Thursday 28 June 2007

Ko sem pri morski pisal komentar, me je prešinilo sledeče.

Od nekdaj sem bil zelo odkrit. Vsem sem povedal, kar jim gre. S tem sem imel že kot otrok probleme, ker sem o očetovi teti, operni pevki, rekel: Joj, zakaj je pa teta Bogdana tako debela? No, ni mi potrebno povdarjat, da so njeno kričanje (in to glasovno zelo dobro postavljeno) slišali iz vile v Strunjanu vse od Lucije do Ankarana. Seveda se je vsem zdelo skrajno smešno, ker je bila to tabu tema in je bil sindrom malo v smislu Cesarjevih novih oblačil.

Bolj ko sem postajal odrasel in s tem recimo tudi bolj odgovoren, bolj sem postal glasnik tega, da povem, kar si mislim. To vsekakor ni bilo vedno dobro in še danes ni. Predvsem se se zelo hitro navadil, da se o okusih ne razpravlja in da komentarje o izgledu in oblačenju zadržim zase ali pa (če me res že prosijo, saj me prijatelji vidijo kot modnega osveščenca in kaj paše skup in kaj ne) zavijem v celofan. Predvsem pa sem ugotovil, da mnogi ljudje ne želijo slišati resnice, tudi, ko te po njej vprašajo. Živeti želijo v svetu olepšanih predstav. Živeti želijo v svetu, kjer je vse tako kot si zamišljajo sami ali pa takem svetu, ki bi moral biti tak, kot si ga zamišljajo.

Takšno obnašanje ima sveda dve rezili: ljudje te zasovražijo, ker jim nastaviš ogledalo. Ljudje te imajo radi, ker vedo, da se ne pretvarjaš.
Nimam veliko prijateljev. Imam jih par s katerimi smo si zelo blizu. Vsi ti to mojo lastnost cenijo. So šli skozi trdo šolo... haha. Šalo na stran. Večina ljudi si seveda misli, da je takšno obnašanje rezultat neke superiornosti, arogance in oholosti. Kar me seveda ne naredi za Mistra Congeniality. Sam se počutim slabo, če se nekomu zlažem. Da mu rečem, kaj drugega kot pa to kar si mislim. Zato včasih iz diplomatskih razlogov ne rečem NIČ. Se smehljam. Predvsem pa sovražim govorjenje za hrbtom. Vedno povem vse v faco ...

Lolita me je zaradi te lastnosti enkrat celo obtožila, da sem zloben. Ne zloben. Celo FUL zloben.

Vprašanje je, seveda, kje je meja? Ali je potrebno vse komentirat? Kdaj poveš svoje mnenje in kdaj ga zadržiš zase? In ker sem po naravi še cinik, je to sploh včasih zelo smrtna kombinacija.

A življenje je potrebno živeti po lastnih vredotah. Kdor me ne razume, tant-pis. Je potrebno biti v življenju priljubljen? Je to smisel življenja? Se smehljati in biti všečen? Pomoje ne. Kdor me ima rad in kogar imam rad, s temi ljudmi imamo nepozaben in nenadomestljiv odnos. To je tisto kar šteje...

25 comments:

Anonymous said...

Ambala, kot sostrelka bi rekla takole: itak nimaš šans biti prevelik diplomat, nisi rojen pod ta pravo zvezdo :-), ne trudi se. Če ne drugega, te bomo vsaj strelci pravilno razumeli :-)
Razen tega sem mnenja tudi, da so iskrena prijateljstva iskrena prijateljstva in se zanje splača izgubiti množico drugih odnosov, ki niso tako pomembni. Da ne govorimo o tem, da ni šans, da bomo v kakršni koli obliki enkrat čisto vsem všeč -če se človek preveč trudi biti všečen in sprejemljiv, lahko ravno zaradi tega doživi odklanjanje.

Na tem istem blogu, kjer si ti našel Morsko, sem enkrat enemu geju (komentatorju) priznala, da sem ves čas mislila, da je ženska. Moja izjava je bila posledica iskrene želje izvedeti, kaj on misli o tej zanimivi konstelaciji - skratka, bila sem noro radovedna, žaliti pa nisem hotela. Odgovor sem dobila, zamero pa (mogoče) tudi ...

Drugače pa se jaz preobčutljivih ljudi bojim in izogibam. Razlog: Po tebi tolčejo tudi, ko smrtno resno nisi mislil nič hudega - mogoče samo zato, da si malce okrepijo dušico. Ne vidim razloga, zakaj bi se zagovarjala za namišljene žalitve, res ne.

adj. said...

