Monday, 25 June 2007

odprtost, sproščenost...

Nisem bil od nekdaj zelo radodaren (da je se to spremenilo, je v veliki meri zaslužna Kasparina in njena radodarnost).
Je pa res, da sem od nekdaj rad spoznaval nove ljudi. In da sem z veseljem sprejemal ljudi k sebi domov. Pred leti-leti smo šli na karneval v Benetke. Prvič. Imel sem 18 let. Zapomnil sem si ga tudi po tem, ker sem se prvič rokoval s črncem. Prvič sem se dotaknil temne kože. Kako je bilo vznemirljivo! Darka je od nekod privlekla Francoza in rekla: tole je Francoz in ga predme porinila kot nek eksponat. Potem smo se pogovarjali, on z močnim južnim naglasom, saj je iz Toulousa, midva pa z močnim slovenskim naglasom in še posebej jaz s tistimi 7 in pol besedami, ki sem jih takrat znal (dve izmed njih oui in non). Ko smo se poslavljali smo si izmenjali naslove. To je bilo seveda februarja. Potem sva si malo dopisovala v tistiem very 90ties staromodnem in zamudnem sistemu pisemskih ovojnic in znamk. Ko je pošta iz Toulousa do Ljubljane rabila malodane en mesec. Ne vem kdo je bil prvi. Sem ga jaz povabil v Ljubljano, ali je to predlagal on? Julija je prišel. V naš dom. Starši so bili nemalo zaskrbljeni, da vabim v hišo nekoga, ki ga sploh ne poznam. Prav so imeli, čeprav se mi je zdela njihova skrb takrat povsem odveč. Imeli smo se super, žurali, hodili po Sloveniji, se še bolje spoznali. In par let kasneje sem jaz spal pri njemu v Toulousu.

Tudi ko sem šel živet na svoje, se stvari v tej smeri niso spremenile. Vedno sem imel odprta vrata za kogarkoli. Bodisi prijatelje, ali pa le znance, bodisi prijatelje prijateljev, ki so potrebovali prenočišče ... Sploh ne uspem prešteti, koliko ljudi je prespalo pri meni v Amsterdamu v zadnjih štirih letih. In koliko jih je prespalo pri nama v Utrechtu v zadnjem letu. In to tako prijateljev, kot popolnih neznancev.
Na zadnje sva začetek junija gostila francoskega čembalista, ki ga sploh nisva poznala, a je prijatelj moje kolegice. Rabil je prenočišče za eno noč. Sam sem Myriam ponudil, naj pride k nama. Prišel je in imeli smo super večer. Naredil je sprejemne na Konzervatorij in šel.

Zakaj pišem to? Ker se mi je zgodilo sledeče:
Julija grem v Francijo za dva tedna, ker imam produkcijo opere, potem pa se moram vrniti nazaj v Ljubljano. Ker je bila Adria iz Amsterdama svinjsko draga, sem se odločil, da se iz Bretanije napotim z vlakom do Bruslja, kjer bom vzel Wizzair do Ljubljane.
Da bom ziher, sem se odločil, da potujem 2 dni. En dan z vlakom do belgijske prestolnice in drug dan z letalom do slovenske. Ker poznam kar nekaj ljudi v Bruslju, prenočišče za eno (1!!) noč ne bi smel bit problem. NAROBE! Najprej sem se pozanimal pri svojih dobrih kolegicah, pa so vse takrat že na dopustu ali pa slučajno ravno tisti dan v Ljubljani.
Potem je ena od teh kolegic (MM) vprašala najino nekdanjo sošolko (J) iz faksa. Če lahko pridem za eno noč. Kaj je rekla: jah da ne, ker me ne pozna dovolj dobro in ker se na faksu kljub vsemu nismo dovolj družili. wtf!?!? Skratka, ne. Moja draga bivša kolegica s faksa (J) bi raje, da si sredi julija v Bruslju plačam hotel, ker me ne pozna dovolj. Ja česa se pa boji? Da jo bom posilil? Da ji bom kaj ukradel? Česa?
Sploh ne razumem, kako so ljudje tako zaprti in zadrti. Tudi moji starši so vedno spraševali, če še kdo rabi prevoz (z letališča, železniške - kolikokrat je bil moj oče "taksist" po Ljubljani) in so vedno bili pripravljeni pomagati sami od sebe. Če je pa kdo za pomoč prosil pa še toliko bolj!

