Saturday, 30 June 2007

parada ponosa


Danes je v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, potekala Parada ponosa. Kar pomeni, da se na ogled postavijo geji in lezbijke, biseksualci in transvestiti. In da se jim pri tej prireditvi pridružijo tudi tisti "normalni", ki z njimi sočustvujejo. Tako je tudi tu na Nizozemskem, le da tu parada potuje po celi državi in da je vsako leto kje drugje. Letos je bila v Bergen op Zoom. In edinkrat, ko je odpadla, je to bilo v Maastrichtu, ker so se preveč bali napadov in izgredov.

Osebno se jih ne udeležujem. Zakaj?

Razumem point takih parad. S tem se opozarja na to, da geji in lezbijke so del družbe in da si pred njimi ni potrebno zakrivati oči. Razumem, da so bile potrebne, da se s tem dejstvom soočijo tudi ljudje, ki ponavadi nimajo stika z istospolno usmerjenimi ljudmi. Da se tudi na tak način uredi neenakopravnost, ki vlada med tistimi, ki majo radi lastni spol in tistimi, ki jih privlači nasprotni. Načeloma naj bi res nikogar ne smelo zanimati s kom kdo hodi v posteljo. In na tej točki se strinjam s svojim očetom. Drugo pa je, ko zaradi stvari, ki naj bi ostale znotraj štirih sten nekdo izgubi službo, je nekdo tepen na cesti ali pa izgubi prijatelje.

Načeloma sem proti gejevskemi aktivizmu. Kljub temu, da se zavedam, da so izjemno pomembni in ne zmanjšujem dela, ki so ga naredili v preteklosti. Zaradi aktivistov tudi jaz danes lahko živim odprto in lahko življenje homoseksualca in me ni strah, da me bodo zaradi tega strpali v zapor ali pa zažgali na grmadi.

A takšne parade ponavadi ne pokažejo tega, kar bi si GLBT družba želela. Pogosto pokažejo ljudi, ki izstopajo in se ne zlivajo z okolico. Zverižene tetke in od moških bolj moške lezbe. Oči vlečejo predvsem nenavadni posamezniki, ki s svojim obnašanjem, obleko in govorjenjem le še spodbujajo stereotipe o gejih in lezbijkih. Kar stori pri povprečnem gledalcu in opazovalcu še bolj zaničevalno mnenje. Parade naj bi se borile prav proti temu. In ko se parada konča, glede na to, da sceno poznam, se začne to, kar me pri GLBT sceni najbolj moti: splošno spolno parjenje. Vse to po sistemu prilika naredi tatu.

Sem aktivist. A na drugačen način. Ne skrivam svojega odnosa s Cmokotom, ne skrivam pred popolnoma nikomer, da imam (tudi spolno) življenje z moškim. O tem vedno in povsod lahko govorim popolnoma odkrito. Najsibodi veleposlanica RS na Nizozemskem, ali pa prijatelji. Rad pomagam komurkoli, ki ima progleme s tem, v zvezi s seboj ali nasploh celotnim konceptom istospolne usmerjenosti. A ne bom paradiral po cesti in mahal z mavrično zastavo. Žal poznam preveč posameznikov, ki so geji, a se še vedno ne upajo povedati doma, sosedom, sorodnikom; so geji le v okolju, kjer se počutijo varne. Kar zame pomeni, da so še vedno v klozetu. Če nisi v zvezi s svojo usmerjenostjo popolnoma odkrit do vseh, to pomeni, da se je sramuješ, to pomeni, da nisi res out.

Cmokotu dam lupčka in obratno kjerkoli, kadarkoli. Ga primem za roko sredi Ljubljane ne samo takrat, ko je parada, ampak vsak dan. Ne zanima naju kaj si misljijo ljudje. Če bi to delali vsi homoseksualni pari vsak dan, če bi si dovolili pokazati nežnost, ki jo redno gledamo s strani heteroseksualnih parov, povsod - v restavracijah, na busu, vlaku, na cesti, na razstavi, bi naredili za GLBT skupnost veliko več kot pa vse parade skupaj. A pri tem nastopata dve težavi: takšnih parov je (vsaj v Sloveniji) relativno malo. Drugič: za to moraš imeti jajca. Lažje je tuliti s čredo, težko je tuliti, ko si sam ali v dvoje.