Cinizem in odkritost sta res morilska kombinacija. Jaz se tega hitim odvajati, dokler je še čas. In preobčutljivosti tudi. :)

Anonymous said...

S tem je tako...Sama se držim pravila, da ako sem izzvana, povem odkrito brez okraskov. A se trudim poiskati primeren način. To je veliko lažje pri ljudeh, ki jih poznaš, saj veš, katere besede bodo najbolj razumeli. Veš pa tudi, da ti tega ne bodo zamerili. Pri tistih, ki jih ne poznaš, pa je to lahko v funkciji selekcije... Tisti, ki bo sprejel to tvojo odkritost, bo ostal ob tebi, tisti ta drugi pa se bodo sami umaknili. Kar navsezadnje pomeni, da imaš okrog sebe ljudi, s katerimi si lahko tak, če pa se temu odpoveš, dobiš poleg teh še vse tiste, pri katerih moraš vedno nekaj zamolčati, olepšati in podobno. Kaj je torej bolje? Imeti 10 prijateljev, med katerimi je pol takih, pol takih, ali 5, ki sprejemajo to odkritost?

Seveda naj bi bili komentarji v skladu s situacijo... to, da nekomu rečeš, zakaj je tako debel, je pač bolj v domeni otroka... odrasel bo pač to rekel le, če ga oseba po tem povpraša ali pa če jo zanjo skrbi zaradi domnevne debelosti. Moj brat je tudi babici rekel, da je grda, pa še kadi, kar jo naredi še bolj grdo :)

Tudi sama raje vidim, da mi nekdo odkrito pove, četudi velikokrat boli kot hudič... a potem sem vedno hvaležna za to, ker če je nekdo odkrit z mano, to pomeni, da me spoštuje.

Anonymous said...

Ja, res, izkušnje te naučijo, da je včasih boljše biti modro tiho in si misliti svoje...
Je pa res, da pravemu prijatelju lahko zmeraj poveš tisto, kar si misliš...in mislim, da je tudi prav tako. Ker če ne, si že skoraj hinavski...
Sicer pa, ker sem tudi jaz podobne sorte kot ti, veliko rajši vidim, da mi ljudje povedo v obraz to, kar si mislijo...čeprav najprej boli, si na koncu vseeno lahko hvaležen...vsaj nekdo, ki te ceni takega kot si...

Anonymous said...

Se vidi, da sva si v žlahti. S to svojo neposrednostjo sem se tudi sama kar nekaj časa borila. Predvsem v času pubertete, ko je bila "popularnost" tako pomembna. V nekem trenutku sem ugotovila, da sem totalno izgubila stik s tabo in da sem taka, kot si drugi želijo in ne taka, kot resnično sem. Nekaj časa sem rabila, da sem poštudirala kdo sploh sem. Danes sem taka, kot sem in začuda me ljudje zelo dobro dojemajo. Ali pa se samo delajo, da me dobro sprejemajo. Mi je čisto vseeno. Jaz sem s sabo in s svojim življenjem zadovoljna in to je vse, kar šteje. Prijatelje imam in se moji iskrenosti smejijo in jo dobro sprejemajo. Če nočejo odgovora, me niti ne vprašajo, sicer vedo, kaj sledi. Biti iskren do sebe in posledično tudi do ostalih je skoraj največ, kar si lahko želiš, če ti to kaj pomeni!

Glavo gor, ti si me še vedno ob živce spravil, ko si mi povedal, da se oblačim ko kmetica hehehehe pa te imam še vedno rada ;o)

Saša Gerčar said...

Tudi jaz pašem v klub ostrostrelcev. Včasih sem tako, kot ti, streljala vsevprek, tam kjer so me kaj vprašali ali tam kjer me niso. Sedaj tako znancem, kot neznancem, povem le, če sem vprašana. Več pa si upam le pri svojih najbližjih.
Zanimiva (in malce boleča) je bila izjava mojega enajstletnega sina, ki mi je očital, da stalno kritiziram. Auč!
Sicer pa mislim, da je vsa poanta le v tem, kaj stoji za kritiko. Če je dobronamerna, se bo to tudi slej ko prej pokazalo.
Lep primer debate ravno okrog te moje zelo izstopajoče lastnosti, se je napletel okrog enega mojih postov http://www.sasagercar.com/245-kdo-bere-moj-blog.html med dvema mojima prijateljema, ki se med seboj ne poznata. Zanimivo je brati, kaj si tvoji prijatelji mislijo o tej lastnosti.