Z MM sva se potem o tem še pogovarjala in zdaj jaz res ne vem več, je narobe kaj z menoj, da tako avtomatično pričakujem, da mi do nekdo odprl svoj dom in me povabil vanj? Kdo pa si predstavljam, da sem? Je res popolnoma nezaslišano, da bi prosil za pomoč in pričakoval, da bo ta prošnja uslišana? Sem aroganten ali zgolj pričakujem, da bodo ljudje taki kot sem sam? Sem zato naiven? Ne vem odgovorov na ta vprašanja. Vem pa, da sem bil včeraj zelo paf.

Kakorkoli, še vedno nimam prenočišča za eno noč. Kdo bi si mislil, da bo stvar tako težka? In naj niti ne omenim koliko Slovencev je v Bruslju! Po vsej verjetnosti me bo pod streho vzel nek popolen neznanec... je to tudi tipično slovensko, ali gre le za posameznike?

9 comments:

Gay Chef said...

Ker se tudi meni osebno ne zdi nič čudnega, da nekomu pomagaš, četudi ga ne poznaš, bi dejal da to ni tipčna slovenska lastnost, ampak je vse skupaj odvisno od posameznika! Verjamem pa, da boš nekje dobil prenočitev za eno noč, pa četudi pri neznancu!

ambala said...

hvala gaychef! upam, da res... me veseli, da so še taki ljudje okoli...

Nadezhda said...

Zaprtost in zadrtost sta posledica strahu. Ko si ljudje začnejo domišljati razne strašne situacije jim pa itak ne prideš do dna.

Ambala, ne se sekirat! Nekaj se bo že našlo, zagotovo. Še vedno so ljudje, ki ti ponudijo prenočišče ne da bi te poznali. Slovenci smo pač zelo "previden" narod. (Kot da nas je to že kdaj obvarovalo nesreče!)

Kaj pa da bi ti katera od prijateljic pustila ključ od svojega stanovanja, četudi je sama na morju?

Axa said...

Pri nas doma je tudi prenočevalo na kupe mojih prijateljev, znancev in ljudi, ki so bili bolj ali manj naključni znanci - od vsepovsod. Mama in oče sta tudi razvažala na letališče (k sreči smo bili blizu), avtobusno, železniško - in to ob vseh možnih urah.

Zdaj pa je očitno odrasla generacija otrok, ki so jih starši že ščitili pred vsemi "strašnimi nevarnostmi", ki so jim bojda grozile na vsakem koraku. In ravnajo temu primerno.

Pa sem prepričana, da strašnih kriminalnih dejanj ni toliko več kot nekoč - le da se zdaj o vsaki najmanjši stvari razpišejo in razgovorijo vsi rumeni (in drugi) mediji, česar nekoč ni bilo toliko. In tako je zdaj občutek splošne ogroženosti vedno na pozoru. Za državo pa: ni boljšega od takšnihle prestrašenih državljan(čk)ov.

