euro market

Tale post je skor en teden star, a vseeno sem ga želel objaviti, kot nek online dnevnik.

Bloganje (pišoč ravno, ko se blogarji v Sloveniji družijo na Blogresu) me je zbližalo kar z nekaj vsaj navidezno dobrimi in zanimivimi ljudmi. Ki jih tu ne bi našteval... bi bilo nespodobno. ;)

No, zbližal pa me je tudi z Barbaro, ki je na moj blog prijadrala, saj se je pred kratkim sama preselila v Alkmaar, kjer vzgaja tri krasne otroke in ima lušnega moža, ki je sem prišel zaradi dela. As one should! Po parih cyber čvekih sva se slišala tudi po telefonu in prejšnjo nedeljo naju je s Cmokotom povabila v Bergen. Poleg tega, da je to ena zelo luškana vasica med Haarlemom in morjem, da je izredno bogat del Nizozemske, imajo tudi mednarodno šolo. Tja hodijo otroci staršev, ki tu delajo. Ti so razdeljeni v tri razrede, od katerih je najvišji razred evrobirokratov.
No, ta šola je v nedeljo organizirala EU market, kjer so se različne države predstavljale s svojimi nacionalnimi posebnostmi. Needless to say, sta Barbara in Niko naredila celo akcijo in se bogato opremila z velikim številom slovenskih značilnosti. Tako sta iz Ljubljane pritovorila kile in kile potic, Fruktalov sok in pršut. Posebna omemba gre pa prekmurski gibanici, ki jo je spekla Barbara. Bila je fantastična in je šla za med. Že sama raznobarvnost in večslojnost je vzbujala zanimanje. Ko smo jim pa povedali, kaj vse je not, prodaja sploh ni bila več vprašanje...
Poleg tega sta se opremila s plakati in turističnimi brošurami, ki sijajno prikazujejo našo malo deželico. Pa smo prodajali potico in ponujali prospekte, da kulijev in obeskov za ključe niti ne omenjam. Obesli smo plakate, zastavo nam je posodilo veleposlaništvo (kapo dol, vsaj nekaj!). Na sebi smo imeli I feel Slovenija majice... hja. Bolj iz nekake zelo nenavadne patriotičnosti, kot pa zaradi poistovetenja s sloganom.

Medtem ko so vsi hvalili in se oblizovali nad potico, jim nekako ni šlo v glavo, da so prospekti, zemljevidi za kolesarjenje po Sloveniji, knjižica o toplicah in podobno zastonj! Da je na Nizozemskem sploh kaj zastonj! Nemogoče.

Potem sva šla pokukat h konkurenci:

anglosaksonska stojnica. sami krofi in sladice!

skandinavci so po stari navadi združili moči

grška stojnica. vrnili so se vsi spomini na najina mnoga letovanja (prilike in neprilike) v Grčiji. Nakupila sva si celo kosilo. Mljac! Ob tem se je zelo obdarjena postavna gospa z veliiikim dekoltejem protožila, ker ne more servirati uza ali Metaxe... smo kljub vsemu bili na ozemlju šole. Ob tem ni pozabila dodati, da Nemci prodajajo (brezalkoholno) pivo in da je že skrajni čas, da Grki izumijo brezalkoholni uzo. Pa sva šla pogledat tale nemški štant,

kjer so, kot se za Ordnung und Disziplin spodobi, herren prodajali frankfurterice in pir, frauen pa sladice na čelu s čokoladno torto.

sosedi Belgijci so se postavili s svojimi čokoladkami, vafli in sladoledom. kaj pa moja linija?!?

problem Italijanov je, da je njihova kuhinja tako zelo razvpita, da skoraj da težko ponudiš kaj posebej originalnega. Tako so bile na voljo pice in lazanje... mogoče se jim pa enostavno ni dalo brskat za specialitetami in jih pacat...

Imela sva se super lušno, se bogato najedla in spoznala še dve dami, ki živita na Nizozemskem. Obe Nataši. Obe iz Ljubljane. Ha! Predvsem naju je fascinirala tista Nataša, ki živi tam že 20 let in govori slovensko super brez naglasa, brez iskanja besed, čeprav njena lušna sinova slovensko skorajda ne govorita... kar se meni vedno zdi škoda. Je pa res, da razumeta vse in je zelo zabavno poslušat, kako ju osteva po slovensko, onedva pa ji nazaj odgovarjata po nizozemsko! J'adore!

Lepo smo predstavili Slovenijo, na dolgo in široko komentirali politične debilizme naše (naše? khm) vlade in skratka rešili svet.