Anonymous said...

o ja... s to objavo se pa lahko tudi jaz identificiram. zanimivo mi je predvsem to, da se ljudje vedno rahlo prestrasijo, ko nekdo naznani, da bo povedal 'tisto kaj si misli'

Anonymous said...

Hehe, deja vu. O podobnih rečeh sem tudi sama že pisala in alcessa je podobno (in absolutno na mestu) komentirala tudi takrat. ;)

Napisali so ti že mariskaj brihtnega, tako da bom jaz povedala samo še svoje kratko mnenje. Ni pametno (niti koristno) vedno povedati svojega mnenja, če ga iskreno poveš ko si vprašan, je pa pravzaprav še dobra posledica, če se s tem naredi selekcija med preobčutljivci in tistimi, ki cenijo iskrenost.

Dejansko tudi jaz iskrenost razumem kot spoštovanje do mene, klobasanje, pihanje na dušo ali plain-and-simple laganje pa za žalitev mojega intelekta in za nespoštovanje.

P.S.1 Lolitinih opazk/očitkov si pa nikar ne jemlji k srcu... Ni vredno. :)
P.S.2 Vedno znova me preseneča koliko ljudi zatrjuje, da govorijo iskreno in da cenijo iskrenost, v RL pa tolikokrat srečam same mimoze. :(

Anonymous said...

bolje je imeti okoli sebe manjši krog ljudi s katerimi imaš odkrit in iskren odnos kot pa kup "mimoz", kot jim simpatično pravi sunshine... je pa potrebno razlikovat kritiziranje z in brez vsebine, argumentov in/ali alternativ, jaz teh, ki naokoli streljajo "brez" ne prenašam...
se popolnoma strinjam s sunshine, odkritost in iskrenost sta izraz spoštovanja. je pa za tak odnos potrebno bit sposoben pogledat vase, samokritičnosti in artikulacije misli...

Anonymous said...

Pa saj mene ne moti, da si zloben! Jaz te imam kljub temu rada! :D <3

ambala said...

alcessa: ko sem omenil, da grem študirat mednarodne odnose je veliko ljudi to sprejelo z dvigneno obrvjo... le zakaj. haha... no zdaj sem v glasbi, še natančneje v operi, ki je kraljica pretvarjanja in hinavščine... učim se obrti... hehe

dinozaver: ja vem ja. Kot sem napisal že zgoraj. Naučiti se je treba bit zvest sebi in not to shoot to kill at the same time... (kako se to pove po Slovensko?)

ambala said...

morska: se ne bi mogel bolje strinjat s tabo. Točno tako je. Problem rata v tem, ko začnejo o tebi krožiti govorice, da si aroganten, nesramen in sploh grozen človek...

deedee: ja res je. Raje vem pri čem sem...

ambala said...

Freycha, sem kdaj rekel, da se oblačiš kot kmetica. Je pa res, da imava zelo različen okus oblačenja...

Saška: to je tudi to ja. Potem si pa označen, kot da vedno kritiziraš. Pa da nisi nikoli zadovoljen. Ker seveda tega, da si pohvalil itak nihče ne vidi... bom šel prebrat tvoj post!

dmashina: ja, haha. Čez zdaj pa pride resnica. Saj, to kaj JAZ povem, je (le)
MOJE mnenje, ne pa splošno sprejeto dejtvo!

ambala said...

Sunshine: mimoze so povsod. Saj ne rečem, da sem jaz vsake kritike totalno vesel. Mogoče so katere šokantne. A ne bom zaradi tega nekoga zasovražil...

rokson, točno tako je. imeti majhen krog dobrih prijateljev je za moje pojme več vredno, kot pa sto kolegov. A življenski slogi so različni. In tudi jaz ne hodim po tramvaju in komentiram ljudem v obraz kaj si mislim o njihovi pričeski, obleki ali cucku...

ambala said...

lolita, srček... me veseli, da še vedno nisi spremenila svojega mnenja. In to samo zato, ker sem Mattiju hotel napisat to, kar si mislim... sem pa zloben. A sem post zbrisal, ker si pravzaprav imela prav. Kdo pa sem jaz da bom kritiziral fotografije drugih. Čeprav je tu drugo vrašanje: kakorkoli je kaj na internetu je javno dostopno in tudi odprto za javno debato. To je tako kot s Centrifugo... treba je sprejeti tudi to, da nekomu nisi všeč.

Vanja said...