P.S. Žal v Bruslju nimam kakega frenda.

rokson said...

tudi jaz bi lahko dodal zanimivo statistiko bolj ali manj naključnih obiskovalcev, znancev in neznancev, ki so našli streho nad glavo v naši hiši...

ravno danes, ko sem uletel k mami na kosilo, mi je razlagala kako jo je strah že samo odpirat vrata ljudem, ki jih ne pozna ipd. je po radiu spet poslušala koliko so jih napadli ipd. mediji pridno vlivajo strah v kosti množic... :( se popolnoma strinjam z axo, pretiravajo...

miskolada said...

ambala, s tabo ni popolnoma nič narobe, narobe je to, da so nekateri vzgojeni tako, da ni treba nič deliti. in potem pač ne znajo. vsak izgovor je dober, tudi ta, da te ne pozna dovolj. meni se zdi tole žalostno, še sreča, da nismo vsi taki.

alcessa said...

Hm, tema sploh ni tako preprosta, kot se sliši...

Stara mama na vasi vrat po navadi ni zaklepala, če pa je, pa je ključ pustila v omarici poleg vrat (go figure) - cela desetletja se ji je to zdelo povsem normalno, potem pa je pred par leti ugotovila, da je nekdo njeno odsotnost izkoristil za brskanje po omarah, dokumentih itd. Pa so šli dobri stari časi... Seveda enkrat ni nobenkrat, ampak za takšne ljudi je to potres večjih razsežnosti (sama ne bi nikoli takole puščala neodklenjeno)...
Tudi mene so že večkrat okradli (manjše zadeve pa vse tja do pristnih 400 mark), vseeno pa se obiskov ne bojim.
Problem je drugje: ker imam tako veliko dela in vsak moj delovni teden sestoji iz rokov za oddajo, bi imela komaj časa za gosta. Nič uno, dajmo se pogovarjati, gremo na sladoled, ti pokažem mesto ali skuham kosilo. In zaradi tega mi je kar precej nerodno, zato ljudi sploh ne vabim... Enostavno si ne znam predstavljati, da nekdo pride na obisk, ji rečem živjo, tu je kopalnica, in jo prepustim sami sebi. Da ne govorim o tem, da sem kar nekaj ljudem obisk dolžna že precej časa. Imeti mene za poročno pričo, na primer, sploh ni preveč lepo. Kao da me nema...

ambala said...

axa: se popolnoma strinjam... mediji naredijo svoje in res je, da se marsikaj zgodi. A kot optimist vedno mislim le na dobre zadeve: spoznati koga drugega (v primeru ko gre za neznanca-ko) ali pa koga še bolje spoznati. To seveda ne zanima vseh... Po drugi strani pa je res, da če jaz odprem vrata nekomu, si lahko prestavljam, da bi jih ta tudi meni pri sebi doma...

rokson: super je vedeti, da so še ljudje kot ti... Je pa res, da so posebej starejši na udaru tatov. In da to ni zanemarljivo...

miskolada: vem, da ni zmano nič narobe, a vseeno se ne morem otresti občutka, da sem se malo povabil k nekomu, ki me tam noče...

alcessa: dobri stari časi, da! Je pa točka, ki si jo izpostavila vprašanje za nov blogpost: obiski! Nekateri pač nočejo razumeti, da jaz tu NISEM na počitnicah in da tu delam, študiram... kar pomeni, da imam svoj urnik. Nekaterim, še posebej, ko sem zelo zaposlen, rečem: tu imate ključ, kopalnico, hladilnik, mene ni... sem sicer doma, a nedosegljiv, ker imam delo... ce jim to ne paše, naj gredo v hotel.

Ka said...

Ves, ko sem ta post prebrala, sem zacela razmisljat: Namreč v študentskih in poštudentskih letih sem tudi jaz nudila "hostel"(smo se ze zezali), zdaj, ko imam otroka, pa bi se mi zdelo morda malo bolj cudno nekoga kar tako sprejet. Mislim, da sta z alcesso malo odgovorila na moj zakaj - verjetno zato, ker imamo zdaj cisto nek svoj urnik, ker je pac treba dojencka skopat in dat spat in enostavno tudi ni casa animirat obiskovalca. Morda pa je J. nelagodno, ne ker te ne pozna dovolj, ampak ker pac ne ve, kaj naj bi si pocela s tabo :)