Zakaj sploh smo taki? Nihče ne ve. Zakaj imamo nekateri raje lastni spol in drugi nasprotnega? Nihče ne ve. Se da to spremeniti? Obstajajo predvsem katoliške organizacije, ki to promovirajo, a sem prepričan, da se to ne da.
Sam sem prepričan, da je vonj tisti, ki nas privlači določenemu spolu. In naši možgani ta vonj interpretirajo različno. Heterosekualnim diši vonj nasprotnega spola, homosekualnim pa istega. Seveda nimam za to nobenega znanstvenega dokaza...

Pred kratkim sta me dve prijateljici vprašali, kaj me naredi geja. Pojma nimam. Je lahko vsakdo gej? Se zaljubiš v osebo ali spol. Je mogoče, da bi se heterosekualna ženska zaljubila v drugo žensko? Pomoje da. A vprašanje je, če bi z njo lahko živela srečno lezbično razmerje. Pomoje ne. Poleg tega, da se zaljubiš v neko osebnost mora biti prisotna tudi spolna in telesna privlačnost. Si torej res lahko lezbijka, če ljubiš le intelektualno komponento neke osebe? Ali pa si lezbijka le zato, ker si razočarana nad moškimi in ker je z istim spolom enostavno lažje shajati... Who knows. Najpomembneje je slediti svojemu srcu! In biti odprt za vse, kar ti življenje ponuja.

PS: današnji TV Dnevnik na RTVSLO je paradi v Londonu in Ljubljani namenil natanko 32 sekund!! Bravo! Čestitam k odlični uredniški politiki.

20 comments:

lolita said...

Odličen post.
You rock!
:*

Gay Chef said...

Se strinjam z napisanim in Lolito :-))

Sunshine said...

Fantastično!!! Podobno sem zapisala nekoč tudi jaz pri Neustavljivem, le da je bila tam tema posvojitev otrok. Najprej morajo vsi istospolno usmerjeni javno živeti svojo usmerjenost (seveda ne pretirano, toliko kot je to občiajno - držanje za roke, poljub, slika partnerja na mizi v pisarni, ...) in šele nato od družbe pričakovati, da bo to sprejela. Dokler pa jim je lažje se temu izogibati, je nefer pričakovati da se bodo kopja lomila na hrbtih otrok iz takih parov, medtem ko so se sami temu bojazljivo izognili.

In vsekakor, javno izkazovanje svoje ljubezni naredi več in veliko boljšega kot kakršna koli parada. Vse čestitke za tako razmišljanje, za ljubezen ki jo živita vsak trenutek vsakega dneva in za moč, da se spopadata z odzivi marsikdaj zagovedenih ljudi.

matty said...

grat post!! če bi malo več ljudi razmiščjalo kot ti, bi morda res bilo kdaj kaj drugače...

we'll see about that:D

ambala said...

hvala vsem!

Prvič ko mi je to prišlo na misel je bilo, ko sva sedela na pijači pri (bivšem) Pločniku in se za slovo poljubila, pa naju praša kolega, aktivist: a vidva pa kr tkole javno sredi Ljubljane?...

Kapis.org said...

V nekaterih točkah bi se lahko strinjal s tvojim razmišljanjem. Osebno nimam nič proti istospolnim ljudem, sem pa proti (nasilnemu) aktivizmu. Težava pa je v tem, da gej aktivizem nikoli ne bo drugačen; kvečjemu bo čedalje radikalnejši, revolucionarnejši; razlike z družbo bo poglabljal in ne odpravljal. Dobro, Nizozemska je poseben primer, ker je toleranca do homoseksualnosti tam nekako razvojno in naravno rasla. Nekaj drugega pa je, če ti rastlino iz naravnega okolja preneseš in jo skušaš na silo vsaditi v drugačno okolje. Osebno nimam občutka, da bi po svetu toleranca do homoseksualnosti rasla. Raste kvečjemu netoleranca. Zasluge za to pa nosi militantni aktivizem.

ka-ma said...

