osnovna, srednja šola...

Danes je siv dan in zbudil sem se z glavobolom. Potem sem pri Kameleonki prebral zapis, kako se je grozno počutila v srednji šoli in sem se spomnil svojih travm osnovne šole.

V osnovno šolo sem hodil v našem naselju. Ne preveč daleč od doma. Ponavadi sem se zbudil ob 7:45 in divjal v šolo, ki se je začela ob 8h.

Prva leta sploh nisem vedel zakaj sem tam in kaj se v šoli počne. Baje sem vstajal kar med poukom, se postavil k oknu in gledal ven. Potem sem si dal na glavo knjigo in se španciral po razredu. Tovarišica je seveda izgubljala živce. In ker smo bili drugi povojni baby-boom, nas je bilo v razredu kar 35!! Povprečno sem na dan dobil 3 podpise: od jutranje, "ta glavne" in popoldanske tovaršice. Potem sem imel najboljšega prijatelja Alaina, s katerim sva se vsaj ene 2x na dan zravsala. Dokler foter ni popolnom znorel in sem se moral malo umiriti. Sem mu obljubil da se bom poboljšal, da sem lahko dobil knjige Čebelice Maje.
V 4. razredu smo imeli SUPER prfokso. Če odmislim svojo trenutno prijateljico in profesorico, skoraj edina ženska z izjemnim smislom in strastjo za učenje! Iz najhujšega razreda na šoli, kar je 4.c zagotovo bil, je naredila pevski zbor, ki je predstavljal šolo na proslavah, je naredila celo igro za 8. marec (neki z nekimi medvedi, saj se ne spomnem več) itn...

Potem so se začela pa težavna leta. Vedno bolj je postajalo očitno, da nisem tipičen mulo, ki bi ob vsakem prostem trenutki po hodniku brcal iz papirja narejeno žogo. Ampak je raje bral in se pogovarjal s puncami, ali pa kar enostavno sanjal; pri belem dnevu, z odprtimi očmi.
Povprečno so me namlatili enkrat na mesec. Toliko, da nisem več hotel v šolo. Sploh.
Bil sem drugačen, oblačil sem se drugače, govoril sem drugače in počel stvari, ki jih drugi niso. Ker nisem bil piflar, sem bil še lažja tarča... Piflarje so vsaj pustili na miru. Potem mi je enkrat prekipelo. Eden od tistih zlobnih mulcev, ki so me terorizirali mi je spet nekaj težil. Nakar ga na njegovo presenečenje odrinem in se začneva ravsat. Jasno, se sploh nisem znal tepst! Dokler ga nisem hotel brcniti in se je odmaknil ritensko... Ker sem takrat že plesal, sem bil precej gibčen in moja noga se je enostavno dvigovala in dvigovala, dokler ga ni z vso silo treščila v čeljust. Po tem problemov nisem več imel. A ker je bil to 7. razred, mir žal ni bil dolgotrajen.

Ni mi treba posebej poudarjat, da se s sošolci iz osnovne šole nikoli nismo dobili na obletnici valete...

Toliko o tem, kako so danes osnovne šole nevarne! Se mi zdi, da niso nič drugačne od tistih včasih... vključno s spolnim nadlegovanjem...

Srednjo šolo sem opravil z malo manjšimi travmami... Niso me tepl, sem bil pa v razredu, kjer so bili ali ljubljanski snobi al pa ljudstvo s periferije... Kjer je bil moj coming-out nemogoč. Čeprav so me vsi stalno zmerjali s pedrom. Saj ne, da nisem imel družbe, sploh ne. Celo dobro družbo sem imel. In življensko zelo vzgojno družbo! In moja prva punca je kako leto pred mano naredila coming-out kot lezbijka! WHAT A COUPLE!! hahaha...

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, a? Vsaj tako se tolažimo.

No, zdaj se je že malo zjasnilo... grem vadit...