Nekam znano se mi tole zdi. Mene tisti, ki me dobro poznajo o mnenju skorajda ne sprašujejo več - ni potrebe po tem. Kadar sem v neugodni situaciji glede stvari o kateri je treba podati oceno všečnosti, ponavadi rečem: "Važno da je tebi všeč, ni pa ravno moj stil." Če gre pa za mnenje o čem pomembnejšem je pa bolj zapleteno... Ampak da: ponavadi povem kaj si mislim. Moje izkušnje so take, da se ljudje bojijo iskrenih soljudi.

Gay Chef said...

Pri osebah, ki mi resnično nekaj pomenijo, ne razmišljam o tem, kakšen vtis bom naredil s svojo izjavo, ali bom v njihovih očeh všečen ali ne, bom ostal priljubljen ali ne! Preprosto jim povem, kaj si mislim! Take osebe, seveda razumejo tudi mene, saj smo povezani v posebnem prijateljskem odnosu. Seveda teh oseb ni veliko!
V vsakodnevnih stikih s sodelavci, znanci, kolegi... je pa včasih potrebno pač malo več diplomacije oziroma obzirnosti! Nikoli pa ne prirejam tistega kar imam za povedat v smislu, da zatajim del sebe in povem nekaj samo zato da bi bil bolj popularen. Pa naj govorijo da sem aroganten, visok, samovšečen in ne vem kaj še vse... Takih ljudi itak nočem okoli sebe, njihovo mnenje pa me ne gane kaj dosti!
Probam se ravnat po preprostem receptu, da sem najprej všečen in odkrit sebi, nato pa še do tistih, ki si seveda to zaslužijo. Za ostale pa je res škoda energije.

kasparina said...

Do prijateljev sem odkrita tudi jaz. Glede drugih - s tem najbolj mislim na razne sodelavce, ki se pred tabo delajo krasne, zlate, prijazne, za hrbtom pa ti zarijejo nož pod rebra - tukaj pa se tui jaz učim, da se včasih ugriznem v jezik in sem modro tiho. Celo prilizovanje mi gre že nekoliko od rok, čeprav je to tista metoda, za katero sem rekla, da se je nikoli ne bom posluževala. Vsi ljudje pač niso sprejemljivi za (pa čeprav) dobronamerne kritike.

ambala said...

točno to, gaychef. pri prijateljih naj ne bi smel razmišljat kaj rečeš. Čeprav se jaz včasih vseeno ugriznem v jezik... žal...

kasparina: tišina je modrost--- hja. kdor molči, stotim odgovori...

smotkec02: vsaj eden se ne strinja z mano, haha...

Anonymous said...

se strinjam, da je potrebno biti v življenju direkten, saj sem tak v 90% tudi sam. ali pa sem to samo bil. nekako človek ugotovi, da večkrat ko izraziš iskreno mnenje, večkrat jih zaradi tega dobiš po glavi. zato sem ponavadi vsaj na začetku malo bolj previden, da potipam teritorij...

moram pa rečt, da me noro zanima, kakšen komentar mi je sledil. tisti ki je bil zbrisan al kaj že...

bring it on:D believe me- matty can handle it

ambala said...

Ah, saj ni več važno... samo podal sem mnenje na eno tvojih fotografij na blogu in me doletelo... haha... Lolitkica zna biz zaščitniška... pa res nisem mislil bit žleht. Tako ali tako ne razumem čustva nevoščljivosti ali zlobe...

IDA said...

ok, a sedaj FUNKSIONISE (BTW ena mojih najljubsih besed v BHS-sprahen).

IDA said...

OK, da podam svoje mnenje o temi. Sem z leti postala vse bolj direktna, in to o vaznih in nevaznih stvareh. In sem ugotovila, da ce poves ljudem svojo resnico misljenje, te zacnejo drugace gledat. Recimo, se pocutijo kot da si jim bolj blizu, in vsekakor postanes clovek, katerega mnenja se steje za pomembno, because you're not one of thoose beating around the bush. Sorry for my slovenscina, nisem glih v formi. Zna vskocit neka BHS beseda tu pa tam.

IDA said...

In neka angleska beseda ocitno. HAHAHAHAHAAAAAAAA. Ajoj moram nehat komentirat. Suti bre.

Da se to delim: najljubso albanski izraz: "Ku ku bre!" In to reces medtem ko skomigas z glavo, in pomeni, "Noro je bilo, tolk da ti ne morem opisat". Hehe. Ce koga zanima se kaksen albanski izraz bom takoj skocila na pomoc.

ambala said...

Ida, ne funksioniše... ne vem kaj je narobe... po pa treba kliknit na my Web, da se pokaže tvoj blog... hehe