Super post! Po svoje imas prav tisto o vonju! Menda imamo vsi, pa ceprav z evolucijo skoraj izginuli, vomeronazalni (vomeronasal)organ, ki zaznava feromone...In tukaj tici odgovor na podzavestno zaznavanje nekega vonja in njegova privlacnost oz. odbijanje.
Strinjam se tudi s tem, da javno izkazovanje ljubezni naredi vec kot pa vse parade ponosa. Ce bi le bili vsi tako pogumni bi se tudi javno mnenje spremenilo.

Vidva s Cmokotom sta pa itak sefa... :)

ambala said...

Kapis, načeloma se ne strinjam z ničemer militantnim. In se mi ne zdi, da je aktivizem v Sloveniji militanten. Vseeno je gibanje za homoseksualce obstajalo v Slo že v sedemdesetih, torej ni nekaj, kar bi bilo naenkrat na silo prinešeno k nam. Tudi sem absolutno za izobraževanje, saj ljudje premalo vedo o tem kaj to je. Sem za to, da se dijake v šolah izobrazi na to temo, ker bodo le tako lahko sprejeli drugačnost. In to NI propaganda.
Svet se spreminja. Obdobje 60 ko smo se vsi imeli radi je mimo. Obdobje 90 ko se je postalo jasno, da biti gej ali lezbijka ni greh, je tudi mimo. Zdaj imamo novo situacijo. Problem je pravtako, ker naša politika tudi ni pripravljena na resen pogovor o tej temi.

ambala said...

ka-ma: počasi... tudi na Nizozemskem se zadeve niso spremenile od danes na jutri. Lahko se pa zgledujemo...

Dinozaver said...

Številčnost je vse. Seveda pa to ne pomeni nujno militantnosti in ekstremizma. Če je le število dovolj veliko. Sicer pa nimam občutka, da postaja družba kakorkoli bolj tolerantna. Takoj, ko se vzpostavi minimalna premoč neke družbene skupine, je priložnost za obračun z "drugimi". Ambrušani so štof za učbenike.

Morska said...

Tudi sama sem veliko razmišljala o tem, kaj v nas naredi tisti preskok, da se v nekoga zaljubimo, drugi pa so nam "samo" všeč... Kolega mi je enkrat rekel, da on pravi temu kemija... ta pojem pa je razložil tako, da pač gre za skupek nekih reči, ki skupaj dajo ravno tisto pravo formulo, ki nas "zadane". Pri drugih ljudeh pa vedno nekaj manjka... formula ni popolna...

Spol pri zaljubljanju je naravna posledica tega, da sta za razmnoževanje potrebna moški in ženska, iz česar nekako izhaja tudi heteroseksualnost. Po moji logiki seveda. Spolnost namreč izhaja iz želje po razmoževanju... istospolna usmerjenost pa je obstajala tudi v davni zgodovini... le da so jo tako skrivali, da pač tega ne vemo, ali pa jo tako obsojali, da se je to nesprejemanje prenašalo kod ljudske pesmi iz roda v rod.

O izpostavljanju tistih, ki res izstopajo pa... ne pravim, da bi se mogli vsi geji in lezbijke zgrniti na ulice, a vendar vsaj nekakšno opozarjanje na obstoj ima nek smisel. Mogoče bi lahko le debatirali, kateri način je najprimernejši.. oziroma ako je parada primeren način.

Mediji... sama sem pomislila isto... par sekundni prispevek in še v njem sta "blestela" Salome pa župan...

