parada ponosa

Danes je v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, potekala Parada ponosa. Kar pomeni, da se na ogled postavijo geji in lezbijke, biseksualci in transvestiti. In da se jim pri tej prireditvi pridružijo tudi tisti "normalni", ki z njimi sočustvujejo. Tako je tudi tu na Nizozemskem, le da tu parada potuje po celi državi in da je vsako leto kje drugje. Letos je bila v Bergen op Zoom. In edinkrat, ko je odpadla, je to bilo v Maastrichtu, ker so se preveč bali napadov in izgredov.

Osebno se jih ne udeležujem. Zakaj?

Razumem point takih parad. S tem se opozarja na to, da geji in lezbijke so del družbe in da si pred njimi ni potrebno zakrivati oči. Razumem, da so bile potrebne, da se s tem dejstvom soočijo tudi ljudje, ki ponavadi nimajo stika z istospolno usmerjenimi ljudmi. Da se tudi na tak način uredi neenakopravnost, ki vlada med tistimi, ki majo radi lastni spol in tistimi, ki jih privlači nasprotni. Načeloma naj bi res nikogar ne smelo zanimati s kom kdo hodi v posteljo. In na tej točki se strinjam s svojim očetom. Drugo pa je, ko zaradi stvari, ki naj bi ostale znotraj štirih sten nekdo izgubi službo, je nekdo tepen na cesti ali pa izgubi prijatelje.

Načeloma sem proti gejevskemi aktivizmu. Kljub temu, da se zavedam, da so izjemno pomembni in ne zmanjšujem dela, ki so ga naredili v preteklosti. Zaradi aktivistov tudi jaz danes lahko živim odprto in lahko življenje homoseksualca in me ni strah, da me bodo zaradi tega strpali v zapor ali pa zažgali na grmadi.

A takšne parade ponavadi ne pokažejo tega, kar bi si GLBT družba želela. Pogosto pokažejo ljudi, ki izstopajo in se ne zlivajo z okolico. Zverižene tetke in od moških bolj moške lezbe. Oči vlečejo predvsem nenavadni posamezniki, ki s svojim obnašanjem, obleko in govorjenjem le še spodbujajo stereotipe o gejih in lezbijkih. Kar stori pri povprečnem gledalcu in opazovalcu še bolj zaničevalno mnenje. Parade naj bi se borile prav proti temu. In ko se parada konča, glede na to, da sceno poznam, se začne to, kar me pri GLBT sceni najbolj moti: splošno spolno parjenje. Vse to po sistemu prilika naredi tatu.

Sem aktivist. A na drugačen način. Ne skrivam svojega odnosa s Cmokotom, ne skrivam pred popolnoma nikomer, da imam (tudi spolno) življenje z moškim. O tem vedno in povsod lahko govorim popolnoma odkrito. Najsibodi veleposlanica RS na Nizozemskem, ali pa prijatelji. Rad pomagam komurkoli, ki ima progleme s tem, v zvezi s seboj ali nasploh celotnim konceptom istospolne usmerjenosti. A ne bom paradiral po cesti in mahal z mavrično zastavo. Žal poznam preveč posameznikov, ki so geji, a se še vedno ne upajo povedati doma, sosedom, sorodnikom; so geji le v okolju, kjer se počutijo varne. Kar zame pomeni, da so še vedno v klozetu. Če nisi v zvezi s svojo usmerjenostjo popolnoma odkrit do vseh, to pomeni, da se je sramuješ, to pomeni, da nisi res out.

Cmokotu dam lupčka in obratno kjerkoli, kadarkoli. Ga primem za roko sredi Ljubljane ne samo takrat, ko je parada, ampak vsak dan. Ne zanima naju kaj si misljijo ljudje. Če bi to delali vsi homoseksualni pari vsak dan, če bi si dovolili pokazati nežnost, ki jo redno gledamo s strani heteroseksualnih parov, povsod - v restavracijah, na busu, vlaku, na cesti, na razstavi, bi naredili za GLBT skupnost veliko več kot pa vse parade skupaj. A pri tem nastopata dve težavi: takšnih parov je (vsaj v Sloveniji) relativno malo. Drugič: za to moraš imeti jajca. Lažje je tuliti s čredo, težko je tuliti, ko si sam ali v dvoje.


Zakaj sploh smo taki? Nihče ne ve. Zakaj imamo nekateri raje lastni spol in drugi nasprotnega? Nihče ne ve. Se da to spremeniti? Obstajajo predvsem katoliške organizacije, ki to promovirajo, a sem prepričan, da se to ne da.
Sam sem prepričan, da je vonj tisti, ki nas privlači določenemu spolu. In naši možgani ta vonj interpretirajo različno. Heterosekualnim diši vonj nasprotnega spola, homosekualnim pa istega. Seveda nimam za to nobenega znanstvenega dokaza...

