljiva. Sama sem kot dete iz radničke klase v Prekmurju že kot otrok videla preveč kriminala in podobnih zadev in kar ne zmorem verjeti, da naj bi dandanes bilo toliko slabše...
(Ambala: v Nemčiji sem od leta 2000, kriv pa je seveda moj mož. Pa najbrž si malček mlajši od mene, ker sem 92ega že študirala...:-) )

smotkec02 said...

js sm premlad, da bi se spomnu, kakšna je bla Jugoslavija. So mi pa starši prpovedval. Sem pa made in yugoslavia!
Mi je pa ful skoda, da se nism uču srbohrvašk. Kakšen debilizem slovenskega šolstva. Tolk mal je treba za en nov jezik.
Hvala za post in komentarje.

Smeh said...

Haha, pa ne da si se samo zaradi mene spravil potem tak obširen zapis narest. Sicer pa verjamem, da tisti malo starejši, ki živite v tujini, da se še kdaj zmotite. Mi mladi z lasmi pa ne, haha.

ambala said...

kako si vedu, da sem ze siv!?! haha