odprtost, sproščenost...

Nisem bil od nekdaj zelo radodaren (da je se to spremenilo, je v veliki meri zaslužna Kasparina in njena radodarnost).
Je pa res, da sem od nekdaj rad spoznaval nove ljudi. In da sem z veseljem sprejemal ljudi k sebi domov. Pred leti-leti smo šli na karneval v Benetke. Prvič. Imel sem 18 let. Zapomnil sem si ga tudi po tem, ker sem se prvič rokoval s črncem. Prvič sem se dotaknil temne kože. Kako je bilo vznemirljivo! Darka je od nekod privlekla Francoza in rekla: tole je Francoz in ga predme porinila kot nek eksponat. Potem smo se pogovarjali, on z močnim južnim naglasom, saj je iz Toulousa, midva pa z močnim slovenskim naglasom in še posebej jaz s tistimi 7 in pol besedami, ki sem jih takrat znal (dve izmed njih oui in non). Ko smo se poslavljali smo si izmenjali naslove. To je bilo seveda februarja. Potem sva si malo dopisovala v tistiem very 90ties staromodnem in zamudnem sistemu pisemskih ovojnic in znamk. Ko je pošta iz Toulousa do Ljubljane rabila malodane en mesec. Ne vem kdo je bil prvi. Sem ga jaz povabil v Ljubljano, ali je to predlagal on? Julija je prišel. V naš dom. Starši so bili nemalo zaskrbljeni, da vabim v hišo nekoga, ki ga sploh ne poznam. Prav so imeli, čeprav se mi je zdela njihova skrb takrat povsem odveč. Imeli smo se super, žurali, hodili po Sloveniji, se še bolje spoznali. In par let kasneje sem jaz spal pri njemu v Toulousu.

Tudi ko sem šel živet na svoje, se stvari v tej smeri niso spremenile. Vedno sem imel odprta vrata za kogarkoli. Bodisi prijatelje, ali pa le znance, bodisi prijatelje prijateljev, ki so potrebovali prenočišče ... Sploh ne uspem prešteti, koliko ljudi je prespalo pri meni v Amsterdamu v zadnjih štirih letih. In koliko jih je prespalo pri nama v Utrechtu v zadnjem letu. In to tako prijateljev, kot popolnih neznancev.
Na zadnje sva začetek junija gostila francoskega čembalista, ki ga sploh nisva poznala, a je prijatelj moje kolegice. Rabil je prenočišče za eno noč. Sam sem Myriam ponudil, naj pride k nama. Prišel je in imeli smo super večer. Naredil je sprejemne na Konzervatorij in šel.

Zakaj pišem to? Ker se mi je zgodilo sledeče:
Julija grem v Francijo za dva tedna, ker imam produkcijo opere, potem pa se moram vrniti nazaj v Ljubljano. Ker je bila Adria iz Amsterdama svinjsko draga, sem se odločil, da se iz Bretanije napotim z vlakom do Bruslja, kjer bom vzel Wizzair do Ljubljane.
Da bom ziher, sem se odločil, da potujem 2 dni. En dan z vlakom do belgijske prestolnice in drug dan z letalom do slovenske. Ker poznam kar nekaj ljudi v Bruslju, prenočišče za eno (1!!) noč ne bi smel bit problem. NAROBE! Najprej sem se pozanimal pri svojih dobrih kolegicah, pa so vse takrat že na dopustu ali pa slučajno ravno tisti dan v Ljubljani.
Potem je ena od teh kolegic (MM) vprašala najino nekdanjo sošolko (J) iz faksa. Če lahko pridem za eno noč. Kaj je rekla: jah da ne, ker me ne pozna dovolj dobro in ker se na faksu kljub vsemu nismo dovolj družili. wtf!?!? Skratka, ne. Moja draga bivša kolegica s faksa (J) bi raje, da si sredi julija v Bruslju plačam hotel, ker me ne pozna dovolj. Ja česa se pa boji? Da jo bom posilil? Da ji bom kaj ukradel? Česa?
Sploh ne razumem, kako so ljudje tako zaprti in zadrti. Tudi moji starši so vedno spraševali, če še kdo rabi prevoz (z letališča, železniške - kolikokrat je bil moj oče "taksist" po Ljubljani) in so vedno bili pripravljeni pomagati sami od sebe. Če je pa kdo za pomoč prosil pa še toliko bolj!

Z MM sva se potem o tem še pogovarjala in zdaj jaz res ne vem več, je narobe kaj z menoj, da tako avtomatično pričakujem, da mi do nekdo odprl svoj dom in me povabil vanj? Kdo pa si predstavljam, da sem? Je res popolnoma nezaslišano, da bi prosil za pomoč in pričakoval, da bo ta prošnja uslišana? Sem aroganten ali zgolj pričakujem, da bodo ljudje taki kot sem sam? Sem zato naiven? Ne vem odgovorov na ta vprašanja. Vem pa, da sem bil včeraj zelo paf.

Kakorkoli, še vedno nimam prenočišča za eno noč. Kdo bi si mislil, da bo stvar tako težka? In naj niti ne omenim koliko Slovencev je v Bruslju! Po vsej verjetnosti me bo pod streho vzel nek popolen neznanec... je to tudi tipično slovensko, ali gre le za posameznike?