Pred kratkim sta me dve prijateljici vprašali, kaj me naredi geja. Pojma nimam. Je lahko vsakdo gej? Se zaljubiš v osebo ali spol. Je mogoče, da bi se heterosekualna ženska zaljubila v drugo žensko? Pomoje da. A vprašanje je, če bi z njo lahko živela srečno lezbično razmerje. Pomoje ne. Poleg tega, da se zaljubiš v neko osebnost mora biti prisotna tudi spolna in telesna privlačnost. Si torej res lahko lezbijka, če ljubiš le intelektualno komponento neke osebe? Ali pa si lezbijka le zato, ker si razočarana nad moškimi in ker je z istim spolom enostavno lažje shajati... Who knows. Najpomembneje je slediti svojemu srcu! In biti odprt za vse, kar ti življenje ponuja.

PS: današnji TV Dnevnik na RTVSLO je paradi v Londonu in Ljubljani namenil natanko 32 sekund!! Bravo! Čestitam k odlični uredniški politiki.

politični test...

Sem na eni ZELOOOO ameriški strani naredu politični test. Tole je prišlo ven...

Socialist.... hmmmm (zelo dalec od anarhista in fasista, LOL)

Najboljse je vprasanje:

What would you choose:
a) one-night stand with a republican and marriage to a democrate
b) one-night stand with a democrate and marriage to a republican

WHAT A DILEMA!!!

You are a Social Liberal (68% permissive) and an... Economic Liberal (15% permissive) You are best described as a: Socialist (15e/68s) Link: The Politics Test on Ok Cupid Also: The OkCupid Dating Persona Test

Ko sem pri morski pisal komentar, me je prešinilo sledeče.

Od nekdaj sem bil zelo odkrit. Vsem sem povedal, kar jim gre. S tem sem imel že kot otrok probleme, ker sem o očetovi teti, operni pevki, rekel: Joj, zakaj je pa teta Bogdana tako debela? No, ni mi potrebno povdarjat, da so njeno kričanje (in to glasovno zelo dobro postavljeno) slišali iz vile v Strunjanu vse od Lucije do Ankarana. Seveda se je vsem zdelo skrajno smešno, ker je bila to tabu tema in je bil sindrom malo v smislu Cesarjevih novih oblačil.

Bolj ko sem postajal odrasel in s tem recimo tudi bolj odgovoren, bolj sem postal glasnik tega, da povem, kar si mislim. To vsekakor ni bilo vedno dobro in še danes ni. Predvsem se se zelo hitro navadil, da se o okusih ne razpravlja in da komentarje o izgledu in oblačenju zadržim zase ali pa (če me res že prosijo, saj me prijatelji vidijo kot modnega osveščenca in kaj paše skup in kaj ne) zavijem v celofan. Predvsem pa sem ugotovil, da mnogi ljudje ne želijo slišati resnice, tudi, ko te po njej vprašajo. Živeti želijo v svetu olepšanih predstav. Živeti želijo v svetu, kjer je vse tako kot si zamišljajo sami ali pa takem svetu, ki bi moral biti tak, kot si ga zamišljajo.

Takšno obnašanje ima sveda dve rezili: ljudje te zasovražijo, ker jim nastaviš ogledalo. Ljudje te imajo radi, ker vedo, da se ne pretvarjaš.
Nimam veliko prijateljev. Imam jih par s katerimi smo si zelo blizu. Vsi ti to mojo lastnost cenijo. So šli skozi trdo šolo... haha. Šalo na stran. Večina ljudi si seveda misli, da je takšno obnašanje rezultat neke superiornosti, arogance in oholosti. Kar me seveda ne naredi za Mistra Congeniality. Sam se počutim slabo, če se nekomu zlažem. Da mu rečem, kaj drugega kot pa to kar si mislim. Zato včasih iz diplomatskih razlogov ne rečem NIČ. Se smehljam. Predvsem pa sovražim govorjenje za hrbtom. Vedno povem vse v faco ...

Lolita me je zaradi te lastnosti enkrat celo obtožila, da sem zloben. Ne zloben. Celo FUL zloben.

Vprašanje je, seveda, kje je meja? Ali je potrebno vse komentirat? Kdaj poveš svoje mnenje in kdaj ga zadržiš zase? In ker sem po naravi še cinik, je to sploh včasih zelo smrtna kombinacija.