Lahko bi o tem debatirala v neskončnost.. a da ne pametujem preveč... naj se tu ustavim :)

Mogoče samo še to... osebno so mi ravno t.i. drugačni ljudje všeč...ravno zato, ker si upajo pokazati, kaj so, kaj želijo, da jih tega ni sram in da so to sami pri sebi sprejeli... Če pri tem ne počnejo stvari, ki ogrožajo življenja drugih, so zaradi mene lahko drugačni kolikor si tega želijo in na kakršenkoli način.

kejt said...

[...] poleg tega pa sem prebrala, kako je o odzivih na parado razmišljal Jure, kako je o paradi utrinjala Sweet nightmare, zakaj Ambala ne hodi na parade, zakaj ex.mashine zopet ni bilo na paradi, in kako jo doživljata moje comrades Devon & Andy[...]

ambala said...

dini, to je problem seveda pri vsem. In ko si tista uboga manjšina zaželi malo več pravic, začne večina govorit, da jih izsiljujejo. Svašta!

morska: sem ti pozabil pohvalit še fotke! super so... Kemija je glavna ja. Kako se le lahko zaljubiš, recimo, v nekoga, za katerim se sploh ne bi obrnil na cesti? (bova debatirala ob kavi, hehe).

Jaz sem tudi za drugačnost! A prav point parad naj bi bil pokazat, da nimamo zelenih rogov in krempljev. Hja...

Morska said...

Ja point je, da se pokaže, da drugačni niso drugačni, temveč, da jih take vidijo samo tisti, ki imajo napačna "očala".

Kava in debata? Edina stvar, ki ji res nikoli ne rečem ne... :)

david cm said...

Okej, za razliko od ostalih komentatorjev jaz nisem tako zelo navdušen nad tvojim postom. Čeprav se marsikje strinjam s teboj. :) Ne vzet osebno, zapisujem samo, kar opazujem pri večjem številu queerjev v Sloveniji.

Prvič. Marginalizirana skupina si v doglednem času ne bo uspela priboriti svojih pravic, če bo čepela med štirimi stenami, nase pa opozarjala samo z izobraževalnimi programi in podobno. Sorry, ampak biti moramo glasni in opazni.

Drugič. Kaj pa je narobe s tetastimi geji in možačastimi lezbami? Meni gre ful na jetra, ko slovenski queerji začenjajo jamrat, da se v medijih (in na paradi) pojavljajo samo stereotpni. Ja kaj pa je narobe z njimi? Ali ne obstajajo tudi taki geji in lezbe? Ali naj ostanejo doma, na parado pa naj pridejo samo straight acting & looking geji in lezbe? S takim razmišljanjem se dela segregacija znotraj queer skupnosti. Slovenska javnost mora priti v stik z najbolj poženščenimi geji in najbolj možačastimi lezbijkami. Ker če bodo sprejeli najbolj ekscentrične primere queerjev, bodo sprejeli tudi tiste najbolj heteronormativne. Obratno pa ne moremo trdit.
Boli mene k***c če sem recimo ful tetast in se mi vidi na tri kilometre, zaslužim si enako vidnost in tretiranje kot najbolj testosteronski peder.

Tretjič. Je še ena pomembna vloga, ki jo parada ima in jo queerji vedno znova pozabljajo. Morda je celo najpomembnejša od vseh. Namreč - druženje queerjev. Geji, lezbe, biji, transi smo si med sabo tako različni (tudi v pogledih, kako pristopiti do nestrpnosti in neenakopravnosti), da preprosto potrebujemo eno manifestacijo, ki bi nas družila.
In še nekaj. Biti na paradi, je osebno izjemno osvobajajoča izkušnja za vse, ki paradirajo na njej. Ogromnega bremena se znebiš, ko sodeluješ brez strahu, kdo vse te bo videl. Že zaradi tega je parada pomembna. In v končni fazi zna bit parada generator in motivator, da bo marsikateri queer par z roko v roki stopal po ulici ali pa da bo ob poročilih o paradi na TV zaklozetirana lezba sredi ruralne Gorenjske videla, da ni edina lezba na svetu.
Ja, okej, seveda bo velik premik, ko se bodo queerjih v vsakdanjem življenju pokazali brez strahu, ampak nasprotniki parade pozabljajo, da ima tudi parada ogromen vpliv na to.

ambala said...

