parada ponosa

Danes je v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, potekala Parada ponosa. Kar pomeni, da se na ogled postavijo geji in lezbijke, biseksualci in transvestiti. In da se jim pri tej prireditvi pridružijo tudi tisti "normalni", ki z njimi sočustvujejo. Tako je tudi tu na Nizozemskem, le da tu parada potuje po celi državi in da je vsako leto kje drugje. Letos je bila v Bergen op Zoom. In edinkrat, ko je odpadla, je to bilo v Maastrichtu, ker so se preveč bali napadov in izgredov.

Osebno se jih ne udeležujem. Zakaj?

Razumem point takih parad. S tem se opozarja na to, da geji in lezbijke so del družbe in da si pred njimi ni potrebno zakrivati oči. Razumem, da so bile potrebne, da se s tem dejstvom soočijo tudi ljudje, ki ponavadi nimajo stika z istospolno usmerjenimi ljudmi. Da se tudi na tak način uredi neenakopravnost, ki vlada med tistimi, ki majo radi lastni spol in tistimi, ki jih privlači nasprotni. Načeloma naj bi res nikogar ne smelo zanimati s kom kdo hodi v posteljo. In na tej točki se strinjam s svojim očetom. Drugo pa je, ko zaradi stvari, ki naj bi ostale znotraj štirih sten nekdo izgubi službo, je nekdo tepen na cesti ali pa izgubi prijatelje.

Načeloma sem proti gejevskemi aktivizmu. Kljub temu, da se zavedam, da so izjemno pomembni in ne zmanjšujem dela, ki so ga naredili v preteklosti. Zaradi aktivistov tudi jaz danes lahko živim odprto in lahko življenje homoseksualca in me ni strah, da me bodo zaradi tega strpali v zapor ali pa zažgali na grmadi.

A takšne parade ponavadi ne pokažejo tega, kar bi si GLBT družba želela. Pogosto pokažejo ljudi, ki izstopajo in se ne zlivajo z okolico. Zverižene tetke in od moških bolj moške lezbe. Oči vlečejo predvsem nenavadni posamezniki, ki s svojim obnašanjem, obleko in govorjenjem le še spodbujajo stereotipe o gejih in lezbijkih. Kar stori pri povprečnem gledalcu in opazovalcu še bolj zaničevalno mnenje. Parade naj bi se borile prav proti temu. In ko se parada konča, glede na to, da sceno poznam, se začne to, kar me pri GLBT sceni najbolj moti: splošno spolno parjenje. Vse to po sistemu prilika naredi tatu.

Sem aktivist. A na drugačen način. Ne skrivam svojega odnosa s Cmokotom, ne skrivam pred popolnoma nikomer, da imam (tudi spolno) življenje z moškim. O tem vedno in povsod lahko govorim popolnoma odkrito. Najsibodi veleposlanica RS na Nizozemskem, ali pa prijatelji. Rad pomagam komurkoli, ki ima progleme s tem, v zvezi s seboj ali nasploh celotnim konceptom istospolne usmerjenosti. A ne bom paradiral po cesti in mahal z mavrično zastavo. Žal poznam preveč posameznikov, ki so geji, a se še vedno ne upajo povedati doma, sosedom, sorodnikom; so geji le v okolju, kjer se počutijo varne. Kar zame pomeni, da so še vedno v klozetu. Če nisi v zvezi s svojo usmerjenostjo popolnoma odkrit do vseh, to pomeni, da se je sramuješ, to pomeni, da nisi res out.

Cmokotu dam lupčka in obratno kjerkoli, kadarkoli. Ga primem za roko sredi Ljubljane ne samo takrat, ko je parada, ampak vsak dan. Ne zanima naju kaj si misljijo ljudje. Če bi to delali vsi homoseksualni pari vsak dan, če bi si dovolili pokazati nežnost, ki jo redno gledamo s strani heteroseksualnih parov, povsod - v restavracijah, na busu, vlaku, na cesti, na razstavi, bi naredili za GLBT skupnost veliko več kot pa vse parade skupaj. A pri tem nastopata dve težavi: takšnih parov je (vsaj v Sloveniji) relativno malo. Drugič: za to moraš imeti jajca. Lažje je tuliti s čredo, težko je tuliti, ko si sam ali v dvoje.


Zakaj sploh smo taki? Nihče ne ve. Zakaj imamo nekateri raje lastni spol in drugi nasprotnega? Nihče ne ve. Se da to spremeniti? Obstajajo predvsem katoliške organizacije, ki to promovirajo, a sem prepričan, da se to ne da.
Sam sem prepričan, da je vonj tisti, ki nas privlači določenemu spolu. In naši možgani ta vonj interpretirajo različno. Heterosekualnim diši vonj nasprotnega spola, homosekualnim pa istega. Seveda nimam za to nobenega znanstvenega dokaza...

Pred kratkim sta me dve prijateljici vprašali, kaj me naredi geja. Pojma nimam. Je lahko vsakdo gej? Se zaljubiš v osebo ali spol. Je mogoče, da bi se heterosekualna ženska zaljubila v drugo žensko? Pomoje da. A vprašanje je, če bi z njo lahko živela srečno lezbično razmerje. Pomoje ne. Poleg tega, da se zaljubiš v neko osebnost mora biti prisotna tudi spolna in telesna privlačnost. Si torej res lahko lezbijka, če ljubiš le intelektualno komponento neke osebe? Ali pa si lezbijka le zato, ker si razočarana nad moškimi in ker je z istim spolom enostavno lažje shajati... Who knows. Najpomembneje je slediti svojemu srcu! In biti odprt za vse, kar ti življenje ponuja.

PS: današnji TV Dnevnik na RTVSLO je paradi v Londonu in Ljubljani namenil natanko 32 sekund!! Bravo! Čestitam k odlični uredniški politiki.