A življenje je potrebno živeti po lastnih vredotah. Kdor me ne razume, tant-pis. Je potrebno biti v življenju priljubljen? Je to smisel življenja? Se smehljati in biti všečen? Pomoje ne. Kdor me ima rad in kogar imam rad, s temi ljudmi imamo nepozaben in nenadomestljiv odnos. To je tisto kar šteje...

boom op de straat

Domala vsak dan bicikliram mimo tega parkeca Sarphati in ga včasih tudi majčkeno pofotkam, ker je svetloba tu na Nizozemskem včasih res naravnost fantastična...

Včeraj sem šel nazaj domov proti železniški postaji Amsterdam Amstel in nisem mogel mimo parka.

Na Ceintuurbaan sredi centra je padlo drevo. Pa je res le zmerno pihalo. Nič močneje kot ponavadi. Ne vem, če so bile žrtve... upam, da ne.

Potegnil sem vem telefon in slikal. Kot še 100 drugih. Smešni smo!

imam ga...

...prenočišče v Bruslju!!!


Hvala Tini in predvsem Alisi, ki me bo prenočila v svojem nadstropju za goste! Komaj čakam, da se spet vidiva in čvekava do jutra, pa da se spokava skupaj na letalo domov v Ljubljano. Kakšno naključje, a?


Life is indeed a funny thing!! I love it!

odprtost, sproščenost...

Nisem bil od nekdaj zelo radodaren (da je se to spremenilo, je v veliki meri zaslužna Kasparina in njena radodarnost).
Je pa res, da sem od nekdaj rad spoznaval nove ljudi. In da sem z veseljem sprejemal ljudi k sebi domov. Pred leti-leti smo šli na karneval v Benetke. Prvič. Imel sem 18 let. Zapomnil sem si ga tudi po tem, ker sem se prvič rokoval s črncem. Prvič sem se dotaknil temne kože. Kako je bilo vznemirljivo! Darka je od nekod privlekla Francoza in rekla: tole je Francoz in ga predme porinila kot nek eksponat. Potem smo se pogovarjali, on z močnim južnim naglasom, saj je iz Toulousa, midva pa z močnim slovenskim naglasom in še posebej jaz s tistimi 7 in pol besedami, ki sem jih takrat znal (dve izmed njih oui in non). Ko smo se poslavljali smo si izmenjali naslove. To je bilo seveda februarja. Potem sva si malo dopisovala v tistiem very 90ties staromodnem in zamudnem sistemu pisemskih ovojnic in znamk. Ko je pošta iz Toulousa do Ljubljane rabila malodane en mesec. Ne vem kdo je bil prvi. Sem ga jaz povabil v Ljubljano, ali je to predlagal on? Julija je prišel. V naš dom. Starši so bili nemalo zaskrbljeni, da vabim v hišo nekoga, ki ga sploh ne poznam. Prav so imeli, čeprav se mi je zdela njihova skrb takrat povsem odveč. Imeli smo se super, žurali, hodili po Sloveniji, se še bolje spoznali. In par let kasneje sem jaz spal pri njemu v Toulousu.

Tudi ko sem šel živet na svoje, se stvari v tej smeri niso spremenile. Vedno sem imel odprta vrata za kogarkoli. Bodisi prijatelje, ali pa le znance, bodisi prijatelje prijateljev, ki so potrebovali prenočišče ... Sploh ne uspem prešteti, koliko ljudi je prespalo pri meni v Amsterdamu v zadnjih štirih letih. In koliko jih je prespalo pri nama v Utrechtu v zadnjem letu. In to tako prijateljev, kot popolnih neznancev.
Na zadnje sva začetek junija gostila francoskega čembalista, ki ga sploh nisva poznala, a je prijatelj moje kolegice. Rabil je prenočišče za eno noč. Sam sem Myriam ponudil, naj pride k nama. Prišel je in imeli smo super večer. Naredil je sprejemne na Konzervatorij in šel.

