Ko sem pri morski pisal komentar, me je prešinilo sledeče.

Od nekdaj sem bil zelo odkrit. Vsem sem povedal, kar jim gre. S tem sem imel že kot otrok probleme, ker sem o očetovi teti, operni pevki, rekel: Joj, zakaj je pa teta Bogdana tako debela? No, ni mi potrebno povdarjat, da so njeno kričanje (in to glasovno zelo dobro postavljeno) slišali iz vile v Strunjanu vse od Lucije do Ankarana. Seveda se je vsem zdelo skrajno smešno, ker je bila to tabu tema in je bil sindrom malo v smislu Cesarjevih novih oblačil.

Bolj ko sem postajal odrasel in s tem recimo tudi bolj odgovoren, bolj sem postal glasnik tega, da povem, kar si mislim. To vsekakor ni bilo vedno dobro in še danes ni. Predvsem se se zelo hitro navadil, da se o okusih ne razpravlja in da komentarje o izgledu in oblačenju zadržim zase ali pa (če me res že prosijo, saj me prijatelji vidijo kot modnega osveščenca in kaj paše skup in kaj ne) zavijem v celofan. Predvsem pa sem ugotovil, da mnogi ljudje ne želijo slišati resnice, tudi, ko te po njej vprašajo. Živeti želijo v svetu olepšanih predstav. Živeti želijo v svetu, kjer je vse tako kot si zamišljajo sami ali pa takem svetu, ki bi moral biti tak, kot si ga zamišljajo.

Takšno obnašanje ima sveda dve rezili: ljudje te zasovražijo, ker jim nastaviš ogledalo. Ljudje te imajo radi, ker vedo, da se ne pretvarjaš.
Nimam veliko prijateljev. Imam jih par s katerimi smo si zelo blizu. Vsi ti to mojo lastnost cenijo. So šli skozi trdo šolo... haha. Šalo na stran. Večina ljudi si seveda misli, da je takšno obnašanje rezultat neke superiornosti, arogance in oholosti. Kar me seveda ne naredi za Mistra Congeniality. Sam se počutim slabo, če se nekomu zlažem. Da mu rečem, kaj drugega kot pa to kar si mislim. Zato včasih iz diplomatskih razlogov ne rečem NIČ. Se smehljam. Predvsem pa sovražim govorjenje za hrbtom. Vedno povem vse v faco ...

Lolita me je zaradi te lastnosti enkrat celo obtožila, da sem zloben. Ne zloben. Celo FUL zloben.

Vprašanje je, seveda, kje je meja? Ali je potrebno vse komentirat? Kdaj poveš svoje mnenje in kdaj ga zadržiš zase? In ker sem po naravi še cinik, je to sploh včasih zelo smrtna kombinacija.

A življenje je potrebno živeti po lastnih vredotah. Kdor me ne razume, tant-pis. Je potrebno biti v življenju priljubljen? Je to smisel življenja? Se smehljati in biti všečen? Pomoje ne. Kdor me ima rad in kogar imam rad, s temi ljudmi imamo nepozaben in nenadomestljiv odnos. To je tisto kar šteje...