expat Slovenci

Dlje kot živim v tujini, več Slovencev (hvala Sunshine: lapsus :/ )poznam, ki so se v tujino preselili za stalno. Resda se Slovenci doma ne selimo radi in večinoma ostajamo kar v rojstnem kraju. Pri tem je Freycha posebnost, ker se je preselila iz Ljubljane v Hoče. Prosim! ;)

A ko se preselimo v tujino, tam večinoma tudi ostanemo. In takih nas ni malo. Nikakor ne. Mogoče številka sama ni velika, je pa velik delež. Kjerkoli na svetu lahko z malo brskanja najdeš nekoga, ki ima povezave z našo kuro: ali je poročen z nekom iz Slovenije, ali so to bili njegovi starši...

Ne mine teden, da ne bi izvedel za kakega novega Slovenca na Nizozemskem. Pred parimi meseci so imeli študenti iz Wageningena idejo, da bi se dobili vsi Slovenci, ki študiramo v Beneluxu na nekem druženju in to pod pokroviteljstvom politikov, ki so tudi v tujini (aka evropolitikov v Bruslju). Needless to say se iz tega ni zgodilo NIČ, pa čeprav je bila sama ideja super. No, lahko bi se bili dobili tudi brez politikov, a to je že druga zgodba. Point je, da je študentov v teh treh državah (no ok, ne vem koliko jih je res v Luxemburgu) zelo veliko. In študirajo vsemogoče. Od glasbe (jazz, klasika, pop in flamenko), preko sodobnega plesa, pa do humanistike, od ekoloških študij do arhitekture. Skratka ni da ni.

Pri tem se pa spet pokaže tipična slovenskost. Ko smo se na kofetu pogovarjal z nekdanjim veleposlanikom Frlecom, je malce potožil, da ljudje pridejo na veleposlaništvo le kadar kaj rabijo, načeloma pa se držijo zelo zase in niti ne vemo, da so tu. Pri tem sem dodal, da žal večina oddide iz Slovenije s posebnim razlogom in se nima niti najmanjšega namena družiti z ostalimi Slovenci. Ampak se integrirati v novo družbo. Če pa to že ni prav namen, pa gotovo ne gredo s poti, da bi našli še kakšnega sonarodnjaka v lastni okolici...

Tako razpršenih Slovencev je po svetu ogromno. Predvsem žensk, ki so se v tujino poročile. Vsaj tako moje izkušnje...
Ko sem prišel po svoje dovoljenje za bivanje v nekem zaspanem majhnem mestecu Almere 20km severno od Amsterdama, mi jo je predala gospa, ki tam živi že 30 let. Kap! Nikoli si nisem mislil, da bom na nekej uradu spoznal sorojakinjo!

V Amsterdamu sem spoznal žensko, ki je tu tudi že več kot 15 let. Ko sem povedal, da sem gej, je vprašala, če so Slovenci še vedno tako zadrti. Malo me je presenetila in jaz sem odgovoril, da se stvari počasi spreminjajo. Rekla je, da je bila poročena s črncem in da ima z njim otroke, ter da mame od takrat še ni videla. Ni sprejela tega, da je njena štajerska hči s črncem...

Tako sem recimo pred leti bil na obisku pri kuvajtski princesi v Parizu, pri kateri sva s prijateljem stanovala in s katero smo žurali par dni . Med drugim mi je omenila, da je njej najbolj ljuba oseba, pravzaprav nadomestna mama, prav neka Slovenka Marija, ki se je poročila z nekim Kuvajtčanom. In to ne more biti kar katerikoli Kuvajtčan, če je tako dobro povezan s kraljevo družino! Žal je takrat nisem uspel spoznati, pa me še danes zanima, kdo ta gospa je...

Ravnokar mi je Barbara (evromarket, remember?) povedala, da je slišala še za dve Slovenki v Alkmaarju. Kar me res sploh ne čudi...

Čudi me le to, da imamo tako malo potrebe, da se povežemo. Ali pa druga stran medalje: zakaj bi se želeli spoznati in posledično družiti z nekom le zato, ker je iste narodnosti? Še posebej, če je Slovenec...