Zakaj pišem to? Ker se mi je zgodilo sledeče:
Julija grem v Francijo za dva tedna, ker imam produkcijo opere, potem pa se moram vrniti nazaj v Ljubljano. Ker je bila Adria iz Amsterdama svinjsko draga, sem se odločil, da se iz Bretanije napotim z vlakom do Bruslja, kjer bom vzel Wizzair do Ljubljane.
Da bom ziher, sem se odločil, da potujem 2 dni. En dan z vlakom do belgijske prestolnice in drug dan z letalom do slovenske. Ker poznam kar nekaj ljudi v Bruslju, prenočišče za eno (1!!) noč ne bi smel bit problem. NAROBE! Najprej sem se pozanimal pri svojih dobrih kolegicah, pa so vse takrat že na dopustu ali pa slučajno ravno tisti dan v Ljubljani.
Potem je ena od teh kolegic (MM) vprašala najino nekdanjo sošolko (J) iz faksa. Če lahko pridem za eno noč. Kaj je rekla: jah da ne, ker me ne pozna dovolj dobro in ker se na faksu kljub vsemu nismo dovolj družili. wtf!?!? Skratka, ne. Moja draga bivša kolegica s faksa (J) bi raje, da si sredi julija v Bruslju plačam hotel, ker me ne pozna dovolj. Ja česa se pa boji? Da jo bom posilil? Da ji bom kaj ukradel? Česa?
Sploh ne razumem, kako so ljudje tako zaprti in zadrti. Tudi moji starši so vedno spraševali, če še kdo rabi prevoz (z letališča, železniške - kolikokrat je bil moj oče "taksist" po Ljubljani) in so vedno bili pripravljeni pomagati sami od sebe. Če je pa kdo za pomoč prosil pa še toliko bolj!

Z MM sva se potem o tem še pogovarjala in zdaj jaz res ne vem več, je narobe kaj z menoj, da tako avtomatično pričakujem, da mi do nekdo odprl svoj dom in me povabil vanj? Kdo pa si predstavljam, da sem? Je res popolnoma nezaslišano, da bi prosil za pomoč in pričakoval, da bo ta prošnja uslišana? Sem aroganten ali zgolj pričakujem, da bodo ljudje taki kot sem sam? Sem zato naiven? Ne vem odgovorov na ta vprašanja. Vem pa, da sem bil včeraj zelo paf.

Kakorkoli, še vedno nimam prenočišča za eno noč. Kdo bi si mislil, da bo stvar tako težka? In naj niti ne omenim koliko Slovencev je v Bruslju! Po vsej verjetnosti me bo pod streho vzel nek popolen neznanec... je to tudi tipično slovensko, ali gre le za posameznike?

7 is a magic number

Alcessa dared me! It's a kinda truth or dare thing... only it's actually both!

You have to dare to tell 7 truths about yourself. Now that in itself proves to be more difficult than not. One: how much do you tell (self censure) and two what will you choose to tell.

Well I decided for those things:

1. Am crazy about music. Which is not a wonder. I remember that I always wanted to play a double-bass in a symphonic orchestra (size queen, yeah!). And when we were touring with my dancing colleagues doing Evropa pleše or just going to competitions with the bus I sometimes imagined I'm on tour with an orchestra. I listened to Mozart's Requiem and got completely blown away by Bach's music. I started with Concerto for two violins and could not stop listening to that piece of music. Later came the Orchestral suites and Brandenburg concertos. Then I fell for a cellist in an orchestra (str8 naturally!!) and had to go to all the concerts. And when I discovered Brahms I could not keep back my emotions anymore. I thank my mum for having all those LPs which gave me so much belated pleasure in music!

2. I love cars. I always have. The fancy ones of course. I still twitch every time I see a Bentley, Rolls-Royce or Jaguar. I always imagined to owning one (of each?). That might never come true and my wishes are at the moment more in the style of Volvo C70 or C30. And I love to drive fast! I love the feeling of the power underneath my foot and arse. I love to overtake all the cars on the motorway (hence the ticket!!!). I drive safely (ok, Kasparina, once in a lifetime, right?) and fast. I guess if I had a RR I would drive more elegantly and not so sporty. Or rather James would drive me more elegantly, heh heh.

3. I was always fascinated with royals and aristocracy. I have no damn idea why. As a very young boy I got completely taken by Louis XIV and up until now I've read at least 6 books about him, his life, government, and some 30 more about the art at that time. I studied the genearological tree of the Bourbons and consequently also of other European nobles. I'm not a monarchist per se, I just admire the fact that some of the families can trace back the lives (not only names) to 11th century. Our tree only goes back to the 18th. In elementary school I used to draw little crowns in my notebook and my dad completely freaked out, saying they're gonna arrest him for having royalist aspirations.

4. Am vain and a fashion aficionado. I don't care for models so much as what they wear. If I had a lot of money I admit, would spend great amounts on clothes and shoes. For pedicure and manicure, sauna and wellness centres (no sun-beds though). I just love being dressed well and feel good in shoes. Not necessarily because they cost €560, but the thing is that shoes for this money DO wear well... I love Prada, Armani, Burberry, Gucci (though now not so much anymore when Tom left). But I also like other boutique names. The second thing I would spend a lot of money on is travels. Millions!