Hoj, David. Nobenih komentarjev ne vzamem osebno ;)

Ja res je: ni treba da so vsi geji str8-looking in da so vse lezbe v štiklih. Štos je le v tem, da bolj ko se parade trudijo pokazati, da smo "normalni" bolj mediji kažejo izstopajoče posameznike; bolj povprečni ljudje iščejo geje, lezbijke, ki so klovni, s katerimi imajo čim manj skupnega. In ne želim segregacije. Sploh ne...

Ne strinjam se s tvojo trditvijo: ljudje se bodo še bolj zaprli, ko bodo videli extreme. Videti morajo ljudi, ki so jim podobni, ki živijo tako kot oni in imajo radi isti spol.

Prav, glasnost. OK. A ko bi se aktivisti vsakodnevno obnašali kot normalni državljani te države, ne pa kot drugorazredneži, bi bilo tudi fino.

Še zadnja točka, čeprav sem jih malo pomešal: štekam te. Sam sem sicer prepričanja, da mora comming-out biti del notranje refleksije, ne pa paradiranja po cesti. Ne izključujem pa možnosti, da se prvo ne zgodi zaradi drugega.

Pa še tole: ne maram getoiziranja. In parada dela prav to. Ko me vidi teta mi reče: a vi ste mel pa spet parado. MI? Potisnjen sem v predalček v katerem mi ni treba bit. Pa čeprav me ni na paradi...

ambala said...

morska: it's a deal! :D

IDA said...

Nimam mnenja o paradih. Bila sem na zadnje na Pride paradi v Stockholmu, celo mesto je vrelo od veselja, paradiral niso samo geji, rekla bi da kar tretina ni bila, cel Stockholm je bil nabit s folkom ki je gledal in ne vem no - vse je bilo tako pozitivno da res ne morem nic negativnega v tem videt, in se mi ne zdi militantno, se mi zdi preprosto en cudovit izraz razlicnosti in tolerance. OK, ocitno imam mnenje - sem pozitivna do parad.

Eno ful bolj sporno vprasanje je pa otroci in geji. Naletim pogosto na ta mnenja, ki mi gre strasno na K, da mora otrok imeti mamo in oceta. Kot da je spol pomemben. Kot da otroku pomeni vec kaj ima stars med nogami kakor kaksen je kot clovek. Ma folk je itak cist ujet v predstavah o vlogah spola, in cisto nekriticni do lastnega misljenja. Folk tudi misli da mora bit gejevski par urejen tko kot heterosexualni, da mora biti en bolj "moski/a" in en bolj "zenski/a", da lahko samo to funksionise. Kot da nimamo ljudje vecjega razpona lastnosti in custva, kot da nimamo vecje globine, kot da nismo zmozni iti cez te vloge, ki so nam vsiljene od prvega dne zivljenja.

Ne vem ce sem se dobro izrazila. A vcasih bi res rada rekla ljudem naj si vzamejo kaksen ucbenik o feminizmu in o gender equality in gender roles, in to raje preden odprejo usta in izrazijo mnenja o stvareh o katerih nimajo pojma in o katerih se nikoli niso kriticno razmisljal ali se kakorkoli izobrazil...

ambala said...

Ida, to je seveda popolnoma druga tema (ki sem jo na blogu že omenil) in me v vidu skorajšnjege vloge strica spet zelo zanima: otroci.

O paradah ima vsak svoje mnenje. Meni se kljub vsemu vedno bolj zdi, da so namenjene predvsem tistim, ki se je udeležujejo. Zakaj pa tudi ne...

Anonymous said...

naucil veliko