5. I would love to be part of a secret organization. Just to see what it's like.

6. As a kind I was always dangerously attracted to drugs. Not that I did any (at the time), but just the word presented something exciting. I did some later in my teens but found out they are not at all what I wanted or needed, so I stopped. I get high enough on music and Cmoko...

trinity college library in Dublin... was there and is absolutely incredible

7. Am crazy about books. I want to have a massive library in my new 1500m2 house (hmm). And most of all I love old books. With all the wisdom that is sometimes today already forgotten. But I love television too. I watch a lot of it. Mostly BBC and all the other educative channels. Sometimes I watch reality shows but only if they have scarcely dressed cute men inside. Otherwise it's a waste of time.

7a. I'm a very sensual person. I love to touch, taste, see, smell. Am a hedonist. Love good and beautiful things. Love the ugly ones too – they make the beautiful...

Right. Now I have to name 7 people who have to do the same:

Freycha
Ka-ma
Lolita
London
Kasparina
Kameleonka
Dmashina

Sm hotu nekoga druzga, pa je skenslu svoj blog. Zverina!

hiša, dom, zavetišče

Uboga francoščina. Ki ne loči med hišo in domom. Oboje je maison. Ni vsaka hiša dom in ni dom v vsaki hiši.

Zadnje tri tedne sem bil bolj malo doma. Večinoma sem odšel okoli devetih in prišel nazaj okoli enajstih ali polnoči. Vaje za opero so bile izčrpljujoče tako fizično kot psihično. Jedel sem bolj malo, pa še to večinoma sendviče in čokoladne izdelke. Če bi jedel še pomfri, bi bil skoraj kot Lolita.

Ob tem so bili v zadnjih dneh še diplomski koncerti mojih kolegov in prijateljev, kjer ni manjkalo drame (tako na odru kot za njim - pevci pač).

A ena najlepših stvari, če ne celo najlepša, je priti domov. V zavetišče, kjer me je vedno z nasmehom in poljubom pričakal Cmoko. Ki mi je nevede takoj dal nazaj vso energijo, ki sem jo potrošil čez dan. Ki me je potolažil, ko sem tarnal zaradi malenkosti, ko sem dvomil vase in v to, česa sem zmožen. Ko me je le tiho objel in vzel v svoje naročje in me božal... Ko sem čutil njegovo ljubezen in mu izkazoval svojo. Kaj bi brez tega, sploh ne vem.

Bi zmogel?
Najbrž bi, saj bi ne vedel, česa nimam.

Premalokrat cenimo to, kar imamo.
Večinoma se zavemo šele, ko to izgubimo.
Lepote vsega, kar imam, se namenoma zavedam. Uživam.
Zlorabljam?
Morda.
A vsekakor nujno potrebujem.
In vračam. Ter v tem neizmerno uživam, ker me dajanje polni.

Ko na vlaku na poti domov, v temni noči nimaš kaj počet, rata tole današnji vlaki sploh nimajo več dobrih starih kupejev z zavesami :P




voila...

expat Slovenci

Dlje kot živim v tujini, več Slovencev (hvala Sunshine: lapsus :/ )poznam, ki so se v tujino preselili za stalno. Resda se Slovenci doma ne selimo radi in večinoma ostajamo kar v rojstnem kraju. Pri tem je Freycha posebnost, ker se je preselila iz Ljubljane v Hoče. Prosim! ;)

A ko se preselimo v tujino, tam večinoma tudi ostanemo. In takih nas ni malo. Nikakor ne. Mogoče številka sama ni velika, je pa velik delež. Kjerkoli na svetu lahko z malo brskanja najdeš nekoga, ki ima povezave z našo kuro: ali je poročen z nekom iz Slovenije, ali so to bili njegovi starši...

Ne mine teden, da ne bi izvedel za kakega novega Slovenca na Nizozemskem. Pred parimi meseci so imeli študenti iz Wageningena idejo, da bi se dobili vsi Slovenci, ki študiramo v Beneluxu na nekem druženju in to pod pokroviteljstvom politikov, ki so tudi v tujini (aka evropolitikov v Bruslju). Needless to say se iz tega ni zgodilo NIČ, pa čeprav je bila sama ideja super. No, lahko bi se bili dobili tudi brez politikov, a to je že druga zgodba. Point je, da je študentov v teh treh državah (no ok, ne vem koliko jih je res v Luxemburgu) zelo veliko. In študirajo vsemogoče. Od glasbe (jazz, klasika, pop in flamenko), preko sodobnega plesa, pa do humanistike, od ekoloških študij do arhitekture. Skratka ni da ni.

Pri tem se pa spet pokaže tipična slovenskost. Ko smo se na kofetu pogovarjal z nekdanjim veleposlanikom Frlecom, je malce potožil, da ljudje pridejo na veleposlaništvo le kadar kaj rabijo, načeloma pa se držijo zelo zase in niti ne vemo, da so tu. Pri tem sem dodal, da žal večina oddide iz Slovenije s posebnim razlogom in se nima niti najmanjšega namena družiti z ostalimi Slovenci. Ampak se integrirati v novo družbo. Če pa to že ni prav namen, pa gotovo ne gredo s poti, da bi našli še kakšnega sonarodnjaka v lastni okolici...

Tako razpršenih Slovencev je po svetu ogromno. Predvsem žensk, ki so se v tujino poročile. Vsaj tako moje izkušnje...
Ko sem prišel po svoje dovoljenje za bivanje v nekem zaspanem majhnem mestecu Almere 20km severno od Amsterdama, mi jo je predala gospa, ki tam živi že 30 let. Kap! Nikoli si nisem mislil, da bom na nekej uradu spoznal sorojakinjo!

V Amsterdamu sem spoznal žensko, ki je tu tudi že več kot 15 let. Ko sem povedal, da sem gej, je vprašala, če so Slovenci še vedno tako zadrti. Malo me je presenetila in jaz sem odgovoril, da se stvari počasi spreminjajo. Rekla je, da je bila poročena s črncem in da ima z njim otroke, ter da mame od takrat še ni videla. Ni sprejela tega, da je njena štajerska hči s črncem...

Tako sem recimo pred leti bil na obisku pri kuvajtski princesi v Parizu, pri kateri sva s prijateljem stanovala in s katero smo žurali par dni . Med drugim mi je omenila, da je njej najbolj ljuba oseba, pravzaprav nadomestna mama, prav neka Slovenka Marija, ki se je poročila z nekim Kuvajtčanom. In to ne more biti kar katerikoli Kuvajtčan, če je tako dobro povezan s kraljevo družino! Žal je takrat nisem uspel spoznati, pa me še danes zanima, kdo ta gospa je...

Ravnokar mi je Barbara (evromarket, remember?) povedala, da je slišala še za dve Slovenki v Alkmaarju. Kar me res sploh ne čudi...

Čudi me le to, da imamo tako malo potrebe, da se povežemo. Ali pa druga stran medalje: zakaj bi se želeli spoznati in posledično družiti z nekom le zato, ker je iste narodnosti? Še posebej, če je Slovenec...

dutch names

Vsa ta silna rojstva, ki se imajo zgoditi na naslednjih par mesecih okoli mene, so me napeljala na to, da vam malo napišem kakšna imena imajo tu na Nizozemskem. Spodaj navedena imena so povsem navadna in jih dnevno nosi veliko ljudi, tudi mladih (hočem reči, da nisem izbral sama imena kot so Pankracij, Sigizvald in Kunigunda):

pa pazi, da sta g in ch guturalna ;)

Ab
Bart
Bouwijn
Cees / Kees [prvo se izgovori ali s C ali pa K, kakor pač želi imenovani]
Klazien
Tjeerd [čerd]
Ewoud [evaud]
Geerd
Gerda
Gijs
Jaap
Sjoerd [šurd]
Koen [kun]
Koos
Mechteld
Meinard
Meine
Menno
Miep
Mies
Pepijn [pepajn]
Diet [dit]
Pim
Saskia
Sem
Sjef [šef]
Sterre
Teun
Thyrza
Tycho
Wim
Wubbe

Najbolj posebna so frizijska imena:
(ženska)

Aafte
Agt
Dieuwerke
Doete
Eefje
Elet
Ejte
Futje
Ikee
Imte
Infe
Na
Sjante [šante]
Tjabbent [čabent]
Tjiske
Welmoed
Ydtje

(moška)
Bauduyn
Boudeweyn [baudevijn]
Daaf
Ee
Eldert
Eelke
Foke
Hedlef
Ijede
Joaptie
Nol
Ocke
Resolveert
Ucke
Uidt

Svoja posebnost pa so tudi priimki. Pred prihodom Napoleona na Nizozemsko (ki je prišel in v Amsterdam v nizozemščini rekel: jaz sem vaš zajec - namesto kralj. Rekel je namreč, da je konijn van Olland namesto koning van Holland), priimkov niso uporabljali.

Z velikim osvajalcem je prišla še administracija in vsi ljudje so se morali vpisati v civilne knjige. Tudi s priimki. Ki so ljudem zdeli popolnoma neumni in so tako ali tako mislili, da ne bodo obstali. In so se delali norca!

Tako še danes obstajajo priimki kot Rotmensen - gnili ljudje, Poepjes - drekec, Piest - ščije, Naktgeboren - rojen nag in Zeldenthuis - redko doma. So tudi take sestavljanke: van der Wal - s stene, van der Spek - iz špeha in podobno... Veliko je priimkov poklicev, kar je seveda jasno.
Ob poroki mora žena po novi zakonodaji obdržati svoj priimek ali pa imeti oba. In če si želiš spremeniti ime oz. priimek, si moraš izmisliti takšnega, ki še ne obstaja...

kazen

Tako, zdaj se počutim še bolj doma tu ...

S Cmokotom (ki je Slovenec) sva v nizkem letu divjala po avtocestah, da sva ujela nastop Andreja in Katarine.

Ker sva slavna, so naju paparaci uspeli fotografirat kljub temu, da sva prav v izogib temu avto najela .

Zdaj naju izsiljujejo!


Da imava mir, sva se odločila tem dripcem ustrežt.

izsiljevalno pismo

euro market

Tale post je skor en teden star, a vseeno sem ga želel objaviti, kot nek online dnevnik.

Bloganje (pišoč ravno, ko se blogarji v Sloveniji družijo na Blogresu) me je zbližalo kar z nekaj vsaj navidezno dobrimi in zanimivimi ljudmi. Ki jih tu ne bi našteval... bi bilo nespodobno. ;)

No, zbližal pa me je tudi z Barbaro, ki je na moj blog prijadrala, saj se je pred kratkim sama preselila v Alkmaar, kjer vzgaja tri krasne otroke in ima lušnega moža, ki je sem prišel zaradi dela. As one should! Po parih cyber čvekih sva se slišala tudi po telefonu in prejšnjo nedeljo naju je s Cmokotom povabila v Bergen. Poleg tega, da je to ena zelo luškana vasica med Haarlemom in morjem, da je izredno bogat del Nizozemske, imajo tudi mednarodno šolo. Tja hodijo otroci staršev, ki tu delajo. Ti so razdeljeni v tri razrede, od katerih je najvišji razred evrobirokratov.
No, ta šola je v nedeljo organizirala EU market, kjer so se različne države predstavljale s svojimi nacionalnimi posebnostmi. Needless to say, sta Barbara in Niko naredila celo akcijo in se bogato opremila z velikim številom slovenskih značilnosti. Tako sta iz Ljubljane pritovorila kile in kile potic, Fruktalov sok in pršut. Posebna omemba gre pa prekmurski gibanici, ki jo je spekla Barbara. Bila je fantastična in je šla za med. Že sama raznobarvnost in večslojnost je vzbujala zanimanje. Ko smo jim pa povedali, kaj vse je not, prodaja sploh ni bila več vprašanje...
Poleg tega sta se opremila s plakati in turističnimi brošurami, ki sijajno prikazujejo našo malo deželico. Pa smo prodajali potico in ponujali prospekte, da kulijev in obeskov za ključe niti ne omenjam. Obesli smo plakate, zastavo nam je posodilo veleposlaništvo (kapo dol, vsaj nekaj!). Na sebi smo imeli I feel Slovenija majice... hja. Bolj iz nekake zelo nenavadne patriotičnosti, kot pa zaradi poistovetenja s sloganom.

Medtem ko so vsi hvalili in se oblizovali nad potico, jim nekako ni šlo v glavo, da so prospekti, zemljevidi za kolesarjenje po Sloveniji, knjižica o toplicah in podobno zastonj! Da je na Nizozemskem sploh kaj zastonj! Nemogoče.

Potem sva šla pokukat h konkurenci:

anglosaksonska stojnica. sami krofi in sladice!

skandinavci so po stari navadi združili moči

grška stojnica. vrnili so se vsi spomini na najina mnoga letovanja (prilike in neprilike) v Grčiji. Nakupila sva si celo kosilo. Mljac! Ob tem se je zelo obdarjena postavna gospa z veliiikim dekoltejem protožila, ker ne more servirati uza ali Metaxe... smo kljub vsemu bili na ozemlju šole. Ob tem ni pozabila dodati, da Nemci prodajajo (brezalkoholno) pivo in da je že skrajni čas, da Grki izumijo brezalkoholni uzo. Pa sva šla pogledat tale nemški štant,

kjer so, kot se za Ordnung und Disziplin spodobi, herren prodajali frankfurterice in pir, frauen pa sladice na čelu s čokoladno torto.

sosedi Belgijci so se postavili s svojimi čokoladkami, vafli in sladoledom. kaj pa moja linija?!?

problem Italijanov je, da je njihova kuhinja tako zelo razvpita, da skoraj da težko ponudiš kaj posebej originalnega. Tako so bile na voljo pice in lazanje... mogoče se jim pa enostavno ni dalo brskat za specialitetami in jih pacat...

Imela sva se super lušno, se bogato najedla in spoznala še dve dami, ki živita na Nizozemskem. Obe Nataši. Obe iz Ljubljane. Ha! Predvsem naju je fascinirala tista Nataša, ki živi tam že 20 let in govori slovensko super brez naglasa, brez iskanja besed, čeprav njena lušna sinova slovensko skorajda ne govorita... kar se meni vedno zdi škoda. Je pa res, da razumeta vse in je zelo zabavno poslušat, kako ju osteva po slovensko, onedva pa ji nazaj odgovarjata po nizozemsko! J'adore!

Lepo smo predstavili Slovenijo, na dolgo in široko komentirali politične debilizme naše (naše? khm) vlade in skratka rešili svet.

for the love of god

Enfant terrible (btw: ste opazili, da je francoska beseda enfant (otrok), pravzaprav slovenski en fant?) sodobne umetnosti Damien Hirst, ki je leta dolgo znova in znova s svojimi deli uspel šokirati, je na ogled postavil svojo novo umetnino. Gospodu se vidi, da je obogatel na kvadriljion in da se po mojem skromnem mnenju malo "preserava".
Je namreč tako premožen, da si je leta 2005 omislil Toddington Manor, državni spomenik prvega razreda, ki ga bo spremenil v svoje domovanje in lastni muzej sodobne umetnosti... as one does!

Ali gre res za umetnost? Presodite sami. Sam se ne ukvarja več s tem, kaj je umetnost in kaj ne.... hja... se mu že ni treba! Sam pravi, da je navdih dobil pri z dragulji okrašenih lobanjah asteške kulture in da nas delo spominja na to, da smo smrtni in istočasno večni...


To je namreč lobanja 38-letnega možakarja iz 18. stoletja. Narejena je iz platine, na njej je 8601 diamant, na čelu pa je ogromen pink diamant. Le slednji je vreden prek 4 milijone funtov. Celotna lubanja pa, če odvzamemo, da gre za najbolj razvpitega umetnika 21. stoletja (in ima zato primerno ceno), stane reci in piši 50 milijonov funtov. Zobje so originalni zobje umrlega 38-letnika.

Delo For Love of God je na ogled v galeriji White Cube v Londonu.

gay sex

I decided to post this post in English on both of my blogs (and it's just a bit more comfy for me).

I few days ago The Netherlands was shocked by a horrible deed. The whole thing came to the media attention when the Dutch authorities arrested four men in a sex-crime investigation in the northern city of Groningen. Now read this (!):

They were having a private gay sex party (gang bang). Which is among gay "culture" not so uncommon. However, three of the men were suspected of drugging male victims and abusing them during this party. Not only are the three HIV-positive and they had unsafe sex with the until still unknown number of other man. What they did is, they withdrew their own infected blood and mixed it into a deadly cocktail and injected it into the other wretched men!

The motive to do this was the 'kick' and the feeling that unsafe sex is 'pure'! WTF???

Prosecution spokesman Paul Heidanus said Thursday that the two who confessed would face charges of rape and "premeditated severe assault," which carries a maximum sentence of 16 years in prison. He said they would not be charged with attempted murder "because of a Supreme Court ruling that found AIDS should no longer be seen as an inevitably fatal disease, but rather a chronic illness."

"The victims said they had had been made helpless or unconscious and then abused," a police statement said. "They had involuntary and unsafe sex with one or more of the suspects."

All of the victims said they believed they had been infected with HIV as a result.

What I don't understand is in general the whole gang bang sex, but people are different and who am I to judge other people's life style.
Second thing is: if you go to a bareback party like this you know that you can get infected, 'cause you have sex with the men you don't know and therefore do not know whether they are safe or not. And some sick people get a kick out of that. But again: it's their life and if they want to fuck and get terminally ill as a result of it I don't care. And also: if you have sex with HIV-positive person you don't necessarily 100% certain get the virus. So it's a kind of a Russian roulette. Only with sex rather then a gun.
What I don't get is that you deliberately infect other people and enjoy it. And that you do not get life sentence for it!

Needless to say I was utterly and completely shocked when I read this news.